Trinajst let je minilo, odkar so sta se angel in hudič v še eni tipični jugo komediji borila za dušo beograjskega plejboja. Nikola kot da ni opazil let, ki so minila. Še vedno se ima za največjega šarmerja in še vedno je prepričan, da se bo ob njem omehčalo vsako koleno. Zatorej dneve sredi Beograda še vedno preživlja z isto rutino kot nekoč. A hčerka Sofija je neizprosen dokaz, da je od njegovih uspešnih osvajalskih pohodov minilo že petnajst let in da je Nikola za isto število let starejši. To pa še ni najhuje. Povsem nepripravljen je na celo hordo s hormoni nabitih najstnikov, ki dobesedno 'navalijo' na njegovo edinko …
Prvi del, Mi nismo angeli, je Srdjan Dragojević posnel kot diplomski projekt na fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Njegov prvi filmski podvig je bil odlično sprejet tako pri gledalcih kot pri kritikih – prislužil si je Grand Prix v Perugii, devet jugoslovanskih oskarjev (kristalnih prizem), mednarodno združenje filmskih kritikov FIPRESCI pa je film razglasilo za najboljši film leta 1993. Mi nismo angeli še danes velja za kultni film mnogih generacij z ozemlja nekdanje Jugoslavije.
Srdjan Dragojević, ki se tokrat predstavlja kot režiser, scenarist in producent obenem, je sicer pred osmimi leti diplomiral iz klinične psihologije v Beogradu. Kljub temu je še dovolj zgodaj odkril svojo drugo ljubezen - film in pet let kasneje končal študij filmske in televizijske režije. Po prvih Angelih je leta 1996 navdušil s pretresljivo vojno dramo Lepe vasi lepo gorijo, dve leti kasneje pa ponovno šokiral s portretom brezciljne beograjske mladine v Ranah. Njegov prihodnji projekt nosi zveneč naslov Bodljikavo prase!
