Dogville

Očarljiva Grace (Nicole Kidman) se na begu pred skupino gangsterjev zateče v Dogville, samotno naselje sredi Skalnega gorovja. Na pobudo mladega Toma (Paul Bettany), samozvanega predstavnika malega mesta, ji prebivalci Dogvilla sklenejo ponuditi zatočišče, Grace pa se zaveže, da bo v zameno delala zanje. A ko se prične policijska preiskava, mala skupnost zahteva ugodnejši dogovor v zameno za tvegano skrivanje nesrečne Grace, ki se s tem seznani s krutim dejstvom, da je dobrota tega mesteca zelo relativna. Toda Grace v sebi nosi skrivnost, in to zelo nevarno. Dogvillu bo morda še celo žal, da si je drznil pokazati zobe. Film je prvi iz nove trilogije Larsa von Trierja na temo Združenih držav Amerike. V primerjavi s prejšnjo serijo, posneto po "zapovedih" gibanja Dogma 95, je Dogville korak naprej v smislu eksperimentiranja, saj se celotno dogajanje odvija na črnem odru s kulisami in na tleh označenimi elementi.

Lars von Trier o filmu

O zgodbi

Dogville se dogaja v Ameriki, a gre le za Ameriko, kakršno vidim s svojega zornega kota. Nisem se omejeval z raziskovanjem in poglabljanjem. To ni znanstveni film, tudi zgodovinski ni. To je film o emocijah. Že res, da je zgodba o Združenih državah, a je prav tako zgodba katerega koli mesteca kjer koli na svetu.

Zamisel za Dogvillov scenarij se mi je porodila po dveh ključnih dogodkih. Ko sem se udeležil festivala v Cannesu s filmom Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000), so me nekateri ameriški novinarji kritizirali, ker sem posnel film o Združenih državah, ne da bi tam sploh kdaj koli bil. Kar me je zelo razburilo, ker - kolikor vem - nihče od odgovornih ni bil v Casablanci, preden so posneli Casablanco. Pripombe so se mi zdele krivične, zato sem se brez odlašanja trdno odločil, da bom posnel še več filmov, ki se dogajajo v Ameriki. Drugi vir navdiha je bila skladba "Die Seeräuber Jenny" iz Opere za tri groše (Die Dreigroschenoper, 1928) Bertolda Brechta in Kurta Weilla. Zalo mi je bila všeč tema maščevanja, ki je zajeta v tej pesmi.

Za obdobje, v katerem se zgodba filma odvija, med depresijo tridesetih let, sem se delno zgledoval po starih črno-belih slikah ameriške vlade, vendar si nikakor nisem zaželel, da bi tudi film posnel v črno-beli tehniki, ker je to dodaten filter, ki ga postaviš med sabo in občinstvom, dodatno stiliziranje. Pri tem filmu je tak filter že scenografija, ki je sestavljena iz odra in kulis, zato v ostale elemente nisem smel posegati. Preveč plasti publiko preveč oddalji ali celo odbije. Moje delo je podobno delu znanstvenika v laboratoriju. Rad eksperimentiram. Ko izvajaš eksperiment, je pomembno, da ne spremeniš več kot en dejavnik na enkrat.

Med drugim so me za snemanje Dogvilla navdihnile gledališke predstave, ki sem jih videl v sedemdesetih na televiziji. Predstava Nocholas Nickleby v izvedbi Royal Shakespeare Company je na primer bila izredno stilizirana, publika je sodelovala in vsebovala je vse elemente, ki so bili značilni v sedemdesetih. In še dandanes deluje. Pravzaprav mi je dajalo navdih dejstvo, da pogrešam teater na televiziji. V mojih časih je bilo to zelo popularno. Pobrali so gledališko igro in jo postavili v čisto drugo okolje, ali jo priredili v zelo abstraktni izvedbi. Nisem najbolj navdušen nad teatrom v gledališču, a na televiziji ali v filmu ima teater čisto poseben čar.

