Zadnji škotski kralj

O snemanju

"Imam se za najbolj vplivno osebnost na svetu.."
-- Idi Amin

V oddaljeni državi naj bi doživel noro pustolovščino, a ko naivni zdravnik sredi sedemdesetih prispe v Ugando – upajoč, da se bo zabaval in bo hkrati v pomoč – se znajde v šokantnem popotovanju v najtemačnejše kraljestvo zemlje: potovanju v človeško srce. To je zgodba Zadnjega škotskega kralja, mogočne srhljivke, ki je na velikem platnu poustvarila svet Ugande pod poblaznelo vladavino Idija Amina. Film spretno meša fikcijo in dejstva, osupljivo podobna današnjemu svetu, odlikuje pa ga tudi izjemen nastop Foresta Whitakerja kot Amina. Pravzaprav je film izklesal dve neverjetni upodobitvi: prvo, karizmatičnega in psihopatskega vladarja, ki je opustošil svojo državo, in drugo upodobitev, priče zgodovine, ki končno zbere pogum in se postavi po robu.

Film so posneli v Britaniji in v Ugandi s pomočjo prebivalcev Ugande.

V temnem diktatorjevem srcu: Zgodba zadnjega škotskega kralja

Kako bi se odzvali na zapeljivi vpliv moči? Bi se uklonili ali pozabili na lastni moralni kodeks, da bi se dokopali do nje? Kaj se zgodi z nekom, ki začne z dobrimi nameni, nazadnje pa postane krvi željni posameznik? Ta vprašanja si zastavlja pretresljiva srhljivka Zadnji škotski kralj, ki nas popelje na potovanje, ob katerem nam srce včasih kar preneha biti, v svet enega najbolj fascinantnih in zastrašujočih voditeljev vseh časov Idija Amina, ki je bil znan po naelektrenem magnetizmu, pa vendar je med njegovo brutalno vladavino umrlo skoraj pol milijona njegovih rojakov.

Zadnji škotski kralj je tudi prvi celovečerni igrani film dobitnika oskarja za najboljši dokumentarec Kevina Macdonalda. Oskarja je dobil za ONE DAY IN SEPTEMBER, v katerem je proučil teroristični incident na olimpijskih igrah v Muenchnu. Ko je Macdonald prebral roman Gilesa Fodena The Last King of Scotland, ki je delno temeljil na resničnih dogodkih in ki je prejel več nagrad, je takoj začutil, da je roman tako vznemirljiv kot resnična pripoved o grozi in preživetju, saj nudi vpogled v človeško naravo in je hkrati večplastno bogata fiktivna srhljivka.

Giles Foden je s svojim romanom, ki ga je izdal 1998, mnogim odprl oči. Foden, ki se je iz Anglije pri petih preselil v Afriko in del otroštva preživel v Ugandi, si je dolgo želel napisati roman o čudaškem, grozljivem režimu Idija Amina. Končno je našel način, kako odstreti pajčolan z mitologije, ki obdaja Amina, in priti v intimno srce diktatorjevega sveta – ustvaril je mladega zdravnika, ki postane Aminov prijatelj in zaupnik, ki se znajde ujet v kraljestvu, ki postaja vse bolj nasilno in iz dneva v dan bolj kaotično. Izmišljene moralne dileme dr. Nicholasa Garrigana meša s šokantno resničnimi zgodbami o Aminovi vladavini. Tako nudi vpogled ne le v preteklost Ugande, ampak tudi zastavlja ključno vprašanje, kako se odzovejo običajni ljudje, kadar so soočeni z najbolj okrutnimi dejanji sočloveka. Naslov romana Zadnji škotski kralj je eden od grandioznih nazivov, ki si jih je dal Amin sam (poleg tega si je denimo rekel še Osvajalec Britanskega imperija ter Gospodar zveri zemlje in rib morja).

Režiser in producenti so za dovoljenje, da bi snemali v Ugandi, prosili samega ugandskega predsednika Yowerija Musevenija. Kot jim je zaukazal njegov posebni medijski svetovalec, se je morala celotna ekipa najbolj pražnje obleči, nakar so jih pripeljali v velikansko sobo, v kateri so visele ugandske zastave. Tam jih je čakalo osem ministrov, vladni uradniki, sijoči predsednik ter televizijske kamere in fotoreporterji, ki so pokrivali dogodek. Čez dve uri so jih odvedli iz sobe in jim povedali, da je predsednik ne le zelo srečen, ker bodo snemali v njihovi državi, ampak da jim je na voljo tudi celotna njegova vojska, parlament in ministri.

