Gospod Schmidt

Vsebina

Warren Schmidt (Jack Nicholson) pride na razpotje, ko se mu življenje naenkrat korenito spremeni. V živo ga prizadenejo upokojitev, saj je celo življenje vdano služil svetovnemu zavarovalnemu društvu za varstvo gozdov, smrt žene Helen (June Squibb), s katero sta bila poročena 42 let, povrhu vsega pa se njegova edina hči Jeannie (Hope Davis) namerava poročiti s tepcem.

Vdovcu brez družine in kariere se poruši svet, v katerega je verjel, zato si obupno prizadeva najti nov smisel v svojem brezizraznem življenju. Z avtodomom se odpravi po podeželju Nebraske in začne odkrivati svoje korenine.

Končna postaja je Denver, kjer se bo omožila njegova odtujena hčerka. Warren z namenom, da bi premostil brezno, ki nastane med njima, pride prej, ker ji hoče pomagati pri pripravah na poroko. Na žalost sovraži njenega bodočega moža Randalla (Dermot Mulroney), zanj nadvse povprečnega, neambicioznega prodajalca vodnih postelj. Ob misli na to, kakšna neotesanca sta šele Randallova starša (Kathy Bates, Howard Hesseman), ki sta zelo svobodomiselne narave, mu postane slabo. Warren kmalu sklene, da bo naredil vse, da bi preprečil poroko, kar tudi postane nov smisel njegovega življenja.

Medtem ko Warren doživlja zelo boleče trenutke, ki so včasih tudi komični, se v njegovem življenju nepričakovano pojavi prijatelj, s katerim začne deliti svoja opažanja in pustolovščine. To je 6-letni osiroteli deček Ndugu Umbo iz Tanzanije. Warren vsak mesec preko organizacije, ki skrbi za otroke v stiski, zanj nakaže 22 $. Preko dolgih pisem se prvič začenja poglabljati v življenje, ki ga je živel.

O produkciji

Režiser: Alexander Payne
Producenta: Harry Gittes, Michael Besman

Režiser Alexander Payne je skupaj z Jimom Taylorjem napisal scenarij za film About Schmidt, posnetem po istoimenskem romanu Louisa Begleya. Producenta filma sta Harry Gittes (Breaking In, Little Nikita, Goin' South) in Michael Besman (Bounce, The Opposite of Sex), izvršni producent pa je Bill Badalato (Men of Honor, Unstrung Heroes).

Payne in Taylor sta sodelovala že pred filmom About Schmidt, in sicer v filmih Citizen Ruth, komediji, ki govori o protestu proti splavu, in Election, ki z duhovitostjo obravnava študentsko politiko. Film je bil leta 1999 nominiran za oskarja in je požel zelo dobre kritike, David Denby pa je zapisal, da sta Payne in Taylor nemara edina pristna pisca družbenih satir v ameriškem filmu. Ne ustvarjata običajnih junakov, ki jih vidimo v večini filmov. Prav tako ne moremo reči, da so njuni liki anti-junaki. So povprečni ljudje z nepomembnimi ambicijami in dvomljivo moralo.

Govorita o bednih izkušnjah, ki sta jih tako ali drugače doživela v življenju in jih spreminjata v komedijo. Po besedah Jima Taylorja večina pristnih komedij izhaja iz bolečine in neprijetnih situacij.

Kako je nastajal lik Warrena Schmidta?

Warren upodablja malega človeka iz ameriškega Srednjega zahoda, ki se v življenju drži pravil, pridobljenih z vzgojo, meni Payne. Režiserju in piscu zgodbe se je zdelo zanimivo poglobiti se v situacijo in dognati, kaj se zgodi, ko človeku z ustaljenim ritmom odvzameš vse, za kar se mu zdi smiselno živeti - kariero, zakon in očetovstvo.

