Barabe!

O zgodbi

Kovač in Dara sta fantek in punčka z napak začetim otroštvom. Znajdeta se v zavodu in se vzljubita. Nekega dne Kovaču najdejo krušne starše in ju na silo ločijo. Kovač se upre in pobegne od novih skrbnikov, Dara pa si v silni žalosti skuša vzeti življenje. Zatem živita vsak v drugem vzgojnem domu.

Po desetih letih se po naključju znova srečata. Dara (Katarina Stegnar) živi v svojem odmaknjeno začaranem svetu, Kovač (Marko Mandić) pa je kolovodja odštekane mariborske bande. Energični Bik (Primož Bezjak), fant z otroško dušo - Bambi (Aljoša Koltak) in Kobra, lačna ljubezni (Mateja Pucko) skupaj s Kovačem tratijo svoj čas v sprva nedolžnih prestopkih. Čez čas naletijo na ruskega mafijoza Carja (Matija Vastl) in zanj izterjujejo dolgove in davek na razna pokroviteljstva. Toda pri poravnavi računov z Balerino (Vlado Novak), lastnikom nočnega kluba v mariborskem predmestju, gredo dogodki čez mero zabavnega izsiljevanja. Carjevi ljudje namreč brutalno pokopljejo posle z Balerino in indice hudodelstva spretno naložijo na Kovača in njegove pajdaše.

Mladostnih iluzij je s tem nepreklicno konec. Bo Kovaču in Dari uspelo, da nekje, daleč proč od ponorelega sveta, končno najdeta svoj košček sreče?

O filmu

Miran Zupanič (1961) ni neznano ime v slovenski kinematografiji, saj je njegov filmski prvenec Barabe! hkrati njegov tretji igrani celovečerni film. Režiser je namreč že s svojim prvim celovečernim TV filmom Operacija Cartier (1990) po zgodbi Mihe Mazzinija o jeseniških marginalcih poskrbel za svojevrstno umetniško presenečenje. Zanj je prejel nagrado občinstva na filmskem festivalu v Portorožu, predvsem pa prestižni nagradi CIRCOM za najboljši evropski TV film in za najboljšo režijo.

Tudi Zupaničev naslednji TV igrani film Radio.doc (1995), se je uvrstil na številne tuje festivale. Ljubiteljem filma je razkril zgodbo o mladi novinarki, ki poskuša doreči zgodbo o svojih najbližjih in s tem osmisliti življenje na obrobju.

Režiser, ki tudi sam prihaja s Ptuja, se je v tem raziskovanju človeških usod pokazal za pravega mojstra. Zato ne preseneča, da je svoj tretji igrani film Barabe!, tokrat prvič namenjenim tudi obiskovalcem kino predstav, znova postavil v eno prezrtih, a še kako dejavnih področij - v mariborsko predmestje.

Režiser in scenarist je s svojo ljubezensko zgodbo o ljudeh z roba in njeno upodobitvijo poskrbel, da pred nami zaživijo protagonisti, za katere se zdi, da prihajajo naravnost iz tega okolja. In le-to se le redko pojavlja v slovenskem filmu. K avtentičnosti in prepričljivosti filmskih junakov pa ne prispeva samo odlična, mladostna igra bodočih igralskih zvezd, pač pa tudi njihova govorica, ki dosledno vztraja pri mariborskem slengu.

Miran Zupanič se je odločil za štajersko prestolnico po tehtnem premisleku, v katerem kraju bi se lahko zares odvila zgodba o nasilnem koncu neke mladosti in ljubezni, ne da bi pri tem izgubila na filmski verjetnosti. Maribor se je ponudil kot logični izbor: "Ko sem pisal scenarij o dveh mladih, ki se imata rada, se zgubita, iščeta in se ponovno najdeta, sem ga želel postaviti v okolje, ki omogoča domišljiji, da se malo razmahne. Maribor se mi je zazdel pravo mesto, v katerem je marsikaj mogoče, saj ima v slovenski zavesti sloves mesta, v katerem se stvari dogajajo bolj divje kot v Ljubljani."

Še posebej, če se ozremo v njegovo bližnjo preteklost, ki so jo zaznamovali tudi številni gospodarski polomi, afere in celo pojav organiziranega kriminala in močnih mafijskih botrov. V takšnem okolju so zato na udaru povsem mladi, ki šele iščejo svojo pot za samouveljavitev in se pri tem znajdejo pred težkimi življenjskimi odločitvami in razpotji. Zakaj bi si torej zatiskali oči pred domačimi barabami? Celovečerec Barabe! jih ne niti za hip, njegovi filmski junaki s socialnega roba so namreč še kako divji v srcu!