Mož šokantnih ekstremov in nasprotij: Forest Whitaker upodablja Idija Amina

Le malo imen je v zgodovini tako prepoznavnih kot Idi Amin. Pridružuje se med drugim Hitlerju, Stalinu, Mau, Pol Potu in Sadamu Husseinu v vrstah diktatorjev, za katere se zdi, da niso poznali človeških meja. A Amin je le nekaj posebnega – boksar in vojak, ki je dejansko iz nič splezal na vrh, očaral narod z vznemirljivim ponosom in osebnostjo. Mnogi so upali, da bo z njegovo pomočjo Uganda, ki je pravkar dosegla neodvisnost, postala prava afriška država. Ko je leta 1971 prišel na oblast z državnim prevratov, ko so vrgli skorumpiranega in prokomunističnega Miltona Oboteja, je Amin dobil široko podporo v medijih in po svetu – britansko zunanje ministrstvo ga je optimistično opisalo kot "sijajno osebnost in dobrega nogometaša" – dokler ni postalo jasno, da je okrutno pomoril sovražnike in vladavino gradil okrog lastnih čudaških apetitov, mističnih vizij in paranoičnih strahov.

Aminovo nevarno naravo je začel razgaljati njegov ekstremni nacionalizem, saj je izgnal 50 tisoč Azijcev, ki so živeli v Ugandi, sprožil je vojno s sosednjimi državami, PLO pomagal pri ugrabitvi letala Air France Airbus, ustvaril pa je tudi pogoje, ki so privedli do smrti ali izginotja več sto tisoč Ugandčanov. Ubežniki iz Ugande so pripovedovali o mučenju, krutosti in govoricah o kanibalizmu v najvišjih sferah oblasti, ob katerih se je človeku obračal želodec.

Pa vendar še danes lahko v Ugandi najdemo ljudi, ki o Aminu govorijo s spoštovanjem. Kevin Macdonald pravi: "Ljudje na zahodu ne razumejo, da so ga videli kot dokaj neverjetno osebnost in kot človeka, ki se je slepo zatekal k nasilju. Verjetno je bilo hkrati privlačno in nevarno na njem to, da je bil lahko zelo spremenljiv. Ko je začel, je imel najboljše namene, vendar so ga uničile njegove značajske napake. Ljudem se je sprva zdel topel in zabaven. Mislili so, da ta mož še muhi ne bi storil nič žalega. Vsa ta nasprotja so po mojem fascinantna."

Ko se je Forest Whitaker priključil projektu, je tako kot mnogi na Amina gledal kot na burkača in morilca, vendar je mnenje kmalu spremenil. "Sprva sem imel o njem samo temačno podobo," priznava. "Zdel se mi je velikanski, jezni manijak. Ko pa sem prebral roman in še malce raziskoval, sem začel nanj drugače gledati. Pri ogledu starih posnetkov vidite, da je Idi zelo očarljiv mož. Zame kot igralca je bil izziv zaigrati celosten lik, ne le stereotipne podobe. Po mojem mnenju je Idi želel biti vizionar, vendar je postal žrtev lastnih iluzij. Velikokrat so o njem rekli, da ni bil inteligenten, vendar je govoril deset jezikov. Mislim, da je res hotel graditi šole, bolnišnice in popraviti ceste, vendar ni našel najboljši poti, da bi to storil. Ko se je začel bati, da bo izgubil oblast, je postal izjemno paranoičen in je postal precej temačnejša figura."

Temačnost Idija Amina je nazadnje privedla do govoric o kanibalizmu in krvavih ritualih – kar ni bilo nikoli v celoti dokazano. Sodobni zgodovinarji so se celo spraševali, ali je bil psihični bolnik, zaradi česar se je vedel tako nečloveško. Whitaker se je vsekakor bolj osredotočil na Aminove bolj človeške prvine njegovih nerealiziranih sanj in podivjanih strahov. "Nisem ga hotel samo posnemati, sem si pa ogledal Aminove posnetke, da bi ga bolje razumel. Govoril sem tako kot on in preučeval svahili, ker je bil to njegov prvi jezik. Bolj sem se trudil ujeti esenco moža – želel sem dati občutek, da je bil ne glede na vse resnična osebnost."

Ugandin odziv na Zadnjega škotskega kralja

Čeprav je Ugando zapustil leta 1979 in šel v izgnanstvo v Savdovo Arabijo, kjer je umrl leta 2003, je dediščina Idija Amina v Ugandi še močno prisotna. Njegova vladavina je na tak ali drugačen način spremenila praktično vsakega prebivalca Ugande, zato je Kevina Macdonalds sprva skrbelo, kakšna čustva in spomine, toliko časa nedotaknjene, bo prebudilo snemanje. A med prvim obiskom Ugande je na svoje presenečenje odkril, da so ljudje željni pogovorov v Aminu – želeli so povedati svoje zgodbe in svetu razkriti, kaj se je zgodilo v njihovi državi.

