Mož, ki ga ni bilo
The Man Who Wasn't There
Oskarji 2002: 1 nominacija
Premiera: 3. maja 2002
S filmom Mož, ki ga ni bilo se vračata brata Coen, ki kljub prepoznavnosti umetniškega izraza lahko prehajata med žanri - tokrat sta morda naredila največji preskok: naravnost v jedro filma noir, žanra, v katerem so doma liki, ki niso niti junaki niti anti-junaki v klasičnem smislu. Gre za ljudi, ki jim je življenje - kot izpran pulover - vedno preveliko in odveč. V primeru filma Mož, ki ga ni bilo je to Ed Crane (Billy Bob Thornton) - brivec, ki ne govori veliko: v glavnem samo striže, brije... in kadi. Ed je človek, ki mirno in izgubljeno stoji medtem, ko življenje vse opravi samo - brez njegove volje, moči ali odločitev. Klavstrofobično vzdušje nemoči sta Coenova dosegla s počasnim tempom in fotografijo (Roger Deakins je bil za svoje odlično opravljeno delo nominiran za oskarja za fotografijo), glamur črno-belega pa ustvarja hladni občutek in dozdeva se, da je glavni junak pravzaprav mrtvec, zombie...
Edova žena Doris (Frances McDormand) je njegovo čisto nasprotje. Dela kot knjigovodja v blagovnici, katere lastnik je Big Dave (James Gandolfini). Edov stoični vsakdan prekine nekaj nepredviljivih dogodkov: ponudba, da bi investiral v revolucionarno nov posel kemičnega čiščenja, večerja pri Big Daveu in sum, da Dave in Doris nista zgolj šef in uslužbenka. Ko Ed končno dvigne roko, da bi življenju rekel "zdaj se odločam sam", gredo stvari ena za drugo narobe. A ne nujno narobe za Eda...
Mož, ki ga ni bilo je sočna mešanica kot britev ostre elegance in dovršenega sloga, ki mu lahko konkurira le malokateri sodobni filmski ustvarjalec. Ali kot je zapisal kritik Washington Posta: "V svetu bratov Coen ste v svetu čiste izvirnosti. (Čeprav je ta izvirnost holivudski film noir iz druge roke, jo naredita za prepoznavno svojo.)"
Memento
Memento
Oskarji 2002: 2 nominaciji
Premiera: 16. maja 2002
Borgesov lik Ireneo Funes in lik Jonathana Nolana, ki je avtor zgodbe, na podlagi katere je Christopher (Jonathanov brat) posnel Memento, Leonard Shelby, imata nekaj skupnega: po nesreči imata popolnoma sfižen spomin. Neposredne posledice njunih nezgod pa so različne: Funes se spominja čisto vsega (in ima verjetno spomin, ki je obsežnejši od celotnega spomina človeštva), Leonard (Guy Pearce) pa se spomni le tega, da mora maščevati ženin umor, in stvari, ki so se zgodile v neposredni preteklosti - trpi namreč za neozdravljivo obliko izgube kratkega spomina. Funes je odtrgan od možnosti mišljenja na splošni ravni, Leonardu pa preostane samo to - razmišljati o konkretnem je zanj prava muka. Konkretnosti si mora zapisovati, zato da ga v naslednji sekvenci njegove neprestane sedanjosti spomnijo na nekaj, kar se je zgodilo v času, ki se ga ne spomni - zanj pravzaprav ta čas sploh ne obstaja. Njegovo življenje je omejeno na spomine, ki jih ima zapisane na polaroidih, ki jih je posnel, in vtetovirane na lastni koži - če bi se zgodilo, da te podatke izgubi, je izgubil celoten smisel, saj stvarem, ki se mu dogajajo (in jih potem kmalu spet pozabi), ne more pripisovati nikakršnega pomena.
Tudi gledalcu filma Memento ni prizanešeno. Ker najverjetneje ne trpi za izgubo kratkega spomina, bi moral Leonardovo uganko razrešiti bistveno hitreje kot junak sam, a tega ne more. Česar se Leonard ne spomni, gledalec namreč ne ve, saj se Memento odvija od konca proti začetku - v sekvencah, ki seveda sledijo logičnemu časovnemu toku, a le znotraj sebe. Vmes so prebliski preteklosti, opisi vzporednih zgodb in prevare, ki doletijo Leonarda - in zmedejo gledalca.
