Butec na večerji

Tim Conrad ima skoraj vse. Je bister in čeden možak, njegova prelepa dolgoletna spremljevalka Julie pa je tik pred tem, da končno sprejme njegovo snubitev. Lepo stanovanje in dober avto pa sta precejšen strošek, zato Timu ne bi škodilo napredovanje v finančnem podjetju, kjer dela. Šef Fender ga je že opazil in Timu se nasmiha nova pisarna, ki jo seveda spremlja tudi večja plača, toda najprej se mora izkazati na vsakomesečni večerji v Fenderjevi mogočni vili. Malenkost, bi rekli. Kaj pa je večerja z velikimi ribami iz podjetja posebnega?

No, njegove kariere ne bo krojil sam obrok, temveč izbira gosta, ki ga bo pripeljal s sabo.

Fender in njegovi podrejeni se namreč vsak mesec zberejo v družbi izjemnih ljudi, očarljivih posameznikov, ki ne sprejemajo družbenih omejitev in ker so edinstveni, so vedno potisnjeni na rob družbe.

Na kratko povedano, Fender od vsakega gosta zahteva, da s sabo pripelje bedaka. Tim na začetku ne more preko svoje slabe vesti, norčevanje iz čudakov se mu zdi okrutno. Ravno, ko hoče odpovedati sodelovanje, pa usoda ali božja previdnost ali čudno naključje, kakorkoli že to razumemo, predenj postavi idealno rešitev.

To je uslužbenec na davčnem uradu Barry Speck, ki ga Tim nehote podre z avtom. Barry je amaterski preparator. S svojim znanjem rešuje poginule miši in jim vliva novo življenje - preparira jih, jih obleče v človeška oblačila in jih postavlja v prizore, narejene po znanih umetninah, zgodovinskih prelomnicah ali njegovem življenju. Te instalacije imenuje "mištrovine".  

Tim se takemu človeku preprosto ne more upreti (zbogom, slaba vest!) in povabi ga na Fenderjevo večerjo. Za Barryja pa je Tim veliko več kot le voznik avtomobila, ki bi ga lahko do smrti povozil. Sprejme ga kot novega najboljšega prijatelja in kmalu dobri nameni nerodnega računovodje sprožijo plaz polomij v Timovem skoraj popolnem življenju. V slabih 24 urah pokvari večmilijonski posel in uniči Timovo zvezo z Julie. Timova svetla prihodnost se s svetlobno hitrostjo izmika..

Dobro, pozabimo za trenutek te malenkosti. Kaj pa večerja?           

O produkciji

Francoski filmar Francis Veber je pretanjen opazovalec človeškega vedenja, zlasti pa je pozoren na komične trenutke v življenju navadnih ljudi, ki se znajdejo v absurdnih situacijah. Njegov film “Le Dîner de Cons” iz leta 1998, posnet po odrskem delu z istim naslovom, je bil nominiran za devet cezarjev, med drugim tudi za najboljšo režijo in scenarij. Pobral je tri kipce.

Med navdušenimi gledalci tega filma sta bila tudi oskarjevca Walter Parkes in Laurie MacDonald, ki ju je takoj začela zanimati adaptacija filma za ameriško občinstvo. Všeč jima je bila dvojnost filma, na eni strani okrutnost, na drugi toplina, ki jo zgodba izžareva. 

Iskanje režiserja ju je pripeljalo do Jaya Roacha, ki je režiral že več svetovnih uspešnic. Preprosta zgodba ga je pritegnila. Roach in Veber imata po naključju istega agenta. Ko je Roach videl izvirni film, je bil navdušen: "Vedel sem, da Francisovega dela ne morem izboljšati, ker je skoraj popoln, zato sem raje vzel isti koncept in ga drugače interpretiral, povedal malce drugačno različico iste zgodbe."

Najprej so se odločili, da bo ameriška različica ostala komedija, ki izhaja iz likov, hkrati pa bo dejansko tudi pokazala večerjo iz naslova, ki je v francoski različici ne vidimo. Ameriško občinstvo bo tudi spoznalo druge "butce". Ostala zgodba je precej podobna izvirniku, le poklic nadobudnega uslužbenca, ki hoče napredovanje, je drugačen, njegov izvirni butec pa izdeluje zgradbe iz vžigalic.

