Na robu strasti

Na robu strasti je sodobna kriminalna zgoba, ki se odvija na Manhattnu. Frannie Avery (Meg Ryan) je učiteljica kreativnega pisanja, previdna v ljubezni, ki se zaplete z Malloyjem (Mark Ruffalo), detektivom, ki preiskuje umor v soseščini. Ob spodbudi polsestre Pauline (Jennifer Jason Leigh) Frannie razvije nebrzdano seksualen odnos z Malloyjem, vendar njuno osvežujo neposrednost spodkopavajo nerazrešeni in vrsteči se umori.

Po napadu zamaskiranega neznanca Frannie ne zaupa nikomur več. Ne svojemu prenapetemu mlademu študentu Corneliusu (Sharrieff Pugh), ki piše esej o "nedolžnosti" serijskega morilca Johna Wayna Gacyja. Ne nekdanjemu fantu Johnu Grahamu (Kevin Bacon), ki jo spremlja na vsakem koraku. In vsekakor ne Malloyju, ki zdaj v njej ne podžiga le strasti, ampak tudi sum. Usoda hoče, da neodvisna Frannie ne more prositi za pomoč - užaloščena in prestrašena sama poskrbi za lastno preživetje.

"Franniejina zgodba je študija ne le o zločinu, ampak tudi o obnašaju moških in žensk," pravi Meg Ryan. Ryanovo je lik pritegnil - netipičen zanjo, ki je najbolj znana po komičnih vlogah - ker je Frannie nenavadno kompleksna ženska, za katero se izkaže, da je njena zunanja podoba le maska, ki skriva globoko notranjo ranljivost.

"Frannie je oseba, ki jo je svet razočaral, ki se vse bolj zapira vase," nadaljuje Ryanova. "S pomočjo detektiva Malloya prvič samo sebe preseneti in se celo prestaši stvari, ki jih izvablja iz nje. V tem pogledu Na robu strani ni le kriminalka, ampak tudi zgodba o dveh ljudeh, ki se drug drugemu povsem razgalita."

Za Jane Campion je bil lik Frannie idealna odskočna deska za zgodbo, ki preiskuje peklensko naravo poželjenja, njegove večplastnosti, od idealistične pravljice do temačno srhljive in drhteče odrešujoče, ko se strast razvije v kompleksnost ljubezni. Frannie je Campionovo spominjala na Bree Daniels iz filma v režiji Alana J. Pakule Klute, trdoživo prostitutko v središču klasične detektivke, ki se spremeni v ljubezensko zgodbo - vendar s poudarjene perspektive 21. stoletja.

"Na robu strasti je zame sodobna ljubezenska zgodba znotraj žanra detektivke, ki je tudi skrivnostna," pravi. "Ukvarja se s sodobno mitologijo ljubezni in seksa in s trudom, ki ga človek vlaga v zvezo z drugo osebo, vse to pa se odvija sredi kaosa in energije sodobnega mesta. Frannie se sooča s težavami, s katerimi se po moje soočajo številni ljudje, ki danes žive v mestih: seksualnost in sram, poželjenje in strah - stvari, za katere se zdi, da se ne obnašajo tako, kot bi bilo treba. To so stvari, ki me zanimajo."

Campionovo je Frannie navdušila, ko je prebrala roman In the Cut, ki ga je napisala Susanna Moore. Roman je povzročil precej razburjenja zaradi neolepšanega opisa Franniejine eksplozivne in skrivnostne spolne vezi z detektivom Malloyjem. Hkrati pa je požel pohvale kot mojstrska srhljivka z do takrat nevidene perspektive ženske, ki razkriva lastne skrite nagone celo, ko jo zalezuje morilec, ki svojih ne more krotiti

Zgodba je bodla v oči kot neo-noir pravljica, v kateri močna, a negotova ženska pada skozi alternativno temačno realnost strahu in paranoje, iz nje pa vznikne poražena, a vedra in pripravljena na ljubezen. Pri tem se je Campionova spomnila lastnih občutkov, da je v sodobni družbi lahko romanca brutalno umorjena, a to pušča le še več prostora za iskanje prave ljubezni.

Campionova komentira: "Na začetku zgodbe Frannie sploh ne ve, zakaj natančno živi . Počuti se mrtvo - varno, a brez življenja. Varnost, ki si jo je ustvarila, čuti kot breme. Potrebuje neko spodbudo, dogodek, ki jo bo katapultiral iz tega, in tisto, kar vidi v baru Red Turtle, je začetek tega. Zgodba me je vedno spominjala na Alico v čudežni deželi, saj gre Frannie skozi zajčjo luknjo oziroma dobesedno po stopnicah nizdol in se znajde v drugačnem svetu, podzemlju. Nenadoma to žensko, ki so ji včasih besede pomenile vse, odnese na kraj, kjer ji bodo besede ušle, kjer besede še zdaleč niso dovolj."

