Mož, ki je tožil Boga

Mož, ki je tožil Boga

"Pri poslovanju s korporacijami preživimo ogromno časa na telefonu in pritiskamo na tipke ob spremljavi posnetih melodij: to je eden največjih virov napetosti v današnji družbi. Naš junak, Steve Myers je protistrup za to grožnjo. Film je zgodba o brezizraznem svetu, v katerem živimo, in najbrž tudi o Bogu, ki je najbolj brezizrazen pojav, kar jih je."

Tako je film opredelil scenarist Don Watson, ki je poudaril, da ima religijo pravzaprav zelo rad, saj je sveto pismo "vir izjemne modrosti, neizmerne zabave in bogatega jezika. Poleg tega je tudi sila smešno, v kakšni težavi se znajde kateri koli duhovnik, v trenutku ko se zaplete v poslovno razmerje. Bog in mamon sta si najmanj sorodna pojma na svetu in čim združimo Cerkev in borzo, je rezultat lahko zelo zabaven."

O zgodbi

Mož, ki je tožil Boga je dinamična romantična komedija o ribiču, ki se odloči, da bo pred sodišče postavil Boga, potem ko je njegovo ribiško barko uničila strela, njegova zavarovalnica pa odškodnine noče poravnati, češ da gre za t.i. primer višje sile (oz. božjega dejanja).

Ker se Vsemogočni, kot je njegova navada, ne prikaže, ga mora na sodišču zastopati Cerkev. Cerkveni predstavniki najamejo makiavelističnega odvetnika Gerryja Ryana, ki si v kratkem pridobi naklonjenost večine medijev; prav tako se postavi na njegovo stran Steveov ljubosumni in ambiciozni brat David, ki je - za razliko od Stevea, ki je advokaturo zamenjal z ribištvom - dokaj uveljavljen odvetnik.

Kmalu Steve spozna tveganost svoje igre. Podporo pa najde v prikupni in enigmatični Anni Redmond, popularni medijski osebnosti, ki je razočarana nad ciničnostjo svojega poklica. Anna je naravnost navdušena nad zamislijo, ki jo je imel Steve, njeno poznavanje medijskih "pravil" pa je Steveu še kako v pomoč.

Tožba proti Bogu postane svetovna senzacija, saj gre za najbolj neposreden primer posameznika proti globalnemu gigantu, kar si jih je možno zamisliti: človek s trdnimi načeli proti nedoslednosti cerkvenih ustanov. Ko cerkvene oblasti spoznajo, da jih mediji izkoriščajo v lasten interes, naročijo Gerryju, naj Steveu ponudi kompromis. A Steve kompromisa ne sprejme: sodni postopek se začne.

Steveu se pridruži na stotine oseb, ki so jih zavarovalnice na podoben način "ogoljufale". Cerkev se ob mnogih pričevanjih strezni, zavarovalnice vsega sveta pa oblije panika. Da bi tako Cerkev kot zavarovalnice ohranile status quo svoje vplivnosti, morajo seveda dokazati, da Bog obstaja (saj je po njihovih besedah Bog avtor "višje sile"). A če Bog obstaja, je zanj odgovorna Cerkev; zato se lahko izogne porazu, le če dokaže, da Bog ne obstaja.

Steve spretno izigra karto paradoksa in izpostavi dejstvo, da zavarovalnice že od nekdaj izkoriščajo Boga (torej njegovo ime oz. koncept) v lastne namene. A stvari se zapletejo, ko Anno odpustijo, na sodišču pa pridejo na dan zatajeni dogodki iz preteklosti tako enega kot druge. Tožba je javnosti predstavljena kot premišljena goljufija. A ko je Steveov položaj videti nerešljiv, mu ravno cerkev ponudi dragocen trenutek razsvetljenja.

O produkciji

Scenarija za film je napisal Don Watson po zamisli Patricka McCarvilla, ki jo je režiser Mark Joffe "pestoval" celih petnajst let.

"Iskal sem pisca, ki bi znal s smislom kombinirati romantično zgodbo in satiro," je izjavil Joffe, ki je ves ta čas imel v mislih odraslo zgodbo, ne pa prebrisano posnet film, ki bi bil pokroviteljski in za katerega bi se moral opravičevati. V Watsonu je Joffe našel točno to, kar je iskal. V scenariju je znal preplesti elemente čustvenosti in ironije.

