Dobre mrhe

Na poti k zvezdam

Obdarjena s čudovitim žametnim glasom se 21-letna Violet Sanford odpravi v New York, da bi postala glasbenica. Z materino kitaro pod roko, z zvrhano mero idealizma in poguma se kmalu sooči s trpkostjo zavračanj, na koncu pa skoraj potisne svoje sanje v ozadje zaradi divjega vzdušja in dogajanja, ki jo potegne vase, ko dobi službo v "kojotsko" grdem baru kot "dobra mrha".

Nočni klub Coyote Ugly je resda nekaj posebnega, saj ceneno opremljena luknja vsak večer pritegne izjemno število obiskovalcev, tako moških kot žensk, ki pridejo občudovat barmanske in druge spretnosti mladih zapeljivih točajk z vzdevkom dobre mrhe. Cammie je spretna zapeljivka, ki vleče moške za nos kot lutkar svoje lutke na vrvici, s svojim (trenutnim) ljubimcem pa ohranja viharno razmerje. Rachel je postavna črnolaska, ki pa se ji ni dobro preveč približati; sama pravi, da obiskuje terapevtski tečaj za krotenje besa, v resnici pa, vsaj po njenih prijemih sodeč, se uri bolečih borilnih veščin. Zoe (Tyra Banks) je vitka temnopolta lepotica, ki vedno pobere največjo napitnino, njene sanje pa so, da bi z dovolj velikim kupčkom prihranjenega denarja zapustila dobre mrhe in dokončala študij prava.

Violet zapusti svojega očeta, ki ga za hčer včasih kar preveč skrbi, in malo rojstno mestece, kjer ima mlado dekle samo dve možnosti: da se poroči in ima otroke ali pa da vse življenje streže enim in istim gostom v redkih lokalih. Naseli se v zanemarjenem petnadstropnem bloku še bolj zanemarjene soseščine na Manhattnu in začne izpopolnjevati svoje pesmi. Poleg nenehnih zavračanj jo čaka še ena huda preizkušnja: ko bo nekdo končno zaslutil njen talent, potem ko se bo potrudil poslušati kaseto z njenimi pesmimi, in jo povabil na prvi javni nastop, bo morala premagati strahotno tremo. Le-ta je, tako vsaj misli, veljala uspeha tudi njeno mater. Spozna prijaznega fanta, po rodu Avstralca, Kevina O"Donnella, ki se vanjo zaljubi in ji sklene pomagati, da bo strah pred javnim nastopanjem premagala. Violet naredi napako, ko se zaradi želje po samopotrditvi ne zave, da je na svoje sanje pozabila in da je postala le previsoko cenjena, priljubljena točajka, ki občasno zapoje kako tujo pesem ob jukeboxu. Se bo še pravočasno znova našla?

"To je zgodba o tem, da je sanjam vedno treba slediti," trdi producent Jerry Bruckheimer, ki ga poznamo po megahitih, kot so Top Gun, Con Air, Armageddon, Samo še 60 sekund in drugih. Med njimi je Dobrim mrham vsekakor najbližje uspešnica Flashdance. "Zgodba govori o tem, da so sanje vse - navkljub preprekam, na katere naletiš, ko si blizu uresničitvi teh sanj. Resnica je, da je z dovolj velikim naporom, malce domače naloge in osredotočenostjo na cilj vse mogoče," pripoveduje Bruckheimer.

S tem se v celoti strinja Maria Bello, igralka, ki smo jo nedolgo tega občudovali v televizijski nanizanki Urgenca, lani pa smo jo ob strani Mela Gibsona prvič videli v celovečernem filmu Povračilo (Payback). Ko je v kina prišel Flashdance, je bila Maria v srednji šoli. "Da sem tukaj in takšna, kot sem, gre večji del zaslug prav Flashdanceu," priznava nadarjena igralka. "Ob tem upam, da bo zgodba Dobrih mrh ganila in se dotaknila mladih ljudi približno na enak način."