Pravijo, da so ljudje v takih situacijah prisiljeni najti pod do sebe in odkriti svoje korenine. Morda je za Warrena, ki je star 66 let, že prepozno. Mogoče pa mu tako ali tako manjka odločnosti. Ko se človek znajde na razpotju, pride čas za novo poglavje v življenju. V najboljšem primeru je odkrivanja novih razsežnosti vesel, povečini pa čuti praznino in odtujenost.

Payneu se zdijo nenavadne situacije v življenju dobro izhodišče za vrsto komičnih zapletov. Podobne teme se je lotil že med študijem in scenarij The Coward dokončal za studio Universal pictures, ki na koncu ni bil zainteresiran. Sledili so drugi projekti, vendar Payne je nekje globoko v sebi vedel, da zgodba še ni končana. Roman About Schmidt Louisa Begleya je v njem pustil ogromen pečat. Skupaj z Jimom Tylorjem sta se lotila priredbe romana in ga obogatila z elementi iz scenarija The Coward. Tako je nastal scenarij Gospod Schmidt, ki je navdušil znanega producenta Michaela Besmana (Seven Years in Tibet, The Opposite of Sex...). Besman je pokazal scenarij kolegu Harryju Gittesu, ki je takoj vedel, da je vloga Warnerja pisana Jacku Nicholsonu na kožo. Gittes je namreč produciral film Going South, ki ga je Nicholson režiral in v njem tudi igral. Od takrat naprej sta tudi osebno velika prijatelja. Nicholson je po njem celo prevzel priimek z nepozabno vlogo v filmu Kitajska četrt (Chinatown) , kjer je igral detektiva Jakea Gittesa.

Kot rečeno, Gittesu se je zdel scenarij Gospod Schmidt zelo človeški in Jack se po njegovem odlično znajde v tovrstnih temah. Besman se je z njim absolutno strinjal, vendar je bil skeptičen, da bo Nicholson hotel sodelovati. K sreči se je motil - Jacka je zgodba prevzela.

Gittes je zaupal režiji Alexandra Payna, na katerega so močno vplivali filmi iz sedemdesetih let, posebej teme, ki so ljudem dale misliti.

O izboru igralske zasedbe

Celotna ekipa se je izredno razveselila, da je oskarjeva nagrajenka Kathy Bates, ki ji je v karieri uspelo narediti neverjetne preobrate, sprejela vlogo Roberte, mame bodočega Schmidtovega zeta. Resda jo je scenarij takoj prevzel, vendar so se ustvarjalci morali soočiti z vrsto ovir, preden je sprejela vlogo. Bila je namreč že v dogovorih za snemanje drugega filma. Robertina vloga je ključna, saj predstavlja neposredni izziv Schmidtovi občutljivosti, zato so iskali nekoga, ki bi bil kos Jacku Nicholsonu.

Batesovo so najbolj ganila Schmidtova pisma, ki jih je pošiljal osirotelemu dečku v Afriko. Robertin značaj opisuje z naslednjimi besedami: "Ta ženska se ima resnično za pravo poznavalko, čeprav njen bivši meni drugače. Roberta je zelo zadovoljna sama s sabo in neskončno uživa šokirati sogovornike, ko odkrito začne govoriti o stvareh, ki jih je ljudem nelagodno poslušati, na primer o svojem bogatem spolnem življenju. Toliko bolj sem uživala v upodabljanju njenega lika, ker je bila Jackova vloga popolno nasprotje. Dialogi med Schmidtom in njo so izvrstni."

Howard Hesseman, ki igra v filmu Robertinega bivšega moža, je priznal, da se mu redko dogaja, da bi si tako močno želel vloge v filmu in je bil pripravljen marsikaj narediti za dosego cilja. Hope Davis, ki igra Schmidtovo hčerko, je pri tem dodala, da tako krasnega scenarija že dolgo ni prebrala in je mesece zatem sledila Alexandru Paynu. Tudi Dermot Mulroney, ki v filmu upodablja hčerkinega zaročenca Randalla, se je trdno odločil, da mora dobiti vlogo in si je, še preden je bilo jasno, da bo izbran, celo obril glavo.

