Ana in kralj

Anna in kralj je epska zgodba, ki se odvija na Tajskem ob koncu 19.stoletja in pripoveduje o resničnih prigodah britanske guvernante Anne Leonowens, ki jo kralj Siama najame, da bi poučevala njegovih 58 otrok. Kmalu po prihodu v to eksotično, neznano deželo se začno med Anno in odločnim vladarjem iskrivi besedni spopadi. Film temelji na zgodovinskih podatkih in Anninih objavljenih delih.

Scenarist in režiser Andy Tennant je v filmskem poslu predvsem zaradi klasik, kot so Doktor Živago, Moja Afrika in Pogumno srce. Njegova ljubezen do zgodovinskih epov je jasno vidna v Pepelkini ljubezenski zgodbi, ki je pri občinstvu in kritikih naletela na topel sprejem. "Neverjetna izkušnja je, če te najamejo za film in potem dobiš priložnost, da se vrneš v šolo in postaneš strokovnjak za košček zgodovine," pravi Tennant. Za Pepelkino ljubezensko zgodbo je preštudiral Francijo 16. stoletja; pri Anni in kralju pa Siam 19.stoletja. "Ko sem prebral scenarij ter v njem opisano pokrajine in like...se mi je vse zdelo tako spektakularno. Samo na to sem lahko mislil, da takih filmov sploh ne snemajo več. Ti epski filmi, naj se dogajajo v preteklosti ali prihodnosti, vžgejo zaradi človeškosti, s katero se lahko poistovetimo ne glede na čas dogajanja. Pripovedujejo o ljudeh, ki se zaljubijo. Ljubezen je največja od vseh ugank, ki ji nikoli ne pridemo do dna. Zato tudi še vedno hodimo v kino."

V Anni in kralju Anni po prihodu na Tajsko ni ravno z rožicami postlano. Skrbeti mora za sina, zaradi svojega spola in rase pa mora premagati še številne druge ovire. Ko se Anna bojuje za svoj obstoj, spozna, da to ni dovolj. "Živeti moraš zaradi ljubezni," pravi Tennant. "V bistvu vsi hrepenimo po tem. Iščemo ljubezen in želimo postati del nečesa večjega, kot smo sami."

Filmski ustvarjalci so bili presrečni, ker sta osrednji vlogi sprejela Jodie Foster in Chow Yun-Fat. Tennant pripominja: "Nikoli si nisem mislil, da bomo k sodelovanju pritegnili taki igralski zvezdi. Jodijine igralske sposobnosti sem vedno občudoval. Je lepa in inteligentna. Karizmo, kakršno ima Chow Yun-Fat, moraš iskati z lučjo pri belem dnevu. Na njem je nekaj veličastnega, a hkrati se zdi zelo dostopen. Prepričljiv je ne le kot monarh, ampak tudi kot nekdo, za katerega se utegnete vneti."

Na snemanju Anne in kralja v peklenski vročini sredi Malezije se je pozornost vseh osredotočila na kemijo med Fosterjevo in Chowom. "Vsakemu prizoru sta z besedami, dejanji, kretnjami in izrazi dala izjemne podtone. Neverjetno ju je bilo gledati," dodaja Tennant. "Njuna vez je pristna, prepričljiva, skoraj otipljiva. Čeprav je scenarij zelo provokativen, ju občinstvo vseeno lahko razume."

Scenaristi Steve Meerson, Peter Krikes, Andy Tennant in Rick Parks so vedeli, da jih čaka težka naloga poustvariti legendarno zgodbo o vladarju Siama kralju Mongkutu in njegov odnos z Anno Leonowens. Čeprav so jo že večkrat posneli - meddrugim leta 1946 z naslovom Anna in siamski kralj ter leta 1956 kot musical Rodgersa in Hammersteina The King and I - je večina zgodbe o tem nenavadnem odnosu, ki je vplival na zgodovino Siama, ostala nepovedana. Tennant izjavlja: "Živimo v časih, ko v naših vsakdanih težko zasledimo moralnost in načelnost. Kljub današnji globalizaciji se soočamo z različnimi kulturami in religijami, ki jih še vedno ne razumemo. S svojim načinom mišljenja skušamo vplivati na okolje, v katerem živimo. Anna je naredila natanko to in med poskusom spreminjanja kulture se je spremenila sama." Producent Lawrence Bender meni: "Skozi ves film spremljamo srečanje vzhoda z zahodom. Med ljudmi, ki so si različni, se pogosto porajata občutka nezaupanja in strahu. Razumevanje lahko dosežemo tako, da sprejmemo razlike, kot sta to storila Anna in kralj Siama." Meerson se strinja: "Poleg teh pomembnih tem, ki jih obravnava, Anna in kralj posveča veliko pozornost tudi osebnim izzivom, s katerimi se soočata osrednja lika. V scenariju je Anna kompleksen ženski lik, soočen z enakimi težavami kot današnji starši, ki otroka vzgajajo sami. Njo žene skrb, da bi lahko sama preživela svojo družino. Na podlagi odnosa, ki se razvije med njo in kraljem, spozna, da je enako sposobna kot on, celo v represivni družbi, kjer je ženska drugorazredni državljan."

