Kolosej
Film distribucije Cenex

Deveta vrata

triler
Kdor išče hudiča, ga najde!
Na sporedu od: 28.9.2000, Kolosej Ljubljana
2h 14min / 134min
Scenarij: John Brownjohn, Enrique Urbizu, Roman Polanski
Režija: Roman Polanski

O zgodbi

Dean Corso (Johnny Depp) je newyorški knjižni posrednik, čigar posebnost je iskanje redkih in eksotičnih knjig za zbiralce z zajetno denarnico. Corso se odlikuje kot izreden poznavalec, neposreden sogovornik in ostrovidec. Pri svojem delu je izredno hladnokrven in brezvesten. V lastno korist se niti najmanj ne obotavlja prelisičiti denimo neizobraženega imetnika štirih neprecenljivih izdaj Don Quixota v njihovo prodajo za tako rekoč nič. Ker je njegova poklicna etika podobna plačančevi, je najbolj čislani detektiv za knjige omikanega založnika Borisa Balkana (Frank Langella), čigar s klimo hlajena knjižnica je v celoti posvečena knjigam o Hudiču. Balkan ima za Corsa nenavadno nalogo.

Balkanu je pred kratkim po dolgotrajnem iskanju uspelo dobiti satanistično besedilo iz sedemnajstega stoletja z naslovom Devet vrat kraljestva senc. Dal mu ga je zbiratelj Andrew Telfer, ki je naslednjega dne storil samomor. Knjiga je ilustrirana z devetimi grafikami, ki naj bi ob pravilni razlagi in izvirnem tekstu priklicala Hudiča in odprla vrata v Podzemlje.

Izdana je bila leta 1666; na podlagi legendarne knjige izpod peresa Satana samega jo je priredil Benečan Aristide Torchia, zaradi česar ga je Inkvizicija sežgala na grmadi. Trije izvodi Devetih vrat so se ohranili, a Balkan je prepričan, da je z njegovim nekaj narobe, saj naj bi bil samo eden med njimi pristen. Corsu ponudi mastno vsoto, če bi mu preostala dva izbrskal na Portugalskem in v Franciji in jih primerjal z njegovim. Corso, ki veruje v denar, ne pa v hudiča, sprejme nalogo.

Z Devetimi vrati v žepu se Corso kmalu znajde sredi nenavadnih in nasilnih dogajanj. Njegovo stanovanje je razdejano. Poleg tega je videti, da ga zasleduje osupljiva, skrivnostna plavolaska (Emmanuelle Seigner), ki jo je prvič opazil na Balkanovem predavanju o demonih. In čeprav je Telferjeva lepa, v Franciji rojena vdova Liana (Lena Olin) sprva le rahlo presenečena nad moževo prodajo Devetih vrat, si kmalu premisli in se neusmiljeno peha, da bi ji spet prišla v roke. Corso skrije Devet vrat pri prijatelju Bernieju (James Russo), trgovcu z redkimi knjigami. Knjiga je v njegovi prodajalni varna, Bernie sam pa ne. Ko Corso pride po svoj izvod, najde prijatelja, kako visi z glavo navzdol v položaju, identičnem eni od grafičnih ilustracij v Devetih vratih.

Osupli Corso prosi Balkana, naj odneha, a zbiralec mu namesto tega ponudi vrtoglavo vsoto denarja. Hkrati Corsa zadeva prične zelo zanimati, saj izve, da je tudi Balkan namenjen v Evropo.

Corsov prvi postanek je v španskem Toledu, kjer je Telfer kupil svoj izvod Devetih vrat pri bratih Ceniza (Jose Lopez Rodero), knjigovezih in prodajalcih. Klepetava brata sta neusahljiv vir informacij o Devetih vratih in poteh, ki so jih ubirala v treh stoletjih. Skeptičnemu Corsu povesta, da je Aristide Torchia pri nastajanju knjige sodeloval s Satanom samim in da je Liana Telfer primorala brezbrižnega moža v nakup knjige. Brata zagovarjata pristnost knjige in izpostavita pomembno podrobnost v eni od devetih grafik: podpisana je LCF, kar naj bi po njunih trditvah pomenilo Lucifer. Pred trgovino Corso naleti na kovinsko konstrukcijo, ki se prav srhljivo ujema s sporočilom iste grafike.

