Dvojčici
Film je posnet po knjižni uspešnici De Tweeling avtorice Tesse de Loo, ki jo je prebralo 2 milijona Nizozemcev in poldrugi milijon Nemcev; bila pa je prevedena in uspešno objavljena tudi v Avstraliji, Novi Zelandiji, Angliji, na Irskem in v ZDA.
O zgodbi
Po smrti staršev neločljivi dvojčici Anno in Lotte Bamberg, ki sta stari 6 let, kruto ločijo. Anna ostane v Nemčiji, kjer odrašča v precej težkih razmerah na kmeti strica Heinricha in njegove žene Marthe. Bolehno Lotte pa sprejme ljubeča nizozemska družina Rockanje, s katero je v daljnem sorodu.
V letih po ločitvi dekleti obupano poskušata priti v stik. Končno jima uspe tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Veseli sta, da sta končno spet skupaj, a začutita, da sta se oddaljili. Vojno izkusita v sovražnih taborih in Lotte hoče po vojni spomin na sestro izbrisati za vedno.
Film se začne, ko ostarela in obnemogla Anna najde Lotte v belgijskem zdravilišču Spa. Anna si nadvse želi sprave, toda Lotte še po vseh teh letih, noče govoriti z njo. Po dolgem sprehodu, med katerim zaideta, pa je soočenje neizogibno. Druga drugi zaupata svojo življenjsko zgodbo do dne, ko sta se zadnjič srečali, in šele tedaj razumeta, kako so različne okoliščine, v katerih sta bili vzgojeni, vplivale na njuno življenje.
Mala Anna odrašča s stricem in teto, ki sta preprostega kmečkega rodu, rimokatoliške veroizpovedi. V šolo ji ne dovolita hoditi, pomagati jima mora na kmetiji, kjer se teta Marta ves čas znaša nadnjo. Poizveduje o svoji sestri Lotte, a ji teta reče, da je mrtva.
Lotte si opomore po bolezni in odraste v premožnem in izobraženem okolju družine Rockanje. Anni napiše mnogo pisem in hudo jo žalosti, da ne prejme odgovora. Ne ve, da njeni krušni starši pisem niso odposlali iz bojazni, da bi morala še Lotte k svoji družini v Nemčijo.
V najstniških letih se Lotte zaljubi v študenta glasbe Davida, sina židovskih družinskih prijateljev. Zaupa mu, da je imela sestro dvojčico. Za Anno se stvari medtem še poslabšajo, ko stric in teta ugotovita, da se dobiva z mladim nacistom Berndom. Kot dobri katoliki so goreči nasprotniki Hitlerja in njegovih nacistov. Ko ugotovijo, da se Anna kljub prepovedi še vedno dobiva z Berndom, jo Heinrich tako pretepe, da na pol mrtva obleži v hlevu. Tam jo najde vaški duhovnik, ki ji pomaga, da se končno reši svoje bede.
Nekaj let kasneje, tik pred izbruhom vojne, Lotte odkrije, kaj se je zgodilo z njenimi pismi.
Odločena je, da jo bo našla. Odkrije njen naslov in ji piše. Anna je služkinja pri prijazni in neverjetno bogati plemiški družini Falkenau. Presrečna je, ko izve, da je njena sestra še živa. Dogovorita se, da jo bo Lotte obiskala.
Ko se na postaji končno spet srečata, je elegantna Lotte rahlo osupla nad preprostim videzom Anne. Najprej sta nekoliko plahi, toda hitro se zbližata. Ko se poslavljata, Lotte pokaže Anni sliko svojega Davida. Anna pripomni, da je prvi hip mislila, da je Žid, kar na njeno presenečenje Lotte to razburi.
Nemci zasedejo Nizozemsko, Anna pa se s Falkenaui preseli na njihovo posestvo na podeželju. Lotte ni več prepričana, ali si sploh želi ostati v stiku z Anno. Večino časa posveti Davidu, dokler ne pade v roke nacistom in Lotte od njegovih staršev izve, da so ga transportirali v Buchenwald.
