Daltoni
Kratka vsebina
Legendarni stripovski junaki končno na velikem platnu!
V tej akcijski komediji-vesternu, ki je poklon Renéju Goscinnyju, očetu slavnega Asterixa, nastopajo nič manj slavni bratje Dalton, luzerji z Divjega zahoda. Njihovi podvigi se tako klavrno končujejo, da celo njihova mama obupa nad njimi. Namesto da bi sledili očetovemu zgledu, za katerim je bila razpisana tiralica, vredna deset tisoč dolarjev, za glavo njenih sinov nudijo le borih dvajset dolarjev. Če ji bodo še delali sramoto pred prijateljicami in ne bodo oropali banke, jih bo postavila pred vrata. Joe, Jack, William in Averell Dalton vdrejo v močno zastraženo banko v Gulch Cityju, kjer jih pozdravi kavbojski pravičnik Srečni Luka (Lucky Luke). Sledi seveda ječa, kjer preždijo dolgih dvanajst let. Požrtvovalna mama jim sicer prinese "klobase svobode", v katere je skrila lopato, a kaj, ko so tla celice zabetonirana. Toda vsaka stvar je za nekaj dobra: mehiški sojetnik jim pove zgodbo o čudežnem sombreru, ki odbija krogle in človeka naredi nepremagljivega. Žal je klobuk v lasti zloglasnega zlikovca El Tarla, ki ga ljubosumno čuva. Ko jim končno uspe pobegniti, se vrinejo na El Tarlovo zabavo, našemljeni v muzikante in se tako dokopljejo do čudežnega sombrera. Odbrzijo v Gulch City, kjer bi lahko uspešno oropali banko, če... Če ne bi bilo večnih prepirov in ravsanja med Joejem, ki se ima za šefa, in Averellom, ki bi bil tudi rad šef. In seveda, če jim neizprosni Lucky Luke ne bi bil ves čas za petami. Bratom nalije v pijačo napoj, ki človeku spremeni obraz. V najbolj nerodnem trenutku, ko se potegujejo za službo v banki, vsi štirje dobijo prav smešno popačene poteze.
Po končnem obračunu je seveda zmagovalec Lucky Luke, ki odhaja novim podvigom naproti na vsega hudega vajenem konju Jollyju Jumperju. Magični sombrero lebdi v zraku, dokler ne pristane v rokah vaškega bebčka, a mama Dalton poka od ponosa: tiralica za njenimi sinovi je končno dosegla zaželeno višino.
Lucky Luke je postavni nemški igralec Til Schweiger, ki ga je nemška revija Cinema Magazine uvrstila med najbolj erotične igralce leta 2000. Njegova prva filmska vloga v komediji Manta, Manta mu je leta 1993 na festivalu Max Ophüls prinesla nagrado za najboljšega mladega igralca. Od takrat je nastopal v mnogih nemških in tujih filmih. Je tudi režiser, scenarist in producent. Po prvi glavni vlogi v filmu Maybe... Maybe not leta 1994 je večinoma igral v komedijah in akcijskih trilerjih in dramah. Leta 1997 je na Moskovskem filmskem festivalu prejel nagrado za glavno vlogo v filmu Knockin' on Heaven's Door, pri katerem je tudi sodeloval kot koscenarist. Pri nas smo ga videli v filmu Lara Croft: Tomb Raider - Zibelka življenja (Lara Croft and the Cradle of Life: Tomb Raider 2).
Intervju z režiserjem Philippom Haïmom
Kako ste se odločili za ta projekt?
Pred dvema letoma so me producenti povprašali za mnenje o tem projektu. Povedal sem jim po pravici: nekatere zamisli so dobre, druge pa ne. Potem je bilo o tem vse tiho, dokler lani nisem dobil novega scenarija, ki ga je napisal Michel Hazanavicius. Sodelovala sta tudi Eric in Ramzy, ki v filmu igrata Joeja in Averella. Bil je drugačen, z drugačno energijo in zanimiv izziv za režiserja.
Vas je to prepričalo?
Da. Daltoni so idealni liki za komedijo: prepirljivi, potuhnjeni, butasti. Odlični! So pa tudi zelo ganljivi. Štirje bratje, zlobni in nesposobni, ki jih njihova obupana mama skuša preleviti v prave bandite. Čudovito. V bistvu je to zgodba o štirih sinovih, ki bi radi osrečili svojo mamo.
Poleg tega mi je - kot večini ljudi - Lucky Luke zelo pri srcu. V otroških letih me je fasciniral ta umirjeni kavboj, ki strelja hitreje od svoje sence. Zame je bil projekt priložnost, da spet obudim ta občutek in ga prenesem na filmsko platno. Daltone sem snemal za otroke in otroke po srcu: v vsakem od nas še tiči delček otroka.
Moji ciljni gledalci so tisti, ki se želijo sprostiti, se 90 minut smejati in se tu in tam predajati nostalgičnim otroškim spominom. Daltoni niso le kup bedakov. Premorejo še nekaj drugega, neko nedolžnost in robato iskrenost.
Kateri je bil vaš največji izziv?
Adaptirati strip ni nikoli lahko, zlasti če gre za tako uspešen strip. Ljudje poznajo vse like, ki so postali del kolektivne podzavesti. Vdihniti je bilo treba življenje v statične slike na papirju, ne da bi jih oropali njihove identitete.
Ker svet Daltonov sloni na komediji, smo vanjo morali vklopiti specifično komiko Erica in Ramzyja. Ta dva elementa se morata prepletati tako, da ne preglasita drug drugega. Zame je bil izziv posneti družinsko komedijo, ki bi bila zvesta ideji stripa, obenem pa izkoristila talent glavnih igralcev.
