Kolosej

Pajki prinesli srečo

10. 12. 2002
Z odhodom komične grozljivke Pajki napadajo, ki je v naših dvoranah prestrašila številne obiskovalce, smo podelili tudi pošastne pajkovske nagrade!
V nagradni igri filma Pajki napadajo smo vas spraševali po številu nožic, ki jih imajo ti majceni in nadvse priljubljeni členonožci! Odgovor je seveda 8, z malce sreče in veliko znanja pa se lahko tokrat pohvalijo naslednji nagrajenci: Maja K. iz Ljubljane, Jagoda V. iz Radomelj, Žiga P. iz Zagorja, Marko Š. iz Spodnje Idrije, Irena H. iz Ljubljane, Rutli Sch. iz Ljubljane, Dejana Đ. iz Maribora, Sašo de G. iz Logatca, Uroš V. iz Iga, Dalija H. iz Ljubljane in Anton P. iz Ljubljane. Mednje bomo razdelili pajkovski kozarček, obesek, pajkovske žogice, tatooje in še kopico drugih pajkovskih nagrad.

Nagrajevali pa smo tudi vaše zgodbice, ki so jih navdihnila strašljiva doživetja s pajki. Kot boste lahko prebrali sami, se motivi ponavljajo - kar ni nič čudnega, saj so naši strahovi pred pajki podobni. S torbico v obliki pajka pa smo nagradili zgodbico Filipa iz Ljubljane, ki je svoje doživetje popisal zelo natančno in doživeto, zgodba pa ima - kot je zadnja leta priljubljeno tudi v filmih - zaključni preobrat, kar ji da dodaten čar. Ker imajo tudi nekatere druge zgodbe podobne značilnosti, smo izbiro tokrat spet prepustili žrebu.

Moje najbolj srhljivo pajkovsko doživetje velja hkrati tudi za mojo največjo blamažo, pa čeprav se je to zgodilo, ko sem bil še bolj mlad. Ko sem imel trinajst let, me je stric povabil, da poletje preživim pri njih, na kmetiji. Seveda se nisem mogel upreti taki ponudbi in vse je teklo dokaj dobro, dokler ni nekega dne stric priredil rojstnodnevne zabave. Seveda so bili povabljeni vsi sorodniki, pa tudi veliko število sosedov in med njimi sem opazil tudi simpatično sosedovo hčerko, ki je bila približno mojih let. Seveda ni trajalo dolgo, da sva se spoznala in se zapletla v zanimiv pogovor. A ta idila je trajala le, dokler odrasli niso popili vsega vina na mizi in me je stric prosil, če mu grem pomagati iskati novega. Seveda ima stric, kot se za pravega vinogradnika spodobi, tudi vinsko klet; tako pravo starinsko, povsem vkopano v zemljo in zato seveda temačno in vlažno. Seveda v njej tudi ne primanjkuje pajkov vseh velikosti in oblik, da sploh ne omenjam njihovih pajčevin, še posebej na tistih najbolj oddaljenih koncih kleti. Seveda pa stric na tak dan ni hotel streči kakšne poceni "kislice", zato sva se odpravila bolj proti koncu kleti, kjer je hranil bolj staro rujno kapljico. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bil tisti del kleti dobesedno prepleten s pajčevinami. Jaz že od nekdaj nisem bil ravno velik ljubitelj pajkov, pravzaprav bi se lahko reklo, da sem bil pravi arahnofob, saj si nisem upal prijeti niti suhe južine. Sedaj sem že malce prebolel ta strah, takrat pa si skoraj nisem znal predstavljati česa hujšega. No, toda ker je bil z mano stric in pred sorodniki (ter novo prijateljico) nisem hotel izpasti kot strahopetec, sem stisnil zobe in sledil stricu. Toda ker nesreča nikoli ne počiva, je ravno v trenutku, ko je stric izbiral vina, v kleti pregorela žarnica. Stric mi je v roke potisnil svojo ročno svetilko, rekel, naj ga počakam in se odpravil poiskat novo žarnico. Tako sem se znašel povsem sam v temačni kleti, obdan s tesnimi policami in grozečimi pajčevinami, in kaj hitro so se mi pred očmi začele prikazovati najrazličnejše grozljivke, ki so seveda vsebovale velike pajke. Da je bila situacija še hujša, sem kmalu tudi opazil, da imajo pajčevine seveda svoje "prebivalce", ki so pridno lezli gor in dol in mi povzročali kurjo polt. Toda verjetno bi tudi to še nekako zdržal, če ne bi kar naenkrat pri nogah začutil nekaj kosmatega in toplega ter v medli svetlobi videl nekaj pajčevinastega, ki se je hotelo povzpeti po mojih hlačnicah. S polmetrskim pajkom v mislih sem vrat na nos zbežal iz kleti in zaradi prestrašenosti dobesedno telebnil v sobo, kjer so se vsi prešerno zabavali, ter jim začel razlagati, kakšne pajkovske pošasti živijo v stričevi kleti. In res so se, verjetno bolj za zabavo kot zares najbolj pogumni odpravili raziskat zadevo in kaj hitro ulovili "pošast" in jo prinesli pokazati. Na mojo veliko grozo in na zabavo ostalih se je pošast izkazala za mladega hišnega muca, ki je očitno hotel raziskati klet in se pri tem početju dobesedno ovil v pajčevine. Seveda sem bil tisti dan (in še nekaj naslednjih let) vedno deležen nadležnega smeha in pomilujočih pogledov in kar dolgo je trajalo, preden sem si spet upal stopiti pred sosedovo hčerko. Sedaj že priletnemu mačkonu Maksu (kot mu je ime) pa še vedno nisem povsem odpustil.

