Moj Hitler

Na čelu igralske ekipe sta Helge Schneider, ki blesti v svoji prvi glavni vlogi, in večkrat nagrajeni Ulrich Mühe (Življenje drugih), ki igra profesorja Adolfa Gruenbauma.

Sinopsis

25. december 1944. Berlin je v ruševinah. Videti je, da je ‘totalna vojna’ dokončno izgubljena. Minister za propagando dr. Joseph Goebbels (Sylvester Groth) se zaveda, da njegova dežela potrebuje nekaj spodbudnega; in že ima idejo. Führer (Helge Schneider) naj bi z ognjevitim novoletnim govorom nastopil pred kartonsko kuliso nepoškodovanega Berlina. Govor, ki bo predvajan po vsej državi, naj bi še enkrat mobiliziral množice za vojno. Šibka točka tega načrta pa je v tem, da je Adolf Hitler le še senca svoje nekdanje ‘veličine’. Demoraliziran in depresiven se skriva v pisarni in se izogiba vsem stikom z javnostjo.

Edini človek, ki bi mu še lahko pomagal, je židovski igralec Adolf Grünbaum (Ulrich Mühe), ki je Hitlerja na začetku njegove politične kariere učil igralskih veščin. Bormann: "Bi bili tako prijazni in nam zaupali svoj skrivni načrt, g. Reichminister? Mar nimamo najboljših igralcev in režiserjev na svetu, ki so slučajno tudi Arijci?! Liebeneiner, Harlan, Rühmann, Minetti? Zakaj prav ta Žid?" Goebbels: "Potrebujemo nekoga, ki lahko podpihne največjo obsesijo našega Führerja, njegovo jezo. Zakaj naj bi mu torej poslal nekoga, ki ga ljubi?"

Presenečenega Grünbauma tako izpustijo iz koncentracijskega taborišča Sachsenhausen in pripeljejo v vladno palačo rajha. Preden ga sprejme Goebbels in mu razkrije svoj načrt, Grünbauma pošljejo pod tuš ter mu dajo sendvič s šunko in sirom. Grünbaum sprejme delo, toda pod pogojem, da iz taborišča izpustijo tudi njegovo ženo Elso (Adriana Altaras) ter njune otroke Adama, Judith, Jakoba in Bennyja ter jim dovolijo živeti pod isto streho. Goebbels pristane. Grünbaum svoji ženi: "Hitler je na tleh. Videl sem ga: zlomljen je. Nimam še načrta, toda pusti, naj se malo poigram s situacijo."

Na začetku "kolaboracije" Grünbaum Hitlerju prinese trenirko in predpiše vaje za sprostitev. Čez dan dela s Hitlerjem, ob večerih pa se mora opravičevati pred družino, ki stežka sprejema, da ne izkoristi priložnosti, da bi ubil Hitlerja. Z židovskim smislom za humor svoje početje dojema kot igro: "Saj mu ne pomagam, sem le njegov mentor."

Že prvi dan pride do incidenta, ko Führer sprovocira svojega učitelja z besedami: "Zakaj se ne braniš? Zakaj se Žid ne brani?" Grünbaum izgubi živce in udari Hitlerja, ki se nezavesten zgrudi po tleh. Šokirani Grünbaum je prepričan, da je njegova usoda zapečatena. Toda ko Hitler pride k zavesti, ne napravi nič.

Ne Grünbaum ne Hitler ne vesta, da ju skozi enostransko ogledalo iz druge sobe opazujejo Goebbels, Speer (Stefan Kurt), Himmler (Ulrich Noethen) in Bormann (Udo Kroschwald). Eden izmed njih je posebej zaskrbljen, ko vidi, kaj Führerju počne "njegov" Žid: Albert Speer. S težkim srcem opazuje razvoj dogodkov.