Joffe je bil močno navdušen nad zamislijo, ker se mu je zdela izvirna in hkrati univerzalna. "V tej zgodbi ni nobenega elementa, ki bi jo omejeval na Avstralijo: dogajala bi se lahko v kateri koli državi tega sveta in ob tem ohranila svoj smisel in sporočilnost."

Watsonu je projekt ustrezal na več nivojih. Prefinjena ironija, ki izstopa v filmu, ga je spominjala na klasike iz štiridesetih let. V glavnih vlogah si je lahko zamislil na primer Caryja Granta in Katherine Hepburne. Poleg tega ga je privlačila tudi možnost eksperimentiranja z verskimi temami v scenariju.

Kar zadeva zasedbo, je Mark Joffe glavno žensko vlogo takoj ponudil Judy Davis, medtem ko je bila glavna moška vloga dalj časa še nedodeljena. "Iskali smo nekoga, ki bi znal izraziti komično plat zgodbe in ki bi hkrati bil dober, izkušen igralec. V Mrs Brown je Billy Connnolly dokazal vso svojo spretnost." Ko sta se z Judy srečala in pregledala scenarij, sta se takoj ujela, zgodba pa je obema bila zelo všeč.

Mož, ki je tožil Boga je prva filmska komedija, v kateri je Connolly nastopil. Sam tudi pravi, da večina komikov z užitkom raziskuje temnejše plati življenja, ker je njihovo življenje že tako polno smeha.

Za Wendy Hughes - eno največjih igralskih zvezd v Avstraliji - pa je bila vloga Jules Myers priložnost, da upodobi večdimenzionalen lik. Jules namreč odraža "občutek sodobnosti zgodbe", saj se veže na element "razširjene družine". Wendy je v svojem liku videla veliko verodostojosti.

Pomemben prispevek je filmu dal direktor fotografije Peter James, ki je v tistem obdobju ravnokar zaključil snemanje komedije Meet the Parents. "Pred tem sem prebral petnajst različnih scenarijev, a noben od njih ni bil tako dober kot Mož, ki je tožil Boga. Ko sem izvedel, da bosta glavni vlogi odigrala Billy Connolly in Judy Davis, se mu pač nisem mogel odpovedati!" je izjavil James.

Film je posnel v wide-screen anamorfičnem formatu. "Tako film bolj zadiha, zlasti pri posnetkih izven mesta, kjer spoznamo vso lepoto podeželja na južni obali New South Walesa. Film obogati kontrast med imenitno modrino morja in posnetki v mestu in znotraj sodišča."

Kontrast je prav tako izrazit v dialogih in končni vsebini filma, ki je po besedah producenta Pittorina hkrati naturalističen in "odštekan". Režiser sam je potrdil željo, da bi film bil čim bolj v skladu z realnostjo. "Sicer se dotikamo dokaj občutljivih tematik, a film je vselej dosleden.

"Želel sem, da bi se gledalci lahko istovetili z liki v zgodbi, ne pa da bi buljili v neko farso, od katere bi pričakovali, da se na koncu prikaže sam Bog. Film je zahteval natančnost in posvetnost. Poln je posvetnih idej, ki zadevajo humanističen pristop do življenja, je pa tudi neizmerno zabaven."

Prava ironija pa je, da je med produkcijsko fazo filma hišo scenarista Watsona zadela strela, zaradi česar so bile uničene vse njegove električne naprave, vključno s telefonom, faksom, televizorjem in glasbenim stolpom. Njegova zavarovalnica je odškodnino poravnala, česar pa ni bila deležna statistka, ki ji je drevesna veja uničila avto: njena zavarovalnica je škodo pripisala višji sili.

O igralcih

Billy Connolly (Steve Myers)

Billy Connolly je nastopil v številnih televizijskih dramah in filmih, najbolj pa se ga spomnimo po odlično odigrani vlogi v Mrs Brown z oskarjevo nagrajensko Judi Dench. Sicer je v Veliki Britaniji (rodil se je na Škotskem) zelo popularen komedijant z občudovalci po celem svetu. Med drugim je nastopil v naslednjih filmih: Cletis Tout, Disappearances, Gabriel & Me, Prince Charming, The Debt Collector, Still Crazy, Muppet Treasure Island; posodil pa je tudi svoj glas Disneyevemu filmu Pocahontas.