Dejstva: O Ugandi Idija Amina

Zadnji škotski kralj je izmišljena srhljivka – vendar se za njo skriva resnična zgodba o Ugandi pod vladavino Idija Amina Čeprav je čas strnjen in je dodanih nekaj izmišljenih likov, recimo Nicholas Garrigan, so se mnogi srhljivi dogodki res zgodili. Sledi povzetek Aminovega življenja in zgodovine Ugande.

1925: Idi Awo-Ongo Ongoo se rodi v plemenu Kakwa v bližini Kobokoja na severozahodu Ugande. Oče je bil kmet, mama zeliščarka in menda coprnica.

Trideseta leta: Idi po ločitvi staršev odrašča v Bugandi pri materi. Dobi samo osnovno izobrazbo in se odlikuje v športu. Spreobrne se v islam in se preimenuje v Amina Dado.

1946: kot mladenič se pridruži Kraljevim afriškim puškam, regimentu Britanske kolonialne vojske, ki takrat poveljuje Ugandi. Dve leti kasneje napreduje v desetarja in leta 1958 v poveljnika voda.

1951:Amin prvič zaslovi in postane prvak v boksu v srednje težki kategoriji – naslov obdrži devet let.

1952: Amin služi v Britanski armadi med nasilnim uporom Mau Maua v Keniji. Častniki ga opisujejo kot rojenega vodjo.

1961: postane poročnik in eden od samo dveh Ugandčanov s činom pod britansko vladavino.

1962: enote pod Aminovim vodstvom obtožijo pokola, mučenja in drugih ostudnih dejanj (med drugim živo zakopavanje) v regiji Turkana v sosednji Keniji. Vendar se oblasti odločijo, da Aminu ne bo treba na vojaško sodišče.

1962: Uganda 9. oktobra postane samostojna. Vodi jo ministrski predsednik Milton Obote. V tistem času gre Amin prvič v Izrael, kjer se uri v padalski enoti.

1964: Amin napreduje v pomočnika poveljnika Armade in letalskih sil Ugande.

1966: zaradi poročil o finančnem škandalu Milton Obote ukine ustavo, aretira pol svojega kabineta in se okliče za dosmrtnega predsednika. Medtem se Amin uveljavi kot narodni junak v Bitki pri Mengo Hillu. To je bil zmagovit napad na Kralja Bugande, prevladujoče pleme v državi. Kasneje Amin trdi, da je bil varen, ker mu krogle ničesar ne morejo.

1969: po nekaj poskusih atentata, ko za las uide smrti, živčni Obote odstrani Idija Amina s položaja poveljnikov vojaških enot.

1971: Amin z uspešnim državnim prevratom spodnese Oboteja – pri čemer ga podpirajo Britanci – narod slavi, kot mnogi upajo, začetek nove dobe. Amin se razglasi za predsednika in jezdi na valu strastne podpore, daje drzne obljube, med drugim ukinitev tajne policije, reformo gospodarstva in svobodne volitve. Mednarodna javnost se na njegovo izvolitev sprva odzove nadvse pozitivno.

1971: šest tednov po Aminovem prevzemu oblasti v zaporu Makindye v Kampali eksplodira bomba, pri čemer je ubitih 32 vojaških častnikov, natlačenih v celici. Ob koncu prvega leta vladanja Amin pobije dve tretjini nekdanje ugandske vojske. Amin začne ustanavljati vode smrti, ki so del Državnega raziskovalnega urada. Da dovoljenje za atentate in usmrtitve (običajno z obglavljanjem) tistih, ki naj bi bili še zvesti Oboteju.

1972: Amin izžene celotno azijsko populacijo države, rekoč, da želi Uganda črnsko. Več kot 50 tisoč indijskih in pakistanskih družin se mora v 90 dneh evakuirati, s seboj smejo vzeti le tisto, kar lahko nosijo v rokah.

1972: Aminova kampanja proti njegovim domnevnim tekmecem se zaostruje, ugrabljenih ali ubitih je na sto tisoče ljudi. Med njimi niso samo ministri njegovega parlamenta in državni uradniki, ampak tudi sodniki, duhovščina, profesorji, novinarji, poslovneži in običajni državljani, osumljeni različnih stvari.

1972: Velika Britanija in Izrael umikata podporo Aminu. Po pomoč se obrne na libijskega Muammarja Gadafija in Sovjetsko zvezo.

1973: Združene države zaprejo veleposlaništvo v Ugandi.

1974: truplo Kay Amin, Idijeve druge žene, najdejo razkosano v prtljažniku avta ugandskega zdravnika, ki je bil njen ljubimec in se je očitno zastrupil. Grozljivih dogodkov niso nikoli podrobno razložili..