Krikes meni: "Annine bojazni za sinovo dobrobit so zelo realne. Jasno ji je, da je poučevanje kljub vsem neprijetnostim zanjo krasna priložnost, zato jo pograbi z obema rokama. Ne odloči hote spremeniti kralja, a ima vseeno velik vpliv na prihodnost Siama." V Anni in kralju je kralj Mongkut prikazan drugače kot do sedaj. Bender pojasnjuje: "Je prodoren politik in sijajen vodja, tak, kot je bil v resnici. Ker je bil Siam edina svobodna država v jugo-vzhodni Aziji, si je kralj še v dvajsetem stoletju prizadeval, da je ne bi kolonizirali. Kajti zavedal se je, da bo monarhija propadla, če se bo to zgodilo. Da bi njegovo ljudstvo ostalo svobodno, je žrtvoval lastno svobodo." Producent Ed Elbert nadaljuje: "Kralj razume zahodnjaško kulturo, a hkrati ve, kako do nje ohranjati distanco. Bil je učenjak in astronom, ki je več kot trideset let študiral v samostanu. Vedel je, da vsega med svojo vladavino ne bo mogel doseči; zato je svojega sina, princa Chulalongkorna, uril za naloge v prihodnosti. Siam je bil najsijajnejši azijski dragulj in Mongkut je bil trdno odločen, da bo to tudi ostal."

Nenavaden odnos med Anno in kraljem se spremeni iz opreznosti v spoštovanje in ljubezen. Vendar morata nazadnje pozabiti, da se privlačita. To je rdeča nit številnih najbolj priljubljenih filmov vseh časov. Koproducent Jan Jashni dodaja: "V velikih filmskih ljubezenskih zgodbah, kakršna je denimo Casablanca, morata ljubimca žrtvovati svojo ljubezen za višje cilje. Občinstvo se bo zlahka vživelo v situacijo, v kakršni se znajdeta Anna in kralj. Nikakor ne moreta ostati skupaj, čeprav si to želita, kajti kralj je poročen s svojo državo."

Anna in kralj popisuje tudi politična prizadevanja Siama, da bi se obranil kolonizacije. V zvezi s političnim ozračjem Tennant pojasnjuje, da je "bil kralj izvrsten taktik. V kalnih političnih vodah je Anno najprej izkoristil, da ga je naučila marsikaj o zahodu. Bil je prebrisan politik, ki je vedel, da ga ne sme pograbiti panika in želja po rožljanju z orožjem. Vedel je, da bo moral določene reči korenito spremeniti. Besede kralja Mongkuta zvene zelo resnično: "Če se z njimi spoprijateljimo, jih mar potem ne uničimo tudi kot sovražnike?"

