Kocka

5 nominacij za genia (kanadski oskar) 1999
zmagovalec filmskega festivala v Torontu 1998
zmagovalec festivala znanstvene fantastike v Gerardmeru 1999
velika nagrada žirije in nagrada občinstva na festivalu ZF
nagrada za najboljši film in najboljše specialne efekte na festivalu Fantasporto 1999

O filmu

Impresiven in do zadnjega kadra napet triler, ki v enaki meri navdušuje kritike, festivalske žirije in občinstvo.

Kratka vsebina

Šest navadnih, povprečnih ljudi se zbudi v nadrealističnem zaporu, na prvi pogled neskončnem blodnjaku, sestavljenem iz nenavadnih futurističnih sob v obliki kocke. Vsi so oblečeni v identična oblačila in se ne poznajo med sabo. Nihče ne ve, kje so, kako so prispeli tja, kjer so, niti kdo so preostali sotrpini. Soba, v kateri so, je s težkimi kovinskimi vrati povezana s še šestimi skoraj identičnimi sobami, ki so spet povezane z naslednjimi šestimi sobami…, le da vsaka skriva drugačno, smrtno nevarno past. Policaj, profesionalni ropar, študentka, matematični genij, psihologinja, avtist. Izbor je na prvi pogled videti naključen, a naši "zaporniki " kmalu ugotovijo, da le ni vse tako naključno in da vsak izmed njih poseduje znanje in veščine, ki bi lahko prispevale k skupni rešitvi vseh iz tega neskončnega blodnjaka, polnega nenavadnih pasti. Vse vedno bolj spominja na nekakšno ogromno video igrico, le da tukaj nihče nima treh življenj...

Vsebina

Ko se temnopolti policist Quentin nekega jutra zbudi, opazi, da ni v svoji postelji, pravzaprav niti v svoji spalnici ni. Je v neki grdi, slabih 5-krat 5 metrov veliki sobi s stenami iz železa in plastike. Na sredini vsake stene so jeklena vrata, ki vodijo v naslednjo sobo, ki je spet povezana z naslednjimi šestimi sobami itn. Quentin ugotovi, da nekatere sobe skrivajo v sebi življenjsko nevarne pasti ter da ni sam v tem nenavadno velikem labirintu - je v družbi še petih oseb. Vsi so oblečeni v identična, preprosta oblačila, so brez ur, nakita ali kakršnih koli osebnih predmetov in se ne poznajo med sabo.
"Leaven je razvajena bogataška študentka, ki bo, po vsem sodeč, težko prišla živa iz tega nenavadnega blodnjaka in od katere verjetno ne bo veliko koristi. Holloway je zdravnica. Psihologinja, ki ima preveč dobro mnenje o sebi, da bi se pustila voditi nekakšnemu temnopoltemu policistu. Worth je muhasti mladenič, ki se, vsaj videti je tako, spozna na skrivnostno arhitekturo nenavadnega objekta, v katerem so se znašli. Kazan je zaradi svoje retardiranosti že tako ali tako nekoristen. Je avtist, ki s svojo žalostno pojavnostjo in nekontroliranostjo močno nervira ostale "zapornike". Le najstarejši Rennes je zaradi svoje hladne metodičnosti in zbranosti videti kolikor toliko koristen. Vrsta nesposobnežev, ki mi ne bodo prav nič pomagali priti iz tega velikanskega blodnjaka," si misli Quentin, ko gleda svoje sotrpine.
A kmalu se izkaže, da ni ravno tako… Prav nasprotno. Videti je, da ni nihče od zapornikov naključno izbran… Vsak izmed njih namreč poseduje neko lastnost, znanje ali veščine, ki lahko bistveno pripomorejo k skupni odrešitvi. Hladni Rennes je eden največjih svetovnih strokovnjakov za senzorje in izdelavo nenavadnih pasti. Holloway kaže nenavadno sposobnost, da prodre v človeški značaj, z lahkoto odklene notranje zavore in potegne na plano tiste skrite potenciale, ki lahko pomagajo celi skupini. Prav ona bo odkrila, da je razvajena Leaven pravzaprav matematični genij, in ker je vsaka soba označena z devetimi številkami, je težko verjeti, da ni nobene povezave in da je vse le naključje. Sploh pa potem, ko odkrijejo, da ima avtist Kazan, ki mu še tako preprosto vsakdanje opravilo predstavlja nerešljiv problem, pravzaprav (kot nekakšen Rainman) posebno nadarjenost za komplicirane matematične operacije in izračune, za katere bi navadni smrtniki potrebovali nekaj minut in pomoč računalnika, on pa jih lahko opravi v borih nekaj sekundah kar iz glave. Torej rešitev iz te "velike video igrice v živo" obstaja, le najti jo je treba. Dejstvo pa je, da se bodo morali naučiti, kako preseči medsebojna nesoglasja, saj je očitno, da so vsi zelo nervozni in napeti. Žalitve in prerekanje ne pomagajo, povrhu vsega pa so brez hrane in vode, zato je čas zelo dragocen.
Še vedno pa ostaja brez odgovora vprašanje, kdo in zakaj je zgradil ta vražji blodnjak. Vsak izmed zapornikov ima o tem svojo teorijo: "Smo v objektu, ki so ga zgradili Nezemljani." "Le vlada lahko zgradi kaj tako neživljenjskega in grdega." "Gre za zabavo nekega bogatega in zdolgočasenega izprijenca." Vprašanje pa je, ali bodo kdaj izvedeli resnico, še bolje - vprašanje je, ali bo sploh kdo preživel.