Anna čuti, da med Lottinim obiskom nekaj ni bilo prav, a se ji niti sanja ne, kaj bi to lahko bilo. Uteho najde v rokah čednega esesovca Martina. Zelo se imata rada in Anne ne bi moglo nič bolj razveseliti, kot Martinovo pismo, v katerem ji piše, da bi se rad poročil z njo. Njuni medeni tedni, najlepši trenutki Anninega življenja, so kratki, kajti Martin mora nazaj na fronto.
Lotte se trudi preživeti pod nemško okupacijo in počasi jo začne glodati strah, da David ne bo preživel koncentracijskega taborišča. Istočasno Anna dobi sporočilo, da je njen ljubi padel v boju.
Anna se po Martinovi smrti prostovoljno javi za bolničarko in preostanek vojne je zanjo pravi pekel. Lotte pa se mora po vojni sprijazniti s tem, da se David ne bo vrnil, Poroči se z njegovim bratom Bramom, ki ga je bolje spoznala med vojno, ko se je s starši skrival pri družini Rockanje.
Anna obišče Lotte v najbolj neprimernem trenutku, ko ta dobi uradno obvestilo, da David ni preživel Auschwitza. Ko vidi poročno fotografijo Anne in Martina v esesovski uniformi, je vsega konec. Anno napodi in ji reče, naj se ji ne poskuša več približati.
Več kot petdeset let kasneje se Anna in Lotte skupaj izgubita v gozdovih Spaja. Čeprav Lotte najprej poskuša Anno ignorirati, se začneta pogovarjati. Najprej Lotte Anne noče poslušati. Počasi pa pride do spoznanja, da se je z njima poigrala usoda. Na koncu si ostareli sestri zaupata, kako je obe pretresla izguba njunih ljubljenih mož.
Ko pade noč, se stisneta pod plaščem in druga pri drugi iščeta tolažbo ter toploto. Ob zori se Lotte zbudi in ugotovi, da je Anna zaprla oči za vedno.
Film je bil na Nizozemskem filmskem festivalu v Utrechtu l. 2001 nominiran za najboljšo dramo.
Komentarji
dejte slike gor da vidm osebe k zej je blo že tok filmou z naslovom dvojčici d ne vem več kateri film nej bi komentirala drgač so pa usi dobri do sedaj.
Film sem si ogledala na telosnjem Liff-u in moram reči, da sem bila naravnost navdusena - druga svetovna vojna z nekoliko drugačnega vidika, pri čemer je vodilna tema usoda dveh sester, ki sta kjub veliki razdalji še vedno povezani; dvojčici pač :) je pa res, da bo film najbrž bolj všeč ženskemu delu občinstva - vsaj po mojih izkušnjah sodeč, ker gre navsezadnje za dramo, kjer sicer ne manjka humorja in smešnih prizorov, a ti še zdaleč ne morejo prikriti žalosti in trpljenja, ki sta prikazana v zgodbi.
no jaz sem tuki
ful dobr film
...boljši film zadnje čase kar sem jih videl,američani se lahko kaj naučijo.