Dogajanje postane še bolj čudaško v Sintri na Portugalskem, kamor Corso prispe, da bi proučil izvod Devetih vrat v lasti Victorja Fargasa (Jack Taylor), ljubeznivega potomca svojčas premožne rodbine. Zatopljen v Fargasov in Balkanov izvod, Corso odkrije nepričakovane razlike v treh grafikah; ena je podpisana z začetnicama avtorja AT in druga z LCF.

Corso se vrne v hotel in tam v avli naleti na plavolasko. V Evropi mu je že drugič prekrižala pot. Igrivo se izmika, a očitno ve precej o Devetih vratih in ljudeh, ki se ženejo za njimi.

Corso dekle sprejme za nekakšnega angela varuha. Skupaj odpotujeta v Pariz k na voziček prikovani baronici Kessler (Barbara Jefford), lastnici tretjega izvoda Devetih vrat. Baronica, cenjena poznavalka hudiča, razkrije še dodatne zgodovinske podrobnosti o knjigi, med drugim o skrivnem društvu Red srebrne kače, ki naj bi ohranjal nauke Devetih vrat. Kesslerjeva je zgroženo zapustila društvo, ko so dekadentni milijonarji, kakršna je Liana Telfer, prevzeli vodstvo. Baronici ni pri srcu niti Boris Balkan. Ko zve, da je Corso povezan z njim, ga vrže iz pisarne, še predno dobi priložnost proučiti njen izvod.

Balkan še naprej nadzira svojega uslužbenca prek telefona. Corsu ukaže, naj znova obišče baronico Kessler in temačno zopet poudari, naj to stori za vsako ceno. Corsu se uspe splaziti v baroničino pisarno in tako nevede zapečati njeno grozljivo usodo. Ko baroničin voziček trešči v besneče ognjene zublje, Corso prepozno odkrije, da so tudi njene grafike ukradene.

Corso tako postane enako obseden s knjigo kot njegov klient. Oba sta trdno odločena, da se bosta dokopala do tistih devetih izvirnih grafik, ki jih je podpisal Lucifer...

"Poosebitev zla se sprva zdi odvratna. A bolj ko se poglabljamo v osebnost Hudiča, bolj fascinantna ta postaja. Hudič je upornik vesolja, neodvisnež v imperiju tirana;… je individualizirana tendenca, stremenje za izvirnostjo, ki žali ukaze Božje, vsiljujoče predpisano vrsto obnašanja; sprevrača monotonost, ki bi prežemala kozmične sfere, če bi vsak atom v nezavednem pravičništvu in pobožni pokorščini suženjsko sledil vnaprej določeni poti.”

(Paul Carus, The History of the Devil and the Idea of Evil -1900)

O snemanju

Razvpit satanistični učbenik iz sedemnajstega stoletja spremeni dobička željnega plačanca v temnega viteza na nadnaravnem pohodu v Devetih vratih, sodobni srhljivki uveljavljenega filmskega ustvarjalca Romana Polanskega. Deveta vrata so šestnajsti film v njegovi režiji. V glavni vlogi leporečnega strokovnjaka za redke knjižne izdaje, ki se nepričakovano sooči z ultimativno skušnjavo, nastopa nadarjeni Johnny Depp. Slednjemu je uspelo izredno pretanjeno prikazati stopnjujočo se obsedenost svojega lika in tako ustvariti zanimiv portret nesentimentalnega, vase zagledanega samotarja, ki ga žene odkritje sil, mogočnejših od vsega, kar si je kdajkoli predstavljal.

