Dinozaver

Film Walta Disneyja Dinozaver se pridružuje večnim in najbolj osupljivim spektaklom in potopi gledalce v čaroben svet čudes digitalno oživljenih fotografij, vizualnih efektov in likov, ki jih obudi v življenje računalnik. Več kot 1300 posnetkov poduhovljenih posameznih posnetkov efektov uvršča film med čudeže kinematografije in je hkrati najbolj ambiciozen in zapleten svoje vrste. Osnoven primer obsega in razsežnosti filma, kakršnega do danes še nismo videli, je prvi prizor tisočih dinozavrov, ki se pasejo. V filmu nastopa več kot trideset različnih vrst predzgodovinskih bitij, od 30 cm velikega kuščarja, ki drsi po vodi do 36 metrov velikega in 100 ton težkega brahiozavra. Vizualne užitke spremlja mogočna zgodba o preživetju in prilagodljivosti igvanodona Aladarja, ki je osrednji lik.

Disney je samo za vizualne učinke v tem filmu postavil povsem nov digitalen studio. V štirih letih produkcija ni postavila le najboljšega studia nasploh, temveč je ustvarila film, ki je mejnik v filmski industriji. Dinozaver postavlja Disneyja na čelo digitalne tehnologije in postavlja nove standarde za povezovanje računalniško oživljenih podob in narave v živo. Filmskim ustvarjalcem ponuja neskončen niz novih možnosti. Disneyjevi sodelavci so ponosni na svoj dosežek in nameravajo ostati vodilni na tem razvijajočem se področju filmske industrije.

Dinozavri so bili vedno središče pozornosti in v tem filmu so skoraj izključni "igralci". Film vas popelje v njihov svet in prvič jih ne prikazujejo kot pošasti. Mislijo, čutijo in varujejo drug drugega. Tehnično takega filma do zdaj ni bilo mogoče ustvariti. Lahko bi ga posneli na drugačen način, vendar je tako povezavo lika z likom, lika z ozadjem in lika z okoljem mogoče doseči le s kombinacijo računalniško oblikovanih likov, posnetkov ozadja v živo in s poduhovljenimi elementi efektov. Lasten studio jim je omogočil ustvariti žive like, ki dihajo, v realističnem okolju in s tako artikuliranimi izrazi obraza, kot so jih potrebovali za svojo zgodbo.

Občutek resničnosti sta filmu zagotovili dve skupini za posnetke žive narave, ki sta leto in pol potovali po svetu, da sta na filmski trak ujeli dramatično ozadje zgodbe, ki povezuje elemente znanstvenih dejstev z bogato tradicijo Disneyjevega podajanja zgodb.

Čeprav Dinozaver v nekaterih pogledih podajanje zgodbe namenoma zanemarja znanstvena dejstva, so se filmski ustvarjalci posvetovali z nekaterimi svetovno znanimi paleontologi in veliko časa raziskovali glavne dinozavre, da bi zagotovili natančnost in avtentičnost pri prikazovanju gibanja dinozavrov.

Dinozavra sta režirala Ralph Zondag in Eric Leighton, producentka in ko-producent pa sta Pam Marsden in Baker Bloodworth. Zondag je na področju animacije pravi veteran, za Leightona pa je bil to režiserski prvenec na tem področju, kar velja tudi za Marsdenovo. Bloodworth je bil pomožni producent risanega filma Pocahontas, njegovi dosežki v gledališkem svetu Los Angelesa pa so številni.

Petkratni nominiranec za oskarja James Newton Howard je skladatelj izvirne glasbe, ki poudarja čustva in stopnjevanje zgodbe. Za vokalne aranžmaje je poskrbel Lebo M., ki je to področje pokril tudi v animirani inačici Levjega kralja. Disneyjev veteran na tem področju Chris Montan pa je glavni glasbeni producent.

Dinozaver opisuje dogodivščine igvanodona Aladarja pred 65 milijoni leti: komaj izvaljenega Aladarja lemurji ločijo od njegove vrste in ga vzgajajo na rajskem otoku. Ko otok uniči meteor, se Aladar in njegova lemurska družina rešijo na kopno, kjer se v obupnem iskanjem novega gnezda pridružijo dinozavrom selivcem. Primanjkuje jim vode in hrane, poleg tega pa se mora čreda varovati številnih roparic. Aladarjeva miselnost in sočutje s črnimi ovcami v čredi (beri: ostarelimi in obnemoglimi) povzročita njegov spopad s Kronom, vodjem črede, in Brutonom, njegovim zvestim pribočnikom. S pomočjo Kronove sestre Neere Aladar pokaže, da sta sodelovanje in prilagodljivost najboljša pot za preživetje.

V želji, da bi zadovoljili potrebam zgodbe in dali likom osebne značaje, so vloge zaupali nadarjeni skupini igralcev in igralk. Glas D.B.Sweeneyja izraža sočutje in nedolžnost Aladarja, junaškega igvanodona, ki se ima svoji notranji moči in pogumu zahvaliti, da je rojen vodja. Julianna Margulies daje obsežen razpon čustev in osebnost Neeri, inteligentni in ljubeči igvanodonki, ki je razpeta med zvestobo svojemu bratu Kronu in močnim nagonom in Aladarjevim neustaljenim ravnanjem, ki jo tako privlači. Kronu, mogočnemu igvanodonu neusmiljene odločnosti, ki se noče prilagoditi spreminjajočemu se svetu, je glas posodil Samuel E. Wright. Kronovemu ponosnemu in v bitkah prekaljenemu poročniku Brutonu pa je dal glas Peter Siragusa.