Ta strip je večen, ker so njegovi junaki ostali avtentični. Morris je ustvaril junake, kot so Mehičani, šarlatan Doxey, Old Timer, Jolly Jumper in Rantanplan, ki so stripovske ikone in jih moraš zvesto prikazati. Če pogledate barve, kostume, posebnosti vsakega lika, mislim, da se boste strinjali, da smo ostali zelo blizu originalu.
Vaš Lucky Luke je vseeno precej radikalen odmik od stripovskega. Ali lahko to razložite?
Če kot režiser adaptiraš nekaj, kar že obstaja v drugi podobi, ne moreš ostati nevtralen ali potlačiti svojih čustev. Ne glede na to, koliko se trudiš, da bi ostal zvest originalu, bo lik prežet s tvojim osebnim videnjem. Zame je bil že v otroških letih Lucky Luke utelešenje zakona, nekakšna ikona, nedotakljiv in pogumen. Želel sem, da bi bil točno tak kot v stripu: v bleščeči rumeni srajci, s krvavo rdeče rutko okrog vratu in samozadovoljnim izrazom na obrazu. Til Schweiger ga je odlično zadel.
Ste si pri Rantanplanu zato pomagali z računalniškimi učinki, ker niste mogli najti psa, ki bi izgledal tako neumen kot on?
Ne, psa lahko zdresirate, da izgleda neumen. Težava je bila v tem, kako najti psa, ki bi izgledal kot Rantanplan, ker noben pes ne izgleda kot Rantanplan. Z dreserjem sva pregledala 4.000 fotografij in se na koncu odločila za pasmo, ki obstaja samo v Nemčiji. Psa so pripeljali in predvideli smo tri tedne za dresuro. Mojstri za posebne učinke so se domislili, da bi ohranili telo, glavo pa naredili sami. Zelo so se potrudili in mislim, da jim je v kratkem času uspelo ustvariti psa, ki je zelo podoben stripovskemu Rantanplanu.
V filmu je precej elementov parodije, še posebej na špageti-vesterne Sergia Leoneja.
Obožujem Sergia Leoneja. Če vzamemo, na primer, končni obračun, v katerem se spopadeta Joe in Lucky Luke: vedel sem, da mora to biti dvoboj kot v vesternih, ker je to vrhunec filma, obenem pa vseeno mora biti komičen.
Kaj se vam je pri tej pustolovščini najbolj vtisnilo v spomin?
Predvsem sem imel srečo, da sem bil med prvimi, ki so Daltone spremenili v gibljive slike. Kljub vsem logističnim glavobolom, multinacionalni ekipi, pesku, ki ni bil prave barve, kljub 64-im tovornjakom, ki so bili potrebni, da bi ga zamenjali, kljub soncu, ki ni hotelo vedno sijati, kljub temu - a morda prav zaradi tega - je bilo snemanje filma zelo vznemirljivo.
Komentarji
Film je podn od podna!
Najbol bedn film kar je bil dozdej v koloseju
Najslabsi film vseh casov. Ce te ne mine po petih minuta in odides iz dvorane potem zaspis po 15ih minutah. Muka za katero placas. Kolosej je lahko sram
a je res tako zanic tale film?
morem povedat da je ta film zelo nezanimiv poleg tega je vsebina filma brezvezna, pa igralci so tudi malo zateženi zgleda kot da se jim na da trudit v glavnem bedarija priporočam da si tega filma ne ogledate da va nebo žal ker meni je full da sem ga šla gledat
Ja sej ane, že to da film nima nobenega komentarja pove dosti o tem, kakšen je film. Ups, zdej ma enga.
Neverjetno končno sem videl film kateri me je resnično presenetil. Prebral sem vse stripe o tej branži in sem se z veliko mero strahu odpravil v kino. Filmi delani po stripih so znano slabi. Ta film ni slab temveč sramota nad sramotami. Liki so popolnoma zgrešeni. Osebe so prikazane nagnusno dolgočasne namesto humoristično zabavne. Komentar sem napisal samo zato, da "NABAVNE" v Koloseju prebudim iz sarkastičnega odnosa do gledalcev.
lol pa takoj sami negativni komentarji? filma nism gledala in ga tud ne bom ker me preveč fantazijsko otroški filmi ne pritegnejo. sam vseen bi lahk napisal kšn pozitiven komentar, sej tko zanč pe tud ne more bit.
ta je čist brez veze film...halo.
beda od bede
NAJBOLJ DOLGOČASEN MOVIE KI SEM JIH KDAJKOLI GLEDAL
ta film sm sla gledat pred enim tednom in mi je bil ful u redu.Ko sm prebrala mnenja sploh nism mogla verjet,kako vsi packajo po njem. FILM JE HUD,OCENA 5
Samo za tiste, ki so prepričani, da bo Fredy Miler nekega dne dobil grammyja za najboljši album leta. Les Dalton, sicer tretjerazredna parodija divjega zahoda, ki se ustavi na stopnji filma Der Schuh des Manitu, ne gre nikamor. Niti na levo, niti na desno, kaj šele tja, da bi nas uspela spraviti v smeh. Tu gre za oslovske in cenene štose. Za dolgočasne klišeje in še bolj dolgočasno burlesko. Za vedno štoraste brate Dalton, ki hočejo dobiti čarobni klobuk in oropati banko ter za vedno frajerskega Luckyja Lukea (Til Schweiger), ki jim stopi na prste. Pač film, ki žali celo pamet predšolskih otrok.
Se strinjam.
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z .
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
kera beda znc gnilo do konca