Ameriški psiho

Mary Harron je zgodbo povzela po spornem romanu Breta Eastona Ellisa, o katerem se je ogromno razpravljalo. Roman je osupljiva družbena satira, ki prikazuje grebatorska pozna osemdeseta leta skozi oči serijskega morilca in bralce prisili, da vstopijo v možgane morilca ter spoznajo in dojamejo njegove motive. Morilec je čudovit primerek svoje vrste, ki ima vse pritikline mladega 'gospodarja vesolja', od dizajnerskih oblačil, do dizajnerskih drog. Patrick Bateman (Christian Bale) je navidezno popoln; tako kot vsi iz njegove družbe. Obupno se trudi, da bi bil del nje, a bolj se trudi biti enak ostalim z Wall Streeta, bolj brez obraza postaja in manj nadzora ima nad svojimi grozljivimi potrebami, ki so, ironično, ravno tisto, kar mu daje čutiti, da je nekaj posebnega. Na koncu postane Bateman pojem prilagodljivosti v nemoralni družbi, kjer je nemoralno biti prilagodljiv.

Ellisov American Psycho je morda najbolj sporen, največ pozornosti deležen roman minulega desetletja. Zaradi grafičnih, natančnih opisov nasilja je vzbudil različne proteste. Izredno temačni ton, v katerem je pisan, je roman in pisatelja izpostavil številnim hudim kritikam. A roman ima tudi svoje zagovornike. New York Timesov Christopher Lehman-Haupt je zapisal, da se zdi, kot da nas je American Psycho vrnil v minulo dobo, v kateri so bile knjige še stvar življenja in smrti, ne pa zgolj nekaj, kar nam krajša čas med poleti z Vzhodne na Zahodno obalo. S tem je Lehmann-Haupt morda še najbolje povzel bistvo knjige in podal tudi svoj opis osrednjega junaka: "Patrick Bateman živi v okolju brez morale, kjer imajo obleke večjo vrednost od kože, predmeti od kosti in je človeška duša nekaj, kar je treba iskati z noži, sekirami in vrtalniki."

Le malo likov je omenjeno obdobje poosebilo tako vznemirjajoče kot Patrick Bateman. Kot Frankenstein predstavlja pošast svojega obdobja, nam American Psycho predstavlja pošast konca dvajsetega stoletja. Prikazuje sodobno mestno življenje, kot ga vidi serijski morilec, in bralca prisili, da vstopi v morilčeve možgane, prepozna njegove motive in tako zastavi vizijo, ki hkrati spravi v grozo in strezni.

Zdaj, skoraj desetletje po izidu, lahko knjigo ocenimo z distanco in izostreno perspektivo, ki jo prinaša čas. Provokativni komentar družbe v romanu American Psycho lahko tako ponovno ocenimo. Ko se oziramo nazaj, ugotovimo, da je pisan metaforično. Njegova vsebina ni ne tako čustveno nabita ne tako dobesedna, kot se je zdelo nekoč. Končno se lahko soočimo z njo, tokrat v podobi osupljive družbene satire na platnu.