Hotel za pse

Andi (Emma Roberts) in njen mlajši brat Bruce (Jake T. Austin) živita pri rejnikih, pri katerih hišni ljubljenčki niti po pomoti niso dovoljeni. Dovoljeno ni še marsikaj in življenje jima je vse prej kot postlano z rožicami. A največ težav imata s skrivanjem svojega prikupnega in večno lačnega psička Petka. Ko nehote naletita na opuščeni hotel, kjer že živita dva iznajdljiva potepuška psa, se otrokoma porodi zamisel. Mali tehnični genij Bruce kopico vsakdanjih predmetov, ki bi bili za večino ljudi navadna krama, predela v tehnološko čudo in s pomočjo prijateljev iz soseske spremeni stari hotel v raj za pse. Ne samo za Petka, temveč za vse potepuške pse, ki jih otroci najdejo na ulici in rešijo pred kruto usodo. 

O produkciji

"Hotel za pse" je domiselna sodobna pravljica, posneta po priljubljeni otroški knjigi Lois Duncan. Strastna ljubiteljica psov, aktivistka in producentka Lauren Shuler Donner je v knjigi videla močno sporočilo, kako pomembna je družina, pa naj bo še tako neobičajna, zato se ji je zdela idealna za predelavo za veliko platno.

Poleg globine pa je zgodba ponujala tudi obilje možnosti za humorne in pustolovske vložke. Zgodba, ki se začne prikupno in duhovito, se namreč vse bolj zapleta in glavni junaki so v vse večji nevarnosti. Ne sicer v smrtni nevarnosti, a ogroženo je tisto, kar jim pomeni največ - družina. Za humor v filmu poskrbijo predvsem psi - kužki, razcapanci in mrcine vseh velikosti, značajev in pasem.

Thor Freudenthal se tokrat prvič predstavlja kot režiser celovečernega filma. Zgodba ga je tako močno pritegnila, da se je bil v prvem režijskem poskusu pripravljen spoprijeti celo z otroki in živalmi, dvema skupinama "igralcev", ki se jih celo nekateri prekaljeni režiserji raje izogibajo, saj so nepredvidljivi in seveda precej težje vodljivi kot odrasli (kaj šele kot ljudje). Pred tem je režiral nekaj kratkih filmov, zlasti pa je imel izkušnje z grafiko in animacijo, kjer še vedno velja, da slika pove več kot tisoč besed. Zato ni imel težav posneti filma, kjer večina humorja izhaja iz dejanj, ne pa iz besed. In ta humor nikoli ne prekorači meje dobrega okusa. Seveda je nekaj zabavnih vložkov, primernih za starost, ko se otrokom zdijo kakci neskončno smešni, a tudi to je izpeljano prefinjeno, s pravo mero in duhovito.

Film se od drugih družinskih filmov razlikuje še po nečem. Dandanes tovrstne zgodbe največkrat na platno pridejo v obliki animiranih filmov, saj je kljub zahtevnosti dela z animacijo lažje doseči, da živali naredijo točno to, kar avtorji hočejo, obenem pa lahko v zgodbo navržejo še kakšen v živo neizvedljiv trik in živalim omogočijo govoriti. Tako je zgodbo veliko lažje povedati kot pa z golo igro živih kužkov, ki so milo rečeno na trenutke nepredvidljivi. Precej težje pa je doseči čustveno globino, kot jo lahko z igranim filmom. Hotel za pse se tako vrača v čase 60. in 70. let, v dobo čudovitih družinskih filmov, ki so se dotaknili naših src in se vpisali v zgodovino.

Hotelski "gostje"

Kljub izvrstni igri in odlični kemiji med dvonožnimi igralci, so prave zvezde filma njihovi štirinožni spremljevalci.

Petka igra iz zavetišča rešeni kuža Cosmo. "V filmu smo skušali uporabiti čim več psov iz zavetišč in jim po snemanju najti nove lastnike," pravi producentka Donnerjeva. "Iskali smo pse z izrazitimi značaji, pse z najbolj nenavadnimi muhami, ne pa lepotce."

