Kolosej

Intimnost: zmagovalna erotična zgodba

6. 12. 2001
Zaključili smo natečaj in komisija je v hudi konkurenci izbrala zmagovalno zgodbo.
Nad odzivom ob razpisanem natečaju smo bili nadvse pozitivno presenečeni, saj je svoje zgodbe poslalo kar enajst poslušalcev RGLa oziroma obiskovalcev Kolosejevih spletnih strani. Razen dveh izjem ste se izredno potrudili, tako da je bila komisija pred težko odločitvijo, komu podeliti nagrado. Na koncu smo se odločili, da knjiga Intimnost in šest brezplačnih vstopnic za ogled nekaterih filmov iz distribucije Ljubljanski kinematografi pripada Tomažu K., ki nam je poslal naslednjo zgodbo: Nedolžno je vstala Za hip se zabliska. Razdajajoča nežnost v njenih očeh zablesti. Praznina, ki je poprej zapolnjevala njeno notranjost, je le še misel na preteklo osamljenost in odtujenost. Povsem nedolžno in nagonsko vstane. Raznežena neverjetno dolgo opazuje prizor, ki se je kazal pred njo in si ga še zmeraj ni znala razložiti - a vendar predstavlja nekakšno toplino, ki je že dolgo ni čutila. Ni še čisto prišla k sebi, v snu se je razpustila; a njena razpuščenost je spokojna. Telesi, napol razgaljeni, sta se prepletali pozno v noč. Bila sta to kot dve razgreti in od kipeče, slepe življenjske sile prepletajoči se neustavljivi energiji, ki sta se naselili v njiju. Složnost, ki se je naselila v njuni življenji, je bila predana beli svetlobi, ki se ju dotika kot naravni čudež. Že s pogledom bi poplačali neskončno in vekovečno ljubezen. Povsem nedolžno je stala. Vročična misel ji ni pustila spati. Poleg nje je ležal moški, ki je utelešal pravo življenje, bistroumnost in duhovnost. Poskušala si je razjasniti, kaj jo tako nepričakovano in silovito pretresa. Do resničnosti se lahko prikoplje le z dejanji; zgolj z dejanjem, kakor v snu, ali - še natančneje - z dejanjem, ki je hitrejši od predhodne odločitve. Drhtela je poleg njega. Počasi odgrne tenko rjuho, ki je prekrivala njegovo telo. Svoje čustvene vznemirjenost ni mogla več skrivati. Ni si drznila pomisliti, da bi se pognala nazaj v posteljo, saj si že pred nekaj trenutki niti v sanjah ni upala kaj takega narediti. V rokah je držala njegovo rjuho. Povsem nedolžno je stala. Predrami jo njegov pogled. Zdaj razgaljenih prsi je strmela vanj. On se je prepustil temu povsem nesmiselnemu dejanju. Njegove oči so v hipu polne tiste luči, ki v sebi nosijo materinsko zaupljivost, razumevajoče in hkrati blage vedrine. Pogled, s katerim ne more prizadeti nikogar, je hkrati njej tuj - v hipu zajame vseobširne skrivnosti. [Ponižujoče] prebledi od sramu, saj ni povsem razumela njegove očarljivosti. Njena bledica postaja vse bolj odbijajoča, resnobne in potrte oči pa izžarevajo skorajšni obup. Počasi je počepnila, saj jo je bistveno otežilo njeno razgaljeno oprsje, da bi pobrala rjuho in se ovila vanjo. Nedolžno je stala, bleda. Nedoumljiva. Ne uspe mu doumeti njenega pogleda. Tako od groze kot od sramu je čisto zaslepljen. Plane v jok in se z zakritim obrazom zakoplje globoko pod blazino. Ona se usede na rob postelje; tam nekaj časa opazuje njegovo telo, njegov hrbet, ki drhti od hlipanja, nato pa ga - kot mati s svojo naravno in razumevajočo gesto - silno nežno in starševsko objame. Približa se mu, boža ga po laseh, ob tem dotiku si ga prvič upa pogledati; proti njemu. Za hip obdrži ta pogled. Ni še prišla čisto k sebi, a še je na njej, z zagrizenostjo. Otrpla od strahu se zataplja in pogreza v neizbežno tajinstvenost. Nedolžno je vstala. Ne premakne se. Spet jo prebada bolečina, ki jo skuša prekriti, bleda, pohujšana, ponovno izžeta v praznino, ki jo sedaj prežema nagnusna luč dneva, nič drugačna od vseh ostalih.