Rdeča raketa
Jan (16) že od malih nog išče svobodo, ki mu jo predstavljajo lastnoročno izdelana prevozna sredstva (kolo, motor, avto), s katerimi vedno znova beži v svet, stran od staršev in njihovih problemov ter uokvirjene šole. Janova oče in mama se zaradi problematičnega sina, ki je na meji med genijem in posebnežem, ločita. Ko je starejši, Janov nenavaden, a vesel značaj, zmeraj bolj zaznamujejo uporništvo in očitna neprilagojenost na sistem, katerega suženj noče biti. Zaradi nakopičenih prestopkov mu grozi popravni dom, zato si sam sestavi avto, s katerim bo skupaj z dekletom in najboljšim prijateljem, dokončno pobegnil v svet.
Ekipa
Aljoša Bregar je rojen na Koroškem, 2.9.1994. Do tretjega leta je z družino živel pri prijazni babici in prijaznemu dedanu. Tako se je tudi naučil koroško‐slovenskega jezika. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani. To je bila Waldorfska osnovna šola. Ker je želel več urbanega stika z ljudmi in je v njem bila močna težnja po mainstreamu se je vpisal na gimnazijo Poljane, kjer je spoznal svoje najboljše prijatelje. Zanima ga glasba, igra, in tudi samo življenje. Trenutno se posveča študiju biologije, učenju masaže in igranju klavirja. Pa tudi sanjari veliko. Rad ima vodo, in rad preživlja čas ob morju, še raje ob velikih oceanih kjer so valovi, ki mu omogočajo, da se po njih zapelje z desko.
Gaja Filač je rojena 11.6.1998 v Postojni. Doma na Krki, v manjšem kraju ob izviru reke Krke, čez teden sicer živi v Ljubljani, kjer obiskuje drugi letnik gimnazije Poljane. Je uspešna učenka, rada ima tuje jezike, poleg angleščine se od tujih jezikov uči še francoščino in španščino. Ob prostem času obiskuje šilo, fitnes in francoski teater. Dve leti je plesala jazz balet, šest let pa je posvetila plesanju hip hopa. V septembru 2014 je z njeno plesno ekipo osvojila naziv svetovnih prvakov med street dance formacijami. Končala je 6 let glasbene šole klavirja. Že v osnovni šoli je obiskovala gledališki krožek. Rada hodi v gledališče, gleda filme, bere dobre knjige, se ukvarja s športom, pleše, poje, se druži in spoznava nove ljudi, fotografira in ustvarja. Udeleževala se je raznih tekmovanj, med njimi tudi tekmovanja za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice in natečaja RTVSLO za Naj voditelja, kjer je prišla v najožji izbor. Posnela je reklamo za Gorenjsko banko in odigrala vlogo v kratkem filmu Taksist, režiserja Petra Bratuše, ki je še v postprodukciji.
Jernej Kogovšek je rojen kot peti sin zakoncev Kogovšek v Ljubljani. Odraščal in se šolal v Ljubljani (OŠ in gimnazija). Po uspešno zaključeni maturi študiral socialno delo na fakulteti za socialno delo. Diplomiral leta 2013. Istega leta se je vpisal na magistrski program istega študija. Trenutno je absolvent in piše magistrsko nalogo. Prvič je v celovečercu igral v takrat zelo odmevnem filmu Čefurji raus (Goran Vojnović) ‐ 2013. Istega leta je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu skupaj z dvema soigralcema prejel Vesno za najboljšo moško stransko vlogo. Leta 2014 je izšel celovečerec Drevo (Sonja Prosenc), kjer je odigral glavno vlogo. Istega leta je na FSF v Portorožu prejel Vesno za najboljšo glavno moško vlogo.
