Kolosej

Nadarjeni gospod Ripley

kriminalka
Kako daleč ste pripravljeni iti, da bi postali nekdo drug?
Na sporedu od: 23.3.2000, Kolosej Ljubljana
2h 19min / 139min
Scenarij: Anthony Minghella

Vsebina

V režiji Antonyja Minghelle, režiserja z devetimi oskarji nagrajenega Angleškega pacienta (The English Patient), prihaja edinstvena priredba klasičnega trilerja Patricie Highsmith.
Biti mlad in brezskrbno uživati modrino voda in idilično podobo sončne Italije v petdesetih letih, to je la dolce vita, za katerim hrepeni Tom Ripley (Matt Damon) in ki ga Dickie Grenleaf (Jude Law) tudi v resnici živi. Ko Dickijev oče, bogati ameriški ladjar, najame Toma, da odide v Italijo, najde njegovega lahkoživega sina DickiJa in ga pripelje domov, se Dickie in njegovo prelepo dekle Marge Sherwood (Gwyneth Paltrow) ne zavedata nevarnih in ekstremnih dejanj, ki jih je Ripley pripravljen storiti, da bi prevzel njun življenjski slog. Navsezadnje se je bolje pretvarjati, da si nekdo drug in živeti njegovo bogato in brezskrbno življenje, kot biti zvest samemu sebi in ostati reven nepomembnež.
V glavnih vlogah so zaigrali Matt Damon, trenutno eden najbolj popularnih hollywoodskih igralcev, Jude Law in Gwyneth Paltrow, lanskoletna dobitnica oskarja.
Film poleg odličnega scenarija, preverjene režije in priznanih mladih hollywoodskih igralskih talentov odlikuje tudi očarujoča fotografija, kjer fascinantna italijanska pokrajina z mnogimi barvami in mehko svetlobo ustvarja vzdušje, ki je tako navdušilo že pri Angleškem pacientu.
Kot takšen, film ni ostal neopažen. Ameriška Akademija ga je nominirala za pet oskarjev, med drugim za najboljšo stransko moško vlogo (Jude Law) in najboljši scenarij po literarni predlogi. Pripadlo mu je šest nominacij za zlati globus, prav tako eno najprestižnejših filmskih nagrad. Na nedavnem filmskem festivalu v Berlinu si je Anthony Minghella prislužil nominacijo za Zlatega medveda.