Kmalu začne Grünbaum uporabljati psihoterapevtske metode, s katerimi Hitlerja vrne v njegovo težavno otroštvo. Ugodna priložnost se pojavi, ko Hitler zapre oči: Grünbaum tiho zgrabi železni obtežilnik za papir in že iztegne roko, da bi ga ubil. V tistem trenutku pa Führerja travmatični spomini spravijo v jok. Grünbaum v nečloveški pošasti prvič ugleda pomilovanja vrednega človeka, zato odloži morilsko orodje.

Izmenično prenašanje ravnotežja moči med ‘velikim’ Führerjem in ‘nepomembnim’ židovskim igralcem se nadaljuje, ta emocionalni vrtiljak pa pušča vedno globlje sledi tudi na Grünbaumovem obrazu. Goebbels: "Ko ste prišli iz Sachsenhausena, ste izgledali bolje." Grünbaum: "Da, življenje v taborišču …" Goebbels: "Je podcenjeno."

Ko se Grünbaum začne zavedati svojega pomena, postavi višjo ceno – zahteva izpustitev vseh taboriščnikov iz Sachsenhausena. Goebbels ves iz sebe pošlje Grünbauma in družino nazaj v taborišče. A Hitler zahteva nazaj ‘svojega’ Žida, zato mora Goebbels popustiti. Grünbauma pripelje nazaj in se pretvarja, da mu je ugodil. S Himmlerjem skujeta načrt atentata na Führerja: pod oder naj bi nastavili bombo, nato pa okrivili Grünbauma.

‘Terapevtska srečanja’ postajajo vse intenzivnejša. Grünbaum zahteva od Hitlerja, da plava po tleh in laja. Nobeno ponižanje ni prehudo za Hitlerja, ki se vse bolj odpira in začenja govoriti o očetovih zlorabah. Ljudje okrog njega so vse bolj zaskrbljeni, a Goebbels jim zagotavlja, da Führer ne dela norca iz sebe, temveč se izobražuje po najmodernejših metodah. Himmler Goebbelsu: "Situacijo imate pod nadzorom, kajne, g. Reichsminister? Mislim, tudi situacijo glede Führerjevih čustev? In čustev Židov? Saj poznate moč čustev."

Hitler pa je prevzet: "Večna mladost je spet moja. Žid dobro opravlja svoje delo!" Albert Speer, ki je prisluškoval Goebbelsu, a je razumel le del pogovora, posvari Hitlerja, da Grünbaum načrtuje atentat. Hitler tega sprva noče verjeti, vseeno pa še istega večera preizpraša Grünbauma. Hitro se pusti prepričati o absurdnosti obtožbe. Führerjevo razpoloženje se hitro spreminja in že kmalu ob vznožju Grünbaumove postelje toži: "Tako sam sem … novo leto … mednarodna situacija … toliko izgubljenih življenj …"

Kot otrok, ki ga je tlačila mora, se Hitler splazi pod odejo zakoncev Grünbaum. Elsa mu zapoje židovsko uspavanko, ko zaspi, pa ga hoče zadušiti z blazino. Toda mož jo ustavi: "Potem bi ti naredila isto, kar počne on … ubila bi človeško bitje, ki se ne more braniti."

Naslednje jutro nastopi ključni dan Hitlerjevega govora. Med zadnjimi pripravami na oddajo Hitler med britjem po nesreči ostane brez polovice brkov, kar ga tako vznemiri, da izgubi glas. Zamislijo si nenavadno rešitev: Grünbaum naj bi z mikrofonom stal za odrom in povedal govor, Führerjeva naloga pa je odpirati usta, divje kriliti z rokami in izvajati ustrezno obrazno mimiko. Toda Grünbaum se začne v govoru oddaljevati od napisanega govora: njegova popolnoma drugačna interpretacija aktualne situacije v Nemčiji pa množice, prepričane, da besede prihajajo iz Hitlerjevih ust, zelo preseneti …

Beseda režiserja

Führer je nesmrten, vsaj v naših mislih. Tisto travmatično obdobje poraja divje špekulacije, nemške filmske uspešnice Propad, Zadnji dnevi Sophie Scholl, Podmornica in druge pa dokazujejo, da svet še vedno zanima nemška zgodovina. Ko je Spielberg posnel Schindlerjev seznam, sem bil med ‚ortodoksnimi’ kritiki, ki so protestirali proti ‚ustvarjanju filmske podobe iz holokavsta.’ Da lahko film poustvari ali prikaže nekaj takšnega, avtentično reprezentacijo tistega trpljenja, je bila zame kot Žida velika laž.

