Ko bom velik, bom kenguru

Zgodba, tema in ideja

Film KO BOM VELIK, BOM KENGURU je sestavljen iz treh vzporednih zgodb, ki se dogajajo na Voždovcu. V prvi zgodbi voždovski "domačin" Braco poskuša osvojiti Iris, manekenko iz centra Beograda. Par kljub vsem prizadevanjem pripada dvema različnima svetovoma. V drugi zgodbi Šomi in Duje stavita na zmago angleškega nogometnega moštva Eastswich, v katerem kot vratar igra njun bivši sošolec. V tretji pa Avaks in Hibrid preživljata čas v brezdelju in lenarjenju na strehi nebotičnika ter v pričakovanju, da se nekaj zgodi. Sta zagovornika filozofije: Najbolj se splača sedeti doma; prihodkov sicer ni, vendar tudi stroškov ne. Nato Avaks zagleda nenavaden pojav na nebu … Film pripoveduje o mladih ljudeh, ki so prišli do meje, ko mladost izginja, v življenju pa niso ničesar dosegli. Svoj vsakdan zapolnjujejo s postranskimi rečmi in ko poskušajo spremeniti življenja, to počnejo na napačen način. Čakajo, da jih nekaj predrami iz otopelosti, in ne razumejo, da ne življenje ne duhovna rast nista nikomur podarjeni, pač pa se moramo zanju boriti.

Filmska ekipa

Režiser - Radivoje Andrić

Igrani dolgometražni film:

• 2003. "Kad porastem biću kengur"
• 2000. "Munje!" V Srbiji in črni gori je film videlo 570.000 gledalcev (najbolj gledan film leta in eden od treh najbolj gledanih filmov v zadnjih desetih letih)
• 1998. "Tri palme za dve bitange i ribicu" - v Srbiji in Črni Gori je film videlo 280.000 gledalcev

• 2000. "Jel bombarduju kod vas? - srpski akcioni"
• 1998. "Red, rad, stega"
• 1997. "Januarska reka"
• 1996. "Nedelja borbe protiv ometanja"
• 1996. "Obični ljudi kao ti"
• 1991. "Lauda iz Čačka" dokumentarni TV film

Režiserjeve opazke

Naj se še tako čudno sliši, gre za duhovit in vesel film o brezupu. Ne za tisti veliki, filozofski brezup ruskih pisateljev ali Weltschmertz, temveč naš, vsakdanji, domači brezup, ki ga vsi zelo dobro poznamo. Junaki filma se, vsak na svoj način, borijo proti temu: nekateri z ljubeznijo, drugi s pričakovanjem zadetka v stavnici, ostali pa rešitev najdejo v popolnem prepuščanju. Ali kot pravi eden od junakov: Najrentabilnejši sem, kadar nič ne delam. Nimam prihodkov, a tudi odhodkov ne. Posneti zabaven in duhovit film je bil le delni namen. Bistvo je skrito pod površino in želi povedati nekaj več o življenju mladih ljudi, njihovi onemogočenosti, zavrtosti in poskusih, da se izkopajo iz močvirja, o tem da so "denar, stanovanje in kakršna koli služba s plačo" ključnega pomena, da ostroumnost, duhovitost, cinizem in širina duha niso vredni brez "zadovoljenja osnovnih potreb". Da se velike stvari ne bodo nikoli zgodile, če jih ne ustvarimo sami s svojim delom. In najpomembnejše, naš namen je povedati, da upanje obstaja. Snemalec Dušan Joksimović išče in najpogosteje tudi najde čudežne tokove zapravljene življenjske energije posameznih človeških usod mladih ljudi. Za tem subverzivnim "postopanjem", med tavanjem po sebi in drugih njegovi junaki kljub vsemu, kar se je zgrnilo nad njih, uresničijo pobeg iz močvirja, v katerem so se neprostovoljno znašli. Njihova vseprisotna vrlina, neobičajna za naš prostor, je pozitivna energija do tujega uspeha, kar predstavlja očarljivo duhovno komponento in upanje, ki plemeniti ta očarljivi in privlačni film.

Kratke opazke scenarista (Miroslav Momčilović)

Film je romantična komedija o neodraščanju, umeščena v okolje stavnice, zguljenega kina in neke stolpnice, med ljudi, ki s čistimi srci in s polnimi pljuči živijo v svojem majhnem, otročjem svetu. Čeprav se v njej pije, kolne, kadi travo, lenari in zapravlja čas, gre za globoko krščansko zgodbo, saj so njeni junaki polni vrlin, med katerimi je ena - v tem prostoru redka - posebej poudarjena: iskreno se namreč veselijo tujega uspeha. Prav ta lastnost, ki sem jo prepoznal pri posameznih prijateljih in sosedih v svoji soseski v novobeograjskih blokih, me je navdihnila za pisanje te zgodbe.