Lil, lastnica in prva originalna dobra mrha, je srce in duša lokala Coyote Ugly. Lokal mladim dekletom daje občutek moči in samozavesti, Lil pa jim s svojo trdnostjo in ostro nepopustljivostjo vliva dovolj trme, da znajo ločiti seme od plevela in da sledijo svojim lastnim sanjam. "Coyote Ugly je cenen in umazan kraj, divji in zabaven, in vodijo ga ženske. One odločajo o tem, komu, kaj in kdaj bodo stregle. Če je trenutek pravi, divje plešejo po točilnem pultu. Moški jih obožujejo, ženske spoštujejo in kar je najvažnejše, nikoli ne izgubijo nadzora," trdi Maria Bello. Prepričljivo je odigrala Lil, ki je po njenem prepričanju "ženska, ki živi svoje sanje, in navdihuje dekleta, da ne pozabijo svojih. Nekakšna mentorica jim je in jih s tem, ko jih velikokrat prižene na rob, uči, kako prepoznati tisto pravo, kar hočejo od življenja".

Eden največjih izzivov za ekipo in režiserja posebej je bila prava izbira glavne igralke. Bonnie Timmerman, ki je bila zadolžena za dodelitev vlog, se spominja: "Hotela sem, da bi prav vsaka nadebudna mladenka dobila priložnost, da se poteguje za to vlogo. Zato iskanje Violet Sanford nikakor ni bila lahka in kratkotrajna naloga. Prečesali smo 20 glavnih mest celotnih Združenih držav s Kanado vred in dobili na tisoče videokaset s posnetki igralk in pevk z vseh koncev dežele, celo s Škotske." To taktiko so ubrali tudi pri iskanju mladih talentov za uspešnico Nevarna srca (Dangerous Minds). "Želim si, da bi lahko naredili kaj več za te mlade ljudi, saj je naravnost neverjetno, koliko nadarjenih je tam zunaj, ki nikoli ne dobijo priložnosti, da bi jih kdo videl ali slišal," pripominja ga. Timmerman.

"Preobrnili smo vsak kamen, da bi našli popolno Violet," dodaja režiser McNally. Imeti je morala tisto "nekaj", kar takoj pritegne. Jerry temu pravi "zvezdniška lastnost". Sam producent pa v tem neznansko uživa. Trdi, da je to prava tradicije hiše, ki ji predseduje, in da nikoli ne bo prenehal z iskanjem novih zvezd, kot je to že storil z Jennifer Beals v Flashdanceu ali s Tomom Cruisom v Top Gunu. "V vsakem novem filmu predstavimo obetavnega(e) začetnika(e). To iskanje je postalo že tradicija in ta tradicija je najbolj zabaven in ploden del posla," je prepričan Bruckheimer.

Tako režiser kot producent sta nad Piper Perabo navdušena. Trdo je delala, saj je komaj nekaj tednov pred začetkom snemanja izvedela, da je izbrana. Bila je popolnoma nepripravljena, toda svoji vlogi je kos. Njeno življenje se je naslednjih nekaj mesecev bliskovito odvijalo s snemanji in pripravami, prosti čas pa je preživljala na poti med New Yorkom In Los Angelesom. "Zavedala se je odgovornosti, ki jo prinaša glavna vloga in jo je pogumno sprejela. Bil sem navdušen zlasti nad njeno delovno etiko in humorjem, ki ga je vsak dan vnašala med soigralce in ekipo," priznava Jerry Bruckheimer.

"Imela je izdelan pogled na osebo, ki jo je igrala. V tem smislu še zdaleč ni bila nepripravljena. Bila je popolna do te mere, da je bila prepričljiva celo v pomanjkljivostih. Krhka je in nežna, toda ne boji se pokazati malce ostrine in humorja. Ljubim to nasprotje v njej. Na platnu jo je tako lahko gledati," dodaja režiser McNally.

Piper Perabo zna tudi peti. Vendar, tako kot njena filmska vrstnica, še nikoli ni pela pred veliko množico popolnoma tujih ljudi. Bil je težak izziv zanjo, ko je morala peti in plesati pred velikim številom statistov, kamera pa ji je neumorno sledila in zapisala vsak njen gib. "V začetku me je bilo močno strah," priznava mlada igralka. "Toda že po nekaj poskusih sem se počutila bolje in kmalu sem se znebila treme. Hočem reči, da mi je pomagalo tudi to, da so ploskali in me vzpodbujali. Kar pozabila sem, da je to od njih zahteval scenarij. To bi počeli tudi, če bi bila čisto zanič."