Ena najsvetlejših točk snemanja v Maleziji je bil Clearwater Sanctuary Golf Resort, posestvo, ki se razprostira na 350 akrih na obrobju Ipoha v Peraku. Tu je konstrukcijska ekipa - med njimi kiparji, slikarji ter drugi umetniki in delavci - delala od zore do mraka, da bi ustvarila Kraljevsko palačo, čudež na sedmih akrih. Tennant pravi: "To je največje filmsko prizorišče, kar so jih iz nič zgradili po Kleopatri. Hoteli smo ustvariti kar najširše obzorje, v katerem bi čustva podčrtal ta umetelni realizem." Bender dodaja: "Ko smo spoznali, da se bo v filmu vse sukalo okrog palače - od vrhov streh do čudovitih vrtov - smo iskali primerne lokacije po vsej Aziji, meddrugim na Baliju in Borneu. Hoteli smo, da bi naša palača celo v podrobnostih spominjala na tisto pravo iz Bangkoka in vedeli smo, da jo bomo morali v celoti zgraditi na novo." Novembra 1998 je pod budnim očesom oskarjevke, scenografke Luciane Arrighi konstrukcijska ekipa začela z delom. Arrighijeva je s svojo ekipo mnogokrat obiskala pravo palačo in natančno dokumentirala vsako podrobnost, da bi potem lahko izdelali njeno filmsko inačico. Ves čas so jim bili na voljo tudi različni svetovalci, ki so poskrbeli, da je bilo vse v sozvočju s tajsko kulturo in tradicijo.

Tennant komentira: "Poustvarjati nekaj tako svetega, kot je kraljevska palača, je izjemno odgovorna naloga. Naša osnovna naloga je tako bila ustvariti jo tako, kot dejansko je z vsem dolžnim spoštovanjem do Tajcev in njihovih izjemnih oblikovalskih sposobnosti."

Ko sta Arrighijeva in Tennant prvič iskala primerne lokacije na Tajskem in sta se znašla pred avtentično masivno kraljevsko palačo v Bangkoku, sta dobila občutek, da obredi in opisi s strani scenarija počasi oživljajo. "Naš največji izziv je bilo narediti palačo, ki ne bo videti kot odrska kulisa. Palača je ena od zvezd filma. Če bi Dorothy poslali k Čarovniku iz Oza, bi morali zgraditi Oz in prav to smo skušali storiti," pripovedujeta.

"Palača v Bangkoku je bogato okrašena, zaradi zlata in draguljev se vsa svetlika," razlaga Arrighijeva. "S pomočjo računalniške grafike in prave gradbene opreme smo v skladu z Andyjevo vizijo ustvarili nenavaden, eksotičen kraj, kakršnega do sedaj filmsko občinstvo še ni videlo."

Pravo palačo je ob koncu 19.stoletja renoviral kraljev sin Chulalongkorn. Najel je italijanske arhitekte, ki so drastično spremenili tradicionalno kitajsko okrasitev, pri čemer so zgradbe vidno ostale zelo puste in zahodnjaške. Arringhijeva se je zato morala zateči po pomoč v tajske knjižnice, kjer je odkrila nejasne fotografije in drugo dokumentacijo, ki so prikazovale palačo v prvotnem stanju.

Arrighijeva je tesno sodelovala s kostumografko,oskarjevko Jenny Beavan, saj sta se hoteli tudi barvno dopolnjevati. Beavanova je nadzirala oblačenje tisočih statistov, vključno z glavnimi igralci ter 23. kraljevimi ženami, 42. konkubinami in 58. otroci (še deset pa jih je bilo na poti). Da bi bili vsi karseda avtentično oblečeni, je Beavanova mesece in mesece presedela v londonskih in tajskih knjižnicah. Ena njenih glavnih nalog je bila obleči Anno: "Njena oblačila imajo pridih pomirjujoče preprostosti. Ima se za povsem običajno osebo in se tako tudi oblači," pravi Beavanova. Skupaj s petnajstimi šiviljami je za kostume porabila skoraj 15 kilometrov tajskega blaga iz Chiang Maia (grobega bombaža, svile in potiskanih tkanin za tradicionalne saronge). "Tajska moda leta 1862 je bila zelo ekscentrična, nanjo je vplivalo mariskaj," razlaga Beavanova. "Denimo sosednji Indija in Kitajska pa francoska moda iz bližnjih kolonij. Kanec Ludvika XIV. je viden pri mnogih klobukih."

Tudi obrazi osrednjih igralec in statistov so morali biti v skladu z eksotičnimi kostumi. Tennant pravi: "Tajski obraz je nekaj posebnega. Želeli smo, da bi bili obrazi v našem filmu takšni, kot jih še niste videli, zato smo izkoristili dejanski vpliv sosednjih držav Siama, vključno z Burmo, Vietnamom in koloniziranimi državami, kjer sta se mešala angleški in francoski vpliv."

