Avtor, Robert B. Haas, obudi z množico bogatih posnetkov številne podobe različnih pokrajin, ki jih kontinent ponuja, njegovo raznoliko divjino in dramatične naravne značilnosti, kot jih opazimo iz veličastnega zornega kota - zraka - , ter nam tako odstopi najden zaklad podob, ki so tako presenetljive, žlahtne in nepozabne, kot je Afrika sama.
Razstava izbora fotografij bo na ogled tudi v ljubljanskem, mariborskem in celjskem Koloseju, in sicer:
- od 30. avgusta do 8. septembra v Ljubljani,
- od 9. do 22. septembra v Mariboru in
- od 23. septembra do 10. oktobra v Celju!
Ozadje
Navdušenje Roberta B. Haasa nad Afriko je svoje obličje dobilo v štirih že izdanih knjigah: Slika Afrike (A Vision of Africa, 1998), Lovci (Predators, 2001), Bitja iz Afrike (African Critters, 2002) in Deset dni na reki Chobe (Ten Days on the Chobe, 2002). Nobena knjiga ni bila dana v prodajo, temveč so bile vse podarjene šolam, knjižnicam, dobrodelnim fundacijam in organizacijam, ki se zavzemajo za ohranitev divjine, po celem svetu. Leta 2002 je Haas za svoj doprinos k ohranitvi ogroženih vrst in okolja prejel nagrado Okoljevarstvenega programa Združenih narodov.
Knjiga Deset dni na reki Chobe (Ten Days on the Chobe) vsebuje izključno fotografije in dnevniške zapiske, ki so nastali med desetdnevnim safarijem v času, ko se je odvijala drama terorističnega napada 11. septembra leta 2001. Haas je za vse gasilce mesta New York in družine gasilcev, ki so zaradi napada izgubili svoje bližnje, priskrbel 18.000 izvodov knjige.
Javnim osnovnim šolam v New Yorku in državi Texas je kot učni pripomoček podaril 25.000 izvodov svojega fotografskega dnevnika za otroke z naslovom Bitja iz Afrike (African Critters). Za javne šole v Namibiji in pokrajini Western Cape v Južni Afriki ter za mrežo organizacije Jane Goodall z imenom "Roots and Shoots", ki ima svoje izpostave v več kot 80 državah, je izšla posebna izdaja knjige.
Haas je študiral na univerzah Yale in Harvard. Na obeh institucijah mu je bila dodeljena profesura in na obeh je pogosto predaval. Je tudi predsednik uprave in soustanovitelj privatnega investicijskega podjetja v Dallasu Haas Wheat & Partners, ki se je specializiralo za pridobivanje deležev in strateške investicije. Od leta 2002 usmerja svoje umetniške napore izključno v fotografijo iz zraka, zato da bi iz tega edinstvenega zornega kota ujel veličino in mističnost afriškega kontinenta.
Afrika - Portret iz zraka
Osupljiva zbirka barvnih fotografij upodablja veličino in raznolikost Afrike iz zornega kota, ki vzbuja globoko spoštovanje. Knjiga ponuja več kot le nenavaden pristop k portretiranju subjekta. Prikaže nov način slikanja čudovitih pokrajin in eksotične divjine Afrike. Že znane podobe postanejo poduhovljene, prvobitne, skrivnostne in prebudijo v nas začudenje, ki ga slike iz vsakdanjika ne morejo več.
Med križarjenjem po kontinentu v helikopterjih in lahkih letalih je Robert B. Haas v objektiv ujel osupljivo množico vznemerljivih podob. Nekatere lahko hitro prepoznamo, npr. senca treh žiraf ob svetlikajočem se bocvanskem jezeru, medtem ko druge vznemirjajo s svojimi abstraktnimi obrisi, kot je na primer podoba namibijske peščine ogromnih razsežnosti, katere ukrivljen rob ostro ločuje rumen pesek od oranžne sence. Prepletene pasti za ribe v južnoafriškem zalivu so podobne besedilu napisanem v že zdavnaj pozabljenem jeziku in etiopijske usedline žvepla naravnost eksplodirajo v temnih vodah kot supernova v vesolju.
Čudovita je tudi pointilistična kompozicija v beli, roza in sivi barvi. Šele ko opazimo par iztegnjenih kril, ugotovimo, da je na sliki ogromna jata flamingov, zgrnjenih vzdolž kenijske obale.