Ob masovnih grozotah druge svetovne vojne (in vojn nasploh) so osebne tragedije prizadetih ljudi nehote potisnjene v ozadje, toda prav uničenje nekaj tako nerazdružljivega, kot je bratska ali sestrska ljubezen, prikaže vso izprijenost in nesmiselnost medčloveškega sovraštva, ki lahko odtuji tudi Dvojčici. Dvojčici je drama, ki morda na malce pretirano razvlečen in sentimentalen, pa vendar zanimiv in iskren način pokaže to, kar z leti ki minevajo od druge svetovne vojne vse bolj pozabljamo. In sicer da statistika žrtev vojne ni edino, nad čemer moramo biti zgroženi in iz česa se moramo nekaj naučiti, temveč je še bolj pomembna osebna tragedija vsakega udeleženega posameznika, ki ni nujno umrl, pa vendar utrpel nepovratne čustvene, psihološke ali še kakšne druge posledice. Stalin je nekoč izrekel grozljiv, a na žalost v sodobni družbi še kako boleče resničen stavek: Če ubiješ enega človeka, je to tragedija, če jih ubiješ milijon, je to zgolj statistika. In prav tega se moramo bati, namreč apatije ljudi, ki jih gane šele količina, drobne detajle, ki so še kako pomembni za celotno razumevanje nekega problema, pa spregledajo. Kako si sicer lahko razlagamo rastoč neonacizem v Nemčiji, izkrivljanje fašistične zgodovine Italije in nenazadnje, še vedno nerešeno vprašanje slovenske med-in-povojne bratomorne vojne. Morda smo prav Slovenci tisti, ki bi se iz zgodbe Dvojčic veliko naučili, predvsem kar se tiče nerazumevanja razlogov druge strani, za njihova dejanja. Vsako dejanje ima namreč nek vzrok, ki je sicer lahko slab ali dober, kar se odraža na posledicah, toda posploševanje in deljenje oseb ter dogodkov na zgolj črne in bele (oziroma v Sloveniji na zgolj rdeče in bele), nas bo in nas je privedlo točno na mesto, kjer se končata Dvojčici, po petdesetih letih še vedno sprti, vsaka na svojem bregu in s svojo resnico. Kar se tiče samega filma velja pohvaliti celotno idejo zgodbe, ritem filma pa precej moti nenehno preskakovanje med preteklostjo in sedanjostjo, vsaj dokler ne postane jasno, kakšna je povezava med posameznimi osebami. Pretiran je tudi parapsihološki uvod, kjer med dvojčicama obstaja neka telepatska povezanost, a se film na srečo kmalu spet usidra v realnost in tako poda zanimiv pogled na vsakdanje ljudi med vojno in do neke mere tudi vzroke za vzpon nacizma. Dvojčici je film, ki poda samosvoj, zanimiv in predvsem tragičen pogled na vojno in ki mu lahko očitamo zgolj pretirano manipulacijo s čustvi gledalca, a morda je prav to edini način, da vzbudi sočutje tudi za drugo stran, kar je prvi korak na poti do sprave. Lep živopisan pozdrav :-)
O dvojčicah, ki ju loči druga svetovna vojna. Ravno prav patetična, dovolj epska, pretresljiva, otožna in tragična zgodbica o dvojčicah, ki ju razkoljejo že v rani mladosti, ko prvo posvojijo holandski aristokrati, drugo pa preprosti nemški kmetje. Leta tečejo, spomini bledijo, pisma ne najdejo pravega naslova, povezava, ki jo razumejo samo dvojčice, pa ostaja trdna, čustvena in pekoča. Vse do prvega snidenja, do ponovnega objema, do vročih solza. In potem nastopi vojna, ki nesrečnici znova pošlje narazen. Eno nazaj na Nizozemsko, drugo pa v objem nemškega vojaka, ki pade v borbi. Jasno, mož prve umre v koncentracijskem taborišču. In tu se pojavi problem. Hud problem. Problem, ki razbije celo dvojčici. Ženski, ki ju ne bi razbilo niti dejstvo, da bi se zaljubili v istega moškega. Prva je namreč navijala za Žide, druga pa za Nemce. Še več, prva je bila poročena z Židom, druga pa z Nemcem. To ju loči. Za vedno. Do pozne starosti, ko kanita zakopati bojno sekiro. Na žalost prepozno.
Film sem si ga ogledala po dvd-ju.to je bil film rdečelasih dvojčic.film z dvojčicama ki pa imata blond lase pa sem si ga ogledala po televiziji.Rada bi da posnamejo še več takih filmov ker imam rada ameriške in angleške filme.
Rada bi da posnamete še veliko tašnih filmov z dvojčicama.Tudi sama imam sestrico in vem kako jima je bilo (ni pa dvojčica:)Prosim!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!...ponamit še kakšen film o dvojčicah ki ne živita skupaj.Potem se po naključju srečata in kmalu izvesta da sta dvojčici.Prosita Annyevega očeta če se lahko z mamo poboljšata.Anny in Hally pa bi odslej živeli skupaj.Ko pa bi odrasli pa bi bili missici.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
ja ta film je prov zakon.. a si ga je že kdo zlovdu?