Deveta vrata so čudovito celuloidno doživetje, ki občinstvo popelje na spektakularne lokacije po Španiji, Portugalski in Franciji. Obenem nas seznani z domiselno zamišljeno galerijo svojstvenih in nenavadnih likov. Kot prefinjena faustovska pripoved film sledi bibliofilskemu anti-junaku, ki med neumornim raziskovanjem naleti na hudičeve odposlance, aristokratske zbiralce in zapeljive ženske. Deveta vrata so napeta, atmosferska, srhljiva, zapeljiva in duhovita in jih je lahko posnel samo mojster sedme umetnosti Roman Polanski.

Nastala so po knjigi El Club Dumas Artura Pereza-Reverteja. Med branjem je Polanski takoj pomislil na Johnnyja Deppa v osrednji vlogi. “Vedno si predstavljaš, kakšni so junaki romanov. Takoj se mi je posvetilo, da je ta lik zelo podoben Johnnyju Deppu: njegov nasmeh, očarljivost in sprijetnost - vse obenem.”

Deppova pridušena upodobitev Corsa je še poudarila globoko, prikrito preobrazbo lika iz brezbrižnega cinika v strastnega iskalca. Nad tem pristopom je bil Polanski navdušen. “Zaradi tega je bil njegov lik nepričakovano večplasten. Corsa sem si predstavljal malce drugače, a Johnny med izgovarjanjem vrstic scenarija vedno zveni tako, kot je prav, nikoli zlagano, nikoli ne zgreši intonacije.”

Na Polanskega je naredil vtis tudi z intuitivnim pristopom do dela. “Nekaterim igralcem moraš vse zelo natančno dopovedati in tako izbezati iz njih ustrezno igro. Pri Johnnyju mi tega ni bilo treba. Njegov pristop je zelo instinktiven.”

Corsovo zanimanje za Deveta vrata se stopnjuje, ko izve več o njihovi zgodovini. V Toledu ima poučno in skoraj usodno srečanje z bratoma Ceniza, knjigovezoma, ki trdita, da je avtorju Torchiji knjigo pomagal pisati Satan sam. Drug drugemu dokončujeta stavke in se hihitata šalam, katerih pomen poznata samo onadva. V puloverje odeta brata sta hkrati očarljiva in srh zbujajoča, podobno kot brenčeče čarovnice Rosemaryjinega otroka. Ko hvalita Torchijin pogum in dražita Corsa, češ “da ima celo pekel svoje junake,” sprevržena Cenizija govorita iz lastnih izkušenj.

Scenarist John Brownjohn se spominja, da sta se s Polanskim sijajno imela pri oblikovanju filmskih likov, pri čemer sta se sardonično smejala usodam, ki sta jim jih namenila. “Pogovarjala sva se o davljenju, baroničinem vozičku in podobno,” pravi Brownjohn. “Roman si je že vse podrobno zamislil in lahko vam povem, da svojega nenavadnega smisla za humor še ni izgubil.”

Polanski se je bistro izognil vsem pričakovanim podobam o hudičevih pribočnikih. Zapeljivka iz podzemlja Emanuelle Seigner, z umazanimi supergami in prevelikim anorakom, je navzven videti kot lepa, fantovska študentka. Tako kot Corsu so ji pri srcu udobna oblačila, kar se niti najmanj ne ujema s predstavo, kakršno imamo o hudičevih odposlancih. Natanko to je bil tudi Polanskijev namen: “Svoj okus skroji po meri tistega, ki ga zasleduje. Če bi jo zanimal Balkan, bi bila povsem drugačna.” Dejansko si želi Corsa, odnos med zadržanim Corsom in pretkano Seignerjevo pa tli kot žerjavica skozi ves film.

