Povej naprej: Izvor je najbolje obiskani izvirni naslov leta

Med "neizvirnimi" filmi je največ priredb oziroma ekranizacij literarnih ali dramskih del. Studii izkoristijo priredbe tako zaradi estetskih razlogov kakor tudi zaradi pridobivanja kulturnega ugleda in občinstva. Pri tem so bistveni komercialni učinki: filmi, ki so priredbe gledališke (Mamma Mia!) in literarne uspešnice (npr. Da Vincijeva šifra, Harry Potter, Zgodbe iz Narnije, Mlada luna in Gospodar prstanov), imajo boljšo možnost, da postanejo uspešnice, saj si takšne filme običajno ogleda veliko tistih, ki so bili seznanjeni z izvirnim delom. Uspešna priredba pa lahko prispeva tudi h komercializaciji na primer povsem nekomercialnega literarnega dela. Med priredbe lahko v zadnjem času štejemo tudi ekranizacije stripov ter stripovskih romanov (npr. 300, Spider-Man, Iron Man, Možje X, Inšpektor Gadget, Hulk), risank (npr. Scooby-Doo, Looney Tunes ponovno v akciji), resničnih zgodb in dogodkov (npr. Ujemi me, če me moreš, Sestreljeni črni jastreb, Snif, Hurikan, Erin Brockovich, Prebujena vest), zanimivih člankov (npr. Valovi smrti), uspešnih TV serij (npr. Jackass, Lovec na krokodile, Seks v mestu), igrač (Transformerji), soundtrackov (Alvin in veverički) in tudi računalniških igric (npr. Lara Croft: Tomb Raider, Perzijski princ: Sipine časa). Odkup avtorskih pravic za takšne priredbe lahko med studii in producenti sproži pravo bitko.

Glede izvirnosti v povprečju dosegajo največji blagajniški prihodek filmska nadaljevanja (ang. sequels) in preddeli (ang. prequels), ki obravnavajo dogajanje, ki je časovno pred tistim, o katerem govori izvirni film (npr. Hannibal: Rojstvo zla). Nadaljevanja in preddele povezuje isti žanrski model, pripovedni koncept in velikokrat tudi osrednji liki. Te največkrat igrajo tudi isti igralci, ki lahko s svojimi prepoznavnimi vlogami v očeh javnosti in medijev postanejo nenadomestljivi in s tem ključno vplivajo na uspeh ali neuspeh nadaljevanja filma. Harrison Ford je tako Indiana Jones, Arnold Schwarzenegger je Terminator, Anthony Hopkins je Hannibal Lecter, Sylvester Stallone je Rocky Balboa in Rambo, Mike Myers pa je Austin Powers. Takšnim igralcem lahko nadaljevanja prinašajo velikanske zaslužke, producentom pa serije prinašajo vrsto drugih prednosti. Serijski junaki zaradi tipizacije namreč hitro dosežejo široko priljubljenost, kar zagotavlja stalen in zanesljiv blagajniški prihodek, scenaristom se ni potrebno izmišljati vedno novih likov, pri zapletih gre običajno zgolj za variacije enih in istih vzorcev, isto kostumsko in scensko opremo pa je mogoče uporabiti v več filmih, s čimer se negativni stroški še znižajo.

Jedro delovanja slehernega studia in ameriške filmske industrije so torej ravno tiste blagajniške uspešnice, ki jih producenti lahko izrabijo za nadaljevanja. Ob bolje znanem obsegu ciljnega občinstva je napovedovanje blagajniških prihodkov pri nadaljevanjih že bistveno lažje, velika vrednost nadaljevanj pa ne leži le na prihodkih, generiranih na blagajnah, temveč v sinergiji manj tveganih pomožnih trgov, kot so na primer televizijska produkcija, tematski parki in potrošniški proizvodi (soundtracki, knjige, videoigre itn.). Končni cilj je jasen – studio si s filmi želi zagotoviti blagovno znamko, s katero bo lahko dolgoročno poganjal vse svoje ostale posle. Najbolj poznane blagovne znamke so v filmski industriji Vojna zvezd, James Bond, Jurski park, Zvezdne steze, Batman, Indiana Jones, Rocky, Mumija, Volkodlak, Terminator ipd.

Tudi praksa ponovnega snemanja (ang. remake) se je pojavila predvsem iz komercialnih razlogov: z novim filmom ponoviti uspeh starega, seveda z novo zvezdniško zasedbo in novimi tehničnimi dosežki oz. posebnimi učinki. Najuspešnejše predelave so v zadnjih letih postali filmi Zvezdne steze (2009), Sherlock Holmes (2009), Vitez teme (2008), King Kong (2005), Jaz, legenda (2007), Vojna svetov (2005), Oceanovih 11 (2001), Planet opic (2001), Mumija (1999) in Naključni milijonar (2002), nekaj pa je bilo tudi uspešnih ameriških priredb tujejezičnih uspešnic, ki imajo kljub izvirnosti zgodbe in celotne izvedbe omejeno občinstvo. Med slednje lahko prištejemo predelave, kot so Krog (2002), Vanilla Sky (2001) in Insomnia (2002).