Tako sem na primer jemal navdih pri Bertoldu Brechtu in njegovem preprostem, skromnem teatru. Zdi se mi, da gledalec dokaj hitro pozabi, da na odru ni hiš ali podobnih dodatkov. Zato si mora mesto sam izmisliti, in kar je še pomembnejše, prisiljen je usmeriti vso pozornost na posamezne like. Ker hiše ne vidi, ta ne more zmotiti gledalčeve pozornosti in čez nekaj časa gledalec hiš sploh ne pogreša več zaradi tihega dogovora, ki velja med sceno in gledalcem, da hiš nikoli ne bo dočakal.

Kdor trdi, da to ni kino, ima morda prav. To pa še ne pomeni, da gre pri Dogvillu za "proti-kino". Na začetku svoje kariere sem posnel veliko "filmskih" filmov, a zdaj je to preveč enostavno. Preprosto si nabaviš računalnik in že si lahko "filmski". Brez težav dobiš armade, ki besnijo po gorah, da zmajev ne omenjam. Samo na tipko moraš pritisniti.

Lahko si bil "filmski"v časih ko je, denimo, Kubrick dva meseca moral čakati na pravo svetlobo na hribu za Barryjem Lyndonom, ki je jahal proti gledalcu. A če se čakanje omeji na dve sekundi, nakar ti nek mulc z računalnikom spravi točno določeno svetlobo na trak ... Prepričan sem ,da je tudi to umetniška zvrst, a mene ne zanima. Pri tem ne vidim armad, ki lezejo čez goro, ampak mladega tehnika, ki mi govori: "Kaj ko bi zadevo malo bolj okusno izpopolnili? Dodajmo ji malo sence, dodajmo barvam malo kontrasta." Rezultat je lahko odličen in me pusti popolnoma hladnega. Zaznam ga kot tako vrsto manipulacije, ki me od izdelka odbija. Pri takem dojemanju moram na zrela leta vztrajati. Če je film pretirano estetski, lahko samo bruham. Podobno je, kot če opazujemo čarovnika. Ko nas dobi na majhnih fintah, kot na primer s kovanci, smo popolnoma očarani. A ko premakne Eifflov stolp, si rečemo: "In?"

O produkciji

Scenarij za Dogville sem napisal v danščini, vendar sem prevajalca, ki ga je prevajal v angleščino, prosil, naj ohrani nekaj prvin danskega jezika, naj prevod ne bo preveč dodelan. Najbrž je to moja kafkovska plat, namreč ohranjanje tuje perspektive. Zanimal bi me na primer film o Danski nekoga, ki na Danskem nikoli ni bil. Na primer Japonca, ali Američana. Ta oseba bi tako postala zrcalo tega, kar Danska predstavlja, ne da bi si jo sploh kdaj ogledal. V svojih filmih o Ameriki preprosto zrcalim podatke, ki jih o Ameriki prejemam, in vse, kar ob teh informacijah občutim. Seveda ne gre za neko resnico, ker v Ameriki še nisem bil (čeprav priznam, da sem o ZDA bolje obveščen, kot so o Casablanci bili obveščeni ljudje, ki so posneli Casablanco). Razume se, da Japonec, ki bi snemal film o Danski, ne bi imel na razpolago tolikih informacij, kolikor jih imam jaz o ZDA, ker je 90% tega, kar predvaja danska televizija ameriška produkcija. Japonec bi moral Dansko nekoliko globlje raziskati, in iz tega bi šele nastal zanimiv film.

Kritiki ameriške politike smo včasih demonstrirali proti Svetovni banki in vojni v Vietnamu in metali kamne v ambasade. No... v eno ambasado. Zdaj pač ne mečem kamenja. Zdaj samo še izzivam. Kot otrok sem se naučil, da če si močan, moraš temu ustrezno biti pošten. Tega v Ameriki ne vidim. Poznam veliko Američanov, ki so mi kot posamezniki zelo všeč. Vendar gre tu za nekaj več kot podobo države, ki je ne poznam, a o kateri imam določen občutek. Ne zdi se mi, da so Američani slabši od drugih, vendar se mi tudi ne zdijo kaj boljši kot kriminalne države, o katerih govori predsednik Bush. Ljudje so si povsod več ali manj enaki. Problem je v tem, da preveč moči človeka pokvari. Po drugi strani, ker so že tako močni, ni nič narobe, če jih dražim, ker Amerike tako ali tako ne morem prizadeti, kajne?