O produkciji

KOCKA je presenetljivo dober in napet znanstvenofantastični triler v duhu najboljših klasičnih zgodb iz priljubljene serije Twilight Zone. Izjemen prvenec uveljavljenega režiserja kratkih filmov in stripovskega risarja Johnnyja Mnemonica - Kanadčana Vincenza Natalija, srhljiva, povsem dovršena in do zadnjega kadra napeta fikcija v tradiciji njegovega rojaka Davida Cronenberga, ki rahlo spominja na dramo Jeana Paula Sartra Za zaprtimi vrati in njegov citat: "Pekel so ljudje okoli tebe."
KOCKA je nekakšna variacija na Natalijev kratki film Eleveted (1996), v katerem neznana sila ustrahuje in trpinči tri osebe, ki se zataknejo v dvigalu. "Film o pošasti, kjer se pošast nikoli ne prikaže," kot ga je sam opisal. Film je nastal v komaj nekaj mesecih z malo denarja, kar pa je Natali nadomestil z igralci, polnimi energije, z dobrimi posebnimi efekti, veliko domišljije in predvsem z izvirnostjo.
Vincenzo Natali je s KOCKO dokazal, da je duh nizkoproračunskih filmov še vedno živ in da, razen v skandinavskih deželah, živi tudi na velikem belem severu, kot Kanadčani ljubkovalno rečejo svoji deželi.
Čeprav je scenarij napisal v sodelovanju z Andrejem Bijelicem in Greemeom Mansonom, KOCKA vsebuje številne motive iz Natalijevih prejšnjih filmov. "Menim, da me moja lastna obremenjenost s klavstrofobio in moji lastni strahovi preprosto ženejo v projekte, kot sta KOCKA ali Elevated, in me ravno zaradi mojega strahu tako privlačijo pasti, uganke in misteriji," pravi Vincenzo in še enkrat potrjuje pravilo, da so prave mojstrovine iz žanra grozljivk, srhljivk in trilerjev sposobni narediti le pravi strahopetci (podobno so priznali o sebi tudi Hitchcock, Carpenter, Stephen King in še nekateri).
KOCKA je peti film, nastal pod okriljem Canadian Film Centra - filmske šole, ki jo je leta 1986 utemeljil Norman Jewison ob finančni podpori države s ciljem, da bi izboljšali kanadsko filmsko produkcijo, dvignili kakovost filmskih, video, TV in multimedijskih projektov ter usposobili nove kadre na teh področjih. Vincenca Natalija so povabili zaradi izjemnega uspeha in kakovosti dveh kratkih filmov, Mouth (1992) in Playground (1993), in ker je tam posnel tudi kratki film Elevated kot svoj študentski projekt. "KOCKA je klasičen primer za to, da moraš biti previden pri željah, ker se ti lahko uresničijo," pravi Colin Brunton iz Canadian Film Centra (tudi izvršni producent filma). "Vedno sem govoril, da bi s stališča Centra idealen film izgledal približno takole: nekaj ljudi v sobi brez oken. In smo dobili KOCKO, nekaj ljudi v sobi brez oken - v življenju se nisem toliko namučil. Izjemno zahtevno delo."
