Dobro jutro, noč

Tudi Italija je nekdaj imela svoje teroriste. Pripadniki Rdečih brigad, skrajni italijanski levičarji, so marca 1978 ugrabili predsednika krščanskih demokratov in večkratnega italijanskega premiera Alda Mora. Po neuspešnih pogajanjih, v katerih je posredoval celo papež, so Mora po skoraj dveh mesecih našli mrtvega. Kako daleč je človek pripravljen iti za dosego svojih ciljev in kje je meja med splošnim "dobrim" ter usodo posameznika, se v filmu Dobro jutro, noč sprašuje režiser Marco Bellocchio. Dobro jutro, noč je zelo zanimiv in posrečeno zamišljen film, ki preko oči ene od ugrabiteljic kritično obravnava tako eno, kot tudi drugo stran. Najprej so tu ugrabitelji, s svojimi tipičnimi parolami o ljudstvu, revoluciji in podobno šaro, ki jim je že povsem oprala možgane. Pripravljeni so storiti vse, usoda posameznika pa je za njih le sredstvo za dosego cilja. Kaj pa druga stran? Je morda kaj boljša? Jo morda kaj bolj skrbi za usodo posameznika? S teroristi se ne pogajamo, se glasi njihov odgovor! Moto, ki ga (drugod po svetu) redno slišimo tudi danes. Tudi za slednje je Moro zgolj posameznik, katerega usoda ne odtehta upravičenosti njihove ideje in vizije naroda. Dobro jutro, noč tako odlično izpove kruto dejstvo, da je bila usoda Alda Mora zapečatena že z njegovo ugrabitvijo, kajti nobena stran se ni želela pogajati in za obe strani je bila Morova smrt na nek način pozitivna. Rdeče brigade so s tem dokazale svojo neomajnost, vladna stran je našla mučenika, s katerim je lahko dokazala krutost opozicije. Moro pa je medtem pisal pisma. Najprej strankarskim kolegom, nato družini in prijateljem, na koncu še papežu. Toda nihče ga ni jemal resno. Eni so rekli, da je to delo teroristov, drugi da si želi zgolj rešiti lastno življenje, pozabil pa naj bi na svoje ideale. Toda kakšen ideal je večji od človeškega življenja?!? Ja, lahko je govoriti o splošnem dobrem, dokler se naša glava ne znajde na giljotini! Toda film noče opravičevati dejanj teroristov. Še zdaleč ne, želi le pokazati, da niso vse stvari zgolj črne ali bele in da imajo tudi teroristi svoje dvome. Chiara je tista, ki se prva zlomi. Tista, ki uvidi, da Moro ni njihov sovražnik, temveč zgolj orodje v rokah njihovih (in nasprotnikovih) ciljev. In Chiara potem sanja lepe sanje o boljšem svetu, kjer je tudi sama dovolj pogumna, da se upre (svojemu) sistemu in osvobodi po krivem obtoženega. A na žalost so to zgolj sanje! Tako kot so sanje tudi njeno življenje, kjer je srečno poročena, kjer gre na družinska srečanja in kjer se spogleduje z sodelavci, vse dokler ne prestopi praga stanovanja in se zopet znajde v kruti realnosti. Toda ravno ta realnost je dejansko ujetništvo ugrabiteljev, ki ne smejo zapustiti svoje kletke, saj bi se s tem lahko nalezli drugačnih idej in idealov. A sčasoma jih ta njihov zapor spremeni do te mere, da v zunanjem svetu ne morejo več obstajati in tako je njihov edini stik z drugačnostjo njihov ujetnik. Ta trenja med realnostjo in sanjami pa slej ko prej povzročijo osebni konflikt, saj se dobro kmalu pomeša in izenači s slabim in tako Chiara sanja prizore o krutih fašistih, pomešane s prizori Stalina in podobnih revolucionarnih simbolih. Dobro jutro, noč je film, ki si upa pogledati tudi na drugo stran, še posebej pa gre pohvaliti zvočno kuliso, ki odlično dopolnjuje dogajanje na platnu in dodatno razlaga občutke glavnih (anti)junakov. Lep živopisan pozdrav :-)