Nicole Kidman je filmske pravice za In the Cut kupila leta 1996 in pognala kolesje v tek. Campionova in Nicole Kidman sta roman predstavili producentki Laurie Parker, ki jo je prav tako pritegnila večplastna zgodba, mešanica različnih žanrov. "Pritegnili so me izzivi knjige," pravi Parkerjeva. "V ljubezni in seksu in odnosih med moškimi in ženskami se je težko dokopati do bistva, ker se odvijajo na številnih nivojih, psihološkem, biološkem, namišljenem, romantičnem. Zato je bila ena naših najosnovnejši nalog prikazati nekaj odkritega med dvema človekoma na način, ki ni tipičen za večino filmskih ljubezenskih zgoodb."

Parkerjeve surova seksualnost ni spravljala v zadrego. "Prej se mi zdi neposredna kot eksplicitna. Janeinina ideja je bila odstraniti izumetničenost in prikazati strast pri ljudeh tako, da se ta preprosto razvije pred kamero. Gledate ljubezensko zgodbo, kot se te resnično razvijajo v dnevnih sobah in spalnicah. To je podobno kot pri Pianu, ko smo lahko skozi razpoke v stenah in vratih s pogledom oplazili stvari. A bolj ko se Frannie in Malloy zaljubljata, seveda postajata tudi vse bolj vznemirjena - Frannie do točke, da postane prepričana, da je v nevarnosti - zaradi intimnosti filmskega pristopa pa je njena napetost še toliko bolj občutena."

Ko so Campion, Kidman in Parker navezale stik s Susanno Moore in ji posredovale svoje misli o njenem romanu, je bila najprej presenečena in nato prijetno vznemirjena, da bo sodelovala pri scenariju. "Ko sem pisala IN THE CUT, nisem zavestno pisala o ljubezni," priznava Mooreova, "a mislim, da nazadnje sem. Sprva sem želela napisati noir srhljivko z ženskega gledišča, kar ni prav pogosto, in ker me zelo zanima, kako se ženske znajdejo v svetu. Ko sem pisala, sem ves čas razmišljala: Kaj pomeni biti ženska, zdaj, v tem mestu, ženska, ki je sama? Mislim, da je Jane to videla, a kar je še pomembneje, na roman je gledala kot na zgodbo o ženski, ki se uči zaupanja in tega, kako z zaupanjem ne ubiti stvari, ki je najbolj ljubi."

Ko je Meg Ryan prebirala dokončani scenarij za Na robu strasti, je dobila občutek, kot bi tonila v vrtinec sanj ali nočno moro. "Niti sanjalo se mi ni, kaj se bo zgodilo v naslednjem hipu, kot bi v tem svetu še nikoli ne bila, a, tako kot v sanjah mi je bilo marsikaj znano," pravi. "Na koncu sem nekako vedela, kdo Frannie je. Zame je, kot bi oživel podzavestni notranji svet ženske. Je zelo razdelan lik in dogodki v tej zgodbi pretresejo njo in njeno dušo."

Ryanovo pa je posebej pritegnilo, kako malo je bila Frannie podobna likom, ki jih je igrala, ali sploh likom, ki jih je kdaj videla na platnu. "Preprosto povsem drugačna je. Ne zanima je ustreči drugim ljudem, ne zmeni se, ali je komu všeč ali kaj si mislijo o njej. Živi svoje življenje na kar najbolj pristen način. Je tudi zelo zaprta vase. Vajena sem igrati ekstrovertirane like, zato je bilo to zame tako, kot bi nastopila v nemem filmu. Pri Frannie je bistveno tisto, kar se dogaja pod površjem in to je bilo res zanimivo. Seveda je tudi zelo seksualna in skozi zgodbo se čustveno in seksualno še bolj prebudi in to me je pripeljalo k delu, kakršnega se na velikem platnu še nisem lotila." Pri upodobitvi Frannie je bilo za Meg ključnega pomena prikazati, kako se preda detektivu Malloyu, za katerega se na prvi pogled zdi, da ima s samozadostno učenjakinjo kaj malo skupnega. "Všeč mi je, ker je njun odnos tako nepričakovan," pravi Ryanova. "Sta skoraj popolni nasprotji. Ona je odraščala po internatih, zelo je načitana. On prihaja z ulice in se zna spopadati z življenjem in smrtjo. V določenem smislu je njegovo bistvu kruta realnost, njeno pa poezija."