Čeprav je bilo potrebno projekt izpeljati v zelo kratkem času in za malo denarja, se ekipa ni pustila presenetiti. Zadevo so vzeli zelo resno in do potankosti preučil vse tehnične zahteve, preden so začeli snemati. Po pazljivih izračunih in simulacijah so ugotovili, da je velikost 14-krat 14 fitov (približno 5-krat 5 metrov) idealna velikost sobe; za stene so izbrali kombinacijo kovine in pleksistekla, za katerim so se menjali raznobarvni geli, tako da so bili sposobni v pičlih nekaj minutah spremenili barvo sobe; vzorci na stenah so oblikovani po vzoru arhitekture elektronskih čipov in notranjosti računalnikov; za matematične izračune so angažirali matematične strokovnjake in logike. "Vseeno je bilo potrebno narediti tudi nekaj kompromisov, največja uganka pa so do samega snemanja ostala vrata, saj bi se po scenariju morala avtomatsko sama zapreti po določenem času, za kar pa ni bilo pravega logičnega vzroka. Vse do samega začetka snemanja nismo vedeli, kako bi izpeljali avtomatsko zapiranje. Vrata pa morajo imeti v filmu centralno pozicijo, saj se vse dogaja ravno okrog njih, a že navadno, ročno odpiranje in zapiranje je bilo skoraj nemogoče, saj so bila kovinska vrata tako težka, da jih niti mogočni Maurice Dean Witt ni mogel premakniti. Ko pa smo začeli snemati, se nam je kar posvetilo. Celotni mehanizem smo sestavili sami, in to iz materialov, ki smo jih nabavili v lokalni trgovini z železnino za pičlih pet dolarjev. Po mojem mnenju je bil to najcenejši posebni efekt v zgodovini filma," pravi Vincenzo Natali. "Pravzaprav je bil cel film posnet v tem zanesenjaškem duhu," se spominja producentka Betty Orr. "Filma nismo posneli v filmskem studiu, ampak v nekem skladišču v industrijski coni v Torontu, ki so ga Canadian Film Centru brezplačno posodili lokalni poslovneži. Kakor koli, objekt ni bil zvočno izoliran, tako kot so studii, in ko je po bližnji železniški progi peljal vlak, se je cela konstrukcija začela tresti. Na koncu je to tresenje celo pripomoglo k občutku, da so glavni junaki zaprti v notranjosti ogromnega stroja, ki živi in se premika."

O posebnih efektih

Vsekakor je ravno začetna scena filma, ki so jo posneli šele po petih poskusih in po dobrih 24 snemalnih urah, ena najbolj impozantnih in spektakularnih, kar so jo kdaj posneli. Načrtovali in izpeljali so jo strokovnjaki Caligari Studia. Njihove umetnije so bile že večkrat nagrajene, najbolj pa jih poznamo po filmih Oliverja Stonea: JFK, Nixon in Natural Born Killers. V svetu posebnih efektov jih poznajo kot pionirje v uporabi naravnih in okolju prijaznih materialov za posebne efekte in filmski make-up. "Zelo smo veseli, da smo k projektu pritegnili Caligari Studios in C.O.R.E. Digital Pictures, ki so s svojimi izjemnimi posebnimi efekti dodali piko na i celotni produkciji," pravi koproducentka Mehra Meh.