O produkciji

Producenta William Horberg in Tom Sternberg sta se podala v pridobitev pravic za novelo Patricie Highsmith že pred sedmimi leti. Horberg pravi: Knjigo sem prebral pred petnajstimi leti in me je navdušila. Mislil sem si, da je to fantastična zgodba za film, z univerzalno temo želje po prevzetju identitete nekoga drugega. Toda v tem času je postal projekt že nekako legendaren. Francoski producent Robert Hakim je s svojim pokojnim bratom Raymondom leta 1960 po knjigi posnel film z naslovom Purple Noon, z Alainom Delonom v glavni vlogi in režiserjem Renejem Clementom. Hakim je zadržal pravice in slišal sem za številne filmarje, ki so se odpovedali projektu zaradi težav z njim.
Highsmithine novele so kar nekajkrat služile kot predloga za filme, vključno z filmom Alfreda Hitchcocka Strangers on a Train.
Po Hakimovi smrti se je njegova družina obrnila na producenta Toma Sternberga, ki se je prav tako zanimal za knjigo in ga prosila, se spelje projekt Ripley v Ameriki. Ker je vedel, da se za pravice zanimata tudi Sidney Pollack in Horberg, je navezal stik z njima. Po skupnem srečanju z vsemi tremi producenti, se je družina Hakim odločila, da jim proda pravice. Sedaj so producenti potrebovali pisca scenarija.
Horberg se spominja: S Sydneyim sva velika oboževalca režiserja Anthonyja Minghelle, zato sva ga skušala navdušiti za projekt. Ker sva vedela, da ni še nikoli delal nekaj podobnega Ripleyu, sva mu poslala knjigo.
Minghella je ravno takrat pripravljal film The English Patient. Napisal je scenarij in se pripravljal na režijo. Za glavno vlogo v filmu sem pridobil Ralpha Fiennesa, ki pa zaradi drugega dela ni mogel takoj začeti s snemanjem. Knjiga o gospodu Ripleyu mi je tako prišla v roke ravno pravi trenutek. Imel sem čas, knjiga me je navdušila in napisal sem scenarij. Tudi Minghello je pri zgodbi najbolj pritegnila tema nekoga, ki stopi v življenje drugega človeka. Neverjetno je bilo, kako so vsi skupaj gledali na stvar z istimi očmi.
Ko je Minghella več kot samo uspešno dokončal delo pri filmu The English Patient, se je ponovno lotil dodelave scenarija za film Nadarjeni gospod Ripely. Filmska adaptacija je včasih zelo slaba prisvojitev osnovnega materiala. Pisec si mora na novo zamisliti novelo, na kateri dela. Pri scenariju sem skušal najti pravo pot, da bi poudaril Ripleyevo človeškost, da bi se lahko občinstvo vživelo v vse njegove odločitve, katastrofe, nesreče in blagoslove, ki so ga doleteli na njegovi usodni poti po Italiji.
Nekatere stvari so v filmu spremenjene. Tako je Minghella, ki je tudi sam navdušeni ljubitelj glasbe, iz slikarja Dickija Greenleafa naredil jazz saksofonista, za kontrast Ripleyu, ki igra klavir.
Po končanem scenariju se je Minghella lotil iskanja igralcev. Edini pogoj, ki sem ga postavil producentom in studijem, da sprejmem delo, je bil, da najdem pravega igralca za Ripleya. Za vlogo sem imel v mislih kar nekaj igralcev, vendar se nisem odločil vse do takrat, ko sem videl delovne posnetke filma Good Will Hunting. Takrat sem vedel, da je Matt Damon edina prava izbira.
Ko je Damon, tudi sam pisec, prebral scenarij, se mu je zdel čudovit in bil je navdušen nad likom Ripleya. Tako drugačen je od mene. Podredi si ljudi, s katerimi je skupaj. Prav kontrast med naravo igralca in karakterjem vloge je Minghello prepričal, da je Damon edini pravi za vlogo Ripleya.
Vloga Dickia Greenleafa, bogatega ameriškega playboya, je postavila Minghello pred novo dilemo. Imel sem občutek, da bo prav za vlogo Dickija najtežje najti ustreznega igralca. Srečal sem veliko zelo dobrih ameriških igralcev. Toda čutil sem, da Dickijev socialni status, njegov razred, ne ustreza modernim ameriškim igralcem. Britanski igralci se lažje vživijo v Dickijev razred.
Vedno bolj sem se poigraval z mislijo o Judu Lawu kot Dickiju. Je zelo pomemben igralec v Angliji, v Ameriki pa še ni tako znan. Je izjemno privlačen in idealen za to vlogo.