Novo obdobje je zaznamovala diskusija o Benignijevem Življenje je lepo. Je mogoče holokavst uporabiti za tragikomičen prikaz odnosa med očetom in sinom? Po mojem mnenju vsekakor! Benigni ni nikoli trdil, da je njegov prikaz realističen. S pravljico, postavljeno v koncentracijsko taborišče, je ilustriral idejo, da otroške domišljije nič ne more uničiti.

Sam sem skušal pisati kot Karl May, ki je ustvaril ‚svoj’ svet Indijancev in ‚svoj’ svet Arabcev. Vse sem si izmislil. Tem ciničnim ljudem nisem hotel izkazati časti z realističnim prikazovanjem. "Resnica", ki jo hočem povedati, je drugačna. Gre za moralno tragedijo tistega časa. V kakšnem zgodovinskem okolju so zrasli ti voditelji in sledilci nacizma? S kakšnimi vrednotami? Kakšne glave so si zamislile te zločine, nepravičnosti in uničenje človeškega življenja ter kako je bilo mogoče to breme naložiti na pleča milijonom ljudi?

Knjiga psihologinje Alice Miller Za tvoje dobro: Skrita krutost v vzgoji otrok in korenine nasilja vsebuje poglavje o Hitlerjevem otroštvu in ‘črni pedagogiki’ tistega obdobja. Opisi povezav med bolečinami, ki jih je pretrpel v otroštvu, in maščevalnostjo, ki jo je udejanjal skozi sistem, so mi povedali več kot ducati opisov dogodkov. ‘Analitično’ potovanje, na katerega se Hitler poda s ‘terapevtom’ Grünbaumom, temelji na dejstvih.

Dolgo sem se spraševal, zakaj še nihče ni posnel komedije ali drame o tej povezavi. Sam sem raje uporabil komedijo, saj je po mojem mnenju bolj subverzivna od tragedije. Mnogih stvari ni mogoče izraziti z avtentično projicirano resnostjo. Komedija prikaže okoliščine v njihovih surovih stanjih, s tem pa razkrije njihovo dejansko grozljivost.

Preden je prevzel oblast, se je Hitler dejansko izobraževal pri učitelju igre. Ime mu je bilo Paul Devrient (napisal je avtobiografijo Moj učenec Adolf Hitler). Devrient je v filmu postal Žid Grünbaum. Da ga leta 1944 izpustijo iz koncentracijskega taborišča, je bil samo en uporniški korak naprej v domišljijo. Znano je, da je Hitler trpel za napadi depresije. Megalomanske besede, svetovni nazor, ki vključuje idejo o superiorni rasi, Goebbelsova propaganda – mar niso to stvari, ki kar kličejo po konceptu tragi-komedije? Seveda nisem prvi s temi idejami. Veliki diktator in Biti ali ne biti nam takoj prideta na misel.