Caligarijevi bleščeči fizični in prostetični efekti v kombinaciji s C.O.R.E.-ovimi virtualnimi računalniškimi animacijami in efekti so bili tisti zadnji košček v produkcijski sestavljenki, ki je omogočil, da so nekatere najpogumnejše in najdrznejše zamisli Vincenza Natalija zaživele. "Že pri filmu Elevated sem delal s Caligari Studios in bil zelo zadovoljen z njimi," se spominja Natali. "Zato sem si želel, da bi tudi pri KOCKI sodelovali, a to, kar so naredili skupaj s C.O.R.E. Digital Pictures, je več kot izjemno."
"Menim, da smo s tem filmom vsi obogatili svoje izkušnje in tudi same sebe, saj če delaš z omejenim proračunom in si prisiljen film posneti v tako kratkem času, si pač prisiljen biti bolj inventiven in vložiti več duha in energije v svoje delo. Zato upam, da bo tisto "nekaj več" prišlo tudi do publike in tudi njim prineslo "nekaj več". Če bodo gledalci po filmu samo za en odstotek drugače gledali na svet ali vsaj razmišljali o svetu, v katerem živimo, in o življenju samem, bom zelo ponosen, ker bo to pomenilo, da smo uspeli in da je naš trud poplačan. Moram povedati, da je bila celotna filmska ekipa kot eno bitje.
Ves čas sem čutil podporo, pomoč, pripravljenost na sodelovanje, absolutno posvečenost filmu in izjemno inventivnost pri vseh članih ekipe: od obeh koproducentk preko direktorja fotografije, do igralcev in vseh ostalih. Vsak je prispeval svoj delež, in ko se je vsak element te velikanske sestavljenke ulegel na svoje mesto - od montaže, preko vizualnih efektov do glasbe - se je pred nami razkrila KOCKA v vsej svoji enostavnosti, izvirnosti, izjemnosti in lepoti, ki je presegala moja pričakovanja. Zato ne gledam nase kot na nekoga, ki bi bil "glavni" ali najzaslužnejši za KOCKO, temveč kot na nekoga, ki se je prostovoljno odločil, da bo sodeloval v lastnem eksperimentu in pri tem uspel in celo užival v sodelovanju z nadarjenimi ljudmi in spoprijemanju z novimi izzivi. V tem procesu sem prišel do izjemnega spoznanja: v življenju niti najmanjše stvari niso vedno enostavne in nepomembne," zaključuje Vincenzo.

O igralcih in ustvarjalcih

Maurice Dean Wint (Quentin)
Maurice Dean Wint igra Quentina - policista, ki čuti, da bi moral voditi ostale zapornike v svobodo, vendar bolj ko se povečuje pritisk odgovornosti in brezizhodnega položaja, bolj je jasno, da je Quentin vse manj del rešitve in vse bolj del problema.
Rodil se je v Leicestru v Angliji, odraščal pa je v Londonu in na Jamajki. V Kanado je prišel leta 1967 in po diplomi na York University je postal zelo cenjen in večkrat nagrajeni interpret Shakespearjevih likov na gledaliških odrih Toronta. V zadnjih letih je posnel tudi veliko filmov in televizijskih nadaljevank, kot so: Captain Power and the Soliders of the Future, TekWar, My Secret Identity, Forever Knight, PSI Factor, Final Judgment, Swordsman, Rude in Curtis"s Charm.