Filip B. iz Ljubljane

In ostale zgodbice? Lahko si jih preberete (besedil nismo popravljali oziroma lektorirali).

Lansko poletje smo s prijatelji s faksa sli na pocitnice na prelep otok Krk. Kar dolgo smo se peljali, da smo prispeli do majhne vasice Silo, ki je slikovito prikazovala obmorsko lepoto srednje Istre. Koncno smo odlozili svojo prtljago v prijateljivi vikend hiski. In kmalu je bilo strasljivo jasno, da v hiski ne bomo sami, ampak da nam bodo druzbo delali skorpijoni. Ker se res od malih nog zelo bojim pajkov in resnicno ne verjamem v tisti znameniti izrek, da pajek prinasa sreco, je pogled na skorpijona bil res mrzlicen. Vecina mojih prijateljev se jih ni bala, ker baje ugriz ni nevaren. Ampak vseeno; hvala to ni za mene. No in potem je prisla tista najstrasnejsa noc za mene po katere imam se danes neprijetne skomine. Medtem ko so drudi trdno spali, saj jebila ura okrog dveh ponoci, je mene zbudilo neko cudno scemenje na vratu. Prvo sem mislila, da me pac nekaj srbi od ugriza kakega komarja, ki jih tudi ni manjkalo na nasem dopustovanju. Ampak najhujse je bilo,ko sem z roko sla po vratu in naenkrat mi je bilo jasno, da imam na svojem vratu pajka. Sledil je glasen krik groze. Taksen, da sem zbudila fanta in spet kot zmeraj on to najbolje zna, mi je pomagal iz moje stiske. Verjemite, da tisto noc vec nisem zatisnila ocesa. In kako lepo mi je bilo, ko smo se odpravljali domov. Skorpijoni pa cakajo-na drugo poletje...

N.K.