To je samo nekaj podob, ob katerih nam zastane dih in ki sestavljajo portret Afrike, kot je še nikoli nismo doživeli. Kraljestvo svetlob in senc, teksture in barv. Vsaka podoba je drugačna in prav vsaka je osupljiva. Tako slika levinje, ki napade čredo več stotih bivolov, kot tudi vijugasti tokovi v reki lave ali pa pločevinaste strehe barakarskega predmestja, ki tvorijo mozaik človeške skupnosti. Med to fotografsko gostijo so posejani kratki dnevniški vložki fotografa, ki objamejo podobo z mislimi, ki so fotografa prešinile, medtem ko je svetloba potovala skozi objektiv.
Afrika, Portret iz zraka je tako fotografska mojstrovina kot tudi edinstvena panorama afriškega življenja. Očara in osupi tako oko kot domišljijo.
Afrika - Portret iz zraka: nekaj fotografij v pokušino
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Afrika - Portret iz zraka: Predgovor
Afrika je kontinent v tranziciji, kontinent ekstremov - izjemno prostoren, skrivnosten, kompleksen, unikaten v svoji raznolikosti. Kontinent, na katerem istočasno sobivajo vzporedne in na videz nasprotujoče si realnosti.
Nenehno smo izpostavljeni samo enemu obrazu Afrike: problematični in neznansko revni Afriki, ki jo nadlegujejo bolezni in konflikti, nasilje in korupcije, lakota in suša. Ta brezupna, revna Afrika potrebuje pokroviteljsko finančno pomoč in vodenje bogatih narodov. Iskreno povedano, po 30 letih življenja v Afriki sem že precej naveličana trenutne slike o beraški Afriki.
Odločila sem se, da zapojem refren drugačne Afrike. Tiste Afrike, v kateri živim vsak dan in ki še vedno ima neprecenljive kvalitete, ki jih je večji del sveta izgubil.
To je podoba Afrike matere, zdraviteljice, sočutne, prijazne, gostoljubne in potrpežljive. Radodarne, spiritualne, ponosne, neukročene, plemenite, divje in neizmerno lepe Afrike. Afrika, ki ne potrebuje vedno pomoči, temveč Afrika, ki svetu lahko veliko ponudi. Ima modrost, ki jo preostanek našega planeta potrebuje.
Ko me je Bobby Haas poklical in predlagal, da napišem uvod za knjigo o Afriki, videni iz zraka, sem v njegovem prizadevanju prepoznala svoje. V Bobbyjevi strastni razlagi, kaj hoče s knjigo doseči z izbranimi besedami in z zvenečim naslovom Skozi oči bogov (naslov v izvirniku, op. prev.), sem prepoznala pristno odločnost Bobbyja prikazati drugi obraz Afrike, ki je drugačen od negativnega značaja posredovanega s strani medijev. Bobby je bralce hotel popeljati v nebo skupaj z njim, da bi jim preko svojih slik posredoval darilo Afrike iz drugega vidika: čudovite in odlično posnete podobe, ki nam posredujejo vizualno bistvo današnje Afrike.
Spoznala sem, da bi Bobbyjeva Afrika dolgoročno lahko spremenila prevladujočo sliko brezupne Afrike. Njegova Afrika bi pokazala kontinent nevzporedljivih raznolikosti, zibelko vsega, kar je obstajalo ob nastajanju življenja. Takšne fotografije bi odkrile neizmerno lepoto v preprostih stvareh. Ljudi in naravne vzorce pokrajin bi spremenile v umetniške mojstrovine, ki bi zajele bistvo neopevane Afrike. Tiste Afrike, ki bo mogoče za vedno izginila, če ne poskrbimo zanjo.
Začutila sem, da je Bobby eden izmed redkih, ki bi mu kljub majhnim možnostim uspelo ujeti in prikazati takšno sliko Afrike. Vedela sem, da je za tovrstne fotografije potrebno veliko časa in poguma. Bobby bo potreboval resnično strast, da bo neskončne ure preživel na stranici helikopterja v vetru, da se bo prebil skozi birokratske zadeve nadležnih uradnikov, da bo premagal majhne ovire in velike stroške. Vendar sem prepoznala in spoštovala kvaliteto njegove iskrene vdanosti nalogi, ki je prekašala vse ovire. In všeč sta mi bila norost in veličina, ki sta se skrivali v njegovem pogumnem lovu. Vedela sem, da častno dejanje potrebuje odličnega borca. Še preden je bil najin prvi pogovor končan, sem bila prepričana o tem, da je on pravi. Dogovorila sva se, da se srečava in začneva z lovom.