Nicole de Boer (Leaven)
Nicole de Boer igra Leaven, razvajeno hčerko bogatih staršev, ki je na začetku filma videti kot nekdo, ki nima nikakršnih možnosti za preživetje v KOCKI. Kasneje pa se izkaže, da bo imelo njeno matematično znanje odločilen pomen pri rešitvi uganke, imenovane KOCKA.
Čeprav najmlajša igralka v filmu, je Nicole pravzaprav najbolj izkušena med njimi. Svojo igralsko kariero je začela že kot otrok z devetimi leti in od takrat redno nastopa v filmih in kanadskih televizijskih nadaljevankah, kot so: Forever Knight, E.N.G., The Outer Limits, Poltergeist,: The Legacy, PSI Factor, Beyond Reality, Catwalk, Family Pictures, JFK, The Counterfeit Contessa, When Inocense is Lost, Prom Night IV, Jungleground, National Lampoon"s Senior Trip in Brain Candy.
Nicole de Boer živi v Torontu in trenutno igra v znanstvenofantastični seriji Mission Genesis.

Nicky Guadagni (Holloway)
Nicky Guadagni igra Holloway, zdravnico, zaposleno na zasebni kliniki, katere nadutost in občutek superiornosti grozi, da bo uničil kooperativnost, ki jo zaporniki nujno potrebujejo za pobeg iz KOCKE. Hkrati pa je ravno Holloway tista, ki je nekaterim pomagala, da so se izkazali v tistem, v čemer so najboljši, in tako je na nek svojstven način dokazala pripravljenost sodelovati z drugimi zaporniki.
KOCKA je prvi celovečerni film, v katerem nastopa v glavni vlogi ta kanadskim ljubiteljem gledališča že znana in uveljavljena igralka. Tudi v stranskih vlogah na filmu se je že izkazala, saj si je prislužila že tri nominacije za genia (kanadska inačica oskarja) za stransko vlogo, najbolj pa jo poznajo po izjemnih performansih v gledaliških igrah: Romeo in Julija, Sen kresne noči in The Winters Tale. Nastopila je tudi v kanadskih TV serijah, kot Forever Knigh, TV filmih: A Little Piece Of Heaven, Friends at Last, We the Jury, Undue Influence, Hidden in America ter celovečercih: Turns to Stone, House, The Squamish Five, White Room ter v Crashu Davida Cronenberga.

David Hewlett (Worth)
David Hewlett je Worth, arhitekt, ki svojim sotrpinom nekaj prikriva: je močno vpleten v nastanek KOCKE. Zaobljubljen k molku svojim delodajalcem, ki so ga izdali in zaprli, se Worth poleg neizprosnega boja s pastmi, ki jih v svojih sobah skriva KOCKA, hkrati bori tudi s svojo vestjo.
David je rojen v Angliji, odraščal in šolal pa se je v Torontu. Pri dvanajstih letih je prvič nastopal v filmu, ki ga je posnel ravno njegov sošolec - Vincenzo Natali. Leta 1996 mu dodelijo nagrado zlati snop za interpretacijo varnostnika Hanka v Natalijevem kratkem filmu Elevated. Poleg omenjenega se David lahko pohvali tudi z zelo uspešnimi nastopi v televizijskih serijah in filmih, kot so: My Secret Identity, Kung Fu: The Legend Continues, The Boys of St.Vincent, ter celovečercih: Pin, Where the Heart Is (Johna Boormana), Scanners II, Desire and Hell at the Sunset Motel ter Joe"s Wedding.
Poleg igre David ljubi tudi računalnike, zato približno polovico časa preživi v svojem računalniškem podjetju Darkyl Corporation, ki je tudi oblikovala uradno stran filma KOCKA.