Ko sem bil majhen (tam okoli 7 let), smo sli z druzino na morje, v porec... pac kot vesno sem se igral z prijatelji okoli hise, medtem ko tem opazil enga OGROMNEGA pajka, tak prov lepo debel... seveda pajki kot pajki edina logicna akcija je da se jih ubije... in ga seveda pohodim... a glej zlomka, potem je iz enega velikega pajka nekak postalo to nekih 100 manjsih ki so kr naenkrat zacel plazt okol... seveda sm posteno drgnil cevelj in jih pac frcal dol... in zacel kricat... pol je mama prnesla biokill po hitrem postopku :) noseci pajki so prov kriza... kaksne vrste je pa bil pa nevem, menda crna udova tko da je bila se prov lepo strupena

T.P.


ja pa sem enkrat z 20 prjatli smo šli po gozdu. Tm smo mel poveč šotorov pa ns je pa tri u enem šotoru blo nekje pa 4. pa je prjatu prnesu črno vdova pajka mel ga je u akvariju. pa je pajk nekak vn pršu pa je upiču 5 ljudi to je blo zvečer ane. pa moj prjatl od unga k je bil pajk je umru tko da mi nismo vedl da mu je pajk ušel. pol nasledno jutro sta še 2 umrla. pol k smo šli domov je pajk bil na eni torbiin. mi ga nismo opazili tko da se je pelal z nami nazaj u lj ker smo mogl pol z vlakom nazaj pol jih je še 10 umrl tko da smo sam še trije ustal in nakoncu je pajk že proti men prhaju pa ga je en ponesreči pohodil tko da mi je tisti gospod verjetno rešil življenje.

D.M.


Moja najhujše srečanje z pajkom je bilo ko sem bil star okrog 4-5 let. V naši predsobi doma je bila na tleh neka črna kroglica. Ker je mama malo pred tem nekaj šivala sem mislil da ji je padla nit in ko sem se priklonil da bi pobral nit se je nit premaknila in izkazalo se je da je bil pajek in ne nit. V tistem trenutku sem okamenel od strahu in se bal pajkov še do lani, Vedno ko sem kakšnega zagledal me je zgrabila panika. Lani me je mama prepričala naj grem k psihjatrinji da mi bo pomagala se znebiti strahu. Po nekaj urah pri njej me je strah že malo minil sedaj pa sem skoraj popolnoma ozdravljen tako da bom vrjetno šel gledat pajke ko pridejo v Maribor.

M.P.


Najbolj srhljivo srečanje s pajkom se mi je zgodilo na morju. Ko sem hodil po skalah sem se spotaknil in z obrazom sem skoraj pal na najbolj strupenega pajka pri nas Črno vdovo.

T.D.


Moje najbolj srhljivo pajkovsko doživetje!

... ne spomnim se točno, kateri dan v tednu je bilo... vem pa, da je bilo zares srhljivo.

Ura je bila že kar pozno v noč, ko sem prišla iz kopalnice in že hotela zlesti v mojo posteljo. Odšla sem še pogledat, če imam vse pripravljeno za naslednji dan in pregledala snov za v šolo. Prižgala sem si radio in eno nežno pesem za lahko noč in se odpravila proti postelji. Hotela sem ugasniti luč, nakar so me zmotili moji refleksi, ki so videli zares velikega pajka, ki pa ni bil tisti "vsakdanji", ampak bil je svetlo zelene barve, skoraj bi lahko rekla, da je bil flourestenčno zelene barve. Pa saj mu je vleklo na takšno barvo. Takoj se je oglasil moj glas, ki je zbudil skoraj vse, ki že spali. Ker nisem imela ničesar, da bi ga ugnala stran in sem bila v popolni paniki in strahu sem hitro pograbila sesalec (ker sem ga imela v bližini) in to čudno in ustrahujoče bitje posesala.

Vem, da tisti pajkec verjetno še živi ali pač ne. Vseeno ga tisti sesalec takrat zagotovo ni umoril, pa saj tudi, če bi ga... (skoraj bi si zaslužil)

N.R.