Čeprav še zdaleč ni bila "zanič", pa sta se režiser in producent uklonila volji svetovalke za glasbo Kathy Nelson. Sklenili so povabiti k sodelovanju pevski pop fenomen z imenom LeAnn Rimes. LeAnn je pevka z izjemnim razponom in barvo glasu in uspela ga je prilagoditi osebnosti, ki jo predstavlja Violet, ne da bi pri tem okrnila igro mlade Perabo. "LeAnn je pevka izjemnega talenta. Upam, da bodo vsi, ki bodo prišli gledat ta film, uživali v njenem petju in da bodo znali ceniti vse štiri izvirne pesmi Diane Warren, ki jih je namenila prav tej zgodbi," je bila navdušena Piper Perabo.

O igralcih

Piper Perabo (Violet Sanford) je v času, ko je izvedela, da je dobila glavno vlogo v Coyote Ugly, končala snemanje filma The Adventures of Rocky and Bullwinkle ob Robertu De Niru, Rene Russo in Jasonu Alexandru. Pred tem se je pojavila še v White Boys, ki ga bomo videli za Coyote Ugly.

Dokončala je študij na univerzi Ohio, odraščala pa je v malem mestu Toms River v New Jerseyju. Sama je poudarila, da imata z mlado Violet veliko skupnih značilnosti. Tudi sama je iz majhnega mesta v New Jerseyju prišla v New York, da bi postala igralka. To so bile njene sanje. Upa le, da ji je vloga Violet odprla vrata v filmski svet. Trenutno živi in dela v New Yorku.

Adam Garcia (Kevin O"Donnell) je mlad igralec avstralskega rodu, ki je nase prvič opozoril z igro v gledališkem musicalu Saturday Night Fever kot Tony Manero. Predstava je bila izredno uspešna v Londonu. Spomladi leta 1999 se je vrnil v Avstralijo in zaigral v filmu Bootmen, ki ga je odkupila družba Fox Searchlight in bo v ameriška kina prišel proti koncu leta. Zdaj pa že snema film Riding In Cars With Boys z Drew Barrymore in pod taktirko Penny Marshall.

Rodil se je v Sydneyju, kjer je tudi obiskoval prestižno plesno šolo Capital Dance Studio. Prav zaradi svojih atletsko plesnih sposobnosti je tudi dobil vlogo v Saturday Night Fever, pa tudi v Briljantini.

Z največjim veseljem in ponosom pa je, skupaj z ekipo iz filma Bootmen, sodeloval na otvoritveni slovesnosti poletnih olimpijskih iger letos v Sydneyju.

Maria Bello (Lil) se je širšemu krogu tv gledalcev zagotovo priljubila kot odločna mlada zdravnica Anna Del Amico v priljubljeni nanizanki Urgenca. Kmalu so jo povabili tudi na veliko platno; odigrala je vlogo v Paybacku ob Melu Gibsonu in v Permanent Midnight ob Benu Stillerju in Elizabeth Hurley.

Njene izkušnje v gledališču, ki jih ima navkljub mladosti na pretek, pa so pripomogle k projektu Dream Yard Drama, ki ga je ustanovila v Harlemu kot neprofitni umetniški izobraževalni program za otroke. Lani je bila z njim na turneji po Afriki.

Za Currican Theatre je zaigrala v premierni postavitvi igre The Killer Inside Me. Gostovala pa je v mnogih gledališčih, na primer z Urban Planning za Theatre del Barrio, A Lie of the Mind za univerzo Columbia in mnoge druge.

Tyra Banks (Zoe) je mednarodno znana in cenjena manekenka in leta 1996 prva temnopolta lepotica ter ženski model, ki se je pojavila na naslovnicah revije GO. Letos januarja so jo ponovno povabili na svoje strani in jo izbrali za GO žensko leta 2000 (GO Woman of the Year 2000). Tudi naslednje leto (1997) je ponovila podoben podvig s tem, ko se je pojavila na naslovnici revije Sports Illustrated v kopalnem kostumu. Istega leta je prejela tudi nagrado Michael, ki jo podeljujejo supermodelu leta.