Osrednji lik filma - Kovač (Marko Mandić) poskuša na vso silo zapolniti svojo notranjo bolečino in praznino z drobnimi lopovščinami. S svojo klapo se s predelanim mercedesovim tovornjakom spušča v vedno nove podvige, seveda najraje na tuj račun. Njegova igra traja vse dotlej, dokler ne stopi na prste mafijskemu botru Caru. Kovačeva klapa se tako iz zabavnega preganjanja dolgčasa in iskanja prave ljubezni nenadoma zapelje v pogubne vode podzemlja, iz katerega se mladi prestopniki ne bodo izvili tako zlahka.

Napet akcijski film, ki ga poživljajo humorni dialogi in prizori, se ves čas tesno prepleta z ljubezensko zgodbo med Kovačem in Daro. Prav njuno naključno srečanje po desetih letih travmatične ločitve pa poskrbi, da bo spopad med "bad guys' in 'very bad guys' še bolj odločilen in za nekatere še bolj poguben. Z njuno na silo pretrgano ljubezensko zgodbo se film začne in konča, le da sta tokrat za vedno združena.

Film se ves čas spretno poigrava z različnimi filmskimi žanri, tako kot z različnimi glasbenimi podlagami. Avtorsko glasbo za film je napisal Urban Koder, k bogati zvočni podobi, ki izžareva mladostniško energijo, pa je prispeval tudi voditelj radijske oddaje Odštekani Jure Longyka s svojim glasbenim izborom. V filmu se tako pojavi kopica udarnih pesmi različnih izvajalcev, med drugim glasba skupin Demolition Group in Res Nullius: "Mladi, ki nastopajo v filmu, poslušajo rockn'roll, ampak tisti pravi. Res Nullius so ena od boljših slovenskih skupin, ki igrajo tako muziko. Zato smo jih tudi izbrali, njihova pesem Rojen leta '72 pa je pravzaprav nosilni komad filma."

Tudi režiser Zupanič je ves čas v koraku s kulturo mladih, saj že nekaj let predava filmsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tam je spoznal tudi večino obetavnih igralcev, ki nastopajo v filmu in jim zaupal vloge mariborskih barab in barabic. S takšno zasedbo je na naša platna prinesel tako želeno svežino in udarnost. Mladi igralci pa se niso ustrašili niti najtežjih igralskih prizorov in tudi tako upravičili režiserjevo zaupanje.

Zato je režiser in celotna avtorska ekipa upravičeno prepričana v uspeh filma pri mlajši publiki, ki od slovenskih filmskih projektov pričakuje dobro zgodbo s tekočimi dialogi, humor na pravih mestih in energijo, ki jo morajo igralci izraziti v vsakem prizoru.

Barabe! režiserja Mirana Zupaniča so prav takšen film o življenjskem rock'n'rollu mladih, razpetih med sanjami o ljubezni in med nasiljem, ki mu ni moč ubežati. Po uspešni predstavitvi na letošnjem portoroškem festivalu bo zato z vso močjo eksplodiral kot prvi slovenski film v ljubljanskem multikinu Kolosej in hkrati seveda v Mariboru, Celju, Velenju, Kranju in Novem mestu, nato pa še v drugih kinematografih po vsej Sloveniji. In pri tem pri gledalcih poleg podoživetega spremljanja zgodbe sprožal tudi smeh... pa čeprav skozi solze.

O nastajanju filma

Celovečerni film Barabe! je še eden v nizu uspešnih slovenskih filmov zadnjih let, ki filmski javnosti predstavlja nova igralska imena. Večina glavnih igralcev je sicer že poznana obiskovalcem gledaliških in plesnih predstav, v tako obsežnih filmskih vlogah pa nastopajo prvič. In prav ta svežina daje Barabam! še dodatno moč, saj na pogled neznani igralci dajejo filmski pripovedi občutek avtentičnosti.

Miran Zupanič se je tako pridružil nekaterim slovenskim režiserjem, ki v svojih filmih dajejo priložnost debitantom. Vendar se je režiser vseeno odločil za mlade šolane igralce namesto naturščikov, saj je trdno prepričan, da z igralci film stoji...ali pade. Tako je v vloge mladih mariborskih prestopnikov zasedel izjemnega Marka Mandića in silovitega Primoža Bezjaka. Daro in Kobro sta oblikovali študentki dramske igre Katarina Stegnar in Mateja Pucko, medtem ko je vlogo retardiranega Bambija zaupal Ptujčanu Aljoši Koltaku.