Beavanova je dobila še nekaj dodatnih nenavadnih zadolžitev - obleči je morala tudi 19 slonov, ki se pojavijo v filmu. Zanje so organizirali posebna pomerjanja "garderobe," med katero so bili tudi t.i. howdah, okrašeni sedeži za ježo, kot tudi okrasne odeje ter okraski za ušesa in vrat. Kot so povedali trenerji živali, so se sloni pred njimi prav prešerno važili v svojih izbornih opravah. Za slone ter druge živali - bike, krave, piščance, koze, kače, 100 konj - je odgovarjala Rona Brown, ki je sodelovala že pri Dr.Dolittlu iz leta 1969 in Gorilah v megli. Vse slone so pripeljali iz Malezije, uriti pa so jih začeli tri mesece pred začetkom snemanja. Njihova starost je bila od enega do 57 let. Za slone je ves čas skrbelo 56 trenerjev in veterinarjev; sedem med njimi izključno samo za njihove uravnovešene obroke, ki so jih trikrat dnevno pripravljali iz banan, papaje, krompirja, trave, vejevja, jabolk in sladkornega trsa. Brownova zagotavlja: "Sloni radi delajo na filmskem prizorišču. Radi so med ljudmi, saj jim to daje občutek odgovornosti in koristnosti. Sloni, ki smo jih uporabili pri Anni in kralju, so hišni ljubljenčki malezijskih družin. V posameznih družinah jih imajo že po več generacij. Poskrbeli smo, da so živali v našem filmu prišle iz ljubečih ognjišč. Slone niso na filmu še nikoli uporabili tako kot pri Anni in kralju. Delajo reči, ki jih še niste videli. Dejansko igrajo."

Anno in kralja so snemali vso pomlad leta 1999. Jashni pojasnjuje: "Kadar snemate tako veličasten film, morate snemati na lokaciji, kakršna je Malezija. Izjemno lepa je, tam obstajajo neokrnjeni paradiži, kakršen je denimo Langkawi. Nikjer drugje kot samo na Vzhodu lahko opazujete, kakšen Vzhod v resnici je."

Tennantovo navdušenje nad filmom in prizoriščem snemanja je očitno. Posebej dobro se spominja enega prvih obiskov Tajske, ko so še iskali lokacije. Med sprehodom po ulicah Bangkoka je naletel na izvedbo opere na prostem. Lokalni prebivalci so se ustavili in si jo ogledalovali, vsrkavali magičnost mesta in njegovih ljudi: "Tega nepozabnega dne v Bangkoku sem se počutil, kot bi bil v lastnem filmu. Če bomo ujeli samo 10 odstotkov tega sanjskega kulturnega duha v Anni in kralju, bo film še dolgo ostal v spominu občinstvu po vsem svetu."

O glavnih igralcih

Jodie Foster (Anna Leonowens) je dobitnica dveh oskarjev za glavno žensko vlogo: za upodobitev žrtve posilstva v Obtoženih in za upodobitev posebne agentke FBI Clarice Starling v uspešni srhljivki Ko jagenjčki obmolknejo. Kot režiserka je debitirala leta 1991 z Malim možem Tatom, v katerem je tudi nastopila in je navdušil kritike. Režirala in producirala je še Domov na počitnice. Nazadnje smo jo videli v Stiku.

Leta 1992 je ustanovila produkcijsko hišo Egg Pictures, v okviru katere so posneli Nell (1994), za katero je prejela oskarjevsko nominacijo; Domov na počitnice (1995); televizijski film The Baby Dance (1998), ki je prejel nagrado Peabody in tri nominacije za zlati globus, med drugim v kategoriji najboljši televizijski film oziroma miniserija; ter pred kratkim narejeni Waking the Dead v režiji Keitha Gordona z Billyjem Crudupom in Jennifer Connelly. Leta 1996 so v Združenih državah tudi distribuirali nagrajeni film Hate.