Memento je tudi zaradi Pearceove igre ganljiv film, ki zgečka gledalčeve sive celice, pustiti pa ga želi z dvomom o tem, kaj se je v resnici zgodilo. In v kakšnem vrstnem redu.
Moje ime je Sam
I Am Sam
Oskarji 2002: 1 nominacija
Premiera: 23. maja 2002
Na letošnjih oskarjih je bila v kategoriji za najboljšo moško vlogo zagotovo huda konkurenca - in ne glede na izid ostaja prepričanje mnogih, da bi si Sean Penn za vlogo Sama Dawsona v filmu Moje ime je Sam oskarja zagotovo zaslužil. Z obrazno mimiko, glasovnimi akrobacijami in prefinjenim občutkom za značaj lika, ki ga igra, je še enkrat dokazal, da ni zgolj vročekrvni enfant terrible holivudskega jet-seta.
V filmu Moje ime je Sam igra duševno prizadetega očeta sedemletne deklice, ki mu ga je "zapustila" brezdomka, ki jo je nekoč sprejel pod streho. Problem nastane, ko bistri deklič začne opažati, da mentalno in intelektualno že prerašča svojega očeta. Intuitivno začne popuščati v šoli, zaradi česar zazvoni alarm pri socialni službi, ki sproži postopek za odvzem otroka in premestitev v krušno družino. Sam se odloči boriti se za svojega otroka, ob tem pa sklene nenavadno zavezništvo s hektično zmedeno odvetnico Rito Harrison (Michelle Pfeiffer).
Film Moje ime je Sam nadgradi ideje filmov, kot so Kramer proti Kramerju, Rain Man in Forrest Gump. Gledalca potegne vase tudi z načinom snemanja - skoraj v celoti je posnet z ročno kamero, kar ustvarja vzdušje nemira, neprestanega hitenja in neposrednosti, ki je sicer bolj značilna za neodvisno in umetniško filmsko produkcijo.
Monster's Ball
Monster's Ball
Oskarji 2002: 2 nominaciji in oskar za najboljšo žensko vlogo
Premiera: 30. maja 2002
Monster's Ball je film, ki se je z oskarjem za Halle Berry za glavno žensko vlogo, ki jo je prvič v zgodovini dobila temnopolta igralka, zapisal v zgodovino. Njegov nastanek sega v leto 1995, ki ko sta scenarista zaključila pisanje scenarija in začela iskati pot, da bi zgodbo prenesla na filmski trak. Za scenarij se je zanimalo kar nekaj holivudskih velikanov (med njimi Robert De Niro, Tommy Lee Jones, Sean Penn in Oliver Stone), vendar so bile finančne projekcije zaradi zvezdniških apetitov neuresničljive, predvsem pa sta scenarista dobila namig, da bo v primeru začetka snemanja potrebna revizija scenarija, da bi ga omehčali in naredili primernejšega za Hollywood. Na to scenarista Addica in Rokos nista hotela pristati - na srečo: to, kar je največja odlika filma, so prav njegovi ostri robovi in brezkompromisnost, ki je sicer v povprečni filmski produkciji prepogosto pogrešamo.
Naslov filma se nanaša na večer, ko na električni stol posadijo Lawrencea Musgrovea (Sean Combs). Za dogodek je zadolžen Hank Grotowski (Billy Bob Thornton), rasist s pedigrejem, v njegovi zaporniški ekipi pa je tudi njegov sin Sonny (Heath Ledger), ki pa družinskega sovraštva ni podedoval. Iz tega nastane tragičen konflikt, ki tudi na videz brezčutnemu Hanku pusti posledice. Po spletu naključij se Hank zaplete tudi v nekakšno bolestno razmerje s temnopolto Musgroveovo vdovo, Leticio (Halle Berry), žensko, ki ji življenje na nobeni fronti ne prizanaša - sama pa nima dovolj moči, da bi si ga uredila tako, da bi bila srečna. In ko se zapleteta rasist in temnopolta vdova, se prava drama šele začne...