Judy Davis (Anna Redmond)

Judy Davis je najbolj priznana avstralska igralka svoje generacije in ena izmed prvih, ki so se uveljavile na svetovni ravni. Zaslovela je v filmih Woodyja Allena Celebrity, Deconstructing Harry in Alice, za film Husbands and Wives pa je prejela celo vrsto priznanj, vključno z nominacijo za oskar. Pred kratkim je bila deležna odličnih kritik za upodobitev Judy Garland v telefizijski produkciji Me and my Shadows. Igrala je Eastwoodovem Absolute Power, Rafelsonovem Blood and Wine, Cronenbergovem Naked Lunch in v filmu Barton Fink bratov Coen. Njena prva mednarodna vloga je bila v filmu A Passage to India, za katero je prejela nominacijo za oskarja.

Colin Friels (David Myers)

Colin Friels je priznan filmski, televizijski in gledališki igralec. Leta 1986 je prejel nagrado Avstralskega filmskega instituta za film Malcolm. Pred kratkim je bil nagrajen za vlogo, ki jo je odigral v televizijski seriji Water Rats. Med drugim je igral v filmih Hoodwink, Dark City, Cosi, Mr Reliable, Angel Baby, A Good Man in Africa, High Tide (z ženo Judy Davis) in Monkey Grip.

Wendy Hughes (Jules Myers)

Od časa t.i. renesanse avstralskega filma je Wendy Hughes med najbolj popularnimi avstralskimi zvezdami. Za svojo vlogo v filmu Careful He Might Hear You je prejela nagrado Avstralskega filmskega instituta, nagrade in nominacije pa je prejela še za filme My Brilliant Career, Newsfront, Power Without Glory, The Alternative, Warm Nights on a Slow Moving Train ter Boundaries of the Heart. Igrala je tudi v filmu Brucea Beresforda Paradise Road, in v Princess Caraboo ob Kevinu Klinu, Phoebe Cates, Stephenu Rea in Johnu Lithgowu. Oktobra je v Sydneyu postala ga. Robinson v gledališki priredbi Diplomiranca.

O ustvarjalcih

Mark Joffe (režija)

Med 15-letnim obdelovanjem filma Mož, ki je tožil Boga je Joffe posnel vrsto avstralskih in mednarodnih filmov. Med drugim je avtor filmov Spotswood, v katerem nastopata oskarjevca Anthony Hopkins in Russell Crowe, in Cosi z oskarjevo nominiranko Toni Collette. Glavno vlogo v njegovem prvencu Grievous Bodily Harm je odigral Colin Friels, ki ga lahko vidimo tudi v Možu, ki je tožil Boga. Pred nekaj leti je posnel film Watch the Shadows Dance, poznan tudi kot Nightmaster, s popularno Nicole Kidman.

Don Watson (scenarij)

Watsonovi prispevki o zgodovinskih, političnih in kulturnih temah so bili objavljeni v mnogih avstralskih časnikih in revijah, citirali pa so jih tudi v številnih satiričnih predstavah v gledališči in na televiziji. Pisal je tudi govore za victorijskega premiera Johna Caina in za avstralskega predsednika vlade Paula Keatinga. Njegovi spomini Keatingove vlade so zbrani v knjigi Recollections of a Bleeding Heart, ki bo izžla prihodnje leto. Živi v Melbournu, kjer se ukvarja z esejistiko in filmom (med drugim je avtor scenarija za film Passion, v katerem igrata Barbara Hershey in Richard Roxburgh).

Peter James (direktor fotografije)

Peter James eden najuglednejših avstralskih direktorjev fotografije. Dolga leta je sodeloval z režiserjem Bruceom Beresfordom (z njim je posnel filme, kot so Bride of the Wind, Double Jeopardy, Driving Miss Daisy, Mister Johnson, Last Dance, Black Robe in Paradise Road). Posnel je ameriško uspešnico Meet The Parents, v kateri nastopata Robert de Niro in Ben Stiller, sodeloval pa je tudi pri snemanju filmov Diabolique (Sharon Stone in Isabelle Adjani), The Thing Called Love režiserja Petra Bogdanovicha, ter avstralskih klasikov The Killing of Angel Street, The Irishman in Caddie.