Vloga v Coyote Ugly ni njena prva. Kritiki so jo opazili in pohvalili za vlogo v filmu Higher Learning Johna Singletona, v katerem je upodobila atletinjo na kolidžu Dejo. Pojavila se je tudi v Foxovi televizijski drami v treh epizodah New York Undercover in v Life Size za ABC-jev Čudoviti Disneyjev svet.

Režiser

David McNally je z Coyote Ugly opravil svoj režiserski ognjeni krst. Izkušnje si je nabiral z režiranjem televizijskih reklam, za katere je prejel veliko mednarodnih nagrad: V Cannesu, nagrado Clio, Andy, London International, D & AD, Bessie, na tovrstnem festivalu v New Yorku in mnogih drugih.

Njegov priljubljeni spot Budweiser, ki so ga predvajali leta 1999 med zaključno tekmo Super Bowl je bil proglašen za najbolj priljubljenega med spoti za pivo.

Sicer pa je David McNally v svojem življenju hotel postati inženir, toda želja za nečim drugačnim ga je speljala iz kolidža na turnejo z njegovim rock ansamblom The Pinups. Od tod naprej je njegova pot vodila k modni industriji in dizajniranju za marketing ter režiranju modnih video spotov za podjetje Le Chateau.

Opazili so ga zaradi njegovih velikokrat nagrajenih video spotov za kanadske glasbenike, tudi za Celine Dion. Trenutno se pripravlja na režijo Bruckheimerjevega projekta Down and Under za Castle Rock Ent. in Warner Bros.

Ko se prave besede zlijejo s pravo glasbo

Diane Warren je ena najplodovitejših in prodornih ustvarjalk na področju pisanja glasbenih besedil. Skoraj dve desetletji že zaseda vrhnja mesta mnogih glasbenih lestvic in v tem ji ni enake(ga). Vzdržema že piše pesmi in besedila različnih žanrov in tem za različne glasbenike, med katerimi naj naštejemo le najbolj znane: Aerosmith, Faith Hill, Celine Dion, Vanessa Williams, LeAnn Rimes, Eric Clapton in Ricky Martin. Svojo izjemno kariero pa je začela s pisanjem za legende Eltona Johna, Tino Turner, Barbro Streisand, Aretho Franklin, Roberto Flack in Roya Orbisona.

Njena doslej najbolje prodajana uspešnica, I Don"t Want to Miss a Thing v izvedbi skupine Aerosmith za Bruckheimerjev megahit Armageddon, je prišla tudi na top lestvice v country izvedbi pevca Marka Chesnutta. How Do I Live je najprej posnela Trisha Yearwood za Bruckheimerjev Con Air. Ne le, da je pristala med najbolj priljubljenimi pesmimi, bila je nominirana tudi za nagrado grammy in za oskarja. V izvedbi LeAnn Rimes je dosegla trojno platinasto naklado.

Njena pesem Because You Loved Me v izvedbi Celine Dion za dramo Zelo osebno (Up Close and Personal) je bila nagrajena z več grammyji, oskarjem in bila nominirana za zlati globus. Njene pesmi lahko poslušamo v več kot 50 filmih. Diane Warren je bila kar petkrat proglašena za glasbenico leta s strani združenja ASCAP in dvakrat s strani Billboarda. Njeno izdajateljsko podjetje Realsongs je med najbolj uspešnimi podjetji v glasbeni industriji sploh, če pa bi za kriterij vzeli dejstvo, da ga vodijo ženske in da je tudi v ženski lasti, pa v uspešnosti nima tekmeca.

Leta 1983 je začela delati kot ustvarjalka besedil za producenta Jacka Whitea, ki skrbi za kariero pevke Laure Branigan. Nekoč jo je prosil, naj pripravi angleško besedilo za francosko pesem; v 24 urah je oddala pesem Solitaire, ki je Braniganovi prinesla prvo mesto na mnogih top 10 lestvicah priljubljenosti. Tri leta pozneje je ta uspeh še presegla s pesmijo Rhythm of the Night za DeBarge. Do tega trenutka je ustvarila več kot 75 pesmi, ki so za krajši, ponavadi pa za daljši čas zasedale prva mesta lestvic top 10 najbolj poslušanih.