Ogromen barven insekt, helikopter, se je nahajal v visoki savanski travi hribov Makena, na robu pokrajine Kurmakini v južno-osrednji Keniji. Bil je neskladen z ozadjem modrih pobočij doline "Great Rift" in s širino jezera Baringo, posejanega z otoki. Bobby Haas je izstopil. Vitek, privlačen moški, zadržan in vljuden, s pozornimi očmi in, kot sem domnevala, z železno voljo.
Čez nekaj ur smo leteli med pobočji soteske Mukutan, katere nazobčani prsti skal, stari toliko kot planet, so bili okrašeni z lianami, slapovi in palmami. Bobby je zavrgel svojo zadržanost. Zgovoren in razburjen od pričakovanja, prevzet od nalezljivega navdušenja nad džungelskim rajem pod nami in vizualnih možnosti, ki jih je ponujal. Ko smo leteli nad vasmi Mukutani, smo z očmi preleteli do kraja, kjer se velika dolina odpre. Zaradi njenega ekvatorskega diha so drevesa rasla divje in visoko v tropski bujnosti.
Kot zelen piton ogromna reka Mukutan se vije tukaj skozi bajne gaje palminih dreves. Reko sem poznala kot kaplje blatne vode, ki izvirajo iz skale pod mojim Gnezdom, kot sem imenovala svoj dom na pobočju. Od tam se reka vije skozi Ol Ari Nyiro izvire in dokončno izlije pri Maji ya Nyoka v veličastne slapove. Ampak tukaj, pod menoj, je že šla skozi vse to in postala je široka in počasna.
Ko smo leteli proti jugu, smo lebdeli nad jezerom Bogoria, kjer se razmnožujejo manjši flamingi in za katerega sem si prizadevala, da bi ga razglasili za svetovno dediščino UNESCA. To se ni zgodilo, vendar bodo jezero zdaj mogoče vključili v pomembnejši načrt za zaščito kultur in okolja področij ob afriškem Velikem tektonskem jarku, čudoviti zarezi v zemljo, ki se vije skozi 22 držav. Če se načrt uresniči, bo dolina izven dosega politike, religije, rase in človeške eksplotacije, ki je največja dolgoročna grožnja vsakemu takšnemu področju.
Ko smo gledali jezero Bogoria pod nami, smo videli njegove zelene, s sodo bogate globine, ki jih obdajajo strme gore, katerih vrhovi so zaradi flamingov roza barve. Pogled je bil omamen, prvinski. Spletene pasti za ribe so postale arabeske iz stare čipke na zelenem steklu, sive skale postlane s ptičjim gnojem so prevzele izgled primitivnih skulptur, jata pelikanov z iztegnjenimi krili se je preoblikovala v bele pahljače, ki jih premika nevidna roka.
Celo med prvim poletom je v Bobbyju prišlo do izjemne preobrazbe. Ne ozirajoč se na nevarnost, se je tvegano vrgel skozi odprta vrata helikopterja in naredil številne posnetke v hitrem zaporedju. Vsak dober posnetek je poudaril s strastnim vzklikom. To mi je bilo všeč. Bil je prevzet. Na koncu prvega izleta sva vedela, da bova še veliko potovala skupaj.
Leteti nizko nad Afriko v majhnem letalu je nekaj nepozabnega. Zelo se razlikuje od letenja nad razvitim in naseljenim Zahodom. V Kenijo sem se nedvomno zaljubila, ko sem prvi dan po prihodu iz Italije leta 1970 letela nad njo. Bili smo v majhnem letalu in med letom smo skoraj oplazili drevesne krošnje. Še vedno se spomnim presenečenja, vznesenosti zaradi letenja nad Afriko, drsenja po zemlji tik pred pristankom našega malega letala na postajališču poleg landroverja, ki je bil parkiran na zemljišču kluba Mnarani v Nairobiju.
Precejšen del kontinenta je še vedno neobiskan in prvinski kot takrat. In cel kontinent je blizu stvarstvu. Ob vzletu z letalom se pokrajina odpre s čudovitimi razgledi na hribe in drevesa in savane in polja in črede. Pod nami se sprehaja raznolika zbirka: ljudje v oblačilih močnih barv, žirafa, ki gleda iz bodičastega grmičevja, slon, ki pomaka svoj rilec v rečni jarek. Iz zračne perspektive postanejo celo urbane vasi, ki so sicer prizorišče umazanije in revščine, slikovito, živahno lepe. Vse, kar vidimo iz zraka, ne glede na to, kako tragična, nečista ali nejasna slika je to, se pretvori v novo kvaliteto. Prevzame prozornost zraka in se vzdigne visoko.