Moje najgrozlivejše srečanje s osemnožnim pajkom se je zgodilo letošnje poletje na počitnikovanju v Italiji. Bilo je preprosto grozljivo. Sedela sem na postelji v hotelu in brala knjigo, ko sem postala utrujena sem pospravila knjigo in začela z nogami brcati posteljno pregrinjalo na tla, ko je nenadoma ven prilezel velik črn pajek. Kot iz topa sem se izstrelila iz postelje in začela kričati kot zmešana. Kričala sem in udarjala s copatom po postelji, pajek pa ni ni hotel nehati lesti jaz pa sem še vedno kričala. Ko je pajek končno nehal premikati nožice sem tudi jaz prenehala kričati. Še vedno sem bila v šoku. Potem sem celo posteljo pregledala ampak še vedno sem imela grozljiv občutek, ko sem ležala v postelji. Dolgo v noč nisem zatisnila očesa, ker mi je ves čas po glavi rojil tisti pajek. Verjetno ne bom šla nikoli več v tisti hotel, kamor koli bom pa šla bom vedno najprej pogledala posteljo predenj se bom ulegla nanjo.

N.S.


Moje najhujše pajkovsko doživetje sem doživel v očetovi vinski kleti. Z očetom sva nekega vročega popoldneva po delu odšla na požirek rujnega v njegovo vinsko klet. Oče je vzel kozarec iz omare in mi natočil vino z mineralno vodo v kozarec. Kozarec sem vzel in ga na dušek nagnil. Pri prvem požirku se mi je nekaj obesilo na nebo. Začelo me je praskati v sprednjem delu grla. Nagonsko sem začel kašljati. Bolj ko sem kašljal bolj me je žgečkalo in hkrati mi je začelo jemati sapo. Kašelj ni začel popuščati. V zadnjem delu grla sem čutil pravo bolečino. Nekaj se je premikalo sem ter tja. Vendar zadeve ni sem mogel izkašljati. Na pomoč mi je priskočil oče. Začel me je tolči po hrbtu, vednar brez uspeha. Padel sem na kolena in nagnil glavo naprej. Ne kašelj ne bolečina nista pojenjala. Nato mi je postalo slabo in z veliko muko sem začel bruhati. Ko sem zaključil z bruhanjem je oče opazil na moji bradi na pol zmrcvarjenega velikega pajka. Od kod pajek? Pajek si je najdel domovanje v vinskem kozarcu. Ker je bila v kleti tema, tega z očetom nisva opazila. Bil sem vesel, da sem se rešil tega groznega obiskovalca iz mojega grla.

Pouk: vedno poglej v kozarec, preden nagneš.

R.F.


Spoštovani! Najbolj srhljiva dogodivščina s pajkom je bila v času mojega otroštva, ko sem si ogledovala nekega pajka na morju v grmovju. Bil je črno rumen. Seveda sem se ga dotaknila. Ugriznil me je, posledica je bila boleč in zatekel prst, pa nisem upala povedati nikomur. Od takrat so bili pajki vzrok moje (mislim da) edine fobije. Kadarkoli sem zagledala pajka... pa čeprav samo suho južino, sem bila sposobna začeti vpiti in vsi so morali priteči na pomoč. Da pa zgodba ne bi bila prehuda... Ta fobija mi ni bila vsec. Po nasvetu prijatelja biologa sem si (po sicer nekajmesečnem razmisleku) omislila novo domačo živalco. Ptičjega pajka (po domače bi rekli tarantelo) Po rokah ga sicer ne nosim, je pa nedvomno lep primerek v terariju, ki sem se ga celo dokaj hitro uspela dotakniti z golimi rokami.

T.B.