Lawa je v liku Dickija bolj kot njegov sloj, pritegnil njegov ego, trdno prepričanje v samega sebe. Dickie vodi svoje življenje tako, kot ga hoče živeti, in predvideva, da tudi vsi ostali počnejo enako, pravi Law. To je krasno življenje. V scenariju je čudovit stavek, ki ga izreče, "Moj oče gradi čolne, jaz pa jadram z njimi.' Pri njem mi je najbolj všeč njegova sla po življenju. To je tisto, kar ljudi tako privlači na njem in zaradi česar so tako radi v njegovi družbi.
Vlogo lepega Dickievega dekleta, Marge Sherwood, je Minghella pisal z mislimi na Gwyneth Paltrow. Z Gwyneth me veže osebna vez. Je družinska prijateljica. Od vsega začetka sem mislil nanjo v tej vlogi in ona je bila prvi igralec, ki sem ga izbral. Lik Marge v filmu - ženstven, zaupajoč, sočuten, uporniški na svojstven način - je zelo podoben sami Gwyneth pa tudi Marge Patricie Highsmith.
Po šestih mesecih snemanja lokacij, 16 tednih priprav na produkcijo in treh tednih vaj je bil Minghella pripravljen na snemanje. Snemati so začeli 10. avgusta v Rimu, na vrhu Kapitola, kjer Ripley gleda na Forum. Za lokacije so služili še muzej Capitoline, Grand Hotel na trgu Republike, trg Mattei, kjer stoji stavba in kjer so snemali notranjost apartmaja, ki ga Ripley najame kot Dickie, in mnogi drugi trgi, ulice in znane stavbe italijanskega glavnega mesta.
V številnih scenah Damon izmenično igra Ripleya, ki je on sam in Ripleya, ki se predstavlja kot Dickie Greenleaf. Ne gre za utelešenje, pravi Damon o scenah, kjer se Ripley pretvarja, da je Dickie. To bi bilo dolgočasno. Ripley igra vlogo kot nekaj povsem naravnega, na način, ki je odvisen od situacije, v kateri se znajde. V začetku se pretvarja, da je Dickie, zgolj iz potrebe. Kasneje pa začne resnično uživati v tem, da mu ni treba biti on sam. Kako je to čudovito, si misli, da lahko postane ta druga oseba in mu ni potrebno živeti s samim seboj. Je pohlepen in resnično uživa. Popolnoma se preda tej vlogi. Vendar pa pri tem pade v svojo lastno past, iz katere ne bo nikoli mogel pobegniti.
Ker se zgodba dogaja v Rimu izpred štiridesetih let, so morali za snemanje nekaterih scen za javnost zapreti cele trge, da so lahko pričarali duh tistega časa. Kot se spominja scenograf Roy Walker, so morali npr. trg Spagna v veliki meri prekriti s kulisami. Trgovine so zamaskirali z novimi vhodi, ki so se skladali z obdobjem in prekrili zidove z izbranimi reklamnimi posterji. Prav tako smo preoblekli časopisne kioske s časopisi in revijami iz tistega časa. Uporabili smo Vespe in Lambrette ustreznega letnika. Na ulici smo imeli celo carrozzo - voz z konjsko vprego, ki ga ponekod uporabljajo še danes.
Maskiranje je uspelo. Čez dan so na trgu Spanga nevedoči turisti v vrsti čakali, da se odpro vrata pred vhodom ponarejene poslovalnice American Express, ki so jo postavili filmarji, da bi prekrili lekarno. Mnogo jih je stalo tam toliko časa, dokler jih pomočnik režiserja ni napotil v pravo poslovalnico, nekaj hiš niže v ulici. Poslovalnica se je preselila že pred leti. Walker jo je postavil na mesto, kjer je stala leta 1958, da bi bili detajli iz tistega obdobja čimbolj enaki.
Minhella pojasnjuje, da so dogajanja v filmu postavljena v točno določeno obdobje med leti 1958 in 1959, nekako trinajst let po drugi svetovni vojni, in da so datumi pomemben del zgodbe. Kot pravi Minghella je želel postaviti dogajanje v živahno obdobje povojne Italije, obdobje, ki je v tej državi znano kot Il Boom, čas velikih sprememb. Italija tistega časa je še vedno ležala na ruševinah druge svetovne vojne (tako kot moderni Rim leži na ruševinah antičnega). Toda nad ruševinami se je začela oblikovati nova plast življenja: Vespe, Lambrette, nova moda, ljudje z denarjem.To je bila zelo bogata kulisa za film.
Del mojega razumevanja Italije v tistem obdobju prihaja tudi iz italijanske kinematografije. Na nek način je film postavljen ne samo v Italijo tistega časa, ampak tudi v italijansko kinematografijo poznih petdesetih - Fellini, Visconti, Rossellini. Slike v mojih mislih, ki so oblikovale film, so prišle iz Fellinijevih filmov La Dolce Vita in I Vitelloni. Tako je na primer prijateljstvo med moškimi, ena od tém v filmu Nadarjeni gospod Ripley, upodobljena v filmu I Vitelloni, točno tako kot obstaja v italijanskem življenju. Moški v Italiji hodijo objeti z rokami čez ramena in jim pri tem ni niti malo nerodno.