Temeljna zamisel za odnos, ki ga vzpostavijo prebivalci Dogvilla do Grace, je, da če se nekomu ponudimo kot dar, je to lahko zelo nevarno. Moč, ki jo posamezniku pri tem damo, človeka pokvari. Če se nekomu brezpogojno predaš, ne boš nikoli poplačan. Moraš si določiti meje. Prebivalci Dogvilla niso imeli hujših težav, dokler se ni pojavila Grace. Prav tako sem prepričan, da bi bila Amerika prekrasna država, če bi v njej bili sami milijonarji, ki bi preživljali čas z igranjem golfa. A kolikor vem, temu ni tako. Žal je tam tudi ogromno luzerjev.

O likih

Prebivalci Dogvilla so Danci, ki dejansko obstajajo. Ko si izmisliš lik za v film, pomisliš na nekoga, ki ga poznaš in ga postaviš v novo situacijo. Nato vzameš sebe, svoje značilnosti, in jih porazdeliš med dva ali tri glavne like, v tem primeru sta to Tom in Grace. Sebe prav gotovo vidim kot Toma. Pogosto se ljudje nečesa lotimo s prav dobrimi nameni, to zlasti velja za umetnike, a kmalu postanemo čedalje bolj važni, naš ideal pa počasi zdrsne v ozadje, včasih popolnoma razvodeni in vanj nimamo več nikakršnega vpogleda.

Do določene mere je Tom nekakšen avtoportret. Trudi se na vse načine, a nikoli mu ne uspe priti do dekleta, po katerem hrepeni. Grace prav tako ni nikakršna junakinja. Je človek z najboljšimi nameni, a še vedno človek. Sicer razumem, da se mnogim zdi, da v svojih filmih iz žensk delam mučenice. Vendar so liki, ki jih opisujem, prej del mene samega kot pa ženske.

Nicole je izrazila željo, da bi sodelovala z mano, zato sem Gracin lik zasnoval na podlagi predstave, ki sem jo imel o Nicole. Ugotovil sem, da je izjemno nadarjena igralka. Zanimivo jo je bilo videti v čisto drugačni vlogi od hladnih likov, ki sem jih bil pred tem vajen. Zanimivo je bilo tudi v tako specifičen film postaviti hollywoodsko zvezdo. Morda bo pritegnila drugačno publiko, kot bi jo sicer imeli. Razen če jih ne bo prestrašilo dejstvo, da se dogajanje odvija na golem odru.

Zasedba

Nicole Kidman (Grace)

Nicole Kidman se je rodila na Havajih, odraščala pa je v Avstraliji, kjer je že v mladih letih igrala v pomembnih filmih in gledaliških predstavah. Prvič se je predstavila širšemu občinstvu v psihološkem trilerju Dead Calm (1989), zdaj pa je ena najbolj cenjenih in iskanih filmskih zvezd na svetu. Za portret Virginie Woolf v filmu The Hours je leta 2003 prejela oskarja za glavno žensko vlogo in nagrado Golden Globe, ki jo podelijo predstavniki tujega tiska v Hollywoodu, za glavno žensko vlogo v drami. Za nepozabno vlogo v tej filmski priredbi romana Michaela Cunninghama je prejela tudi nagrado BAFTA in srebrnega medveda na filmskem festivalu v Berlinu. To nagrado si je delila s soigralkama Meryl Streep in Julianne Moore - kar se je zgodilo prvič v zgodovini tega prestižnega festivala.