Fosterjeva je pričela kariero pri treh letih, ko je nastopila v reklami za Coppertone. Potem je nastopala v številnih televizijskih serijah, na primer Myberry Rfd, The Courtship of Eddie"s Father, My Three Sons ter Paper Moon. Na filmu je debitirala pri osmih letih v Napoleonu in Samanthi. A občinstvo je zares opozorila nase z nastopom v Alice ne živi več tukaj (1975) ter v Taksistu Martina Scorseseja (1976). Vloga ji je prinesla oskarjevsko nominacijo ter nagradi Nacionalne zveze filmskih kritikov ter Losangeleškega kroga kritikov. Postala je tudi edina ameriška igralka, ki je od British Academy of Film and Television Arts prejela dve nagradi, za najboljšo stransko igralko in najboljšo novinko za Taksista oziroma Bugsyja Malonea. Leta 1976 je nastopila v kar štirih filmih, Bugsy Malone, Taksist, Echoes of Summer ter Little Girl Who Lived Down the Lane. Vse so predvajali na festivalu Cannes-u.

Jodie je skupaj nastopila v 33 filmih, meddrugim Tom Sawyer, Freaky Friday, Foxes, The Hotel New Hampshire, The Blood of Others, v katerem je Jodie, ki govori več jezikov, tekoče govorila francosko, Siesta, Stealing Home, Five Corners, Shadows and Fox, Sommersby in Maverick.

Za Ko jagenjčki obmolknejo je poleg oskarja prejela zlati globus, BAFTO ter nagradi Newyorških in Chicaških filmskih kritikov.

Njen naslednji film bo Flora Plum, ki ga bo režirala in producirala. Pripoveduje o cirkuškem spačku, ki se usmili revne deklice, jo popelje v slavo ter se obenem zaljubi vanjo.

Fosterjeva je z odliko iz književnosti diplomirana na Yaleu leta 1994.

Chow Yun-Fat (kralj Mongkut) je v poznih petdesetih otroštvo preživljal v ribiški vasi na otoku Lamma v Hong Kongu. V mesto se je preselil pri desetih letih, pri 17-tih pustil šolo in opravljal številna priložnostna dela. Na prijateljevo prigovarjanje se je vpisal na igralski tečaj na TVB, hongkonški najvplivnejši televizijski postaji. Leto kasneje je uspešno zaključil študij in s TVB podpisal igralsko pogodbo. Že čez nekaj let je osvojil status glavnega igralca po zaslugi inteligentnosti, čednega videza, marljivosti in igralskih sposobnosti. Leta 1978 je nastopal v dramski nadaljevanki Hotel, posneli so 128 epizod. Po zaslugi te nadaljevanke je postal televizijski zvezdnik in prepoznavno ime v domačem Hong Kongu. Leta 1981 je spet navdušil z nadaljevanko The Bund, v kateri je igral gangsterja v Šanghaju v tridesetih. Tako je postal prepoznavno ime v prav vsaki jugovzhodni azijski državi.

Filme je pričel snemati leta 1977, a kot sam priznava, so njegovi prvi komajda omembe vredni. Prvič je uspel leta 1982 z novovalovskim režiserjem Anom Huijem, s katerim sta posnela The Story of Woo Viet. V tistem času je bilo tržišče zasičeno s poceni posnetimi kung fu filmi. The Story of Woo Viet predstavlja prelomnico v zgodovini hongkonškega filma kot prvi "resni" film, ki je bil všeč tako kritikom kot gledalcem. Po njegovi zaslugi je Chow Yun-Fat postal tudi pravi filmski zvezdnik. Od takrat je njegova filmska kariera v polnem zagonu. Sreča mu je naklonila same dobre filme in vloge. Leta 1985 je posnel Hong Kong 1941 Pochiha Leonga, za vlogo v katerem je prejel nagrado kot najboljši igralec na Azijskem filmskem festivalu v Tokiu kot tudi nagrado Golden Horse na Tajvanu.

Leta 1986 je posnel 12 filmov, kar je rekord za glavnega igralca. Eden od njih je A Better Tomorrow Johna Wooja, ki se je ob prihodu v kino takoj zapisal v filmsko zgodovino. Podrl je ne le blagajniške rekorde v Hong Kongu, Tajvanu, Singapurju, Maleziji, Tajlandu, Indoneziji, Južni Koreji in po kitajskih četrteh povsod po svetu, po njegovi zaslugi je Chow Yun-Fat postal superzvezdnik. Za vlogo je prejel hongkonško različico Oscarja. Še bolj pomemben je podatek, da je botroval rojstvu fenomena: občinstvo je povsod navijalo in udarjalo z nogami ob tla, kadarkoli se je pojavil na platnu. Mladeniči so pričeli nositi enaka črna očala in dolge plašče kot njegov filmski lik. Zanje je bil junak.