Matjaž Pikalo (scenarist) (1963) je vsestranski umetnik, pesnik in pisatelj, glasbenik in igralec, scenarist in dramatik ter prevajalec. Diplomiral je iz etnologije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, študij pa nadaljeval na univerzi St. Denis v Parizu. Za svoje delo je prejel nagrado večernica za najboljšo knjigo za otroke in mladino Luža, za katero je prejel tudi častno priznanje mednarodne zveze za mladinsko in otroško književnost Ibby. Za pesem Misli dobro in modro je dobil priznanje na mednarodnem natečaju Arte senza confini, po njej je napisal tudi scenarij, po katerem je bil posnet istoimenski kratki film. Za predstavljanje svoje poezije je ustanovil glasbeno skupino Autodafé, s katero je posnel tri zgoščenke in glasbo za dva kratka filma ter glasbeno pravljico Zverinice prijateljice, za katero je prispeval scenarij. Rdeča raketa je njegov prvi scenarij za celovečerni film.
Vojko Anzeljc (režiser), rojen v Ljubljani, se s filmsko in TV režijo se ukvarja že več kot 20 let. Je režiser celovečernega igranega filma Zadnja večerja (2000), ki je dosegel v Sloveniji 65.000 gledalcev, v tujini je bil prikazan na veliko mednarodnih festivalih in prejel tudi nagrade. V Wisebadnu tudi za režijo. Dokumentarne izkušnje je Vojko nabiral na TV oddaji Odklop, ki je prejela dve leti zapored (1997 in 1998) Viktorja za najboljšo oddajo leta. Režiral je več TV serij: TV Dober dan(2000 – 2002), Trafika(2002), Čokoladne Sanje(2003), Mi se mamo radi (2005), Začnimo znova (2006 – 2007), Swingerji (2008). Režiral je tudi kratki film Faktor sreče (2004). V vseh projektih je sodeloval tudi kot scenarist ali koscenarist.
Komentarji
Tokrat se pridružujem odličnemu komentarju Rdeče rakete. Bolje ne bi znala opisati filma, ki nima enakomernega kreativnega toka, temveč je umetno sestavljen skupaj, kot avto glavnega junaka. Kar se igre tiče, je zgoraj zelo natančno opisano, kaj lahko pričakujete ... Še najbolj se je izkazal Jure Ivanušič, ki žal zaradi stranske vloge ni imel bistvenega vpliva na ostale ... Na trenutke je sicer presenetil tudi Jernej Kogovšek, sicer pa film za seboj pusti zgolj praznino.
Zagotovo je prav režija tista, zaradi katere gre filmu prišteti slabo kakovost. Igralski ansambel je bil zmeden, ljudje ne vedo niti, kako naj govorijo. Primer režijske nekorektnosti pa je na primer tudi prizor, ko Jan zapusti bolnico. Pred kratkim ga je obvezana roka bolela, če se ji je le približal; ko pa zapusti bolnišnico, se s povezano roko oprijema nahrbtnika, kot da bolečine sploh več ne čuti.
Ker so bili igralci nesproščeni, je sledila zadržana igra. Le-to režiser skuša zakriti tudi z izbiro glasbe. Ko policist ustavi kmeta Špacapana, ker iščejo rdeči avto in njegove lastnike, v ozadju slišimo nerodno glasbo (in smešno zveneče glasbilo kazoo), ki kot v Chaplinovi burleski nakazuje, da gre za prizor, kjer se je potrebno smejati ... Efekt pa je bil ravno obraten.
Zdi se mi, da je film prestavljen na Primorsko zato, ker so želeli izkoristiti lepoto te pokrajine. Seveda, pokrajina, kjer se pelje slavna "Rdeča raketa", mora biti očem privlačna, všečna. Temu primerno so primorski dialekt nekako na silo prilepili k izdelku. Hecno je to, da če ste kdaj poslušali pesmi Iztoka Mlakarja, veste, kdaj Primorec govori primorsko in kdaj ne. Poleg tega, da so igralci - nekateri bolj ali manj posrečeno - skušali zavijati primorsko, je bila tudi sama govorica prepočasna (vsi vemo, kakšen melos ima tekoča primorščina) in najbrž je tudi zaradi prepočasnega tempa izpadla nesproščeno in mučno. (Ena redkih igralk, ki je bila do sedaj izzivu primorščine kos, je bila Saša Pavček v komediji "Bužec on, bužca jaz".)