Po Rimu je sledilo snemanje v Neaplju in Palermu na Siciliji. 18. septembra se je snemalna ekipa preselila na otok Ischia, kjer so snemali dogajanje v idiličnem mestecu Mongibello. Mongibello je sončno mestece ob italijanski obali, kjer Dickie in Marge živita svoje dolce vita - plavata, jadrata in dobro jesta, medtem ko se on uči igrati saksofon in ona piše knjige. Tam ju odkrije Tom in se dramatično vrine v njuno življenje.
Kot se spominja Roy Walker je bilo prav iskanje pravega mesteca, ki bi služilo kot Mongibello, največji problem priprave na produkcijo. Potovali smo od enega konca Italije do drugega, od Genove, na severu, do Reggio di Calabria, na konici škornja, iskajoč pravo lokacijo. Toda mesta kot je Sorrento ali Positano, za katera se je zdelo, da so navdihnili Mongibello v knjigi, so postala že preveč razvita. Dokler nismo prišli na Ischio, nismo našli ničesar, kar bi ustrezalo. Ischia je vulkanski otok, ki leži v Neapeljskem zalivu in je znan po svojim čudovitih plažah in mineralnih izvirih. Uspelo mu je ohraniti vzdušje in šarm podeželske Italije. Filmarje je še posebej navdušil grad, zgrajen v 12. stol., ki leži na čeri, in ga z otokom povezuje 200 metrski most. Vendar pa je tudi na ta otok vdrl moderni svet in filmarji so si tudi tu morali pomagati z preobleko, da so pričarali pravi duh časa. Posamezne scene iz Mongibella so bile posnete na sosednjemu otoku Procida.
Ena od ključnih scen v filmu je prav gotovo Dickieva nasilna smrt. Za njeno snemanje so porabili štiri dni. Začetne scene v filmu so posnete v romantičnem stilu, zato smo uporabili mehke filtre, da vse deluje topleje, razlaga direktor fotografije John Seale. Damon nadaljuje: Vsak ima v svojem življenju kakšnega Dickija Greenleafa in nekateri iz njih naredijo malike. Toda, Ripley gre v občudovanju še za korak naprej in pusti, da ga Dickie obsede. Znajde se v povsem novem svetu, tako zelo drugačnem od njegovega in vse skupaj je povezano z Dickijem. Zato si ničesar ne želi tako močno, kot osrečiti Dickija. Toda, ko vse kaže, da se bodo njegove sanje končale in bo vržen iz Dickijevega sveta, postane obupan. Tako močno ljubi Dickija in njegovo življenje, da ga je na koncu pripravljen vzeti zase. Bilo bi smiselno pričakovati, da se bo s sceno umora svetloba spremenila, da bo postala težja, hladnejša, ker se je spremenil tudi Ripleyev svet in postal bolj nevaren, toda z Anthoniyem sva se odločila za drugačno pot. pravi Seale. Ohranila sva toplo in mehko svetlobo skozi ves film, ne glede na ravnanje glavnega junaka. Tako je topel videz postal prepoznavni slog filma.
Sledi snemanje v Toskani, kjer Anzio prevzame vlogo San Rema, ki je bilo v petdesetih znano po svoji jazz sceni in kjer se Ripley in Dickie srečata z bolj sofisticiranim ameriškim jazz zvokom.
Snemanje v Italiji ne bi bilo popolno, če ekipa ne bi preživela deset dni v neverjetnem in magičnem mestu, Benetkah.
Kostumografki Ann Roth in Gary Jones sta se pri svojem delu še bolj natančno držali zapovedi tistega časa. Obleke igrajo pomembno vlogo pri postavljanju filma v leto 1958, ne samo pri glavnih, ampak tudi pri številnih stranskih igralcih. Dolce vita videz filma je bolj postavljen v petdeseta, kot v začetek šestdesetih. Vendar pa pogled še sega raje nazaj kot naprej, zato ima več opraviti z drugo svetovno vojno, kot npr. z Vietnamom, pravi Ann Roth. Ljudje so se v tistem času precej zakrivali. Ni bilo videti veliko gole kože. Obleke, kopalke, vse je bilo veliko; sam svet je bil tedaj še velik. Zato je Ripley lahko potoval vsepovsod in ni bil prepoznan.
Prav neverjetno je, kako drugače so se ljudje oblačili pred štiridesetimi leti. Vzemite npr. Marge. Na svoj način je upornica, ki v tujini živi boemsko življenje, pa vseeno nosi denarnico in si zapenja nedrček, se čudi Gary Jones, Rothin sodelavec. Paltrow pravi. To je bilo čudovito obdobje, ko so se ženske obnašale kot dame in gospodje kot gentlemani. Ljudje so poznali manire. V filmu je zanimivo to, da se dogaja v trenutku, ko se bo vse spremenilo - atentat na Kennedyja, Beatli, vojna v Vietnamu, hipiji. Toda v tistem trenutku je še vse zelo staromodno.