Vloga Kovača je bila velik zalogaj ne samo za Marka Mandića, pač pa tudi za Zupaniča in producentsko hišo Arsmedia, ki so skupaj poskrbeli za primerno zasedbo. Kovač se namreč v uvodnih minutah filma pojavi še v otroških letih, zato je bilo kar nekaj pozornosti ekipe usmerjeno v iskanje primernega igralca. Dilema je bila kmalu rešena, ko je Velenjčan Marko Mandić na avdicijo pripeljal svojega mlajšega brata. Trinajstletni Janko Mandić je z doraslo igro dobro izkoristil svojih petnajst minut, kar mu je kasneje prineslo tudi glavno vlogo v Podgorškovem filmu Sladke sanje.

Nemalo igralskih inštrukcij pri vživljanju v lik mu je lahko posredoval sam Marko Mandić, saj se je le-ta po šolanju na AGRFT izpopolnjeval še na sloviti igralski šoli Leeja Strasberga v New Yorku, kjer so skrivnosti psihološko motivirane igre spoznavale tako velike zvezde kot so Marlon Brando ali pa Robert de Niro. Da so Mandiću vloge ljudi z roba družbe kot pisane na kožo, je dokazal tako v predstavi Trainspotting v ljubljanski Drami, nič manj pa v filmu Barabe! Mandić se je vloge Kovača lotil kot pravi profesionalec: "Kovač počenja stvari, ki jih jaz ne bi nikoli. Vendar moraš narediti klik v glavi in potem se lahko kot igralec identificiraš z njim in izraziš vse- od ljubezni pa do agresije. Mislim, da ima te prvine v sebi vsak človek. Potem poskušaš malo pokopat po sebi, in to je to."

Veliko igralsko odkritje filma je tudi Primož Bezjak. Njegova mladostna vihravost, energija in privlačnost dobesedno prežarčijo filmsko platno. Zato ne preseneča, da je za svojo vlogo poskočnega Bika prejel nagrado Stop za najbolj obetavnega igralca na letošnjem filmskem festivalu.

Kot pravi Bezjak, "je Bik pač ena baraba, ki je ves čas na šest tisoč obratih. Se pravi, da ves čas miga, je poln energije. Mislim, da sem v nekaterih stvareh, ampak res samo v nekaterih, kar precej podoben temu liku."

Vseh teh prepričljivih igralskih kreacij pa ne bi bilo brez dovršenega scenarija, v katerem so posamezne vloge razdelane do podrobnosti. Osnova zanj se je režiserju porodila jeseni 1995 na filmskem festivalu na Švedskem. Zupanič se je namreč med gledanjem nekega dolgočasnega ameriškega filma predal svoji domišljiji in počasi, sliko za sliko, oblikoval v mislih prvi prizor svojega bodočega filma. Najprej se mu je pred očmi prikazala podoba ljudi, ki tekajo okoli in kličejo nekega Kovača, nato pa nasilna ločitev mladega para. Iz te osnove je nato v naslednjem letu nastal celotni scenarij.

Do njegove uresničitve je sicer minilo še nekaj let, ko je iskal načine financiranja. Tri četrtine za film je zatem prispeval Filmski sklad RS, ostalo pa producentska hiša Arsmedia in Televizija Slovenija. Film je bil tako od 4. avgusta 1999 dalje sneman na različnih lokacijah: v zbirališču mladih Mariborčanov - Pekarni, opuščenih Tamovih proizvodnih halah in drugih značilnih mariborskih eksterierih. Zaradi nižjih produkcijskih stroškov, katerih znaten del 'pobere' tudi bivanje, pa je večinoma filma nastalo kar v Ljubljani, od koder prihaja večina ekipe.

Kamero je zanesljivo vodil Radovan Čok, ki je kot direktor fotografije podpisan pod celo vrsto celovečernih in kratkih filmov (in med njimi tudi pod Operacijo Cartier) ter dokumentarcev. Nagradi Vesna in Kodak za najboljšo fotografijo na letošnjem portoroškem festivalu za film Barabe! sta tako prišli v prave roke in se pridružili vsem tistim Badjurinim nagradam, ki jih je Čok prejel v zadnjih petnajstih letih.