Wayne Robson (Rennes)
Nekaj sumljivega je v tem hladnem in metodičnem Renneju, ki ga igra Wayne Robson, si mislijo ostali njegovi začasni cimri. Dobro se spozna na pasti, ki jih skriva KOCKA, mogoče preveč dobro. Ravno zato je sumljiv.
Wayne je najstarejši in hkrati najbolj znani igralec med vsemi, ki nastopajo v filmu. Za seboj ima kar 34 filmov in zavidanja vredno igralsko kariero, ki jo je začel z vlogo barmena v filmu McCabe and Mrs.Miller Roberta Altmana. V nadaljevanju le nekaj njegovih filmov in serij: The Twilight Zone, Ray Bradbury Theater, Strange Luck, RoboCop, The Diviners, Popeye, The Grey Fox, Mrs. Soffel, Housekeeping, Candy Mountain, Bye Bye Blues, And Then You Die, Dolores Clairborne, National Lampoon"s Senior Trip, Getting Away With Murder, Affliction…

Andrew Miller (Kazan) Andrew Miller igra Kazana, avtističnega mladeniča, čigar obnašanje gre močno nervira nekatere zapornike. Toda, kot se bo na koncu izkazalo, ravno on poseduje neke kvalitete, ki niso lastne nam - navadnim ljudem, in lahko odločilno prispevajo k rešitvi velike uganke, imenovane KOCKA.
Tudi Andrew (tako kot njegov kolega David Hewlett in scenarist Andre Bijelic) spremlja Vincenza Natalija že od šolskih dni in mu pomaga pri uresničitvi njegovih filmskih sanj. Igral je namreč glavno vlogo v vseh poprejšnjih Natalijevih kratkih filmih. Poleg teh pa ga lahko vidimo tudi v: Forever Knight, Princes in Exile, Famili Pictures, JFK, South of Wawa, Oh What a Night, Trial By Jury, Trapped in Paradise in Last of the Dogmen. Zanimivost: da bi se čim bolj pripravil na vlogo avtista v filmu KOCKA, je pred začetkom snemanja šest mesecev preživel na avtističnih klinikah v Los Angelesu in Torontu.
Po filmu se je popolnoma posvetil igralski karieri. Sedaj živi in dela v Los Angelesu.

Vincenzo Natali (režiser in koscenarist)
Rodil se je v Detroitu, a se je zelo zgodaj preselil v Toronto, tako da se ima za pravega Kanadčana. Že pri enajstih sta z Andrejem Bijelicem, prijateljem iz otroštva, s pomočjo kamere Super 8 posnela prvi film Dark Force. Pri štirinajstih sta spet sodelovala in posnela že precej bolj resen in zelo ambiciozen projekt - postapokaliptični akcijski film Nuclear Memories.
Tudi druge reči so ga zanimale v življenju, kot na primer snemanje glasbenih spotov (za to obdobje je kasneje izjavil, da je tedaj dojel predvsem, česa ne bi rad počel v življenju) ali pa risanje stripov. Pri slednjem je bil celo zelo uspešen, saj se je zaposlil kot risar (storyboard artists) v najuspešnejšem kanadskem stripovskem podjetju Nelvani in delal na tako znanih stripih, kot so: Babar, Tintin, Beetlejuice, Dog City, Boulevard, Blood & Donats in Johnny Mnemonic. Na to obdobje svojega življenja (za razliko od tistega z glasbenimi spoti) gleda Vincenzo Natali kot na zelo dragoceno izkušnjo. "Nelvana mi je bila kot kakšna filmska šola," pravi. "Dali so mi scenarij in mi rekli, naj narišem strip. Tako sem začel dobivati občutek za narativno pripovedovanje in uporabo slike za izražanje ter pripovedovanje zgodbe skozi kader. Pred tem je bil moj pristop zgolj vizualen in impresionističen."
Z denarjem, ki ga je prislužil pri Nelvani, je financiral dva kratka filma, Mouth (1992) in Playground (1993), ki sta doživela velike uspehe na številnih filmskih festivalih. Leta 1996 pa je bil, zahvaljujoč tema dvema filmoma, povabljen v Canadian Film Center, kjer je najprej posnel Elevated kot študentski projekt, kasneje pa tudi KOCKO.

Več o KOCKI:

http://www.cubethemovie.com/
http://www.geocities.com/Hollywood/Makeup/4804/Cube/">
http://www.metrofilms.com/cube/
http://thesource.simplenet.com/Reviews/Cube/