O produkciji

V primerjavi z drugimi filmi z zgodovinsko tematiko je Moj Hitler nastajal bistveno hitreje, od prvega koncepta do zaključka dela je minilo le eno leto. Že ko je Dani Levy julija 2005 napisal prvi osnutek scenarija, je Stefan Arndt iz družbe X Filme projektu začel zagotavljati finančno podporo. Producenti so se zavestno odločili za ‘majhen zgodovinski’ film: "Nikakor nismo hoteli napraviti 10 ali 15 milijonov evrov vrednega projekta," je povedal Dani Levy. "Hotel sem, da film nastane hitro, saj je le tako lahko v njem preživel tisti uporniški in strasten občutek, ki sem ga imel med pisanjem. Naivno sem si predstavljal, da se lahko z neresnostjo židovskega humorja lotimo tudi produkcije." Stefan Arndt dodaja: "Film Moj Hitler smo začeli snemati po le sedmih tednih priprav, kar je vratolomna brzina, saj smo si morali zamisliti in zgraditi vsa prizorišča, sešiti uniforme, najti rešitev za problem, kako prikazati uničeni Berlin in spremeniti Helga Schneiderja v Adolfa Hitlerja."

Moj Hitler se večinoma odvija v Speerovi gigantski zgradbi, vladni palači rajha. Ogromne sobe so bile velik logistični problem za režiserja in scenografe. Kje najti takšne sobe, če jih nočeš zgraditi v studiu? V Berlinu in okolici sta bili dve stavbi s potrebnimi lastnostmi, ki sta funkcionirali skupaj: bivše ruske barake v Krampnitzu in okrožno sodišče v Charlottenburgu. Uporabili so obe. Drug problem je bila zunanjščina: za dvorišče palače so uporabili notranje dvorišče sedanjega Ministrstva za finance. Dovoljenje za snemanje v stavbi ministrstva in nekajurno razobešenje nacističnih zastav je dal minister za finance Peer Steinbrück. Za snemanje velikega finala v berlinskem Lustgartnu, ki je vključeval največjo skupino statistov, so zaprli trg pred berlinsko katedralo in ga odeli v njegovo podobo iz časov nacizma. "Tega se res ni dalo izvesti skrivaj," se spominja Stefan Arndt, "bilo je na naslovnicah časopisov po vsej Evropi. Šokiran sem bil, ko sem nekega jutra prišel na prizorišče snemanja in so na drevesih že čakali fotografi. Ko se na takšni zgodovinski lokaciji Hitler pelje mimo množice, ki vzklika ‘Heil!’, se težko izogneš pozornosti."

Dani Levy se je že v začetku odločil, da ne bodo strogo sledili zgodovinski realnosti. Namesto tega je hotel domišljiji zagotoviti trdne korenine v realnosti. "Opogumil sem različne oddelke – scenografe, maskerje in kostumografe – da začnejo z zgodovinsko rekonstrukcijo, nato pa se prepustijo domišljiji." V tem občutku ustvarjalne svobode je še posebej užival scenograf Christian Eisele: "Vedno rad sodelujem pri zgodovinskih projektih. V tem primeru je bilo najbolj zabavno ustvarjati Hitlerjeve intimne prostore – njegovo spalnico, njegovo kopalnico … Tudi s pomočjo scenografije smo komediji dali domišljijska krila."

V nasprotju s Hitlerjevimi najbolj zasebnimi prostori so njegovo pisarno rekonstruirali natančno v skladu z zgodovinskimi dejstvi, čeprav so namesto dragega marmorja na primer uporabili pobarvan stiropor. Pomanjšani model vladne palače so, kamen za kamnom, prav tako zgradili iz obdelanega stiroporja. "Te nenavadne prostrane pokrajine iz ruševin, s 300 metri uničene ulice na eni strani in vladno palačo na drugi, ne bi mogli zgraditi v nobenem studiu na svetu," je povedal Dani Levy, "zato smo se odločili vrniti k stari filmski tradiciji grajenja maket. To je bolj v mojem stilu kot tedne in tedne sedeti pred računalniškim monitorjem. Pri izdelovanju maket sem se počutil kot otrok."