Ne slišimo glasov, ne vohamo smradu, ne čutimo vročine, ne vidimo brazgotin, ki sta jih trud in utrujenost jedkala v obraz in ki so vrezane v okončine. Z našimi prostranimi, panoramskimi prodirnimi očmi vidimo stvari, ki so ponavadi izven dosega človeškega pogleda. V tišini in misteriju poleta se počutimo kot bogovi.
Tako sem se pogosto počutila, ko sem letela z Bobbyem in njegovim izredno izkušenim pilotom, Humphreyem Carterjem. Na enem znamenitem potovanju smo vzleteli v Makeni in se namenili na obalo Kenije. Med potjo smo se ustavili sredi ničesar, da bi dotočili gorivo. Med zamršenimi palmami so na obrežjih reke Tana čakale kante letalskega goriva v grmih.
Čeprav je polet trajal samo dve uri, smo v tem času pod nami opazovali spreminjajočo se preprogo: neskončne ravnine, ki jih je zgodnji dež odel v mehko zeleno barvo mirinih dreves; presenečena levinja, ki je ujela bradavičasto svinjo in s plenom v ustih teče proč od sence helikopterja, medtem ko jo ravnodušne gazele opazujejo; prva srebrna drevesa kruhovca, ki so podobna naplavljenim velikanom, vzvišena in modra; gnezda slamnatih streh v vaseh; majhna, samotna mošeja na hribu, pobarvana v vznemirljivo, domiselno modro. Pod nami se svetlika Indijski ocean z negovanimi vzorci peska, ki jih je odkrila oseka. Bili smo nad otočjem Lamu, ki je prava paša za oči. Ko smo lovili sonce skozi lisaste mangrove, smo se čudili kanalom, ki so se vili okrog kupov soli, ki so bili podobni bisernim pikam, vtkanim v dragocen rožnat damast. Pesek so preplavile prvobitne, amebam podobne rjast tvorbe in temno zelene bakrene prevleke. Ribiči so med oseko dvignili svoje mreže, pri čemer so bili tako osredotočeni na svoje delo, da sploh niso pogledali proti nebu, ko je nad njimi lebdela naša senca.
Dnevi so minevali. Ob zarji smo našli vasi, bele ptice na otočkih, prvobitne zalive azurno modre barve. Preleteli smo draguljsko otočje Bajuni, peščico otokov, ki se raztezajo ob meji s Somalijo, ozko plažo pri kraju Mkokoni, kjer sem nekoč na začetku sedemdesetih dva tedna taborila, cesto v Rubu, ki jo je kljub grmičevju mogoče prepoznati. Arabski čolni s trikotnimi jadri so hiteli v večerni sapici kasi kasi. Odkrili smo rumeno jadro v zalivu Malindi in osamljeno drevo kruhovca, ki je stražilo pred staro hišo družine Finch Hatton v kraju Takaungu, kjer je Dennis Finch Hatton nekoč na plaži pristajal s Karen Blixen.
Tam smo z jastogi in mangrovimi raki proslavili prvo zračno odisejo in nato zaspali ob brnenju platic ventilatorjev, ki so mešali vročino v naših z belo barvo pobarvanih sobah z visokim stropom.
Na južni kenijski obali smo se nastanili v čudovitem letovišču Alfajiri. Ponoči smo večerjali pod palmami v soju sveč, podnevi pa smo leteli in odkrivali obale Indijskega oceana vse do mesta Shimoni in kanala Pemba, skoraj na tanzanijski meji. Zelo dobro sem poznala kraj, ker sem pred mnogimi leti s svojim pokojnim možem in sinom cele dneve lovila ribe. Ko sem ga prvič videla iz zraka, sem ga začutila na drugačen način. Ogromni pasovi še nedotaknjenih gozdov so se dvigali iz spletov divjih in neprehodnih grmov. Ruševine stare mošeje so bile skoraj skrite v vegetaciji in krhki leseni kanuji s prevesami so se raztezali okrog čeri ob obali. Bobby je bil presenečen in očaran s spektakularno, pristno lepoto in nepričakovano raznolikostjo, ki jo je kenijska obala nudila. Sama sem bila zadovoljna, ko sem ugotovila, kako malo se je v 30 letih, odkar sem jo zadnjič videla iz zraka, spremenilo.
Vsak dan, ko smo se povzpeli v nebo, nas je prevzel razveseljiv občutek breztežnosti. In skupaj z njim podoba svobode, ko gledam na zemljo iz zraka, kot da smo ptice, ki se selijo na jug, letijo na tokovih ob grebenih, ki spremljajo dolino Great Rift. Začutili smo nedolžnost, ki jo ima le še Afrika.
