Koliko me ljubiš?

Film je poklon italijanskim komedijam iz 60-ih let in je Monici Bellucci pisan na kožo. Kot je zapisal neki gledalec: "Zgodba ostaja lahka, glasba pomaga, da dogodke sprejmeš kot igro, življenje je presenetljivo lepo, ljubezen ena sama skrivnost in Monica je sanjska ženska za vse moške, tudi za take, ki so nehali sanjati".

Zgodba

V nočnih lokalih pariškega Pigalla je Daniela (Monica Bellucci) poklicna lepotica. Ko jo klient zagleda, mu zastane dih. Klient, François (Bernard Campan), je zadel na lotu. Že ve, kaj si bo kupil z dobitkom: Italijanko razkošnih oblin. Takoj vpraša Danielo, koliko zasluži, in jo zasnubi. Če bo šla z njim, bo dobila sto tisoč evrov na mesec. Ona privoli in pograbi svoj krzneni plašč. V njegovi stari kripi se odpeljeta v noč. V noč, polno nevarnosti. Nanju preži zvodnik Charly (Gérard Depardieu), ki se ji ne misli kar tako odpovedati. Vse ima svojo ceno. Si lahko z nespodobnim povabilom kupiš ljubezen? Odgovor je presenetljiv - ali pa tudi ne.

O filmski ekipi

Režiser Bertrand Blier, ki je tudi scenarist filma, snema že od leta 1959. Zaslovel je leta 1974 - s filmom Les Valseuses, v katerem se je izkazal Gérard Depardieu, ki igra tudi v Koliko me ljubiš? Rdeča nit, ki se vleče skozi vse njegove filme, je smisel za črni humor in čut za socialne teme. In poseben dar za provokativnost, ki se kaže tudi tu. Blier pravi, da v svojih letih lahko prizna, da režira zato, da bi snemal ženske. In njegovi filmi so zares oda ženski. Tokrat Monici Bellucci.

Kaj ga je spodbudilo, da je posnel film o srečanju lepotice in povsem povprečnega moškega? Zgodbo, pravi režiser, lahko vedno napišeš, a ključna je izbira igralcev. Če tega ni, zgodba ostane v predalu. Ko imaš prave igralce, je scenarij zgolj formalnost. Sam stanuje blizu Pigalla in lahko vidi osupljivo lepe ženske. Moški, ki ga igra Bernard Campan, je neopazen, ne preveč privlačen, eden v množici drugih; je pa "luzerski zmagovalec". Luzer na začetku, zmagovalec na koncu. Ko imaš ta dva igralca, imaš film, ki ga pa vseeno ne bi bilo brez Monice Bellucci. Ko jo je Blier videl v filmu Gasparda Noéja Nepovratno (Irréversible), ga je povsem prevzela. Kaj takega še ni videl - tudi pri Marylin Monroe ne - take drznosti, svobode gibov, telesa, eksplozivnosti, tudi ko je oblečena. Bolj je oblečena, meni on, bolj je vznemirljiva. Njej na ljubo si je izmislil moškega, ki si jo lahko kupi z denarjem, ki mu je padel z neba. To niti ni tako neverjetna iztočnica. Moški, je prepričan Blier, pač plača: nekatere ženske prej, nekatere potem. Če se ženske že bojujejo za enakopravnost, kar se mu zdi povsem prav, zakaj bi ji moral moški, vsaj po ameriški šegi, plačati, ko jo hoče zapustiti? Pri prostitutki plača prej in vsaj ve za ceno.

Je Koliko me ljubiš? komedija? Režiser je prepričan, da je. Še več, izjavlja, da sploh še ni posnel resnega filma in da so vsi njegovi junaki odštekanci. Kot veliko kolegov filmarjev je tudi sam obupanec, saj se sicer ne bi ukvarjal s tem poslom. V vsakem obupancu pa se skriva veliko evforije, črne evforije. Pri filmu je tako kot pri kuhanju: vse je v doziranju. Kot samokritično pravi Blier, v nekaterih filmih ni imel pravega občutka in se mu je omaka ponesrečila.

Je torej revolucija v ljubezni? Na to režiser odvrne: "Ne, prava revolucija je v seksu, ljubezen je ideal. Revolucija je, če ob šestih zvečer seksaš na metroju. Seks je še vedno moteč, morda bolj danes kot včeraj, ko sem začel snemati".

Tudi izbiro glasbe je režiser podredil glavni igralki. Monica s svojim telesom pooseblja Italijo, opero. Na njeno oprsje in zadnjico, meni Blier, se ne bi podala harmonika.

Kaj pravi Monica Bellucci, ki je izjavila, da "vsaka velika igralka mora odigrati kurbo", o svoji vlogi v filmu? To je, pravi ona, rekla bolj za šalo, so pa v zgodovini filma vseeno ostale nepozabne Sophia Loren v Poroki po italijansko, Catherine Deneuve v Lepotici dneva in Giuletta Massina v Cabirijinih nočeh. Sama vedno išče vloge, ki pomenijo korak naprej: "Blier je kulturen človek, ki ima rad film, je predrzen in ni niti malo politično korekten. V začetku me je bilo malo strah. Vsi mislijo, da lepota poraja moč in da te ščiti pred trpljenjem, kar je neumnost". Kar pa zadeva goloto, Monica verjame v izrazno moč telesa, ki je prav tako brezmejna kot izrazna moč obraza: "Ne bojim se kazati gola, kar sem že dokazala v filmu Nepovratno, ker je bilo telo ponižano na raven objekta. Gre pa za zelo osebno vprašanje. Če je golota pomembna v filmu, zaupam režiserju. Pri Bertrandu sem vedela, da ne bom igrala nune".

Je Monica zdaj kaj drugačna, ko je postala mamica? Pravi, da se počuti srečnejša kot ženska, saj je resnično hrepenela po materinstvu. Ves čas snemanja je bila hčerkica, ki jo še doji, z njo. Dejstvo, da se ne loči od nje, ji pomaga pozabiti, da ogromno dela.

Kako se je počutil Bernard Campan v koži "kupca" lepe Daniele? Dobro, ker pravzaprav on vodi igro. Določi ceno, ki jo ona sprejme. Tudi kupoprodajni odnos se lahko spremeni v ljubezen, kar se v filmu tudi zgodi. Kako je bilo snemati z Monico? Spontano, ker Bertrand Blier ne mara vaj. Šele v premorih med snemanjem sta se lahko pogovarjala o svojih likih, dostikrat gola pod odejo.

Koliko gledalci in kritiki ljubijo film? Nekateri prav strastno, drugi nekoliko manj, a (skoraj) vsi se strinjajo, da je Monica najlepša, najbolj čutna, najbolj seksi, skratka "bellissima".