Te male muhe so pripomogle, da ima vsak pes svoj prepoznaven značaj. Ker se je filmska ekipa odločila, da si ne bo pomagala s posebnimi učinki, so morali najti pravi način, da bodo gledalci pse lahko ločili med sabo. Ne samo na videz, to niti ne bi bilo tako težko. Ampak liki v filmu morajo biti značajsko edinstveni in brez ene same besede je to kar težko doseči.

Da bi pse pripravili na vloge, so za pomoč prosili enega vodilnih hollywoodskih dreserjev Marka Forbesa, ki se med prvim branjem scenarija ni mogel takoj odločiti, ali se naloge neskončno veseli ali ga je groza. A veselje in vznemirjenje sta hitro premagala začetni strah.

Kot v vsakem filmu, so nekatere vloge glavne, druge pa stranske. In tudi skupina štirinožnih junakov je morala imeti nekaj kosmatincev, ki so bolj izstopali. Jedro štirinožne družine je tako poleg Petka še nekaj psov, ki jih skozi film tudi bolje spoznamo:

• Lenny: eden od prvih dveh prebivalcev v hotelu, 70-kilogramski bullmastiff, nežni velikan, ki je najbolj nesrečen, če ne more gledati skozi okno; če je zaprt brez pogleda na svet, začne zavijati, da vrže na noge vso sosesko
• Georgia: druga od dveh prvotnih prebivalcev hotela, živahna bostonska terierka drobnega telesa in mogočnega značaja, najraje prinaša žogice, palice in vse ostalo, kar ji je kdo pripravljen metati do onemoglosti, vedno mora nekaj loviti, zato Bruce izumi metalni stroj, ki ga lahko sproži sama in se ves dan igra
• Cooper: eden od treh psov, ki jih Dave ne more več obdržati v prodajalni, angleški buldog, prežveči in zgrize vse, kar mu pride pod šape, celo registrsko tablico; prizor v filmu, ko psi "telovadijo" na traku s kostmi pred gobci, Cooper pa naredi ovinek in si brez mučenja postreže z njo, ni bil načrtovan, to je bila ena od njegovih samovoljnih potez, a je bila tako prikupna, da so jo uvrstili v film
• Shep: prav tako pes iz prodajalne, energični mejni ovčar si ne more pomagati, njegov ovčarski nagon je preprosto premočan in ves čas mora imeti občutek, da opravlja delo, za katero je bil ustvarjen, če pri šapi nima ovac, pač zgrinja druge pse, kar se nazadnje izkaže kot zelo koristno
• Romeo: tretji pes, ki ga v druščino pripelje Dave, ime mu sploh ne pristaja, saj je vse prej kot osvajalec, zelo je sramežljiv, nič ga ne zanima, skriva se pod mizami, je kitajski goli pes in zato brez dlake razen čopkov na glavi, ni največji lepotec, a tega se ne zaveda, še zlasti ne, ko se zaljubi v zapeljivo Julio, in takrat tudi prvič najde pogum, da vzame svoje življenje v svoje šape
• Julia:  pudlica, ki že lep čas ni videla škarij od blizu, je žrtev konjedercev, ko jo otroci rešijo in pripeljejo v hotel; ko pa jo še ostrižejo, postane prava lepotica
• Henry: na videz nevarni francoski ovčar, ki deluje kot mešanec med dobermanom in rotvajlerjem, toda v resnici je nežna dušica, ki otrokom pomaga rešiti nekaj hudih zagat

Najprej so morali najti pravo vrsto psa za posamezno pasjo vlogo. Pes ne more prebrati scenarija in svojega vedenja prilagoditi opombam v njem. Zato so pač morali najti pse, ki že po značaju ustrezajo vlogam. Forbes jim je pomagal preučiti vse pasme. Želeli so namreč, da bi bil vsak pes nekaj posebnega, da bi bilo različnih pasem čim več. In seveda je že obraz vsakega psa moral izražati, kakšen je.