Priznana britanska igralka Lady Joan Plowright daje liku Baylene drznega duha in dostojanstvo. Baylenova stalna spremljevalka je Eema, dobrodušna stirahozavrinja, ki je doživela že vse, a je kljub temu pripravljena poučiti prišleka Aladarju o njihovem načinu življenja: Eemi je glas posodila Della Reese.

Producentka Pam Marsden pravi: "Ta film je nekaj posebnega v vseh pogledih, saj nadaljuje zapuščino filmov o dinozavrih. Filmi o dinozavrih imajo v filmski zgodovini pomembno mesto, ta film pa jih prikazuje tako, kot jih še niste videli. Vse tiste "plazilske" in akcijske elemente ima, ki jih ljudje v tej zvrsti pričakujejo, hkrati pa pri pripovedovanju drugačne in enkratne zgodbe o dinozavrih izkorišča prednosti tehnologije. Gledalcem se ponudi predzgodovinski svet iz perspektive dinozavrov.

Všeč mi je, da se zgodba ne konča z izginotjem dinozavrov. Pravzaprav nekateri znanstveniki menijo, da so dinozavri živeli še 150 000 let potem, ko je ogromen meteor udaril ob Zemljo. Dinozaver se konča z upanjem. Zgodba da slutiti, da v resnici nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v letih, ki prihajajo."

Leta 1994 je studio Walta Disneyja vzel v roke izvirni scenarij iz leta 1988 z naslovom Dinozaver, ki ga je napisal Walon Green. Nekaj let so delali teste, da bi ugotovili, kako se je mogoče najuspešneje lotiti filma. Kljub mnogim svoboščinam pri oblikovanju likov pa je bilo raziskovalno delo neizmerno. Filmskim ustvarjalcem sta pomagala paleontolog Jack Horner, ki je imel v studiu nekaj predavanj.

Strokovnjak za dinozavre Don Lessem jim je predaval o gibanju dinozavrov in njihovi anatomiji.

Leighton se spominja, da je bil v izvirnem scenariju glavni lik stirahozaver, ki je bolj spominjal na povodnega konja. Imel je relativno majhen obraz s kljunom, ki bi le težko služil namenom dialoga in izražanju čustev. Igvanodon je imel dve prednosti: najbolj spominja na konja, torej me je bilo lažje pripisovati čustva. In s stališča animacije je bilo veliko lažje delati z njegovim obrazom. Raziskovalno delo je pokazalo, da je imel oprijemalni prst, ki ga je lahko skoraj ovil okoli "prstov" in se dotaknil dlani.

Shirley Pierce, ki je dopolnila zgodbo, pravi, da je bilo sodelovanje pri filmu zanjo užitek in čast. V Aladarju je videla dečka iz sosednje hiše, ki je le po naključju živel pred nekaj milijoni let: zabaven in dobrega srca si je skušal utreti pot v svet. Najljubša ji je Eema, ki vedno pove tisto, kar misli. Najlepše pri vsem pa je, dodaja Shirley, da preživetje najmočnejšega pomeni tudi sočutje.

Ko so se začeli ukvarjati s filmom, je skupina štela 30 ustvarjalcev, vedeli pa so, da jih bodo potrebovali 350. Zbrali so skupino strokovnjakov in osem mesecev samo načrtovali. Dve leti so potrebovali, da so postavili na noge studio, ki se danes imenuje The Secret Lab, in še dve leti, da so film dejansko začeli "snemati".

Pa si na hitro oglejmo še postopke, ki so bili potrebni za snemanje tega ambicioznega filma, med katerimi pa tako imenovana 3-D delavnica pomeni pravo revolucijo v dosedanjih načinih animirane filmske produkcije. Gre za izjemno zahtevno, za oko pa neizmerno bogato kombinacijo posnetih prizorov žive narave z bogato in vrhunsko tehniko klasičnega risanja in digitalne animacije.

Ker živih dinozavrov pač ni, so morali najti način, kako pokazati snemalcem na kraju snemanja, kje dinozavri dejansko bodo in kako naj snemajo, kot da bi šlo za resnične igralce. 3-D delavnica je zagotovila simulacijo vsakega prizora, kakršen naj bi bil po končanem snemanju. Postopek se začne z osnutkom zgodbe v grobem. Najprej je bilo treba najti kraj, ki je najbolj ustrezal zahtevam zgodbe. Nato je bilo treba izmeriti razdalje, skale, višine. Na podlagi teh podatkov so strokovnjaki začeli ustvarjati 3-D okolje, v katerega so postavljali svoje dinozavre in ugotavljati, kako bo prizor videti z vseh perspektiv. Uporabili so nadomestne like in jih s pomočjo animacije postavljali v prizor. Te posnetke so nato izročili snemalcem žive narave, da so natančno vedeli, kam naj postavijo kamere: 3-D delavnica jim je pokazala, kje se bodo virtualni dinozavri gibali od začetka do konca posnetka.

Največji izziv je pravzaprav predstavljal stapljanje posnetih prizorov žive narave in lika, ki ga je ustvaril računalnik: prepričljivo postaviti oba na isto mesto ob istem času. Seveda, gonilna sila risanja je bilo srce in navdušenje, ko pa je v računalniku nastal 3-D model, je bilo treba upoštevati določene fizikalne zakone.