O snemanju

Alexander Payne se rad vrača v Omaho, svoj rojstni kraj, kjer so posneti njegovi filmi. Veliko mu pomeni, da se vzpostavi domače vzdušje v ekipi, ki soustvarja njegovo vizijo in prepoznaven slog. Pomembno je, da so igralci sproščeni in brez predsodkov, ker so edino tako lahko sposobni izražati kompleksnost človeške narave.

Kostumografinja Wendy Chuck, ki je z njim sodelovala že pri filmu Election je povedala, da si Payne zelo prizadeva biti daleč od hollywoodskih standardov.

Je eden izmed režiserjev, ki v filmu zelo rad snema resnične ljudi, ki niso igralci in so oblečeni v svoja vsakdanja oblačila. Kot ponavadi, je tudi tokrat dobilo vlogo mnogo ljudi iz Nebraske - gospodinje, zavarovalni agent, študentje... Z izrazito naklonjenostjo do realističnega prikazovanja nemalokrat iztrga privlačnost iz sicer zapeljivega poklica. Wendy igralce vedno vnaprej pripravi na delo s Payneom. Takoj jim da vedeti, da se bodo morali odreči svojemu egu, idealom lepote in pojmovanju sprejemljivega, če hočejo delati z njim. Zaveda se, da ni veliko igralcev, ki bi bili tega zmožni, zato so toliko bolj spoštovani. In Jack Nicholson je vsekakor eden od njih, kar med drugim potrjujejo izjave mnogih ljudi iz filmskega sveta.

Roman Polanski je nekoč o Jacku Nicholsonu izjavil, da se preprosto ne obremenjuje s tem, kako izgleda. Pomembna je le igra. Harry Gittes, ki se z Jackom tako profesionalno kot tudi zasebno druži že več kot štirideset let, občuduje njegovo filozofijo o stvareh, ki se jim v življenju ne da izogniti. Na primer, ko je v mladih letih izvedel, da bo kmalu plešast, se je sprijaznil in bil pripravljen javno govoriti o tem brez vsakršnih zadržkov. Njegovo vlogo Schmidta je komentiral z besedami: "Zdi se mi naravnost osupljivo, kako te prijatelj lahko vedno znova preseneti. Človek misli, da ga pozna - zaigral je mnogo različnih karakterjev, toda Warren Schmidt odpira povsem nove razsežnosti. Spoznali boste "novega" Jacka." Harvey Keitel o svojem kolegu meni, da znotraj njega biva na stotine ljudi in človeških usod.

Tudi Payne, ki je z njim prvič sodeloval, je bil vsak dan znova presenečen nad njegovo genialno sposobnostjo vživljanja v lik. "Neverjetno, Schmidtu se je čisto prepustil in v njem ni bilo čutiti vpliva njegovih drugih filmskih likov, ki jih je ustvaril. Preprosto postal je gospod Schmidt. Ko igra, mu na obrazu vidiš, kako po njegovi glavi žuborijo misli. Vsak njegov gib, tudi ko gleda stran, nosi v sebi veliko moč. V filmu so mi najbolj pri srcu trenutki, ko je osamljen in depresiven. Rad opazujem ljudi, ko so sami, saj tako ujameš nekaj, kar resnično čutijo. Veliko ljubše mi je snemati take trenutke kot dialoge. Vendar takih scenarijev ni veliko. Žal še vedno prevladujejo predsodki 'Joj, nič ne govorijo. To je tako mučno in dolgočasno.' Kot rečeno, mene pa zanima kaj ljudje počnejo, ko so sami s sabo."

Omaha

Paynea so v mnogih intervjujih spraševali zakaj so vsi njegovi filmi posneti v Omahi in on odgovarja z besedami: "Ali Martina Scorseseja, Spikea Leeja ali Woodyja Allena tudi sprašujete 'zakaj vedno New York?', ali pa Tarantina 'zakaj L.A?.' Tako pač je - morda zato, ker sam prihajam iz Omahe. Filmi, posneti v LA-ju ali New Yorku so v večini primerov odsev stereotipne ameriške kulture, tam pa jih posnamejo zato, ker filmska ekipa živi tam. Toda življenje v Los Angelesu in New Yorku ni tipično za Ameriko - med njima leži ogromna celina."