Vseh psov skupaj je bilo na prizorišču kar okoli 70, nekaj čistokrvnih, veliko tudi mešancev. Okoli dve tretjini so jih rešili iz različnih zavetišč. Med njimi tudi glavnega pasjega igralca Cosma in njegova dvojnika. Med samim snemanjem in že pred njim so uspeli tudi najti nove domove in nove ljubeče lastnike za 14 rešenih psov.

Dresiranje psov za snemanje je trajalo 16 tednov, med tem časom pa so dreserji "trenirali" tudi igralce. Dvonožni in štirinožni zvezdniki so se morali pred snemanjem dobro spoznati in spoprijateljiti, kar seveda ni bilo težko. Prijetni otroci v družbi prijetnih psov, kaj bi si lahko želeli še več? Tako zelo so se vzljubili, da so tudi za kamero in med odmori delovali kot družina. Pred kamero pa so se igralci tako navadili delati s psi in biti v družbi dreserjev, da jih ni več zmotilo, če so med snemanjem za kamero videli dreserja, ki je skakal in krilil z rokami, da bi psu dal prave napotke.

Mali genij in genialne priprave

Spretni in bistri 11-letnik iz odpadnega materiala in vsakdanjih predmetov sestavi kopico priprav, da je poskrbljeno za vse pasje potrebe, od hrane do higiene. Za izdelavo naprav je bil zadolžen za oskarja nominirani koordinator posebnih učinkov Michael Lantieri, ki se nikoli ne brani dvojega: možnosti narediti nekaj novega in nenavadnega ter družbe psov, ki jih obožuje.

Toda priprave so morale dajati vtis, da jih je zares naredil 11-letnik, ki je zašel na dolgo pozabljeno podstrešje, kjer se je leta in leta nabirala pozabljena in nič več uporabna krama. "K sreči sem v dolgih letih zbral skupino najboljših strokovnjakov, ki se lahko kosajo z bistrostjo pravega 11-letnika," v smehu dodaja Lantieri.

Za Georgio, bostonsko terierko, ki je zaljubljena v lovljenje in prinašanje, je izdelal pripravo na vzmet, nato pa še eno, ki jo poganja kolo, da je lahko sama metala in lovila žogico in žlico.

Za Shepa, navdušenega pastirja, je opremil celo sobo, v kateri lahko lovi daljinsko vodene ovce, narejene iz žice, kuhinjskih rokavic, vate in pene. Ovčje konstrukcije pa so bile postavljene na daljinsko vodene avtomobilčke (s katerimi so potem, ko so bile ovce narejene, Lantieri in njegovi sodelavci veselo tekmovali v svoji delavnici).

Posebna soba je namenjena tudi eni od znanih pasjih razvad. Vsi vemo, kako radi psi med vožnjo molijo glavo skozi okno. S pomočjo starega projektorja in filmov ceste, nekaj zarjavelih avtomobilskih vrat in na ključna mesta postavljenih ventilatorjev je nastal simulator vožnje, pri katerem ni nevarnosti, da bi ti kaj priletelo v glavo.

 Cooper, nepopravljivi prežvekovalec, dobi svoj sanjski stroj - aparat za čevlje. Videti je kot aparat za pijačo na vsaki avtobusni ali železniški postaji, le da ob pritisku na stopalko iz njega pade čevelj ali kaj podobnega, kar Cooper lahko prežveči.

Ko otroci za kosilo ne morejo biti s psi, si štirinožci lahko postrežejo sami. Ko se hotel napolni in je psov vse več, pa Bruce izumi aparat, ki napolni skodelice, po dolgi mizi v jedilnici pa jih popelje vlakec.

Ko so bile te in še druge priprave izdelane in ko se jih psi niso več bali, je bil čas za snemanje. Tega se je lotila posebna ekipa specialistov za snemanje živali. Njihova naloga? Posneti čim več najbolj norih trenutkov.

Po dolgotrajnem hrupnem in zabavnem snemanju je nastal film, ki ne pripoveduje samo o psih, temveč tudi o družini, predvsem pa o upanju, pogumu in ljubezni.