V prirojeni lepoti Afrike je nekaj unikatnega in zelo krhkega. Nekaj starodavnega in čudovitega je v odprtih prostorih in brezmejnih horizontih, ki se neomadeževano brez prisotnosti človeka razprostirajo. Mi, ljudje, in naše delo smo že tradicionalno zasedli primeren prostor ali košček tukaj. Na žalost se ta nedolžnost ob človeških stopinjah, ki v deželi postajajo vse bolj opazne, umika.
Bil je čas, še preden je makadam prispel v bližino mojega doma v vasi Laikipia na severu Kenije in ko so bile ceste še v barvi zemlje. Takrat sem še morala ustaviti avto, zato da bi orjaški kozobiki lahko skočili čez pot in da so jo črede bivolov lahko prečkale. Ni še bilo električnih žag ne prepovedanih žgalnih peči za oglje, ki zdaj z dimom zameglijo pokrajino. V starodavnih gozdovih rdeče cedre in divjih oljk sem videvala gvereze, ki so kot stari moški z belo brado in v črnih krznenih plaščih grizljale divje sadeže. Danes redkokdaj vidim takšne prizore in ko sem letela z Bobbyjem, sem videla preveč drugih znakov, ki dokazujejo, da človeška roka Afriki ni bila prizanesljiva.
Videli smo zredčene gozdove in kupe hlodov, skritih v goščavi. Pod nami so kot razpršena zrna žita preko prašnih savan, na katerih so se živali že prevečkrat pasle in ki so bile razjedene do tankega sloja bede, tekale suhljate koze in koščeno govedo. Bližnjice, ki so jih ubrala vozila brezbrižnih vsiljivcev, so izmaličila grmovje in strehe, tanke, svetleče, nove in grde, ki rastejo kot gobe po dežju, so se zrcalila v nemočnem nebu. Bobbyja tovrstni prizori eksploatacije niso zanimali. Njegove oči in objektiv so iskali staro Afriko, brezčasno Afriko, čigar podobe so bile nad zlorabo civilizacije.
Še vedno smo videvali živali, čeprav redkeje kot prej. Slon, ki se je pojavil nepričakovano in zaradi katerega nam je zastal dih, je hladnokrvno stal poleg ograje zraven koruznega polja. Ali pa je nosorogova masa vzvalovila savanska močvirja. Z jezerskih bregov polnih plevela so kot sijoče luske v vodo zaplavali podvodni konji. Vendar so to čudovito divjo lepoto prepogosto zamenjala koze, govedo in majhna polja nizke koruze.
Ljudje smo vedno bili plen lastnega precenjevanja. Prepogosto mislimo, da smo osvojili svet. Na okolje okrog nas gledamo samo iz človeške perspektive. O tej neznanski človeški aroganci se moramo pogovoriti. Vzpostaviti moramo sorazmerje stvari. Spoznati moramo, da smo samo del naravnega sveta in da nismo najpomembnejši košček v procesu čudovitega in skrivnostnega ustvarjanja.
V ravnotežju z ostalimi bitji, s katerimi delimo naš planet, moramo najti svoj prostor. Najti moramo primerne dimenzije in znova vzpostaviti tesno zvezo, vez z zemljo, ki združuje vse stvari in je vsem skupen vir življenja.
V naši osnovi smo del vzorca puščavskih peščin in gozdnih meglic ob zori. Smo krila rac selivk in glas kozodoja. Povezani smo s selitvenimi oblaki v marcu, z očesom kobre in z rjovenjem leva. Smo vibracije, ki se dvigujejo iz lesenih piščali, srčni utrip bobnov in pesem deklet, katerih nožni obročki cingljajo med plesom. Smo peresa v krilih roza flamingov, ki z površja smaragdnega jezera vzletijo v nebo. Smo površina skale, ki drsi po strmi soteski, in smo vulkani, ki so stari toliko kot naš spomin.
Ti, bralec, si povabljen, da se pridružiš Bobbyju na tem potovanju povezanosti. To je potovanje, ki te bo poneslo med oblake čistega ekvatorskega neba in kjer boš priča obljubam, ki jih Afrika še poseduje, vendar mogoče ne več dolgo.
Upam in verjamem, da se velika tehtnica obrača in da bo kmalu na vrsti Afrika. Njeno modrost zdaj potrebuje preostanek sveta, ki mora razumeti in se zgledovati po kontinentu, ki obkroža vse ostale - lepi Afriki, materi Afriki.
- kuki gallmann, Ol Ari Nyiro, Kenija
