Milo za drago

Sijoč in dodelan videz lahko vara. Nihče ni, kar se zdi. V osrčju zgodbe je nepričakovana junakinja, kakršnih smo vajenih iz filmov noir – vedno vedra in praktična mama iz predmestja in vlogerka Stephanie (Anna Kendrick). Njeno živahno iskanje družinske sreče, prijateljstev in za obliznit dobrih kuharskih receptov jo po naključju pripelje v zamotano klobko umazanih skrivnosti in usodnih laži, ko spozna nadvse glamurozno mamo Emily (Blake Lively).

Emily že ob prvem srečanju Stephanie predlaga, da bi se njuna sinova skupaj igrala, in Stephaniejina radovednost se razvname. Emily je skrivnostna in nadvse očarljiva, sploh ker živi življenje na veliki nogi: služba v mestu v svetu visoke mode, privlačen soprog, britanski pisatelj, in do zadnje podrobnosti popoln dom, kot bi ga izrezali iz kakšne za to specializirane revije. Stephanie je počaščena, da se Emily – tako vsaj kaže – naveže nanjo in jo ima za zaupnico in novo najboljšo prijateljico. Stephanie ima občutek, da ji je kot materi uspelo vdreti v svet svojih najbolj ekstravagantnih sanj.

»Eni uslugico bi potrebovala,« lepega popoldneva navrže Emily. Stephanie brez obotavljanja pristane, da bo po šoli pobrala Emilyjinega sina Nickya in ga peljala k sebi domov. A nekaj povsem preprostega se grdo zaplete, in Stephanie obtiči sama z Nickyjem, ne da bi se ji sanjalo, kaj se dogaja. S svojo vlogersko mantro »mame, najbolje, da vse postorite same« v mislih se s pomočjo svojih sledilcev na družabnih omrežjih loti iskanja izginule prijateljice. Niti sanja se ji ne, v kako zapleten misterij se zapleta; na preizkušnjo bodo postavljene meje prijateljstva in razkrite bodo šokantne skrivnosti. Stephanie se namreč podaja na kot noč temačno in živce parajoče potovanje v prevare, dvoličnost in prekrške – tudi svoje.

Režiser Paul Feig (Dekliščina, Vohunka, serija Freaks and Geeks) se tokrat oddaljuje od uspešnih komedij, po kakršnih je znan, in Milo za drago razvija kot preobratov polno in napeto srhljivko, a hkrati satiro o tem, kako nenehno stremimo in se ženemo za brezhibno organiziranim življenjem, vrednim 21. stoletja. Producentka Jessie Henderson, ki je producirala tudi Feigovo Vohunko, pravi, da »film dejansko kljubuje vsakršnim primerjavam, in prav to bo gledalcem všeč. V njem so delčki, ki jih lahko osamimo in jih primerjamo s čim drugim, a v celoti deluje povsem novo in sveže, pri tem pa navdih najde v mnogih žanrih.«

Feiga je k projektu pritegnilo, da ima vse potrebne sestavine – zaplet, ob katerem si grizeš nohte, diabolično domišljijo, zajedljiv humor, like z neskončnimi psihološkimi zapleti in varljivo spokojno predmestno kuliso – ki so mu dovolile, da »raztegne« siceršnje okvire srhljivke. »Nadvse se rad igram z žanri in sprevračam zakoličena pravila in konvencionalne filmske trope, da so bolj zabavni,« pravi. »Ko sem v roke dobil Milo za drago, sem si rekel: To je to! Natanko na to sem čakal! Srhljivke sem že od nekdaj najraje gledal, zato sem komaj čakal, da se poigram z zgradbo tega žanra – in Stephanie je eden meni najljubših likov, kar sem jih kdaj lahko predstavil na velikem platnu.«

Feig se je Stephanie oprijel kot priložnosti, da tipična pričakovanja žilavega in ciničnega junaka srhljivke obrne na glavo: »To je nekdo, ki ga pozna vsak od nas – mati, katere življenje se vrti okoli tega, da zadovolji vse in vsakogar, in neumorno drugim počne usluge … zaradi česar jo vsakdo do konca izkoristi. Hotel sem predvsem, da gledalci navijajo zanjo, četudi se sama docela zaveda teme, ki jo obdaja.«

Za Anno Kendrick je bilo upodabljanje Stephanie, ki svojo razposajeno naravo vnaša v še tako zlovešče človeške spletke, edinstvena naloga iskanja ravnovesja v liku, za kar je nadvse hvaležna. »Zgodba, ki ukrivlja vse norme žanra, zajema komedijo, kriminalko z umorom, preobrate in presenečenja. Stephanie je brez dvoma eden najbolj optimističnih likov, kar sem jih igrala, a hkrati si pred kakšnimi stvarmi tudi z obema rokama zakriva oči – in roki ji resničnost vsakič zelo grobo odlepi, začenši s trenutkom, ko izgine Emily, kar je tudi del zabavnosti filma.«

Feig izpostavlja, da ga je iskanje ravnovesja med zabavnostjo ter psihološko in družabno mrzličnostjo povedlo na povsem novo območje – in da si je želel natanko tega. »Film je vsekakor zabaven, a vas popelje tudi skozi celo paleto čustev in pomembnih preobratov, kakršnih doslej še nisem raziskoval. Za priložnost za to se lahko zahvalim izjemni knjižni predlogi Darcey Bell, trudu scenaristke Jessice Sharzer, našim neverjetnim igralcem in tudi nadarjeni ekipi, ki nam je pomagala pri podajanju te zgodbe.«