24 tednov
»Ženske pred nami so se trdo borile za pravico do odločanja o svojem telesu. Velika dobrina. Vendar poleg novega medicinskega napredka ta razvoj lahko prinese tudi nepredvidljive odločitve. Zagotoviti moramo, da se ne zgodi samo tisto tehnično mogoče, temveč tudi kar si resnično želimo.«
- Anne Zohra Berrached, režiserka
Nagrade
Berlinale 2016 (nagrada in nominacija za Zlatega medveda), Chicago 2016 (nominacija za najboljši film), Oostende 2016 (nagrada za najboljši film),…
Festivali – Carigrad, Edinburgh, Riviera Naya, Mill Valley, Philadelphia, CPH: PIX, …
Anne Zohra Berrached
Rojena leta 1982 v Erfurtu v nekdanji Nemški demokratični republiki. Po študiju socialne pedagogike je v Londonu delala kot učiteljica igre. Med študijem na filmski akademiji Baden-Württemberg je režirala odmeven kratki dokumentarni film Heilige & Hure, drama 24 tednov pa je njen prvi film.
Filmografija
2010 Der Pausenclown (kratki)
2012 Mars Venus Venus Mars
2012 Hunde wie wir (kratki)
2012 Heilige & Hure (Saint & Whore) (kratki dok.)
2013 Zwei Muumtter (Two Mothers)
2013 Rechte Hand (The Right Hand) (kratki)
2016 24 Wochen (24 tednov)
Tvoj komentar
Si film že videl in želiš svoje vtise deliti z drugimi? Napiši svoj komentar! Zanimive ocene filmov bo urednik nagradil z 
.
S komentarji obiskovalci izražajo svoja mnenja, ki niso povezana z uradnimi stališči podjetja. Pridržujemo si pravico do neobjave komentarjev, ki se v vsebinskem smislu ne navezujejo na obravnavani film, ki so žaljivi, opolzki ali brez kakršnega koli pomena. Enako velja tudi za komentarje, ki izražajo in spodbujajo nestrpnost, navajajo h kriminalnim dejanjem ipd. Komentarje izločamo po lastni presoji. Za mnenja ne odgovarjamo.
Mnenje bo napisano z očmi gledalke brez praktičnih lastnih izkušenj o tem perečem problemu in izzivu tako sodobnega kot vseh časov.
Prejšnje ere je od abortusa odvračala cerkev, kar vpliva tudi na razmišljanje sodobnega človeka, kot je tudi Marcus.
Drama je razvojna, saj se od prve odločitve, da otroka obdržijo, prek palete razmišljanj, spoznanj in čustvovanj razvije do zadnje, ki je odločitev za splav.
Zanimivo, da izrazi svoje mnenje o bratcu tudi otrok. Ko vidi, kako drugačni in čudni so otroci z Downovim sindromom, se odvrne od njih in pove, da ne mara takega bratca.
Svoje odklonilno stališče izrazi tudi njena mama, kar sprva vzamejo kot vmešavanje, toda rušilna kal je zasajena in ne odneha vrtati kot črv v srcu matere vse do konca filma.
Dileme so ogromne in zastrašujoče, vendar skoz vse pasti dvojica pripluje zmagovito, trdno odločena, da se uresniči materina volja. Mati ima namreč pravico odločanja, in to odvzame krivdo očetu. Ta se nekako sprijazni z dejstvi in to poveže družino, da ostane skupaj in zaživi spet normalno zakonsko in družinsko življenje, seveda z grenkim priokusom storjenega dejanja.