Med njegovimi filmi, ki jih je posnel v letih takoj za prvim velikanskim uspehom, so: Love Unto Waste Stanleya Kwana, Dream Lovers Tonyja Auja, An Autumn Tale Mabel Cheung, City on Fire ter Full Contact Ringa Lama, All About Ah Long Johnnyja Tuja, Love & Death ter Saigon Tsuija Harka, The Killer, Once upon a Thief ter Hard-Boiled Johna Wooja ter številne druge. Za vloge v City on Fire ter All About Ah Long je prav tako prejel hongkonški različici Oscarja.

Februarja leta 1990 je Chicaški umetniški inštitut organiziral retrospektivo filmov Chow Yun-Fata, ki se jo je tudi sam udeležil. Isto retrospektivo sta organizirala tudi Azijsko združenje v New Yorku in Ameriški filmski inštitut v Washingtonu. Takrat je bil Chow prvič deležen mednarodne pozornosti in priznanja.

Njegov prrvi ameriški film so bili Elitni morilci.

O filmskih ustvarjalcih

Andy Tennant (režija) je debitiral kot režiser družinskega filma It takes two, v katerem so igrali Kirstie Alley, Steve Guttenberg in dvojčki Ashley in Mary - Kate Olsen, ki ju poznamo po vlogi Michelle v Polni hiši. Do sedaj so prodali tri milijone video kaset filma It takes two. Tennant je režiral precej filmov za televizijo, med drugim Keep the Change z Williamom Petersonom, Jackom Palancom, Buckom Henryjem in Lolito Davidovich ter The Amy Fisher Story z Drew Barrymore. Kalil se je z režijo nadaljevank Čudežna leta, Pustolovščine Brisco Countyja jr., Parker Lewis can"t lose in The Byrds of Paradise. Režiral je tudi uvodno epizodo Sliders.

Rodil se je v Chicagu in študiral dramske umetnosti na Univerzi južne Kalifornije. V zabavni industriji se je najprej poskusil kot igralec, nato pa je začel pisati scenarije za televizijske filme, denimo za Moving Target in What She doesn"t know.

Predlani smo videli njegov film Na vrat na nos in lani v Pepelkini ljubezenski zgodbi.

Caleb Descanel (kamera) trenutno snema Patriota v režiji Rolanda Emmericha z Melom Gibsonom v glavni vlogi. V oko kamere je ujel še filme Ljubezen v steklenički, Upanje ostaja, Fly Away Home, Lahko se zgodi tudi vam, Slugger's Wife, The Natural, Pot v vesolje, Let's Spend the Night Together, Being There, The Black Stallion, More American Graffiti ter A Woman Under the Influence. Posnel je tudi tiste dele Titanika, ki so se dogajali v sodobnosti.

Luciana Arrighi (scenograija) je bila scenografka pri naslednjih filmih: Jakob the Liar, Sen kresne noči, Življenje s Picassom, Razsodnost in rahločutnost, Victory, Samo ti, Ostanki dneva (nominacija za oskarja), The Innocent, Howardov kot (prinesel ji je oskarja, nominacijo za nagrado BAFTA), Bye Bye Columbus,Close My Eyes, The Rainbow, Madame Sousatzka, Mrs. Soffel, Ploughman's Lunch, Privates on Parade, Return of the Soldier, My Brilliant Career, Night of the Prowler ter Sunday Bloody Sunday.

Jenny Beavan (kostumi) je oblekla igralce v filmih Tea with Mussolini, Johnny Hit and Run Pauline, Pepelkina ljubezenska zgodba, Metroland, Jane Eyre, Razsodnost in rahločutnost (nominacija za oskarja in nagrado BAFTA), Jefferson v Parizu, Black Beauty, Ostanki dneva (nominacija za oskarja), Howardov kot (nominacija za oskarja in nagrado BAFTA), Swing Kids, Blackheath Poisonings, The Bridge, Impromptu, Mountains of the Moon, The Deceiver, A Summer Story, Maurice (nominacija za oskarja), Soba z razgledom (oskar in nagrada BAFTA), Bostončani (nominacija za oskarja in nagrado BAFTA) ter Jane Austen in Manhattan.