Kdo bo na večerji?

Ko so iskali igralce za posamezne vloge, so za butca razmišljali o več imenih, toda najbolj idealen se jim je zdel Steve Carell. Carell je v Barryja vnesel nekaj otroške odkritosti in oblikoval izredno prikupen lik. "Barry je mešanica med Gandhijem in tremi burkači. Niti malo ni nasilen ali zloben, vendar vsako njegovo dejanje sproži katastrofo," pravi igralec. "Barry ni zabit. Samo preveč se trudi in nekako mu vedno uspe zabresti v čuden položaj. Ampak vedno ima dober namen in nikoli ne povzroča težav namenoma. V bistvu je žalosten lik, toda sam sebi se ne smili in ne pričakuje usmiljenja od drugih. Pravzaprav ima enkraten pogled na življenje."

Ravno zaradi teh značajskih lastnosti Barryja ne zavede Timova zunanjost. Vidi skozi fasado lepega stanovanja in dragega avtomobila ter odkrije resnično dobro dušo, ki se skriva za tem. Njun odnos je težko opisati, je zmes tolerance, dobre volje, dobrih namenov, odbijanja, občudovanja in smole.

To je že tretji skupni film Carella in Paula Rudda, ki je dobil vlogo Tima. Dejstvo, da drug drugega profesionalno občudujeta in spoštujeta, obenem pa jima je prijetno, ko sta skupaj, se odraža tudi na samem filmu.

Vloga Tima je malce zahtevnejša od vloge Barryja, saj ustvarjalci niso hoteli, da bi se Tim izkazal kot manipulativen kreten. Rudd pa s svojo igro vedno uspe pridobiti gledalce na svojo stran, ne glede na to, kako zoprnega človeka igra.

Jay Roach o glavnih igralcih govori samo v presežnikih. Zatrjuje, da delujeta kot komični par stare šole, kot Jack Lemmon in Walter Matthau. Ker se jima je pridružila še izjemno nadarjena in vsestranska mednarodna ekipa - Novozelandec Jemaine Clement, priljubljeni ventrilokvist Jeff Dunham, Kanadčan Bruce Greenwood, francoska lepotica Stephanie Szostak, Britanci Lucy Davenport, David Walliams in Lucy Punch ter še množica drugih - Jay Roach mirne vesti zatrjuje, da ima v filmu sanjsko zasedbo.

O miših in ljudeh

Konjiček Barryja Specka se zdi precej nenavaden in edinstven. In v resnici tudi je. Če nič drugega, je dokaj zastarel. T. i. antropomorfno nagačevanje je postalo priljubljeno v viktorijanskih časih. Poginulo žival so nagačili in jo prikazali s človeškimi lastnostmi. Za priljubljenost te vrste "umetnosti" je zaslužen Herman Ploucquet, ki je naredil vrsto tovrstnih instalacij za svetovno razstavo v Londonu leta 1851. Njegova dela so bila med obiskovalci izjemno priljubljena in celo kraljica Viktorija je v svoj dnevnik zapisala, da so zares čudovita. Med njegovimi najbolj znanimi postavitvami so izrekanje ljubezni med podlasicama, dvoboj polhov in ježi na drsalkah, najslavnejše pa je serija šestih slik, ki ilustrirajo nemško pravljico “Reinecke Fuchs”. 

Ploucquet je navdihnil tudi druge ustvarjalce in v 19. stoletju je tako nastalo več tovrstnih umetnin, na primer žabe na igralih v parku in podgane, ki kockajo, Walterja Potterja itd.

Barryjeve mištrovine so delo bratov Chiodo, mojstrov posebnih učinkov z maketami, lutkami in animacijo. Z ekipo umetnikov in obrtnikov iz vseh področij so izdelali 70 miši, ki jih vidimo v 16 dioramah, med drugimi tudi v Zadnji večerji.