Osem milimetrov

"To je srhljivka, je pripoved o skrivnostnem umoru," pravi režiser Joel Schumacher, "najpomembneje pa je, da je to sijajna študija o človeku, ki se mu sprva zdi, da ima vse niti v rokah, da je povsem običajen človek in da ima vse pod nadzorom potem pa se povsem izgubi v vrtincu groze. Spozna, da se lahko odreši le, če najde najtemačnejši del sebe." Takoj ko je prebral scenarij, je Schumacher vedel, da je našel projekt za svoje srce in dušo. Odločno se je zavzel obelodaniti to mogočno zgodbo o popotovanju enega človeka v srce teme - in nazaj. "Takšnega scenarija nisem še nikoli prebral," nadaljuje Schumacher, "kar je v današnjem Hollywoodu prava redkost." Schumacherjevo izjemno uspešno kariero lahko v grobem razdelimo na tako slikovite, izključno zabavi namenjene filme, kot so njegova dva Batmana in Izgubljeni fantje ter na bolj resne, med katere sodijo Tanka linija smrti, Dying Young, Klient, Čas za ubijanje in Prosti pad, ki prav tako popisuje padec nekega posameznika v brezno. Pri Osmih milimetrih je filmskega ustvarjalca pritegnilo dejstvo, da gre za zgodbo, ki se hkrati osredotoča na kompleksnega moškega - Toma Wellesa, zasebnega detektiva iz Harrisburga, ki mu življenje za vedno spremeni epohalna naloga - in na skupino skrbno izrisanih likov, vse pa se odvija v zanimivem in kontroverznem sodobnem okolju. Zgodba namiguje na nekatere zelo vznemirjujoče pojave v sodobni družbi. Zaradi takšne strukture je Schumacher glavno vlogo lahko zaupal velikemu zvezdniku, ki mu je v pomoč skupina izvrstnih igralcev, s katerimi je lahko oživil živahen svet Osmih milimetrov.

Schumacher je že od vsega začetka vedel, koga hoče videti v vlogi Toma Wellesa. "Po mojem mnenju je Nicolas Cage najboljši igralec svoje generacije," trdi režiser, "in že zelo dolgo si želim delati z njim. Vedel sem, da kot igralec rad tvega in da bo pripravljen iti v pekel z menoj. Takoj ko sem prebral scenarij, sem poklical Nicka. Ko ga je prebral še on, so ga navdajali isti občutki kot mene. Kot Tom Welles je nestrpno želel raziskati določene stvari, kar mu je sijajno uspelo. Welles je precej časa tih in zadržan. Komaj sem čakal, da bom lahko posnel film s takim osrednjim likom, kajti pri filmu se pogosto važimo in smo nastopaški. Tako Nick kot jaz sva bila pri tem kar uspešna. Zato sva si zelo želela raziskati, kaj se dogaja v liku samem, v njegovi notranjosti, kjer empatija ni vedno prevladujoče čustvo in kjer se misli razlikujejo od besed, ki jih izrečemo."

"Ko sem se z Joelom Schumacherjem prvič srečal glede Osmih milimetrov," se spominja Nicolas Cage, "je izrazil željo, da bi oba rasla skupaj s projektom, da bi naju ta obogatil. Kot sem mu povedal, sem si to želel doseči tako, da bi kar najbolj izpopolnil svojo sposobnost minimalističnega načina dela, hkrati pa bi še vedno lahko posredoval vznemirjenje in čustva. Joel pa si je po mojem želel posneti predvsem oseben film. Želel je posneti film, ki bi se pogumno ukvarjal s spornimi temami. Mislim, da mu je to uspelo. Po mojem je 8 milimetrov pogumen podvig, s katerim je Joel veliko tvegal."

Potem ko se je Cage navdušeno priključil projektu, je Schumacher poiskal še stranske igralce, ki na gledalce naredijo velik vtis, denimo Joaquina Phoenixa in Catherine Keener. "Joaquin je resnično nekaj posebnega, mlad igralec izjemnega talenta in sposobnosti. A pod tem se skrivata srce in duša. Na Joaquinu je nekaj tako čistega. Catherine je bila dolgo časa najbolje varovana hollywoodska skrivnost in ne privoli v prav vsak ponujen projekt. Zato sem bil zelo vesel, ker je prišla delat k nam, kajti želel sem si, da bi Amy bila inteligentna, močna ženska z integriteto. Catherine je izredna osebnost z velikim duhom." Za Petra Storemareja pa je bil prepričan, da bo znal upodobiti fascinanten in celovit lik Dina Velveta, čeprav se ta pojavi v samo treh prizorih.