Kar se tiče glasbe, bi dodala le še to, da sem pogrešala več glasbenih tem, poleg vodilne pesmi "Rdeča raketa", so bili prisotni morda trije vodilni glasbeni motivi (za zaskrbljenost enaka glasbena tema, za smešnost druga, za vse podvige mladine pa tretja); kvaliteto spektra izbranih čustev in temu primernega glasbenega ozadja bi torej lahko primerjali z izbiro glasbe za telenovele. Ko pa bi lahko zaslišali glasbo v živo (npr. ob ognju), so glasbo kitare umetno dodali in zaslišimo povsem nenaraven studijski zvok akustične kitare, ki z zunanjostjo nima kaj opraviti (seveda tudi moteči "fade-out" efekt kitare ne). Tu pa velja omeniti lep glas pevke (Gaja Filač?), ki je prizor pospremila z opisom čustev, ki naj bi jih videli na platnu.
Kmalu je negativno presenetila umirjena rock glasba (prej omenjeno večkrat uporabljeno ozadje za vse podvige mladine), ki je bila prisotna celo v avtomobilskem pregonu!? Tu je povsem jasno razvidno, da je ustvarjalcem:
a) zmanjkalo denarja v postproduckiji,
ali b) jim enostavno ni bilo mar za kvalitetno glasbeno ozadje. Če so bili mnenja, da tega ne bomo opazili, smo. In smo zelo razočarani.
Na hitro bi morda čestitala le postavitvi kamere (čudoviti posnetki lepe pokrajine in prehodi med le-temi; celo prizor, ko mama zapusti družino, je postavljen dokaj inovativno), ki pa zaradi ostalih dejavnikov zbledi.
Film je pristen, če mu lahko verjamemo. In ta je bil žal preveč "zaigran". Nič čudnega ni, da sva bila z možem EDINA gledalca v dvorani. Z vsem spoštovanjem do sodelujočih ... Želim si, da moj in zgornji iskreni komentar ne bi vzel volje mladim igralcem. Prosim, bodite srečni, ker smo gledalci do vas iskreni. Tako lahko svoje izkušnje bogatite in se iz njih učite; zares so kritike vedno le zato, da se iz njih učimo, izpopolnjujemo svoje znanje in svoje bodoče izdelke z njim nadgrajujemo. Gotovo ste v izdelek vložili veliko truda, ampak ... Človek bi po Anzeljcevem odličnem filmu Zadnja večerja zares pričakoval več. Veliko več.
Film je dober, kar se zgodbe tiče in igralcev. Glasbena podlaga je katastrofalna, malo bolj bi se tukaj lahko odrezali. Glede na to da je mladinski film in da ga gledajo predvsem mladi gledalci, sam film nima nobenega nauka, še več, kot bi mlade gledalce spodbujal k kriminalu. Pobegni iz zavoda, oropaj pošto, zbeži od vseh problemov družbe in si za to še nagrajen. Tako mladi gledajo na te filme.
Brezvezen film,hvala za razumevanje!
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z 
.
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Film je hudo podpovprečen...
Na kvaliteto vplivata predvsem slaba montaža in zvok. Tudi zgodba oz. scenarij (ki v grobem opisu ima potencial) kmalu pokaže veliko površnosti in nepotrebnih vložkov.
Tudi za manj zahtevnega gledalca, ki bi vse to morda še preživel (ali pa niti opazil), močno bode v ušesa polomljena in nenaravna primorščina, ki so jo ustvarjalci filma vsilili igralcem in zato dialogi ne tečejo kot bi morali ampak so zgolj naučeni in posledično neprepričljivi. Glavni igralci so sicer solidno opravili svojo nalogo, vendar so jih z dialektom prikrajšali za dobro igro..
Oznaka, da je to mladinski film, je zgrešena, saj ne prikazuje nikakršnih vrednot ali nauka, ki bi ga lahko iz filma črpala mladina. Zgolj obratno..
Vojko in Matjaž - zaradi takih filmov so ljudje mnenja, da se v Sloveniji ne da posneti dobrega in kvalitetnega filma.