Kolosej

Kino nostalgija

14. 1. 2003
Odslej bomo filmske spomine obujali tudi v naših dvoranah - natančneje v kinu Vič. Prireditev, ki se bo odvijala nekajkrat letno, nosi ime Kino nostalgija, gre pa za serijo retrospektivnih tednov, v katerih se bomo spominjali različnih filmov iz različnih koncev sveta. Začeli bomo kar z Jugoslavijo.
Prva Kino nostalgija se bo v Viču dogajala med 30. januarjem in 5. februarjem, njen tokratni podnaslov pa bo Teden jugoslovanskega filma. Izbor je raznolik, ga pa seveda pogojuje dostopnost kopij in materialov. Filme si boste lahko ogledali po tem programu.
  • četrtek, 30. januar: Rane (Rane; 105 min.) ob 17.00, 19.15 in 21.30;
  • petek, 31. januar: Kdo tam poje (Ko to tamo peva; 87 min.) ob 17.00, 19.00 in 21.00;
  • sobota, 01. februar: Maratonci tečejo častni krog (Maratonci trče počasni krug; 96 min.) ob 17.00, 19.00 in 21.00;
  • nedelja, 02. februar, Sod smodnika (Bure baruta; 103 min.), 17.00, 19.15 in 21.30;
  • ponedeljek, 03. februar: Lepe vasi lepo gorijo (Lepa sela lepo gore; 128 min.) ob 16.30, 19.00 in 21.30;
  • torek, 04. februar: Munje (Munje; 95 min.) ob 19.00 in 21.00;
  • sreda, 05. februar: Kdo tam poje(Ko to tamo peva; 87 min.) ob 16.00 in
  • sreda, 5. februar: Maratonci tečejo častni krog (Maratonci trče počasni krug; 96 min.) ob 18.00

Vstopnice si že lahko zagotovite na vseh naših prodajnih mestih.

Film Rane, ki temelji na resničnem dogodku, spremlja film usodo dveh dečkov, Pinkija in Švabe, ki odraščata v Novem Beogradu, v Srbiji, med letoma 1991 in 1996. Otroštvo obeh glavnih junakov je zaznamovano s sankcijami, bližino vojne in kriminalizacijo celotne družbe, ki združeni ustvarjajo povsem nov sistem vrednot. Film ob zgodbi otrok spremlja usode njihovih staršev, ki obsedeni z nacionalističnim žarom leta 1991 pospremijo tanke JNA v Vukovar, potem komaj preživijo pogoje milijonske inflacije v letu 1993 do duševne otopelosti in sramu leta 1994 in demokratičnega gibanja v Srbiji v letu 1996, ki ga doživljajo kot neke vrste moralno očiščenje. Toda v hinavski družbi, za nastanek katere so sami krivi, za njihove otroke, glavne junake tega filma, ne more biti rešitve. Film je bi prikazan na filmskih festivalih v Torontu, Stockholmu in v Ljubljani.

Šesti april 1941 je za Beograjčane gotovo prepoznaven datum. Zgodba potnikov z dotrajanega Krstičevega avtobusa se začne dan prej, ko se odpravijo proti Beogradu. Cinični sprevodnik, njegov preprosti sin miško, dedek, ki gre na obisk k vnuku vojaku in bleferski pevec šlagerjev, mladoporočenca, srbski pop in nacionalistični simpatizer so le nekateri iz te pisane druščine. Počena guma, ukradena denarnica, razmajan most in "roštilj" so krivi, da se pot raztegne v celodnevno potovanje. Film Kdo tam poje je bil prikazan tudi na številnih svetovnih festivalih, kjer je pobral tudi kar nekaj pomembnih nagrad (Pula: Zlata arena za moško vlogo, Cannes: nagrada publike, Montreal: Grand prix...) in se zagotovo uvrstil na lestvico legendarnih jugoslovanskih filmov, ki se jih kljub večkratnem ogledu ne naveličamo.

Zgodba filma Maratonci tečejo častni krog se dogaja v času med svetovnima vojnama. V družini Topalović, ki jo sestavlja pet rodov moških - najmlajši je star 25 let, najstarejši pa 120 - se zelo kregajo, ker se mladi potomec noče ukvarjati s pogrebniško obrtjo, ki si jo njegova rodbina podaja iz roda v rod. Izdelovanje krst je vedno donosnejše, uvaja se nova tehnologija, pokopavanje postaja hitrejše in lažje, nastopa čas krematorijev.Toda naj mlajši član rodbine, Mirko, se prav nič ne zanima za to. Fant veruje v "boljše, lepše, poštenejše poklice". V tej veri ga podpirata in bodrita njegovo dekle Kristina in najboljši prijatelj Denka, lastnik majhnega kina. Kristinin oče, Billy Piton, dobavitelj krst za firmo Topalovič, zahteva večji delež pri zaslužku, pravično delitev dela in dohodka. Tako se družini spopadeta. V tem spopadu so dovoljena vsa sredstva. To je ameriško gangsterstvo na balkanski način.

Beograd nedavno tega. Neke noči. Za preproste, male ljudi, je noč enaka številnim pred njo, polna pričakovanja in upanja. Nasilje na ulicah in v domovih. Nasilje, ki obrne človeka proti človeku, prijatelja proti prijatelju, someščana proti someščanu. V tej noči spoznamo srbsko družino iz Sarajeva, ki preživlja svoje begunske dneve v eni izmed beograjskih garaž. Očeta družine - bivšega učitelja, sedaj voznika nočnega avtobusa, mladeniča, ki ugrabi avtobus poln potnikov in ga v stilu kamikaze vozi po mestnih ulicah, človeka, ki organizira koncert simfoničnega orkestra - na splavu sredi reke, samo zato, da bi očaral svojo bivšo zaročenko. Film Sod smodnika se nikomur ne želi prikupiti, on prikazuje zelo težak čas in pri tem ne odstopa od upanja, da kljub vsemu prihodnost obstaja. Sod smodnika je osvojil nagradi FIPRESCI za najboljši film na 55. festivalu v Benetkah in na izboru Evropskih filmskih nagrad.

V filmu Lepe vasi lepo gorijo se nekoč najboljša prijatelja, musliman Halil (Nikola Pejaković) in Srb Milan (Dragan Bjelogrlić), znajdeta na različnih straneh bosanske vojne. Bo njuno prijateljstvo premagalo tudi takšno oviro, kot je nesmiselna vojna? Srbski režiser Srdjan Dragojević je s tem odmevnim filmom, polnim črnega humorja in samoironije, odlično zakoličil norijo ter usodo jugoslovanskih narodov. (Anti)vojno mojstrovino si je leta 1996 samo v Sloveniji ogledalo skoraj šestdeset tisoč gledalcev, širšo javnost pa je film razdelil v dva tabora.

Munje je zagotovo eden boljših filmov srbske kinematografije zadnjih nekaj let in predstavlja pomembno odkritje na področju glasbenega oziroma generacijskega filma - velika zabava, ki se dogaja od prvega do zadnjega kadra s skrbno izbrano glasbeno zaveso. Režiser Radivoje Andrić je ustvaril film nabit s humorjem in ironičnim namigovanjem. Uspelo se mu je izogniti pastem, ki jih ponujajo sociološka senčenja (uporaba staršev in politikov), hkrati pa je pokazal pravo dimenzijo splošnega moralnega zloma in marginalnosti mladega naraščaja v Srbiji.