Branje scenarija za veliko igralcev ni bila nič kaj prijetna izkušnja. James Gandolfini, ki ga je Schumacher želel v filmu, potem ko ga je videl v drami Tako je ljubka, pravi: "Preganjal me je. Dogajanje je postavljeno v zelo prvinsko okolje, zareže pa se globoko v naše duše, kamor se bojimo pogledati, ker se bojimo, kaj bomo tam našli."

"8 milimetrov je še bolj čudaški kot sodobna Alica v čudežni deželi," pravi Stormare, "kjer Toma Wellesa potegne v to čudno, skoraj sanjsko okolje, v katerem naleti na like, kot je Dino Velvet, ki ga porivajo vse bolj proti robu."

"8 milimetrov je film o popotovanju, sestopu v pekel, le da nismo v pragozdu," pripominja Cage. "Nahajamo se na lastnih dvoriščih. Vse to se dogaja okrog nas, v vsakem danem trenutku, v premeru nekaj kvadratnih kilometrov. Če primete kamen in pogledate podenj, boste našli strašljive, migotave stvari, ki nam niso všeč. Tom Welles je simbol kolektivne zavesti Združenih držav. Je novopečeni očka hčerke in si želi, da bi ta svet nekaj obetal. Želi si, da bi bila skupnost prijeten kraj. A svet, v katerem pristane zavoljo svojega dela, sproži v njem temačno iskro. Ali z Nietzschejevimi besedami: Pazi, da se ne boš pri pobijanju pošasti sam spremenil v pošast. Zanimajo me vsi vidiki človeškosti. Kot igralec imam nalogo raziskovati in odkrivati. Po neki definiciji so igralci detektivi. Skušate dobiti čim več informacij in potem povedati zgodbo. Vesel sem, da smo 8 milimetrov snemali samo štiri mesece. Če bi jih snemali kakšni dve leti, bi bilo to zelo naporno."

8 milimetrov se dogaja v podzemlju spolnosti in pornografije na obeh straneh obale Združenih držav. To okolje je ključnega pomena pri posredovanju zgodbe o tem, kako lahko prvinsko v ljudeh zatre vso dobroto in omikanost. Ampak, kot izpostavi Anthony Heald v vlogi odvetnika gospe Christian: "Po mojem se ta film pornografije ne loteva na enak način kot Vroče noči. Še več, 8 milimetrov je film o obsedenosti Toma Wellesa in o tem, kako ga ta žene po dolgi, težavni poti. Pornografija je ozadje te osebne zgodbe o ravnovesju med dobrim in zlim v svetu, ravno tako kot je bilo potapljanje ladje ozadje strastne ljubezenske zgodbe v Titaniku."

Kakorkoli že, za Cage in Schumacherja je bilo izrednega pomena, da se 8 milimetrov spopada z nekaterimi najbolj problematičnimi temami v ZDA danes. "Človek lahko reče, da je pornografija ogaben svet," pravi režiser, "in prav ima. A kdo podpira to industrijo? Samo v tej državi se vsako leto potroši milijarde dolarjev za mainstreamovsko in nezakonito pornografijo, samo za seks po telefonu gre 900 milijonov dolarjev. Obstajajo seks klubi, revije, časopisi s stotinami oglasov in fotografijami ljudi, ki so v seksualnem podzemlju. V vsakem večjem mestu so specializirane trgovine z oblačili in pripomočki za mučenje in uklenitev, da ne omenjamo masažnih salonov, lokalov s striptizom, lokalov, kjer se plesalke smukajo po naročjih gostov. To je umazana skrivnost, v katero je vpleteno mnogo ljudi, ki se pretvarjajo, da so v njo vpleteni samo "drugi." Ni vsak klient pornografije pokvarjen starec v dežnem plašču. Vse skupaj je del puritanske hinavščine in dvojnosti Amerike, kajti želimo si biti znani kot ljudje, ki se držijo Desetih zapovedi, želimo si hoditi v cerkev, biti dobri. To niso zgolj pregrešni, nori ljudje. Očitno gre za način življenja. 8 milimetrov pa gre še dlje, saj izpostavlja še en kočljiv podsvet te industrije, zlorabljanje mladoletnikov. Tragično je, koliko otroških porničev je na voljo, kako zelo je razpredena mreža in kako odločni so jo ti ljudje ohranjati. Po mojem ni nobene dovolj ostre kazni za odgovorne. V Los Angeles prihajajo armade mladih, misleč, da bodo postali televizijske ali filmske zvezde, a jih zmamijo v pornografijo ljudje, ki prežijo nanje. Zdi se, da je teh mladih čedalje več zaradi razkrajanja nuklearne družine in gospodarstva nasploh. To je ogabno."