Eden izmed piscev je Payneova prva dva filma označil za komediji Srednjega zahoda, ki zajedljivo govorita o moralni odgovornosti in medlosti. (David Denby, 4/99)

Režiser Payne nas v svojih filmih sooča s pogosto bolečo resnico o nas samih in jo podaja na duhovit in nemalokrat zelo zajedljiv način.

O organizaciji Childreach

Childreach je ugledna neprofitna organizacija, ki zbira sredstva za sirote s celega sveta. Po koncu trimesečnega snemanja je ekipa zbrala in poslala precejšnjo vsoto prispevkov za dečka Ndugu, ki resnično obstaja, vendar ne pod tem imenom.

Več o organizaciji Childreach si oglejte na straneh www.childreach.org.

O igralcih

Jack Nicholson (Warren Schmidt)

Jack Nicholson se odlikuje po svojih raznovrstnih vlogah, ki so zaznamovala filmsko zgodovino. Oskarja za glavno vlogo je prejel za film Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest) in za film Bolje ne bo nikoli (As Good As It Gets) , Čas nedolžnosti (Terms of Endearment) pa mu je prinesel oskarja za stranskega igralca. Nominiran je bil za vloge v filmih: Zadnji dobri možje (A Few Good Men), Čas Prizzijevih (Prizzi's Honor), Reds, Ironweed, Kitajska četrt (Chinatown) , The Last detail, Five Easy Pieces in Goli v sedlu (Easy Rider).. Njegove vloge vključujejo tudi filme: Blood and Wine, Mars napada (Mars Attacks!), Batman, The Crossing Guard (režiserja Seana Penna), Volk (The Wolf) , Čarovnice iz Eastwicka (Witches of Eastwick), Poštar vedno zvoni samo dvakrat (The Postman Always Rings Twice) in film posnet po knjižni uspešnici Stephena Kinga, The Shining. Leta 1995 je prejel nagrado ameriškega filmskega inštituta za življenjsko delo.

Kathy Bates (Roberta Hertzel)

Oskarjeva nagrajenka Kathy Bates je bogato kariero začela v gledališču, kjer si je nabrala zavidljive izkušnje širokega spektra vlog. Rojena je v Memphisu, Tennesse, obiskovala je univerzo v Dallasu in začela delo v Washingtonskem gledališču. Njena prva večja vloga v New Yorku je bila v igri Vanities, kasneje pa v slavnih igrah kot so: Come Back to the Five and Dime; Jimmy Dean (reprizo vloge je odigrala tudi v Altmanovi filmski različici), Fifth of July in Curse of the Starving Class (tudi to vlogo je prenesla na film). Vloga v nizkoproračunski drami Frankie and Johnny in the Clair de Lune ji je prinesla nagrado obie in nagrado losangeleških dramskih kritikov za najboljšo igralko. Nominacije za nagrado tony pa je bila deležna ob upodobitvi

samomorilske hčerke v drami 'Night, Mother', za katero je Marsha Norman dobila pulitzerjevo nagrado.

Kathy Bates je ustvarila vrsto nepozabnih vlog v široko sprejetih filmih, kot so: Misery (leta 1990 je prejela oskarja za najboljšo igralko), Cameronov z oskarjem nagrajen Titanik v letu 1997, med kritiki izredno dobro sprejet film Dolores Claiborne iz leta 1994 in Ocvrti zeleni paradižniki (Fried green Tomatoes) režiserja Jona Avneta ter si z vlogo zaslužila nominacijo za zlati globus leta 1991. Drugi filmski naslovi so: Diabolique (1996), The War at Home (1996), Shadows and Fog (1991), Prelude to a Kiss (1992), Used People (1992), At Play in the Fields of the Lord (1991), White Palace (1991), Dick Tracy (1990), Men Don't Leave (1990), Straight Time (1978) in Takinf Off režiserja Miloša Formana iz leta 1971.

