Solino

"Pizza? Kakorkoli je to samo kruh s paradižnikom ali ne?" Leta 1964 je Nemčija še vedno precej kulinarično nerazvita država. Vsaj v očeh Rose Amato, ki ji nova domovina nikakor ni všeč. Zakaj je na vrat na nos sledila svojemu možu Romanu iz domačega sončnega Solina na nemški mračni sever? Mesto, v katerem ne poznajo jajčevcev, origana in je tudi vsa ostala zelenjava precej uboga, ne more biti kaj prida.

Šestdeseta leta v še vedno povojni Italiji. Mlada družina Amato z dvema fantoma, Gigijem in Giancarlom, pobegne pred gospodarsko krizo iz domovine v Nemčijo. Zapustijo rodno vasico Solino in se podajo negotovi usodi v rudarskem Porurju naproti. V Duisburgu jih pričakajo jeklarne, rudniki in sneg, ne pa testenine in pizze. Življenje je videti brezupno, tako kot težek delovnik in slaba zelenjava na tržnici.

Tudi očetu Romanu se sanje o blagostanju razpršijo prvi delovni dan v rudniku, kjer se kmalu naveliča težaškega dela. Ideja, da bo kot rudar zaslužil dovolj za preživetje družine, se kaj kmalu razblini. Mamo Roso daje hudo domotožje, saj porurski Duisburg ni ravno obetavno okolje za mlado Italijanko. Najboljše zdravilo za naraščajoče domotožje so domače testenine izpod Rosinih rok. Od tukaj do hitre odločitve za vlaganje vseh prihrankov v propadlo slaščičarno, ni daleč. Tako se načrt preživetja kmalu prelevi v odprtje prve pizzerije v Porurju in ... Amatom posel steče. In ime za lokal? Ni težko, malo sonce ali Solino.

Brata Gigi in Giancarlo bi bila težko bolj različna. Eden odprt in radoveden, drugi zaprt in sovražen, se seveda različno prilagajata na nove razmere. Gigi kmalu odkrije dve zanimivosti v soseščini: sosedovo hčerko Jo približno iste starosti in fotografski studio gospoda Klassna. Srečanje z italijanskim režiserjem Baldijem pa zapečati Gigijevo usodo: snemal bo takšne filme kot signore Baldi. Njegov starejši brat Giancarlo z ljubosumjem opazuje priljubljenost, ki jo Gigi zaradi svoje odprtosti žanje povsod.

Leta 1974 je "Solino" najboljši lokal v Porurju in družina Amato zagreto skrbi za gastronomske užitke svojih strank. Medtem ko mama Rosa skrbi za kuhinjo in ženske gostje mečejo oči za očetom, Giancarlo in Gigi strežeta lačnim gostom sveže špagete in makarone. V svojem prostem času pa pokadita kakšen joint, pohajata po izletih, se udeležujeta divjih zabav in se že kot mlada odrasla zaljubita v isto dekle. Njuna že tako nestabilna bratovska ljubezen je na težki preizkušnji in svoj odnos morata razrešiti skozi neizogiben konflikt. Oče Romano sicer ne odobrava njune odločitve, vendar se brata vseeno skupaj preselita na svoje, v majhno garsonjero, ki si jo za povrh še delita s prijateljico iz mladosti Jo, v katero je Gigi zaljubljen že leta. Gigi pripravlja svoj prvi film, ki je kasneje celo nominiran za Porursko filmsko nagrado. V času podelitve se Gigi nahaja Solinu, kamor odpotuje z bolno materjo, družina Amato pa razpada. V Nemčiji pa pusti svojo Jo in usodo svojega filma v rokah brata ljubosumnega Giancarla, ki je od nekdaj nagnjen k temu, da svojemu sorojencu na silo vzame vse, kar si poželi ...

Še deset let kasneje se brata ponovno snideta, da bi si ogledala tokova svojih življenj. Samo eno vprašanje je pomembno: kdo je živel svoje življenje pravično in pravilno?

Solino je nostalgičen in umirjen prelet čez življenje kmalu po drugi svetovni vojni, ki v svoji zgodbi razkriva znane družinske situacije, ki so aktualne v vseh zgodovinskih obdobjih. Solino je film za vso družino.

Družina Amato je sicer izmišljena, vendar so deli scenarija osnovani na resnični zgodbi italijanske družine, ki je v Porurju odprla prvo restavracijo s pizzami. Prav tako pa je poskušal režiser Fatih Akin, kot sin priseljencev iz Turčije, pokazati vsakdan emigrantskega življenja v Nemčiji. Tako je nastal topel in umirjen film, ki jasno kaže, da je njegov avtor videl kar nekaj filmov, predvsem italijanskega neorealizma.

Moritz Bleibtreu

Leta 1971 rojeni igralec Moritz Bleibtreu (sin avstrijskih igralcev Hansa Brennerja in Monike Bleibtreu) se je prvič pojavil na ekranih pri šestih letih. Kot najstnik je potoval po ZDA in Franciji in s 17. leti odpotoval v Pariz kot "au pair", potem pa v Franciji, Rimu in New Yorku študiral igro. Svojo filmsko kariero je začel leta 1994, po nekaj vlogah skupaj z materjo je nastopil v drami Einfach nur Liebe (Simply Love) in komediji Stadtgespräch (Talk of the Town). Leta 1997 je požel prvi večji uspeh kot komični gangster Abdul v Knockin' On Heaven's Door. Naslednje leto pa je sledil mednarodni uspeh kot Manni v Teci Lola teci. S svojim sladkim in občutljivim izgledom je Bleibtreau nadaljeval z igranjem večinoma prijaznih fantov v nemških komedijah in dramah: prizadetega brata v Luna Papa, DJ-a v Fandango ter učitelja v filmu Im Juli (z režiserjem Solina Fatihom Akinom). Leta 2001 se je pojavil v štirih filmih, med drugim tudi v prvem ameriškem The Invisible Circus in komediji Lammbock. V Taking Sides je bil soigralec Harveyu Keitelu in Stellanu Skarsgĺrdu ter seveda vodja zapornikov v enem boljših filmov zadnjega leta Eksperiment. Zdaj ga boste videli v Solinu. O sebi pravi: "sem res zaupanja vredna duša, tako da mi priimek ustreza (priimek "Bleibtreu" pomeni "ostati zvest").

Fatih Akin, režiser

V Hamburgu rojeni tridesetletnik ima za sabo kar nekaj igralskih projektov ter seveda tudi filmov, ki jih je podpisal kot avtor. Leta 1995 je posnel prvenec Sensin - Du bist est!, sledili so Weed, Short Sharp Shock, In July Denk ich an Deutschland - wir haben vergessen zurückzukehren. Po Solinu je posnel še Gegen die Wand, za katerega je na letošnjem Berlinalu prejel Zlatega medveda.

Kritike

Cinema, november 2002:

Fatih Akin, sam otrok emigrantov in avtorica "Gloomy Sunday" Ruth Thoma sta združila moči pri biografiji delavcev-emigrantov v zgodbi o dvajsetih letih ene družine.

Rhine newspaper, 8. november 2002:

"Solino" je vitalen film, ki svoje korenine išče v neorealizmu.