Devet grafik s podpisom LCF, enakomerno razporejenih med tri izvode Devetih vrat, tvori uganko, katere razrešitev prikliče Hudiča in odpre vhod v njegovo kraljestvo. Kako to uganko prenesti na filmsko platno, je bil izziv, ki se ga je Polanski z veseljem lotil: “Ena od reči, ki me je posebej privlačila, je bila zamisel, da bi sestavljanko sestavljali skozi ves film. Spomnil sem se prizora iz Rosemaryjinega otroka, ko Rosemary s pomočjo igre scrabble razvozlja anagram in se rešitev razporedi po črkah pred njenimi očmi. Zdelo se mi je, da bi podoben učinek dosegel, ko bi sestavil vse grafike.”

Grafične ilustracije, najdene v Devetih vratih, z globoko vrezanimi linijami in grozljivo zgovornimi obrazi, zelo spominjajo na temačne srednjeveške svarilne ilustracije Hudiča in njegovih skušnjav. Grafike so hkrati tudi prerokbe, kajti določene izdolbljene podobe so namreč utelešene v določenih likih in vlogah, ki jih odigrajo med Corsovim pohodom. Starec s ključi prepovedanega gradu v rokah ima obraz pogubljenega Victorja Fargasa, čigar izvod Devetih vrat Corsa spodbode, da se še poglobi v uganko; v drugi ilustraciji je Hudičev odposlanec z naperjeno puščico v rokah izrezana podoba bratov Ceniza. Sam Corso se pojavi v eni od grafik kot klečeči mož, ki se ne zaveda, da temni vitez nad njim vihti kij; med proučevanjem ilustracije jih knjižni detektiv dobi po glavi od zadaj. Spet tretja grafika prikazuje Balkanov kamniti grad, iz čigar enega od stolpov koprni nenavadna svetloba.

Prav v ta stolp, v to nenavadno rumeno svetlobo, bo Corsa nazadnje privedlo njegovo popotovanje. Plavolaska se končno razodene kot hudičeva poslanka, pohotnica, ki jezdi zmaja na zadnji od grafik; Corsa je vodila vso pot.

Sedaj ima Corso vse potrebne pripomočke, da odklene zadnja, deveta vrata in odkrije skrivnost. “Če je ta izkušnja res mogoča, si jo želi doživeti,” pravi Polanski in dodaja, da se je Corso znašel na starodavni in že mnogokrat prehojeni poti. “Tovrstna faustovska zgodba se pojavlja skozi zgodovino v številnih kulturah. Gre za človekove sanje o popolni oblasti v zameno za njegovo dušo.”

Ne glede na vse Polanski poudarja, da je pri Devetih vratih bistvena zabava, ne mit. “S tem filmom sem predvsem želel povedati zgodbo, ustvariti vzdušje, napetost, ne pa podati filozofsko razmišljanje.” Zlasti si je prizadeval, da bi nadnaravno vzbujalo čimbolj realističen vtis: “Bolj fantastična ko postaja zgodba, bolj prepričljivo jo je potrebno podajati, kar narekuje bolj realističen slog. Gre za vprašanje ustvarjanja pravega vzdušja.”

Kdo je kdo

Roman Polanski (režiser)

Drugi filmi: The Pianist, Death and the Maiden, Bitter Moon, Frantic, Pirates, Tess, The Tenant, Chinatown, Diary of Forbidden Dreams, Machbet, Rosemary’Baby, Dance of The vampires, …

Johnny Depp (Dean Corso)

Drugi filmi: Sleepy Hollow, Ed Wood, Don Juan Demarco, Arizona Dream…

Frank Langella (Boris Balkan)

Drugi filmi: Lolita, Small Soldiers, Dave, 15 Moments…

Lena Olin (Leana Telfer)

Drugi filmi: mysteri Men, Romeo Is Bleeding, Havana, Polish Weedding…

Emmanuelle Seigner (The Girl)

