Dune: peščeni planet

Nato ko sem kot veliki fan vseh 6 "Dune" romanov Franka Herberta, ter ljubitelj dosedanje filmografije režiserja Denis Villeneuve-a (Incendies, Prisoners, Sicario, Arrival, BR2049) 4 leta sledil novicam glede produkcije te prve polovice nove adaptacije (ob pričetku filma se najavi kot "Dune prvi del"), sem z visokimi pričakovanji končno imel priložnost videti rezultat:

Villeneuve-u je uspelo narediti kompleksen svet iz Dune dostopen in razumljiv (ter ga včasih celo logično nadgradil), brez da bi tega v postopku komprimiral, s tem da pomembnejše ideje in koncepte predstavlja postopoma in v najbolj efektivnem kontekstu, ter da bolj stranske zgolj namiguje ali upošteva v toku filam kot samoomevne. (Tako da ni potrebno vnaprej vedeti ničesar)

Kinematografsko je film spektakularen. Določene scene so dobesedno tako ogromne, da sem prepričan da izven kina ne bodo imele enakega učinka. Efekti (s pomočjo zelo sposobnega kombiniranja fizičnih in računalniških efektov) delujejo neverjetno realni. Večkrat sem imel občutek, kot da so določeni aspekti Villeneuve-ovih prejšnjih filmov bili vaja za Dune.
Od kostumov, lokacij, raznih technologških pripomočkov/plovil, ter kreatur, je vse tako premišljeno in ekstremno detajljirano da deluje tako plavzibilno kot je z idejami iz knjig le možno.

Čeprav bi lahko rekli da je to njegov najbolj "mainstream" film doslej, je režiserjeva umetniška roka vseeno popolnoma prisotna: Dune gledalcem daje dovolj časa da vsrkajo atmosfero, brez da bi kdajkoli postal dolgočasen.

Igralci (med katerimi je vsaj dvakrat toliko prepoznavnih imen kot jih kolosejeve strani izpišejo) se praktično vsi popolnoma vživijo v svoje vloge do takšne mere da niti ne vem koga bi od ostalih izpostavljal. Skrbelo me je da bodo glede na ivzorni material dialogi izpadli preveč gledališki, toda vse deluje avtentično in situacijam primerno. Želel bi si edino videti več od nekaterih karakterjev ki nimajo veliko scen, ampak glede na to da je film dolg 155 minut, bi to menda šlo pre daleč.

Hans Zimmer podpre sliko z (glasnimi) zvoki, ki delno niso podobni nobenim zemljanskim zvokom, delno pa spominjajo na zanimivejše kose njegovih kompozicij v drugih nedavnih filmih (Dunkirk, Dark Knight Rises, Man of Steel..), brez da se tem približa preveč.

Tudi kot adaptacija se mi zdi da je bil pristop v tem primeru praktično idealen. Pisatelji scenarija so se očitno zavedali v katerih primerih je smiselno zgodbo iz romana prikazati dokaj natančno kot v besedilu (zasledil sem več primerov zelo dobrih točnih citatov), v katerih primerih je bolj efektivno nekaj prevesti v filmski medij na drugačen način ali ob drugačnem času, ter kdaj je boljše nekaj kvečjemu namigniti in izpustiti za odkritje tistim ki jih bo po filmu zanimal roman. Film torej zelo dobro ujame dušo in tematike izvornega materiala, brez da tega poskuša nadomestiti. Tako film hkrati vsebuje pozitivna presenečenja za tiste ki zgodbo že poznajo od branja, ter čudovito izkušnjo za novince.

Na kratko povedano; sem z filmom zadovoljen z vseh vidikov.
...razen dejstva da se (kot pričakovano) konča na bolj odprti točki v zgodbi, in da zaenkrat še ni zagotovljeno da bo drugi del posnet.

100% ga nameravam iti gledat v kino še večkrat takoj ko se ta pojavi na slovenskih platnih.