Za nadzornika vizualnih učinkov in izdelovanja modelov Franka Schlegla je bila izbira med izdelavo maket in računalniško izdelavo prizorišč lahka: "Žal se zadnja leta filmarji vse preveč zlahka odločajo za digitalno izdelavo prizorišč. Makete veljajo za staromodne in predrage. Sam pa menim, da je vsaj pri celovečercih za veliko platno najboljša rešitev kombinacija maket in digitalne obdelave, saj so makete s svojimi površinami in njihovo igro svetlobe pred kamero pogosto veliko bolj prepričljive. Odkar je Peter Jackson v Gospodarju prstanov uporabil makete, je vse več filmarjev spet naklonjenih tudi tej vrsti dela. Dani Levy in ekipa so tako na srečo sprejeli moj predlog kombinacije maket, dejanskih prizorišč in digitalne obdelave. S sodelavci smo nato zgradili 17 metrov dolg model vladne palače in 10 metrov dolgo vrsto zbombardiranih hiš. To je filmu dalo prepričljivost, ki bi jo z digitalnimi učinki, vsaj znotraj danega proračuna, le težko dosegli."

Tudi kostumografi so zgodovinska dejstva predelali na komičen način. Daniju Levyju sta bili najbolj všeč naslednja kosa garderobe: beli suknjič, natančno takšen, kakršnega je dejansko imel Hitler, v kombinaciji z izmišljenim črnim ogrinjalom za dodatek, in majhna SS-ovska uniforma za psa Blondija.

Srce filma pa je ustvarila drzna in inovativna igralska zasedba. "Takoj sem vedel, da hočem v vlogi Hitlerja Helga Schneiderja. Ne vem, kaj mi je bilo," je priznal Dani Levy. "Ideja me je preganjala, vse dokler nisem zbral poguma in ga preprosto poklical. Napravila sva nekaj preizkusov in takoj sem vzljubil njegovo igro in improvizacijo. Najina univerzuma ne bi mogla biti dlje vsaksebi, v bistvu pa sva si bila zelo blizu."

Vlogo Adolfa Grünbauma je sprejel zelo zaposleni Ulrich Mühe. "Uli premore to lepo zmes melanholije, umirjenosti in zbadljivosti, ki sem si jo vedno želel za Grünbauma," je povedal Levy. "Ves čas smo se zavedali, da bo toplina tega filma odvisna od tega lika. "

Tudi za skladatelja Niki Reiserja, ki je imel prvič v življenju priložnost delati z velikim orkestrom, se je pristop k delu spremenil med samim nastajanjem filma: "Sprva sem izhajal iz glasbe Richarda Wagnerja in glasbene opreme komedij Nina Rote, da bi ustvaril neke vrste parodijo na Wagnerja, a sem se sčasoma preusmeril k skoraj minimalistični spremljevalni glasbi, ki odraža napetost med Grünbaumom in Führerjem in Grünbaumov vedno prisotni konflikt, ali naj takoj ubije Hitlerja. Glasba je torej postopoma postajala vedno bolj prefinjena, svojo končno obliko pa je našla v fazi montaže – zahvaljujoč dinamiki filma so se številni deli glasbe pojavili tako rekoč sami od sebe."

Intervju z režiserjem Danijem Levyjem

Prva ideja

Ideje me nikoli ne zadenejo kot strela z jasnega, vedno več let zorijo nekje v mojem sistemu. Hitler in nacisti so se mi že dolgo motali po glavi. V obliki komedije. Moralna angažiranost glede preteklosti, akademsko "izobraževalni" filmi zadnjih desetletij so name prav tako napravili močan vtis. Mogoče je šlo preprosto za željo nekoliko zamegliti to nedvoumno mejo med dobrim in zlim, ki je bila v teh filmih vedno jasno izražena. V moralističnem smislu ni o tem mogoče povedati nič novega.