Pred kratkim je v Romuniji zaključila snemanje filma Cold Mountains Anthonyja Minghelle po romanu Charlesa Frazierja. Ob njej nastopajo Renee Zellwegger, Natalie Portman in Jude Law. Pred tem je v Torontu posnela filmsko priredbo provokativnega romana Philipa Rotha The Human Stain režiserja Roberta Bentona, kjer ob njej nastopajo z Anthony Hopkins, Gary Sinise in Ed Harris. Poleg tega je nadarjena Nicole v New Yorku ravnokar zaključila snemanje filma Birth z Lauren Bacall in Dannyjem Hustonom v režiji Jonathana Glazerja.

Predlansko leto je mnogostranska igralka požela celo vrsto priznanj in pohval za odlično odigrani vlogi v dveh popolnoma različnih a nadvse zahtevnih filmih. Za vlogo v inovativnem muzikalu Buza Luhrmana Moulin Rouge je bila nominirana za oskarja, medtem ko je za vlogo v psihološkem trilerju Alejandra Amenabarja, naslov katerega itak poznate, prejela zlati globus za glavno žensko vlogo v drami. Leta 2000 je Kidmanova nastopila ob Benu Chaplinu v filmu Birthday Girl Jeza Butterwortha, leto pred tem pa ob bivšem možu Tomu Cruisu v zadnji mojstrovini Stanleyja Kubricka Eyes White Shut. Leta 1998 je s Sandro Bullock igrala v filmu Griffina Dunna Practical Magic, leta 1997 z Georgem Clooneyem v trilerju The Peacemaker, leta 1996 pa z Johnom Malkovichem v priredbi romana Henryja Jamesa Portrait of a Lady.

Z svojo odlično odigrano vlogo v črni komediji Gusa van Santa To Die For je prejela zlati globus in celo vrsto drugih priznanj. Med drugim se je spomnimo iz filmov: Days of Thunder, Billy Bathgate, Malice, My Life, Far and Away in Batman Forever.

Jeseni 1998 je na Londonskih odrih igrala v The Blue Room. Produkcija je bila priredba Schnitzlerjeve La Ronde v režiji Sama Mendesa (American Beuty). Predstava, kjer Nicole Kidman in Iain Glenn odigrata vsak po pet različnih vlog, je bila hit londonske gledališke sezone, Kidmanova pa je za svojo vlogo prejela nagrado London's Evening Standard "za pomembni prispevek londonskemu teatru" ter bila nominirana za prestižno nagrado imenovano po legendarnemu igralcu Laurencu Olivierju.

Paul Bettany (Tom Edison, ml.)

Mednarodno občinstvo je Paula Bettanyja prvič spoznalo v filmu A Knight's Tale s Heathom Ledgerjem. Za vlogo komičnega Chaucerja je prejel nagrado London Film Critics Circle Award. Izšolal se je v londonskem Drama Centre in prvič nastopil v gledališki produkciji An Inspector Calls v režiji Stephena Daldryja (Billy Elliot, The Hours). Zatem je z Royal Shakspeare Company nastopil v Rihardu III, Romeu in Juliji in v Juliju Cezarju.

Njegova prva filmska vloga je bila v celovečercu Bent. Po številnih vlogah v gledališčih, filmu in televiziji, je prodrl v filmu A Beauutiful Mind, kjer je igral ob oskarjevcu Russelu Crowu.

Trenutno je na velikem platnu v filmu Thaddeusa O'Sullivana The Heart of Me ob Heleni Bonham-Carter. Zatem ga bomo videli v filmu Paula McGuigana The Reckoning ob Williamu Dafoju, v filmu Peterja Weira Master and Commander ob Russelu Crowu, in v filmu Richarda Loncraina Wimbledon ob igralki Kirsten Dunst.

Harriet Andersson (Gloria)

Dolgoletna članica skupine Royal Dramatic Theatre v Stockholmu je igrala v številnih filmih Ingmarja Bergmana, zaslovela pa je v filmu Sommaren med Monika (Poletje z Moniko) leta 1953. Spomnimo se je tudi iz film Fanny in Aleksander.