O glasbi

Anthony Minghella poudari pomembnost glasbe v filmu Nadarjeni gospod Ripley: Glasba je srce filma Nadarjeni gospod Ripley, Veliko sem premišljeval o tem, katera glasba je bila značilna za tisto obdobje, eksistencializem in jazz ter sem skušal ustvariti debato v filmu med klasiko in jazzom. Sam imam rad jazz ampak prav tako imam rad tudi Bacha in to polarnost sem hotel prenesti tudi na Ripleya, ki sovraži jazz in Dickija, ki se mu gabi klasična glasba. Ko rečemo jazz, pomislimo na ljudi, ki improvizirajo, medtem ko se zdi pri klasični glasbi vse veliko bolj formalno. Vendar je bil Bach veliki improvizator. Igral sem se z mislijo, kdo je pravi improvizator v zgodbi. Dickie se predstavlja kot improvizator, nekdo, ki preživi svoj dan glede na trenutno kaprico, medtem ko je Ripleyev karakter bolj tog in formalen. Vendar pa sčasoma film pokaže, da je Dickie tisti, ki ima bolj konzervativno naravo in je Ripley lahko bolj naraven, skoraj patološki improvizator. To je njegov talent. Ripley je mojster tega, pravi anarhist in prevratnež.
V filmu imata Matt Damon kot Jude Law možnost, da se izkažeta s svojimi pevskimi sposobnostmi. V sceni v Neapeljskem jazz klubu, sta Ripley in Dickie povabljena na oder, da zaigrata italijansko uspešnico Tu vuo'fa l'americano. Ob drugem obisku v klubu Ripley odide na oder in sam zapoje znano pesem Rodgersa in Harta My Funny Valentine v stilu Cheta Bakerja, enega od Dickievih herojev. Režiser ob tem pravi: Bolj kot vse drugo vas Chet Baker pripravi, da začutite pozna petdeseta!

O igralcih

Matt Damon - Tom Ripley
Leta 1998 je Matt Damon, skupaj z dolgoletnim prijateljem Benom Affleckom, prejel oskarja za najboljši scenarij za dramo Good Will Hunting. Damon je bil nominiran še za oskarja za najboljšo moško vlogo naslovnega junaka filma. Mlada scenarista sta bila prav tako nagrajena še z zlatim globusom in Damon z nominacijo za to pomembno nagrado za svojo vlogo. Film, ki ga je režiral Gus Van Sant, je bil nominiran za sedem oskarjev, med drugim za najboljši film in Robin Williams za najboljšo moško stransko vlogo.
Istega leta so lahko gledalci gledali Damona v naslovni vlogi v filmu Saving Private Ryan, z oskarjem nagrajenega režiserja Stevena Spielberga in v filmu Rounders, režiserja Johna Dahla.
Leta 1997 je Damon zaigral v filmu Chasing Amy. Istega leta je zaigral mladega odvetnika v filmu Francisa Forda Coppole The Rainmaker.
Damona je prvič ujelo oko publike leta 1996 v filmu Courage Under Fire, kjer je zaigral vojaka iz zalivske vojne.
Vsestranski igralec je doživel svoj debi leta 1988 v majhni vlogi v filmu, ki je bil dobro sprejet tudi pri kritikih, Mystic Pizza. Sledita TV film Rising Son in School Ties.
Leta 1993 je zaigral v filmu režiserja Walterja Hilla Geronimo: An American Legend in leta 1998 v filmu The Good Old Boys režisreja Tommyja Lee Jonsa.
Leta 1998, Damon in Affleck skupaj z producentom filma Good Will Hunting Chrisom Mooreom ustanovita Pearl Street Productions. Istega leta podpišejo pogodbo z bratoma Weinstein iz firme Miramax za razvoj in produkcijo projektov. V njihovem prvem filmu The Third Wheel igrajo Denise Richards, Luke Wilson in Jay Lacopo.
Damon prav tako igra v prihajajočem filmu režiserja Roberta Redforda The Legend of Baggar Vance skupaj z Willom Smithom. Damon in Ben Affleck sta ponovno združila moči z režiserjem Chasing Amy Kevinom Smithom pri filmu Dogma, ki ga bo kmalu moč videti tudi v slovenskih kinematografih.