Scenarij

Vsak avtor rad na novo definira mejo med domišljijo in dejanskostjo. To je v našem poklicu lahko; je del naše umetnosti. Rad si izmišljam stvari in menim, da je sprevračanje dejstev v zgodovinski rekonstrukciji legitimna strategija. Pisanje scenarija je bilo zame dejanje sprostitve. Dobesedno tekel je iz mene. Začuda nisem imel nobenih zadržkov glede kombiniranja resnice z neresnico in ustvarjanja domišljijskih podob iz zgodovinskih dejstev. Za svoje pojme sem scenarij napisal zelo hitro; pol leta po prvem osnutku smo že začeli snemati. Bal sem se, da se me bodo, če bom čakal predolgo, dokončno polastili dvomi, ki jih ni manjkalo. Ko sem imel prvi osnutek, sem govoril s svojo materjo, ki je kot Židinja v Berlinu na lastni koži doživela nacizem. Hotel sem vedeti, ali ima glede mojih namenov kakšne zadržke. Dala mi je jedrnat odgovor: "Samo ne hodi mi jokat, ko te bodo kritiki raztrgali!"

Potvarjanje resnice

V Nemčiji gre pri filmski rekonstrukciji zgodovine predvsem za ambicijo avtentično in prepričljivo prikazati dejanske oziroma naučene dogodke. Do te predpostavke, da lahko film pove resnico – avtentično reproducirano in takšno, ki naj bi odražala zgodovinska dejstva – sem precej kritičen. Najbolj pride to do izraza prav pri filmskih prikazih holokavsta. Trditev, da si realistično prikazal holokavst, se mi zdi domišljava in egoistična. Ko sem videl Schindlerjev seznam, sem bil prepričan, da to ni mogoče. Vem, da zveni dogmatsko, toda menim, da takšnih dogodkov ni mogoče vizualizirati. Film je umetniška oblika, ki zahteva neko vrsto potujitve, dodatno raven dejanskosti, ki ti omogoči pristopiti k dejansko neopisljivi temi. Pri Mojem Hitlerju sem imel občutek, da moram iznajti nadrealistično resnico, ki je še vedno relevantna. Pravljice pogosto odlično povedo resnico o naši dejanskosti in psihi.

Odpiranje vrat

V pozitivnem smislu je bil najpomembnejši katalizator film Roberta Benignija Življenje je lepo. To je bil film, ki je prodrl v prepovedano in si dovolil nedovoljeno. Ko sem ga videl, sem bil sprva zmeden – prevzelo me je dejstvo, da je bila takšna poetična pravljica postavljena v koncentracijsko taborišče. Ta tradicija nadrealističnega prikazovanja dejanskosti v Italiji živi že stoletja, zlasti kar se tiče fašizma. Dober primer je film Line Wertmüller Pasqualino Settebellezze, ali pa Pasolini. V NDR je imel podoben edinstven, skoraj pravljičen pripovedni slog film Jureka Beckerja Jakob, der Lügner. Virov navdiha zame je bilo veliko.

Komedija

Obožujem komedijo. Smeh ima moč razkrivanja. Morda je komedija bolj poučna od tragedije; ne vem. S humorjem prideš bliže politični ali psihološki resnici kot z resnim in zvestim prikazovanjem. Komedija lahko izostri sliko, lahko pokaže nasprotja in nekonsistentnosti. Zlobna zabava, ki sem jo doživljal med ustvarjanjem tega filma, je prišla iz svobode, da razorožim like v skladu z lastnimi željami. Vsi vemo, kaj so počeli tisti gospodje, Hitler, Goebbels in Himmler. Učinkov njihovih dejanj ne moremo spremeniti z ironijo. Žal. Lahko pa jih ponižamo s psihološko karakterizacijo, jih vržemo s prestola monstruoznosti. Upam, da komedija ponuja razrez teh likov, da lahko z njeno pomočjo raziskujemo njihove duše in se s tem naučimo nekaj o psihološkem stanju tistega obdobja.