Lauren Bacall (Ma Ginger)

Legendarno Lauren Bacall je še devetnajstletno odkrila žena režiserja Howarda Hawksa, ki ji je dal vlogo Marie "Slim" Browning v filmu To Have and Have Not (1944) ob Humphreyju Bogartu (s katerim se je kasneje poročila), po romanu Ernesta Hemingwayja. Z Bogartom je nato igrala tudi v filmih The Big Sleep, Dark Passage in Key Largo. Leta 1950 je igrala ob Garyju Cooperju v filmu Bright Leaf, leta 1953 pa v svoji prvi komediji, znamenitem How to Marry a Millionaire ob Marilyn Monroe in Betty Grable. Po moževi smrti leta 1957 se je Lauren Bacall preselila v New York, kjer je igrala v številnih broadwayskih predstavah, za katere je prejela mnoga priznanja in pohvale. Med drugim je nastopala v filmih: Pret-aPorter Roberta Altmana (1994), Misery Roba Reinerja (1990), ter Diamonds Johna Malloryja Asherja (1999).

Jean-Marc Barr (Mož s klobukom)

Jean-Marc Barr je diplomiral na londonski Guildhall School of Music and Drama, z Larsem von Trierjem pa je sodeloval pri številnih filmih, in sicer Europa/Zentropa (1990), Breaking the Waves (1995) in Dancer in the Dark (1999). Občinstvo je očaral v sugestivni Veliki modrini (Le Grande Bleue) leta 1986.

Blair Brown (ga. Henson)

Najbolje jo pozna ameriško občinstvo, ki jo je videlo v popularni televizijski nadaljevanki "The Days and Nights of Molly Dodd". V Broadwayu je igrala v produkciji Sama Mendesa (American Beauty) Cabaret, in v muzikalu James Joyce's The Dead s Christopherjem Walkenom. Med drugim je igrala v filmih: Altered States, Continental Divide z Johnom Belushijem, Space Cowboys Clintona Eastwooda, Strapless Davida Hareja, Flash of Green ob Edu Harrisu, Stealing Home z Jodie Foster ter The Astronaute's Wife z Johnnyjem Deppom.

James Caan (Glavni mož)

Caan je najbrž najbolj poznan po z oskarjem nagrajeni vlogi v Botru (The Godfather) Francisa Forda Coppole. Nastopil je v več kot 50 filmih, med katerimi: Misery, For the Boys, The Gambler, Funny Lady¸Thief, A Bridge Too Far, Comes a Horseman, Mickey Blue Eyes, Honeymoon in Vegas, pred kratkim pa je igral v filmih The Yards, The Way of the Gun in City of Ghosts.

Patricia Clarkson (Vera)

Igro je študirala na Yaleu, med njene najpomembnejše vloge pa spadajo filmi: Far from Heaven, Welcome to Collinwood, The Pledge, The Green Mile, The Untouchables.

Jeremy Davies (Bill Henson)

Njegova prva vloga je bila v filmu Spanking the Monkey, za katerega je prejel nagrado Independent Spirit na festivalu Sundance. Veliko pohval je bil deležen tudi za vlogo v Spielbergovem filmu Saving Private Ryan, spomnimo pa se ga tudi v glavni vlogi filma Wima Wendersa The Million Dollar Hotel in v Nell Michaela Apteda. Igral je tudi v filmih Secretary (Steven Shainberg) in Solaris (Steven Soderbergh).

Ben Gazzara (Jack McKay)

Ben Gazzara je priznan gledališki in filmski igralec. V gledališču je med drugim igral v Cat on a Hot Tin Roof v režiji Elie Kazana. Na velikem platnu je občinstvo očaral z odličnimi vlogami v številnih filmih, v zadnjih letih se ga pa najbolj spomnimo iz filma The Spanish Prisoner (David Mamet), črne komedije Happiness (Todd Solondz), krutega Summer of Sam (Spike Lee) komediji The Big Lebowski (brata Coen) in No Man's Land (Danis Tanovć).

Philip Baker Hall (Tom Edison, st.)