Gwyneth Paltrow - Marge Sherwood
Gwyneth je bila deležna navdušenih kritik za svojo igro v filmu Shakespeare in Love. Za vlogo je prejela oskarja, zlati globus in Screen Actors Guild Award.
Njeni novejši filmski projekti vključujejo Sliding Doors, Great Expectations, kjer sta bila njena partnerja Ethan Hawke in Robert De Niro in A Perfect Murder, kjer je zaigrala ob Michaelu Douglasu.
Patrow je prejela številne nagrade za naslovno vlogo v filmu Emma. Njeni drugi filmi so Hard Eight, The Pallbearer, Seven, Moonlight and Valentino, Jefferson In Paris, Malice, Mrs. Parker and the Vicious Circle.
Gwyneth je prvič vzbudila pozornost v filmu Flesh and Bone, kjer je zaigrala skupaj z Dennisom Quaidom, Meg Ryan in Jamesom Caanom.
Odraščala je v Los Angelesu in New Yorku. Je hči oskarjevke Blythe Danner ter producenta in režiserja Bruca Paltrowa (St. Elsewhere, The White Shadow). Po končanem šolanju v St. Augustine by the Sea v Los Angelesu in šoli Spence v New Yorku, se je Gwyneth vpisala v kalifornijsko univerzo v Santa Barbari, kjer je nameravala študirati umetnostno zgodovino. Kljub očetovim željam je pustila šolo; vse dokler oče ni videl njenega nastopa v produkciji Williama Inge Picnic, skupaj z njeno mamo in Tonyjem Goldwynom, se ni strinjal z njeno odločitvijo.V zadnjem poletju je Gwyneth prejela odlične kritike za svoj odrski nastop v vlogi Rosalinde v Shakespearovi igri As You Like It.
Gwyneth Patrowje prvič nastopila v filmu Shout skupaj z Johnom Travolto. Med njenimi zgodnejšimi filmi pa lahko omenimo vlogo mlade Wendy v filmu Stevena Spielberga Hook in miniserijo Cruel Doubt. Kmalu jo bomo lahko videli v filmu Duets, ki ga režira njen oče in Bounce, kjer bi zaigrala ob Benu Afflecku.

Jude Law - Dickie Greenleaf
Eno najsvetlejših igralskih zvezd, ki je v zadnjih letih vzšla, je bilo pred kratkim moč videti v filmu eXistenZ, skupaj z igralcema Jennief Jason Leigh in Willemom Dafoem. Prav tako je zaigral v filmu Wilde, skupaj s Stephenom Fryem in Vanesso Redgrave, za kar je prejel številne nagrade, vključno z London Film Critics Circle award in Evening Standard Award.
Law se je pred ameriško publiko pojavil leta 1997, v zelo različnih vlogah. Njegov prvi film v Ameriki, je futuristični Gattaca. Zaigral je v filmu Clinta Eastwooda Midnight in the Garden of Good and Evil.
Law je skupaj s Kathleen Turner in Eileen Atkins igral na Boradwayu, v hitu Indiscretions, za kar je prejel Theater World Award in bil nominiran za nagrado Tony.
V mladosti je Law delal z National Youth Music Theatre, in se pojavil v številnih postavitvah na West End in National Theatre.
Law danes živi v Londonu skupaj s svojo ženo, igralko Sadie Frost in njunim dveletnem sinom.