Svet Toma Wellesa

Poleg dejstva, da so 8 milimetrov snemali na številnih lokacijah, velja omeniti še nekaj zanimivosti. Potem ko so snemali na Manhattnu v predelu, kjer pakirajo meso, je ekipa dobrodelni ustanovi City Harvest podarila 3 tone govedine in jagnjetine, ki so jih uporabili v prizoru, s katerimi so nahranili lačne Newyorčane. Schumacher je tesno sodeloval tudi s scenografom Garyjem Wissnerjem in direktorjem fotografije Robertom Elswittom pri oblikovanju videza Osmih milimetrov: "Skupaj smo gledalce popeljali na pot, ki se začne v razkošnem dvorcu Christianovih, konča pa v globinah človeške sprijenosti, ter vsem, kar je vmes," razlaga režiser. "Gary in Robert sta ustvarila realističen in prepričljiv svet, a hkrati izrazila svoj vizualni slog, tako, da se zdi film gledalcu nevarno privlačen."

"Tom Welles začne svoje popotovanje v normalnem svetu, potem pa ga povleče vse globlje v podzemlje. To se v prizoriščih odraža tako v dizajnu kot v barvi, saj so prizorišča sprva večinoma enobarvna, potem pa se spremenijo v paleto vročičnih, sijočih odtenkov," pravi Wissner. "Tom nosi na plečih vse breme sveta. V vsaki hotelski sobi vsakega mesta, v katera ga pripelje njegovo iskanje odgovora na osrednjo skrivnost, so stropi vse nižje in nižje, prizorišča pa vse bolj pestra in barvita dokler se končno ne znajde v nekakšnem peklu." Dinova pisarna je recimo kot vhod v Had, v kateri so natlačeni vsemogoči pripomočki in okraski seksualnega sveta, v katerem deluje, vse pa je obsijano z grozečo svetlobo. Z Dinovo garderobo se je še posebej pozabavala kostumografka Mona May: "Dino je videti kot rock zvezdnik, z zelo ozkimi črnimi hlačami, jeansom, zašiljenimi škornji, zelo rožnatimi srajcami, plahutajočimi ogrinjali v bogatih slivovih in škrlatnih odtenkih. Želeli smo, da bi bil hkrati videti nor in nepredvidljiv v svojem lastnem grandioznem svetu. Nosi veliko masivnega srebrnega nakita z lobanjami in križi ter prstane," pravi Mayeva. Stormare pa: "Moja garderoba je izjemna, križanec med Shakespearjem in grofom Drakulo. Je zelo teatralna, kar je več kot primerno za nekoga, ki je tako zaverovan vase kot Dino." Mayeva se je pri oblikovanju oblačil neizogibno morala srečati tudi s pravimi pripadniki seksualnega podzemlja: "Nekateri med njimi so zelo zanimive osebnosti, " dodaja, "morali smo ostati odprtega duha ob misli na to, kdo in kaj so. O njihovi garderobi smo se naučili veliko novega. Tam zunaj je povsem drugačen svet."