Leta 1999 je bila nominirana za oskarja v filmu Primary Colors režiserja Mikea Nicholsa, kjer je upodobila Libby Holden. S portretom neomajne posrednice v političnih pogajanjih si je prislužila še eno nominacijo za zlati globus in zavidljivo Screen Actors Guild nagrado.

Leta 1999 je režirala svoj prvi film Dash in Lily, z Samom Sheppardom, Judy Davis in Bebe Neuwirth v glavnih vlogah, kar se je izkazalo za zelo uspešno, saj je zanj prejela vrsto emmy nominacij, vključno za najboljšo režijo.

Pod njeno taktirko so se znašle tudi uspešne televizijske produkcije: Talking with... (1995), Umori (Homicide), NYPD Blue, Oz in Pod rušo (Six Feet Under).

Tednik Entertainment jo je proglasil za eno izmed petindvajsetih igralk, ki so zaznamovala devetdeseta leta.

Vloga v filmu Gospod Schmidt (About Schmidt) ji je letos prinesla oskarjevo nominacijo za stransko vlogo.

Hope Davis (Jeannie Schmidt)

Igralka prihaja iz New Jerseya, sedaj živi v New Yorku. Kariero je začela v

gledališču z vlogami v nizkoproračunskih dramah: Pterodacctyls, The Food Chain, The Iceman Cometh in v Schumacherjevi Speed the Plow. Nadaljnje gledališke izkušnje so:

Ivanov, kjer je igrala skupaj z Kevinom Klineom (Lincoln Center Theater), Two Shakespeaarean Actors, Camino Real,...

Opažena je postala z vlogami v neodvisnih filmih The Daytrippers in The Myth of Fingerprints. Sledili so filmi: Mr. Wrong, Poljub smrti (Kiss of Death) režiserja Barbeta Schroederja, Sam Doma (Home Alone) in Flatliners režiserja Joela Schumacherja.

Nazadnje je igrala skupaj z Anthonyjem Hopkinsem v filmu Hearts in Atlantis, posnetem po romanu Stephena Kinga. Pred tem smo jo videli v filmih: Joe Gould's Secret in Impositors režiserja Stanleya Tuccija, v političnem trilerju Arlington Road, kjer so igrali tudi Jeff Bridges, Tim Robbins in John Cusack, v filmu Mumford režiserja Lawrencea Kasdana in v filmu Next Stop Wonderland, ki je bil premierno prikazan leta 1998 na festivalu v Sundanceu in prejel nominacijo za glavno nagrado žirije.

Dermot Mulroney (Randall Hertzel)

Mulroneyeve vloge obsegajo številne in različne filmske naslove, kjer je imel priložnost zaigrati z zvenečimi filmskimi imeni: My Best Friend's Wedding (Julia Roberts, Cameron Diaz), Goodby Lover (Patricia Arquette, Ellen DeGeneres), Trixie

(Emily Watson, Nick Nolte), Where The Money Is (Paul Newman, Linda Fiorentino),

Trigger Effect (Elisabeth Shue), Kansas City (Jenifer Jason Leigh), Copycat (Holly Hunter, Sigourney Weawer), Living in Oblivion - satira o snemanju neodvisnega filma režiserja Toma DiCilla, v kateri je Mulroney igral ob Stevu Buscemiju in Catherine Keener. Obenem je film, ki je dobil priznani nagradi na festivalih (Sundance, Berlin) tudi ko-produciral.

Trenutno snema film Investigating Sex režiserja Alana Rudolpha, ki se dogaja v Berlinu.

Drugi filmi, v katerih se je pojavil: How to Make an American Quilt, Longtime Companion, Bad Girls, The Thing Called Love, Point of No Return, Young Guns,...

Poleg filma se ukvarja tudi z glasbo v skupini The Low and Sweet Orchestra.