Odlična fotografija in prav takšna kostumografija, izdelana filmska pripoved, mladostna igralska energija in udarna glasba dajejo filmu Barabe! vse možnosti, da postane nova slovenska uspešnica.

Po dolgih predpripravah, iskanju finančnih sredstev, primernih prizorišč in igralcev je Miranu Zupaniču in producentski hiši Arsmedia vsekakor uspelo ustvariti pretresljiv film o iskanju resnične ljubezni sredi čustveno ohromljenega sveta.

O igralcih

Marko Mandić že nekaj let dokazuje, da mu poguma ne manjka. Brez odlašanja se je namreč po študiju odpravil v New York v igralsko šolo Leeja Strasberga in svoje veščine oblikovanja lika takoj dokazal v nekaterih predstavah v SNG Drama v Ljubljani, kjer je stalni član. Nastopil je v Treh izdelkih Noordung, Ifigeniji, Zbranih delih Williama Shakespeara (Okrajšano), Vladimirju, Trainspottingu, Družinskih zgodbah, Viharju, Othellu in sedaj še v Kasandri. V manjših vlogah se je pojavil tudi v filmu- Ekspres, ekspres Igorja Šterka in v Herzogu Mitje Milavca.

Katarina Stegnar je vlogo Dare oblikovala natančno, a s strastjo, kot se spodobi za ustvarjalko, ki se je že dokazala v skupini Betontanc Matjaža Pograjca (Skrivni seznam sončnih dni, Rabljev let). Z njo je gostovala celo v ZDA in svojim nastopom požela odlične kritike. Med svoje odmevnejše plesne projekte prišteva absolventka dramske igre tudi Parabox Branka Završana in novo predstavo PTL. Še posebej ponosna pa je na svoji vlogi v predstavah Sebastjana Horvata Sharpens Your Senses in Nevarno razmerje, v katerih sta se ji pridružila tudi soigralca iz Barab - Primož Bezjak in Mateja Pucko.

Primož Bezjak svojo energijo razdaja ne samo v filmu Barabe! in predtem tudi na odru ljubljanske AGRFT, pač pa tudi v plesnih predstavah skupine Betontanc, kjer se je prvič predstavil širši javnosti. S svojima kolegicama s fakultete je nastopil tudi v predstavi Sharpens Your Senses in v Paraboxu. Pograjcu se je znova pridružil letos v predstavi Peter Pan v Lutkovnem gledališču. Kljub svoji mladosti pa je že stari maček filmskega platna. Nastopil je v filmu Zvonjenje v glavi ter v letošnjem kandidatu za Zlato palmo - filmu Denisa Tanovića Nikogaršnja zemlja, in se nespretno poljubljal v Srebotnjakovi Odi o Prešernu. Pravkar snema film Slepa pega režiserke Hanne W. Slak.

Mateja Pucko je sicer še študentka 4. letnika dramske igre na AGRFT, vendar se lahko pohvali s kopico gledaliških in drugih umetniških projektov. Nastopila je namreč tako v predstavi Sebastjana Horvata Sharpens Your Senses (EG Glej), kot v uprizoritvah Stevardese pristajajo (režija Vinko Möderndorfer), Mary Poppins (Maruša Oblak, SMG), Curek krvi (režija Bojan Jablanovec), Ta presneta ljubezen (Kušar). V manjši vlogi se je pojavila tudi v najnovejšem Šterkovem filmu Ljubljana.

Aljoša Koltak je začel svojo igralsko pot v mladinski gledališki skupini na Ptuju. Svoj talent je pokazal tudi med študijem na AGFRT, kjer je ustvaril nekaj opaznih vlog v uprizoritvah znanih dramskih del. Še pred Barabami! je opozoril z nastopi v študijskih filmih Noč v hotelu, Rop stoletja, še prej pa v dokumentarcu Matjaža Fistravca Steber. V prostem času pa ga lahko spoznate in predvsem slišite v vlogi DJ-a.

O režiserju

Miran Zupanič (1961) se lahko kot eden redkih slovenskih filmskih ustvarjalcev pohvali, da mu je uspelo še pred režijo svojega prvega pravega celovečerca končati dva študija (pravo in režijo), poleg tega pa dobiti dve evropski nagradi za svoj prvi TV film.

Nase je opozoril že s svojimi študijskimi filmi, ki so nastajali prav v takšnih nemogočih pogojih, o katerih sedaj, kot docent filmske režije, ves čas vneto opozarja ustrezne inštitucije. Vendar mu vztrajnosti ne manjka, zato nas bo tudi po Barabah! presenetil s kakšnim novim filmom. "Ne, ni še vsega konec," je trdno prepričan tudi Miran Zupanič, "očaranost do filma ostaja."