Prižgati svečo in odgnati temo

Nenavadno pri napornem, zahtevnem snemanju Osmih milimetrov je bilo prijetno, lahkotno vzdušje, ki je bilo še posebej pomembno glede na temačno temo, s katero se je ukvarjal film. Ekipa in igralci se teme sicer niso lotili nalahko - prav nasprotno. Prav zaradi vsakodnevnih psihičnih naporov je bilo ključnega pomena zagotoviti prijetno delovno vzdušje. Zanj je zaslužen predvsem Joel Schumacher. "Ko snemate film o najtemačnejših človeških nagonih, je treba ustvariti veselo vzdušje," pravi Anthony Heald. "Ko se obrnete in se osredotočite na nekaj tako ogabnega, bi bilo najslabše za vse skupaj, če bi na snemanju vladalo neprijetno vzdušje. Joel pa je pravi mojster pri ustvarjanju nasprotnega. Krasno zna spodbujati igralce, vsak dan ti daje občutek, kako zelo te ceni in ti dopušča, da se poglabljaš v svoj lik."

"Joel je krasen kapitan," pravi Cage. "Všeč mi je njegov način dela in njegov protokol na snemanju, saj nudi podporo prav vsem, od glavnih do čisto stranskih igralcev in vsem članom ekipe." Keenerjeva dodaja: "Pri Osmih milimetrih nisem imela občutka, da gre za velik, neoseben studijski film. Način dela vseh, način Joelovega dela, njegov pristop je bil v popolnem nasprotju s temo filma. Joel je navezal stik z vsemi. Rad pomaga vsem." Lahkotnost na prizorišču gre po Schumacherjevem mnenju pripisati tudi tovarištvu med Cageom in Phoenixom. "Ko sta bila skupaj, sta bila pravi navdih za vse. Čudovito sta se razumela, njuna igralska ritma sta se enostavno ujela. Izza kamere sta bila zelo smešna in ena največjih težav je bila, kako vse pripraviti do tega, da se prenehajo smejati. Bilo je zelo nalezljivo." Vendar so bile temačne teme Osmih milimetrov vseeno prisotne ves čas snemanja, posebej takrat, ko so snemali v Hollywoodu in osrednjem Los Angelesu, kjer so se poti filmskih ustvarjalcev križale z ubežniki in drugimi otroci, ki so prisiljeni živeti na ulicah. Chris Bauer, ki igra Mašino - lik, ki je hkrati žrtev in storilec tega razčlovečenja - pravi: "Upam, da se bo po ogledu Osmih milimetrov občinstvo zavedalo, da se take stvari lahko oziroma se dogajajo. Upam, da se bodo s pomočjo domišljije lahko poglobili v film in se jih bo vsa stvar dotaknila, bodisi bodo lahko kaj primerjali s svojo družino, zakonom, šolo ali s samim seboj, da bodo lahko spoznali, kako občutljivi, ljubeči ali pozorni si dovolijo biti v tem svetu in v tej družbi. Ko preberete kakšno zgodbo, začnete razmišljati o svojem življenju. Razmišljate, kaj bi sami storili v podobnem položaju. Upam, da bo občinstvo začelo razmišljati, kaj bi storili na Tomovem mestu. S tem filmom ne dajemo navodil, dajemo pa nekaj predlogov, kako obvarovati lastno družino in svoje srce, kadar smo soočeni z zlom, ki nas včasih ogroža. Kajti med varovanjem lastnega srca in srca nekoga drugega sploh ni tako velikega razkoraka."

O igralcih

NICOLAS CAGE (Tom Welles) je dobitnik Oscarja, Zlatega globusa, nagrade newyorških, chicaških in losangeleških kritikov ter National Board of Review za nastop v drami Mikea Figgisa Zbogom Las Vegas. Igral je še v Kačjih očeh, Mestu angelov, Brez obraza, Con Airu - letalu prekletih, Alcatrazu, Guarding Tess, Red Rock West, Kiss of Death, Lahko se zgodi tudi vam, Birdy (s tem filmom je prvič opozoril nase v resni vlogi; ta film Alana Parkerja je prejel nagrado žirije na festivalu v Cannesu), Mesečnici (za vlogo je prejel nominacijo za Zlati globus), Divji v srcu (film je dobitnik Zlate palme na Canneskem festivalu), Medeni teden v Las Vegasu (spet nominacija za Zlati globus). Med njegovimi filmi so še Peggy Sue se je poročila, Bombažni klub, Vallery Girl, Racing with the Moon, The Boy in Blue, Raising Arizona, Vampire"s Kiss in Fire Birds.