... Pa ravno danes sem spet pozabila dežnik! vseeno sem morala na kolo in na prav avanturistično petminutno vožnjo do doma. lahko si predstavljate v kakšnem stanju sem prišla domov. z mene je curljalo in s svetlobno hitrostjo so obleke nato tudi zletele z mene. vse kar sem si želela je bil vroč tuš in topla postelja. končno "končno", sem pomislila ko sem se zavila kot štručka v posteljo. kdaj sem zaspala se sploh ne spominjam... potem pa... nekaj me žgečka. stegnem prst izpod tople odeje in še napol v spanju poiščem lice, kjer me je tako žgečkalo. s prstom pritisnem ob nekaj kosmatega... "ah, ta deka, lahko bi vedela" odmaknem odejo in ponovno pomaknem prst k licu. kosmata stvarca pa še vedno tam... medtem me na nožnem prstu nekaj obplazi. stresem z nogo, vendar se me "tisto" le še bol oprime, ko naenkrat začutim nekaj med lasmi. popraskam se in si v mislih rečem, da je čas za nakup šampona proti ušem. očitno se je čas, ko smo bili otroci z ušmi vrnil. vendar tale uš postaja vse bolj nadležna... in veeeliiika. zagrabim se za lase in v tistem začutim ogromno stvar... pa kaj za vraga me preganja sredi noči?! rada bi spala, pa gomazenje ne poneha. nasprotno, le povečuje se... v temi poiščem stikalo za luč, na katerem nekaj ždi. počasi me že grabi panika... s stikala stresem tisto bitje dol in prižgem luč... KRRIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIKKKKKKKKK!!! mami priteče v sobo in prižge luč... zagleda me popolnoma prepoteno sredi postelje in čisto bledo. strmim v mačka, ki je tudi to noč splezal k meni v posteljo... ko pridem k sebi, se zavem, da so bile to njegove brčice, ki so me žgečkale, njegov kosmati rep, ki je švignil po mojem obrazu in njegove tačke, ki so moje lase očitno zamenjale za živahen klobčič volne. Pa lahko noč!

T.T.


Ko sem bil star približno 10 let sem imel pravo dogodivščino s pajki! Bil sem v živalskem vrtu in sem skoraj cel dan opazoval nekega velikega pajka! Ko me je zagledala neka gospa me je vprašala če ga vzamem v roko! Pritrdil sem čeprav me je bilo malo strah?! Ko sem ga dobil v roko je bil malo mehak in dobil sem kurjo polt! Tista gospa mi je potem povedala še veliko o pajkih! To je bil moj PAJKOVSKI DAN!!!

N.K.


Bilo je takole: Med poletjem gremo velikokrat na naš vikend v naravo, kjer se sprostimo in uživamo. In tako je bilo tudi tistega "usodnega" dne. Kosilo se je hladilo na mizi pred hišo in tako smo vsi, da ne bi sedeli za mizo, šli za hip stran. Jaz sem prišla prva nazaj, ker sem bila res lačna. Usedla sem se in prijela za vilice, ne da bi pogledala na krožnik. Tedaj me je poklicala mami in obrnila sem se, da bi videla, kaj bi rada, vmes pa na slepo nabodla krompir na vilice. Tik preden sem jih potem dala k ustom, mi je pogled ušel na zalogaj, ki sem ga nameravala pojesti, in tek me je nemudoma minil. Tik pred mojimi očmi je z nožicami nemočno trzal na vilice naboden velik pajek križevec, ki bi ga jaz SKORAJ DALA V USTA!!! Onemela sem in od gnusa sploh nisem mogla ničesar storiti, tako da sem kar gledala, kako ubogi pajek umira pred mojimi očmi. Potem sem počasi spustila vilice in kot omamljena odtavala stran. Mogoče se vam zdi čudno, da ob tem prizoru nisem kričala, ampak jaz se na take stvari vedno odzovem na isti način. Tako me je strah, da se sploh ne morem premakniti ali iz sebe spraviti glasu. Kakorkoli, kaj je bilo potem s pajkom, ne vem. Oči mi je povedal, da ga je z robčkom spravil vilic in ga vrgel v travo, vam pa je lahko jasno, da se kasneje kosila nisem niti dotaknila! Tako. Tole je moje grozno doživetje. Ker pri nas ni ogromnih mutiranih pajkov, se lahko zadovoljimo kar s takimi doživetji, ki pa so lahko prav tako grozna in nagravžna. Iskreno upam, da vas je moja zgodbica prepričala in da bom prav jaz srečna dobitnica pajkaste torbice!

K.Š.