Svoj kariero je začel v teatru, med drugim pa je nastopil v filmih Paula Thomasa Andersona Hard Eight, Boogie Nights in Magnolia. Poleg tega se ga spomnimo iz filmov The Rules of Engagement, The Talented Mr Ripley, The Insider, The Truman Show in The Contender. Nazadnje smo ga videli ob Jimu Carreyju v filmu Bruce Almighty.

Sioghan Fallon Hogan (Martha)

Dogville je njeno drugo zaporedno sodelovanje z Larsem von Trierjem po svetovni uspešnici Dancer in the Dark z Björk in Catherine Deneuve. Med drugim je igrala tudi v filmih The Negotiator, Men in Black in Forrest Gump. Poleg tega je nastopila v številnih gledaliških predstavah, kmalu pa jo bomo videli ob Sigurney Weaver v filmu Holes.

John Hurt (pripovedovalec)

Johna Hurta sta lansirala filma Midnight Express in Elephant Man, za kateri je prejel nominacijo za oskarja za stransko oz. glavno moško vlogo. Ostali filmih, v katerih je igral, so med drugim: A Man for All Seasons, The Field, Scandal, Rob Roy, Two Nudes Bathing, Even Cowgirls Get the Blues (Gus van Sant) ter odlična, nostalgična vloga v filmu Love and Death on Long Island. Ob tem je tudi izjemno priznan gledališki igralec. Leta 1999 je nastopil v filmu Krapp's Last Tale po Samuelu Backettu v režiji Atoma Egoyana, spomnimo pa se ga tudi iz filma Harry Potter and the Sorcerer's Stone Chrisa Columbusa.

Željko Ivanek (Ben)

Edini Slovenec v ekipi. Z Larsem von Terierjem je sodeloval že v filmu Dancer in the Dark, pred kratkim pa smo ga tudi videli v filmu režiserja Ridleyja Scotta Hannibal. S Scottom je sodeloval tudi v filmu White Squall, pojavil pa se je tudi v filmu Stevena Zaillianova A Civil Action. Ivanek je bil dvakrat nominiran za gledališko nagrado Tony za vloge v predstavah Brighton Beach Memoirs in Two Shalespeare Actors. Filmi, v katerih je še igral: Donnie Brasco, Courage Under Fire, School Ties, Mass Appeal in Tex. Na televiziji je igral Roberta Kennedyja v filmu The Rat Pack ter nastopal v serijah "OZ", "Homicide: Life on the Street", "The X-Files", "Law & Order", "Ally McBeal", "Fraiser" in drugih

Udo Kier (Mož v plašču)

Priznani nemški igralec je svojo kariero začel pri osemnajstih letih. S von Trierjem je že sodeloval v filmih Europa/Zentropa, Breaking the Waves, The Kingdom in Dancer in the Dark. Režiserji, s katerimi je sodeloval: italijanski avtor znamenitih srhljivk Dario Argento, nemški legendarni režiser Wim Wenders in najbolj neodvisni hollywoodski režiser Gus van Sant.

Cleo King (Olivia)

Za sabo ima številne priznane filme in gledališke predstave. Izkazala se je kot odlična igralka tako dramatičnih kot komičnih vlog. Znana je za kratke "cameo" prizore, kjer vso pozornost iz glavnih igralcev preusmeri nase, kot na primer v filmih: Bubble Boy, Dude, Where's My Car?, Road Trip in Magnolia. Prek kratkim je igrala v filmu National Security ob Martinu Laurencu in v filmu Alana Parkerja (Evita, Pink Floyd: The Wall, Midnight Express) The Life of David Gale s Kevinom Spaceyjem in Kate Winslet.

Bill Raymond (G. Henson)

Svojo kariero je začel na odrih San Francisca, od koder se je preselil v New York. Občasno je teater zamenjal s kinom, med drugim pa nastopil v filmih: City of Hope, One Night Stand, Summer of Sam, The Hurricane in The Inetrn.