Odraščal je v Long Beachu v Kaliforniji, pri 12-tih pa se je z družino preselil v San Francisco. Igrati je začel pri 15-tih, ko se je vpisal v American Conservatory Theatre. Potem je odšel v Los Angeles in še kot srednješolec dobil vlogo v televizijskem filmu The Best of Times. Debitiral je v Rumble Fish.
Po Osmih milimetrih je z ženo Patricio Arquette posnel Bringing Out the Dead v režiji Martina Scorseseja.

JOAQUIN PHOENIX (Max) se je rodil v Puerto Ricu. Nastopati je začel še kot otrok, zlasti v reklamah. Odraščal je v številni družini, ob bratih in sestrah Riverju, Summer, Rainu in Liberty. Živeli so v Oregonu, Mehiki, centralni Ameriki in na Floridi. Pri 10-tih je leta 1986 dobil prvo vlogo v filmu SpaceCamp. Naslednje leto je igral v Russkies s sestro Summer, naslednje leto pa je igral motenega sina Diane Wiest v Starševstvu Rona Howarda. Po večletnem počitku je osupnil občinstvo in kritike z nastopom v Ženski za umret, leta 1996 je igral v Inventing the Abbots ob Liv Tyler, pa v U-Turn Oliverja Stonea, v Return to Paradise ob Anne Heche in Vincu Vaughnu ter v Clay Pigeons z Janeane Garofalo. Letos poleti ga bomo gledali ob Jamesu Caanu, Charlize Theron in Marku Wahlbergu v The Yards. Trenutno snema z Russellom Crowom in Djimonom Housouom v režiji Ridleya Scotta Gladiatorje, v katerih igra rimskega cesarja.

CATHERINE KEENER (Amy) je igrala v vseh štirih filmih Toma DiCilla, od Blondinke do Johnnyja Suedea. Začela je v gledališču, manjše vloge pa je odigrala v About Last Night Edwarda Zwicka, Backtrack Dennisa Hopperja, Switch Blakea Edwardsa ter Thelmi in Louise Ridleya Scotta. Poleg DiCillovih Živeti v pozabi in Box of Moonlight je posnela še The Cemetery Club, Boys, Walking and Talking, If These Walls Could Talk ter Daleč od oči.

O filmskih ustvarjalcih

JOEL SCHUMACHER (producent/režiser) je eden najuspešnejših in delovnih ameriških režiserjev. Njegovi zadnji trije filmi - Čas za ubijanje, Batman za vse čase ter Batman in Robin - so v ZDA vsi zaslužili več kot 100 milijonov dolarjev. Poleg Časa za ubijanje je režiral še en film po romanu Johna Grishama, Klient. Režiral je meddrugim še Elijev ogenj, Izgubljene fante, Cousins, Tanko linijo smrti, Prosti pad. Rad dela s številnim igralskim ansamblom.

Rodil se je in odraščal v New Yorku, kjer je študiral oblikovanje. V zabavni industriji je začel kot režiser televizijskih reklam, potem pa je oblikoval garderobo za Sleeperja in Interior Woodyja Allena, The Last of Sheila Herberta Rossa in Blume in Love Paula Mazurskega. Napisal je tudi scenarije za Sparkle in komično uspešnico Car Wash. Kot režiser je debitiral s televizijskim filmom The Virginia Hill Story, nadaljeval prav tako s televizijskim filmom Amateur Night at the Dixie Bar and Drill. Kot režiser pravega celovečerca je debitiral z The Incredible Shrinking Woman, ki mu je sledil City Cab, za katerega je napisal tudi scenarij. S Carlom Kurlanderjem je napisal tudi scenarij za Tanko linijo smrti. Leta 1988 je v Chicagu režiral gledališko uprizoritev Mametove uspešnice Speed the Plow.

Trenutno režira Roberta De Nira v Flawless, za katerega je napisal tudi scenarij.

ANDREW KEVIN WALKER (scenarist) je napisal eno največjih kritiških in blagajniških usešnic leta 1995, 7edem. Napisal je še scenarija za Brainscan ter z Nealom Jiminezom za Hideway po romanu Deana Koontza.