1975: Amin, ki je še vedno zelo priljubljen po vsej Afriki, je izbran za predsednika Organizacije afriške enotnosti.

1976: na poti v Pariz ugrabijo letalo Air France, v katerem so Izraelci in Židje. Ugrabitelji so propalestinski teroristi. Letalo pristane na letališču Entebbe, potem ko Amin ponudi varno zatočišče. Amin se osebno pogaja z ugrabitelji, a je presenečen, ko 4. julija izraelski komandosi napadejo letališče in rešijo večino talcev. Med dve uri trajajočo akcijo sta dva ustreljena, enega pa ne vzamejo s seboj. To je bila britansko-izraelska babica Dora Bloch, ki jo kasneje brutalno usmrtijo. Zaradi tega Velika Britanija prekine diplomatske odnose z Ugando.

1978: razmere v Ugandi se še poslabšajo, inflacija narašča, prihaja do napadov upornikov in več poskusov državnega udara. Da bi odvrnil pozornost od domačin težav, Amin napade sosednjo Tanzanijo.

1979: zmagovite tanzanijske sile zavzamejo Kampalo. Amin zbeži v Libijo, s seboj vzame štiri žene, 30 ljubic in vsaj 20 otrok. Potem gre za kratek čas v Irak, nakar se nastani v Jeddahu v Savdovi Arabiji, kjer ostane do konca življenja.

1980: Milton Obote se v Ugandi vrne na oblast, vendar je njegov režim tako nasilen kot Aminov. Oboroženi spopadi se razbohotijo na severu, umre na tisoče ljudi, kar privede do državljanske vojne, ki divja še danes.

1986: Yoweri Museveni, v sedemdesetih izgnani Aminov nasprotnik, postane predsednik Ugande in začne garati, da bi ponovno postavil na noge opustošeno državo.

1989: Idi Amin se skuša vrniti v Ugando, a ga ustavijo v Kinšasi v Zairu in nasilno vrnejo v Savdovo Arabijo.

2003: Idi Amin umre v Savdovi Arabiji, ker mu odpovedo ledvica.

2006: Uganda še naprej gospodarsko raste, napreduje predvsem pri zajezitvi epidemije obolelih za AIDS/HIV in pri izboljšanju izobrazbe otrok. Vendar zaradi nasilnih upornikov na začetku osemdesetih na severu Ugande prihaja do ugrabitev, napadov in več humanitarnih kriz.

O igralcih

Forest Whitaker (Idi Amin) je posnel filme The Shield, Vantage Point, Where The Wild Things Are, The Air I Breathe, Feast Of All Saints, Witness Protection, Light It Up, Phenomenon, Species, Smoke, Ready To Wear, Jason’s Lyric, Platoon, Good Morning Vietnam, Consenting Adults, Stakeout, The Color Of Money, Johnny Handsome, Downtown, Diary Of A Hit Man, Body Snatchers, Vision Quest In Fast Times At Ridgemont High.

Režiral je filme Waiting To Exhale , Strapped in Hope Floats. Bil je tudi izvršni producent omenjenih zgoščenk z glasbo iz omenjenih filmov, ki so jih prodali čez dvanajst milijonov.

James McAvoy (Nicholas Garrigan) je posnel filme in nadaljevanke Narnia, Children of Dune, Starter For Ten, Penelope, Becoming Jane, Atonement Wanted, State of Play, Early Doors, White Teeth, Shameless, Bright Young Things, Wimbledon, Rory O’shea Was Here, Bollywood Queen, Trench Horror, Tabloid Tv, The Swimming Pool, Regeneration, Band of Brothers, Inspector Lynley Mysteries, Murder in Mind, Lorna Doone.

Gillian Anderson (Sarah Merrit) je najbolj znana kot posebna agentka Dana Scully iz nadaljevanke Dosjeji X. Veliko pohval je požela za nastop v nadaljevankah The House Of Mirth in Bleak House. Pred kratkim je posnela filma The Mighty Celt In A Cock And Bull Story. Njen naslednji projekt je Straightheads.

O režiserju

Kevin Macdonald: njegov dokumentarec One Day In September je leta 2000 dobil oskarja. Njegov naslednji dokumentarec, Touching the Void, temelji na resnični zgodbi o plezalcu, ki se je boril za preživetje v grozljivih okoliščinah v Andih. Zanj je dobil veliko nagrad, med drugim BAFTA in Evening Standard. Je tudi najbolj gledan dokumentarec v zgodovini britanskega kina.

Macdonald je bil somontažer The Faber Book Of Documentary (1997) in avtor Emeric Pressburger: The Life and Death of a Screenwriter (dobitnik nagrade BFI za knjigo leta). Njegovi članki so bili objavljeni v časopisih The Guardian, The Observer and The Telegraph.