Paul Devrient in Alice Miller

Domišljija je ustvarjalen pristop k dejanskosti. Film Moj Hitler sta navdihnila dva pomembna vira. Pred nekaj leti so ponovno izdali knjigo Paula Devrienta Moj učenec Adolf Hitler. Paul Devrient je bil res Hitlerjev učitelj igre. Ko sem slišal za to, sem takoj vedel, da je to material za komedijo. Ideja, da je nekdo pomagal Adolfu Hitlerju izboljšati njegove govorniške, dihalne in predstavitvene sposobnosti, je navdihnila mojo domišljijo. Pravzaprav je bil le še majhen korak domišljije spremeniti Devrienta v Žida Grünbauma in zavrteti koledar na december 1944. V tradicionalno židovskem slogu učitelj igre postopoma postane psihiater. Poučevanje se sprevrže v terapijo. Na tej točki vskoči moj drugi pomemben vir navdiha, knjiga Alice Miller Za tvoje dobro: Skrita krutost v vzgoji otrok in korenine nasilja. V njej je poglavje o Hitlerjevem otroštvu. Neka švedska gledališka skupina je iz tega ustvarila igro, ki jo je moj prijatelj Holger Franke uprizoril v Stuttgartu. Ko sem začel pripravljati scenarij, sem spet privlekel na plan knjigo Alice Miller. Njena teorija me je, po pravici povedano, ubila. Opisuje neposredno povezavo med izkustvi v zgodnjem otroštvu in obsesijami v odraslosti. Hitler je bil razdvojena osebnost, bil je manično depresiven, seksualno zavrt in čustveno pohabljen. Nemčijo je vodil psihološki invalid, popolnoma nor posameznik. Prepričan sem, da je ‘črna pedagogika’ tistega obdobja neposredno vplivala na nacizem.

Hitlerjevo ‘težavno otroštvo’

Namen filma seveda ni pojasnjevanje Hitlerjevega ‘težkega’ otroštva ali celo opravičevanje Hitlerja zaradi tega. To je skoraj trivialno, hkrati pa tudi relevantno. Danes seveda vemo, da je pohabljena duša vzrok večine kriminalnih dejanj. Zato je zanimiva teorija, da so bili vzgojne metode in sistemi kaznovanja obdobja pomembna osnova za početje nacistov. Alice Miller (ki je, mimogrede, zvesto izhajala iz Hitlerjeve biografije, ki jo je raziskal Joachim Fest), mi je priskrbela ključni material, na katerem sem zgradil komedijo. Nočem izraziti popolnega strinjanja z njenimi teorijami, vsekakor pa se mi zdijo vredne, da se jih pove.

Humor

O prijaznih ljudeh lahko poveš zlobne šale, še hujše pa o zlih. Vedno gre za vprašanje dobrega okusa; humor je hkrati sestavina kulture in zelo oseben. Ko snemam komedijo, se zavedam, da bom nekaterim všeč, druge pa bom razjezil; da bi nekateri raje bolj drastičen, divji in krut humor, za druge pa sem mejo že prestopil. Zlasti ko gre za Hitlerja, se konfliktu ni mogoče izogniti. Lahko sem le zvest lastni vesti in okusu in ljudem, ki jim zaupam. Humorju je dovoljeno, da rani; lahko izziva. Smejati se bolečini lahko ima zdravilen učinek.

Židovski humor

Židovski humor je neizprosen, ko gre za znane in priljubljene posameznike, hkrati pa zna biti spravljiv, ko gre za sovražnike. Odrasel sem v zelo sarkastični, ironični in samoironični družini. Tabujev ni bilo in ostre šale, tudi na naš račun, so se kar kresale. To je zagotovo vpisano v moj značaj. Moram reči, da se mi židovski humor pogosto sploh ne zdi smešen; prej žalosten. Iz njega vejeta melanholija in obup. Prav ta mešanica me privlači. Groza izgine v smehu; komično je pravzaprav tragično. Dolgo sem se boril z vprašanjem, ali naj bo Grünbaum komičen lik, in odločil sem se proti. Imel sem občutek, da bi z ironičnim prikazom, kakršnega sem uporabil v filmu Alles auf Zucker!, tu dosegel nasproten učinek. Humor zahteva bojno linijo: odločiti se moraš, na koga boš streljal.