Chloë Sevigny (Liz Henson)

Za stransko vlogo v filmu Boys Don't Cry je prejela nominacijo za oskarja, zlati globus in nagrado SAG ter za številne druge nagrade. Med drugim je igrala v filmih American Psycho, Julien: Donkey Boy, A Map of the Human Heart, The Last Days of Disco in Trees Lounge. Poleg tega je igrala v gledaliških predstavah What the Butler Saw in Hazelwood Jr. High, obe v režiji Scotta Elliota.

Shauna Shim (June)

Dogville je njen prvi celovečerni film. Pred tem je igrala v številnih televizijskih in gledaliških produkcijah.

Stellan Skarsgĺrd (Chuck)

Stellan Skarsgĺrd je na Švedskem zaslovel že kot najstnik v televizijski seriji Bombi Bitt och jag (1968). Zatem je nastopal v narodnem gledališču in požel celo vrsto nagrad. Med preko sedemdesetimi filmi, v katerih je igral, se ga najbolj spomnimo v The Unbearable Lightness of Being, po Kunderi, iz leta 1988, s katerim se je prvič predstavil svetovni publiki. Sledeče vloge vključujejo filme kot: The Hunt for Red October, The Perfect Murder, The Ox, Insomnia, Volcano Man, Amistad, Good Will Hunting, My Son the Fanatic, Savior, Ronin, Deep Blue Sea, Signs, Insomnia, najbolj pa slovi po odlično odigrani vlogi v Breaking the Waves Larsa von Trierja

Lars von Trier

Rodil se je leta 1956 na Danskem, kjer je leta 1983 diplomiral na Danski akademiji za film. Velja za vodilnega režiserja preroda danske kinematografije ter za ustanovitelja gibanja Dogma 95, ki je vplivalo na številne režiserje po celem svetu. Njegova dela zajemajo avantgardo in reinterpretacije klasičnih žanrov. Njegovi prvi kratki filmi so bili stilistično domiselne "raziskave" tem in simbolov, ki so kasneje igrali ključno vlogo v njegovih celovečercih in ki so mu pomagali razviti modus kinematografskega izražanja, ki je bilo hkrati močno simbolično in prežeto s čustvenostjo.

Lars von Trier se je na Danskem in po svetu uveljavil s trilogijo "Europa", za katero je značilen eksperimentalni stil osebnega pogleda na prihodnje evropske travme. Trilogijo sestavljajo filmi Forbrydelsens element (The Element of Crime, 1984), Epidemic (1987) in Europa (Zentropa, 1991). Leta 1991 sta von Trier in producent "Europe" Peter Aalbćk Jensen ustanovila lastno družbo, Zentropa Entertainments, ki je z leti postala vodilna skandinavska produkcijska hiša.

Posnel je tudi dve TV produkciji: "Medea" (1988) in serijo v dveh delih "Riget" ("The Kingdom"/"Kraljestvo", 1994 in 1997). Slednja ga je pripeljala do inovativnega stila, ki gledalcu dovoli, da več pozornosti usmeri v potek zgodbe in igralce. Na tem konceptu temelji Dogma 95. "Kraljestvo" je večinoma posneta z ročno kamero, ne ozira se na konvencionalna pravila osvetljave, povezanosti in montaže, kar se pozna v popačenih barvah in zrnati sliki. Serija je bila režiserjeva prva svetovna uspešnica in je privedla do njegovega naslednjega velikega projekta, t.i. trilogije zlatega srca (the Golden-Heart Trilogy). Zanjo je von Trier dobil navdih v čustveno nabiti knjigi za otroke, ki pripoveduje o deklici, ki se je vedno pripravljena žrtvovati, da bi pomagala drugim. Trilogijo sestavljajo svetovno priznani in večkrat nagrajeni filmi, ki so že postali klasiki sodobne kinematografije: Breaking the Waves (Lom valov, 1996), Idioterne (Idioti, 1998) in Dancer in the Dark (Plesalka v temi, 2000).

Dogville je prvi film v sklopu von Trierjeve naslednje trilogije "USA - Land of Opportunities" (ZDA - Dežela priložnosti). Drugi del trilogije, Manderlay, je trenutno v fazi pred-produkcije.