Ryanova je z Jane Campion dolge ure razpravljala o psihi in stvareh, ki so se ji porajale ob zgodbi. V tem procesu je še poglobila poznavanje lika. "Jane je bila kot atomska bomba, ki se je sprožila v mojem ustvarjalnem življenju. Povsem je predrugačila moja pričakovanja o nastajanju filma in o tem, kako raziskati lik. Zanima jo podroben in odkritosrčen raziskovalni proces - poglobljeno razumevanje, zakaj bi se ženska obnašala na določen način, zakaj se ji določene stvari dogajajo, zakaj se ji je ta moški zdel zanimiv, kaj resnično meni o ljubezni. Mislim, da Jane o teh vprašanjih raje razmišlja kot nanje daje dokončne odgovore - in zato je tako vplivna umetnica."

Na Campionovo je posebej velik vtis naredil Megin pogum, da gre do samega roba in še čez v tej svoji najbolj prodorni vlogi doslej. "Želela sem, da Meg dokaže, kako sijajna igralka v resnih vlogah je lahko. Bila sem prepričana, da je pripravljena narediti korak v globino in tako malo zgodb je, ki ženski dajejo možnost, da se poglobijo vase tako, kot se Frannie. Meg je bila povsem neustrašna. Neustrašna je beseda, ki najbolje opiše Frannie, s to besedo pa je mogoče opisati tudi Megin pristop k vlogi."

Vendar Ryanova ni povsem pozabila na svoj prirojeni šarm, ko se je prelevila v Frannie. "Ena najčudovitejših stvari pri Meg je, da zna biti tako zadržana kot zelo dostopna, zelo topla, človeška in ganljiva," pravi Campionova. "Frannie na začetku nikogar ne pusti blizu, potem pa vas popelje v svojo izkušnjo. Povsem nemogoče bi bilo ustvariti tak občutek intimnosti in preobrazbe, če Meg ne bi bila pripravljena raziskati obojega."

Campionova zaključuje: "Čeprav Na robu strasti raziskuje številne temačne kotičke, gre v bistvu za prebujenje, za ljubezensko zgodbo, zato smo kot osnovno čustvo želeli poudariti čutnost. Želeli smo, da v filmu kar puhti od čutnosti vročega poletja, občutka, da se telesa potijo na ulici, ko iščejo druga drugo. Skratka ne gre za hladni noir filmov iz štiridesetih in sedemdesetih. To je vroči noir."

O igralcih

Meg Ryan (Frannie Avery) je posnela filme Kate & Leopold, Against the Ropes, Proof of Life (Dokaz življenja), Hanging Up; You've Got Mail (Čaka te pošta), Hurlyburly, When Harry Met Sally (Ko je Harry srečal Sally), Courage Under Fire (Pravi pogum), When a Man Loves a Woman (Ko moški ljubi žensko), Promised Land, City of Angels (Mesto angelov), Addicted to Love (Sužnja ljubezni), French Kiss (Francoski poljub), I.Q., Anastasia, Innerspace, D.O.A., The Presidio, Joe Versus the Volcano, The Doors, Prelude to a Kiss, Flesh and Bone, Restoration, Rich and Famous, Top Gun.

Mark Ruffalo (detektiv Malloy) je posnel filme You Can Count on Me, View From The Top; Windtalkers, The Last Castle, XX/YY, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, My Life Without Me, We Don't Live Here Anymore, 13 Going On 30, Committed, Ride with the Devil, 54, . Silver's A Fish in the Bathtub, Life/Drawing in Safe Men. Bil je scenarist in eden najstopajočih pri The Destiny of Marty Fine. Na televiziji je nastopil v The Beat.

Nase je najprej opozoril kot gledališki igralec.

Jennifer Jason Leigh (Pauline) je kot režiserka debitirala z The Anniversary Party, v katerem je tudi igrala. Posnela je filme Last Exit To Brooklyn, Miami Blues, Short Cuts, Kansas City, Mrs. Parker and the Vicious Circle, Georgia, The Road To Perdition, The King Is Alive, eXistenZ, Washington Square, The Hudsucker Proxy, Dolores Claiborne, Single White Female, Rush ter A Thousand Acres.

Začela je v gledališču.

O režiserki in scenaristki

Jane Campion: za Piano je dobila več kot 30 nagrad, med drugim oskarja za najboljši scenarij. Bila je režiserka in s sestro Anno koscenaristka filma Holy Smoke. Režirala je tudi Portret dame.

Campionova je diplomirala iz antropologije na Novi Zelandiji, iz lepih umetnosti v Londonu in iz slikarstva v Sydneyu. Nato je na Australian Film, Television and Radio School študirala še filmsko umetnost.

Kot režiserka je debitirala s kratkim filmom Peel, ki je v Cannesu dobil zlato palmo. Tudi za režijo naslednjih kratkih filmov je prejela cel kup nagrad, njenemu prvemu celovečercu pa je naslov Sweetie. Sledil mu je An Angel At My Table, ki je na beneškem festivalu dobil sedem nagrad.

Živi s Sydneyu s svojo devetleno s konji obsedeno hčerko Alice.