Helge Schneider

Postaviti Helga Schneiderja v vlogo Hitlerja je bila intuitivna odločitev; rekel bi navdih. Ko sem pisal, sem si ga že predstavljal kot Hitlerja in ta podoba me je prevzela, še preden sem ga spoznal. Nato sem dobil njegovo telefonsko številko in ga poklical. Takoj je bilo očitno, da ga privlači dejstvo, da to ne bo klasičen film Helga Schneiderja in ne klasična vloga Helga Schneiderja. Kljub temu, da sva si zelo različna, sem imel občutek, da sva si blizu. Srečala sva se in na vajah sem videl igralca, ki je brez vsakršnega truda zlezel v lik Hitlerja. Med pripravami smo dobili idejo, da bi spremenili tudi njegovo fiziognomijo, da bi bolje odsevala Hitlerjevo osebnost. Dobro je vedel, kaj pomeni vsako jutro sedeti tri ure v oddelku za masko; mislim, da je ta čas izkoristil, da se je malo naspal. Helge se je takoj strinjal z masko; imel je občutek, da ga bo nekako zaščitila. Med snemanjem me je navdušil s svojo profesionalnostjo. K liku Hitlerja je pristopil kot glasbenik k skladbi, ki jo je igral na Hitlerjev klavir. Ni mu skušal vdahniti morale; vlogo je odigral karseda realistično, a še vedno zelo osebno. Uspelo mu je ustvariti čudno zmes realističnega portreta in anarhističnega humorja.

Ulrich Mühe

Uli Mühe je zelo tih, nežen in čudovit komik. Vedno me je ganil s svojimi lepimi očmi. Nato sem naletel na film Goebbels und Geduldig, v katerem je igral dve vlogi: Goebbelsa in Žida, ki mu je podoben. V nasprotju s Hitlerjem in Goebbelsom sem imel o liku Adolfa Grünbauma le ohlapno sliko. On je naša identifikacijska figura, toda kot ‘good guy’ ni glasen in vsiljiv in sprva se tudi sploh ne zdi komičen. Zato sem potreboval igralca, ki zna občinstvo ganiti, hkrati pa je prepričljiv tudi kot junak komedije. Potreboval sem nekoga, ki bo funkcioniral v situacijski komediji, ne da bi pri tem pozabil, da je mali Žid sredi nacističnega centra moči, čigar življenje je nenehno ogroženo. Z Ulijem sem lahko raziskal cel spekter humorja; obvlada vse od subtilne do ‘slapstick’ igre. Najtežji vidik njegove vloge je zmes moči in šibkosti. Grünbaum ne more niti za hip pozabiti, da ima pred sabo Adolfa Hitlerja in Josepha Goebbelsa. Mogoče zveni trivialno, ampak to je bila res ena najtežjih nalog. Po drugi strani pa je moral Grünbaum izražati tudi inteligenco, prebrisanost in nenazadnje pogum, ki jih gledalci pričakujejo. Potreboval sem igralca, ki si drzne odigrati tudi šibkosti svojega lika. Grünbaum je soočen z moralno dilemo, ali naj si Žid dovoli postati Hitlerjev učitelj in kakšne so njegove odgovornosti ob tem. Iz današnje perspektive sodba ni težka.

Nemci in smisel za humor

Imel sem igralsko ekipo, o kakršni sem lahko le sanjal. Ponovno sem se začel zavedati, koliko velikih komikov imamo v Nemčiji. Igralcev s suhim, bizarnim, samoironičnim humorjem. V zadovoljstvo mi je bilo videti to ekipo pri delu. Zame je bil veliko odkritje Sylvester Groth v vlogi Goebbelsa. Inteligentna komičnost nekako spi v stotinah igralcev. Stereotip, da Nemci nimamo smisla za humor, je zame popolnoma zgrešen.