Drugi filmi: Frantic, Bitter Moon, Buddy Boy…

Zgodovina satanizma

Od svojih začetkov je krščanstvo razdelilo ljudi v dve skupini: v tiste, ki verjamejo krščanski doktrini, in tiste, ki se zavežejo zlu oziroma njegovi poosebitvi: Satanu. V tej dvojnosti nekdaj ni bilo prostora za obsojanje tistih, ki niso verjeli krščanskim tezam in dogmam. Šele v srednjem veku, ko je rimo-katoliška cerkev začela pogrom nad vsem okultnim in čarovniškim, je začelo vladati prepričanje, da so vsa poganska verovanja satanistična.

Ključni trenutek v preganjanju vseh "napačno-mislečih" je bil izdaja knjige Čarovniško kladivo (The Witches Hammer), ki sta jo leta 1484 objavila dominikanska brata, Heinrich Kraemer in Johann Sprenger. Knjiga je izvor marsikatere napačne predstave in predsodkov o satanizmu, ki niso izginili še do danes (npr. da imajo čarovnice dolge klobuke, metle, da imajo rade mačke, sove ipd.). Knjiga je bila Cerkvi podlaga za institucionalizacijo lova na čarovnice, ki je predvsem prizadel ženske, namen preganjanja pa je bil zgolj ojačati pozicijo Cerkve med ljudstvom.

Med razsvetljenstvom se je pojavilo kar precej skupin, ki so se združile okrog vplivnih ljudi in ki so zaničevale krščanstvo. Znane so bile pod imenom Druščine peklenskega ognja, nekatere koncepte pa so jemale naravnost iz Čarovniškega kladiva. Te skupine niso bile preveč razširjene, pa tudi njihov vpliv je bil omejen, a dovolj velik, da je vznemiril predvsem religiozno živelj, saj so se bali, da bo prišlo do zarot in slabega vpliva na človeške duše.

Med devetnajstim in zgodnjim dvajsetim stoletjem je zanimanje za okultno naraščalo. Nastalo je veliko okultnih skupin s podobnim simbolizmom, kot so ga imele zgodnje satanistične skupine. Med najbolj znanimi sta Hermetični red zlate zarje in kult Theleme. Slednjega je ustanovil mistik Aleister Crowley, kult pa je vseboval veliko ritualov in simbolizma, ki ga je vzpostavljalo diametralno nasproti konvencionalni krščanski morali. Crowleyju pogosto pripisujejo zasluge za to, da je ponovno vzbudil zanimanje za okultno, kot so ga poznale Druščine peklenskega ognja. Okultno je tako, kot poganstvo, različna new age verovanja in satanizem, našlo svojo pot v moderno kulturo.

V zgodnjem in srednjem dvajsetem stoletju je bil satanizem domena majhnih in obrobnih skupin, ki so se upirale krščanstvu. Te skupine niso bile povezane, zato med njimi posameznimi kulti ni bilo nikakršnih dogovorov in ne usklajenosti. Do leta 1966 ni bilo nikakršnega pravega satanističnega gibanja, le posamezni najstniški izpadi ali izjave psihopatskih morilcev, da so za svoja grozodejstva dobili navodila od satana. Leta 1966 je samooklicani ikonoklast in bivši cirkusant Anton LaVey ustanovil svojo Satanovo cerkev in spisal Satanistično biblijo. V svojem bistvu ateistična in globoko vase zagledana religija je hitro postala priljubljena - posnemovalci in privrženci so pognali kot gobe po dežju.

Danes je na vsem svetu množica satanističnih in kvazi-satanističnih kultov. Satanova cerkev je s svojimi podružnicami najbolje organizirana in najbolj znana, toda z internetom se skupine, ki so bile prej izolirane in majhne, srečujejo med sabo in prej popolnoma divergentne ideje, krešejo se mnenja in zanimanje za okultno je spet v porastu.

Komentarji

14.8. 2011 ob 14:18

dobr film

— licija

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.