FILMOGRAFIJA - izbor

V GLAVI
študijski igrani film
Ljubljana, AGRFT 1986, 18 min
režija, scenarij
Nagrada Metode Badjure za najbolj celovit študijski film leta 1986

RDEČA VIOLINA
diplomski dokumentarni film
Ljubljana, AGRFT in TV SLOVENIJA, 1988, 38 min
režija, soavtor scenarija
Posebna pohvala za inventivnost scenarija in režije na festivalu JRT Neum 88

OPERACIJA CARTIER
televizijski igrani film
Ljubljana, TV SLOVENIJA, 1990, 90 min
režija
Nagrada občinstva na Maratonu slovenskega filma v Portorožu 1991
Nagradi združenja evropskih Tv postaj Circom Regional Grand Prix Fiction 1992 in Circom Regional Award for Best Direction 1992

OČI BOSNE
dokumentarni film
Ljubljana, SFINGA in TV SLOVENIJA, 1993, 48 min
režija
Bronasta nagrada Metoda Badjure 1993

RADIO.DOC
televizijski igrani film
Ljubljana, TV SLOVENIJA, ORF, SFINGA, 1995, 85 min
režija, scenarij
Nagrada občinstva na Maratonu
Zlata nagrada Metoda Badjure 1995

Zanimivosti

Ko pred Barabami mrknejo celo največji

Snemanje filma Barabe! je zaradi zahtev scenarija večinoma potekalo ponoči. Vseeno pa je kar nekaj sekvenc bilo posnetih sredi največje avgustovske vročine leta 1999. Ej, a se ni takrat zgodil zloglasni sončni mrk, ki je na lov za varnimi očali za opazovanje sonca pognal pol Slovenije? Seveda! Vendar pa člani ekipe, ki so takrat snemali svoje prve akcijske prizore v Mariboru, niso izgubljali časa za takšne malenkosti. Najbolj drzni so v izginjajoče sonce pokukali kar preko večkrat prepognjenega filmskega traku. Sonce je izginilo po programu, po programu pa se je nadaljevalo tudi snemanje, ko je nekdo znova prižgal luč na nebu.

Kaj imajo skupnega Ousiderji in Barabe? Jebiga, iste oblikovalce!

Oblikovalske in igralske zvezde filma Jebiga režiserja Mihe Hočevarja in sedaj še Dražena Štaderja (Žile) so se v znanem studiju Kladivo lotile tudi Barab. Ustvarile so udarne plakate, ki bodo zažgali med mladimi uporniki.

Martin Strel dobro zadane

Plavalec Martin Strel se je s svojim neverjetnim podvigom (saj veste - preplaval je Donavo od a do ž) vpisal celo v Guinnessovo knjigo rekordov. Že leto prej pa se je vpisal tudi med filmske igralce, saj je več kot uspešno nastopil v Barabah! In to v skladu s svojim priimkom. Zupanič mu je namreč v roke potisnil puško in zaupal nič kaj hvaležno vlogo. Kot mrki mafijski pokončevalec Gorki je izstrelil tudi usodne strele proti mladim barabam.

---

PRODUKCIJA

ARSMEDIA
Producent: Franci Zajc
Zrinjskega 9, 1000 Ljubljana
Telefon: 01-4383-980, 01-2325-971
Faks: 01-2317-340
e-mail naslov: franci.zajc@arsmedia.si

KO-PRODUCENT

RTV SLOVENIJA
Odgovorni urednik KUP: Jaroslav Skrušny / Dr. Melita Zajc
Kolodvorska 2-4, 1550 Ljubljana
Telefon: 01-4753-181
Faks: 01-4753-183

OB PODPORI

FILMSKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE
Direktor: Filip Robar Dorin
Kontakt: Nerina T. Kocjančič
Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana
Telefon: 01-433-7175
Faks: 01-4306-250
e-mail naslov: Nerina.Kocjancic@film-sklad.si
http://www.film-sklad.si

DISTRIBUCIJA

A.G. MARKET
Direktor: Goran Stanković
Stari trg 5/a, 8210 Trebnje
Telefon: 07-3461-471, 07-3461-472
Faks: 07-3461-470
e-mail naslov: agmarket@siol.net
web site: http://www.kajdogaja.com