O režiserju

Anthony Minghella - režiser, scenarist
Anthony Minghella je prejel oskarja za režijo filma The English Patient, ki ga je, prav tako kot film Nadarjeni gospod Ripley, režiral po lastnem scenariju, napisanem po noveli Michaela Ondaatjeja. Film je bil nominiran za dvanajst oskarjev in jih na koncu dobil devet, vključno z oskarjem za najboljši film in režijo. Minghella je bil prav tako nominiral za scenarij. Je dobitnik nagrade britanske akademije, dveh nagrad, ki jih podeljuje Broadcast Film Critics in številnih drugih.
Minghella je debitiral leta 1991 s filmom Truly, Madly Deeply, v katerem sta zaigrala Juliet Stevenson in Alan Rickman. Film je prejel številne nagrade. Avstralski filmski inštitut ga je proglasil za najboljši film. Leta 1993 je Minghella režiral svoj drugi film, Mr. Wonderful, v katerem so zaigrali William Hurt, Matt Dillon in Mary Louise Parker.
Minghella, ki je bil rojen italijanskim staršem, je predaval na univerzi Hull, preden je začel pisati igre. Leta 1984 ga je London Theater Critics proglasil za najbolj obetavnega pisca leta. Njegove igre: A Little Like Drowning, Love Bites, Two Planks and a Passion in Made in Bangkok.
Napisal je tudi precej radijskih iger in tudi lepo število scenarijev za uspešno televizijsko serijo Inspector Morse. Napisal je vseh devet scenarijev za kratke televizijske filme Storyteller, kot tudi za Living With Dinosaurs, ki je leta 1990 prejel mednarodno nagrado Emmy.
Njegov naslednji projekt je film Cold Mountain, ki ga bo režiral in zanj napisal scenarij po znani in uspešni noveli.

O knjigi

GospodiČna Patricia Highsmith in Gospod Ripley

Ameriška pisateljica Patricia Highsmith (1921--1995) velja za utemeljiteljko tako imenovanega psihološkega kriminalnega romana. Zaslovela je že s prvim romanom Tujca na vlaku (1949), ki ga je ekraniziral Alfred Hitchcock. V šestem romanu, Nadarjeni gospod Ripley (1955), je novost, ki jo vpeljala, prvič prišla še posebej do izraza. Za psihološki kriminalni roman je namreč značilno, da zločinec in sam zločin navadno nista nobena skrivnost, pomembnejši so vzgibi, dvomi, občutek krivde in nakane, ki so povzročili zločin ali, po drugi strani, razplet zločinskega dejanja.
Thomas Ripley je bil eden najljubših literarnih likov Patricie Highsmith, o njem je napisala enkratno serijo kriminalističnih romanov (Ripley v podzemlju, 1970; Ripleyjeva igra, 1974; Fant, ki je sledil Ripleyju, 1980; Ripley pod vodo, 1992). Da, Tom Ripley uspešno krmari med zločinom in roko pravice kar skozi pet knjig, enako poln dvomov in pomislekov nad svojim početjem, kakor že v prvem romanu iz te serije. Pisateljica v vseh romanih skrbno vzdržuje ravnovesje: bralcem naj bi se ne priskutil, ampak naj ga skušajo razumeti kot občutljivega človeka, ki v zločin zabrede tudi zaradi česa drugega kot le zaradi gmotnih koristi.
Roman Nadarjeni gospod Ripley je začuda prvi slovenski prevod kakega njenega daljšega dela. V zbirki Prvinski nagon je lani izšel pri založbi DZS (prevedel Aleš Pogačnik, spremna beseda Valerija Vendramin).

Komentarji

6.11. 2005 ob 16:06

dobr film!

— krikra
26.3. 2006 ob 10:52

Film Nadarjeni gospod Ripley sem si ogledala in ga želim zelo pohvaliti zaradi napetega dogajanja.

— Laura
4.2. 2007 ob 9:53 zvezdica

Sprava nisem pričakovala veliko, vendar sem že po nekaj minutah ugotovila, da bo to zelo zanimiv film. Prevzela me je igralska zasedba, izbrani so nadvse primerni igralci za posamezne like, boljših ne bi mogli izbrati. Zgodba je fantastična, Damon prepričljivo zaigra revnega sociopata, narcisa, ki si bolj kot vse, ne glede na posledice, želi živeti življenje bogatašev. Dogajanje je napeto, všeč mi je bilo tudi, da so v filmu prizori, kjer je prikazana prečudovita italijanska pokrajina in njene znamenitosti. Film je vreden ogleda, ne bo vam žal, čeprav traja dobri dve uri. Vendar še eš ne, kdaj so minile. Konec je tak, da ti pusti odprta vprašanja, lahko pa si predstavljaš, kaj bi se zgodilo. Res sem navdušena.

— igralka

Tvoj komentar

Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z zvezdica.

Preostali znaki: 4000

S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.