Življenje po življenju

"Kakšne sanje bi prišle nam v spanju"
Umreti, spati, spati:
nemara sanjati: da, tu je kleč;
to, kakšne sanje bi prišle nam v spanju,
ko se otresemo teh zemskih spon,
ustavlja nas.
William Shakespeare
Hamlet, tretje dejanje, prvi prizor
(Poslovenil Oton Župančič)

In kaj če to niso le sanje

Ljubezen, ki je tako močna, da lahko kljubuje celo smrti, popelje Robina Williamsa na živopisno potovanje v onostranstvo, kot ga niste še nikoli poprej videli na filmskem platnu.

Ko otroški zdravnik Chris Neilson (Robin Williams) umre v prometni nesreči in zapusti svojo ženo, slikarko Annie (Annabella Sciorra), se znajde v čudovitem imaginarnem svetu - v svetu, ki je videti kot rajski vrt in je hkrati identičen nekaterim od njemu najljubših Annienih oljnatih slik. To "naslikano" onostranstvo mu nudi nenavaden, toda osrečujoč občutek, da sta z Annie še vedno tesno povezana. Čeprav Chris neizmerno pogreša njeno fizično bližino, pa zelo trpi op spoznanju, da Anni ne more živeti brez njega, in da se mu želi pridružiti. Očaran nad dimenzijami in lepoto sveta v katerem se je znašel, Chris raziskuje njegove fantastične razsežnosti s pomočjo vodnika Alberta (Cuba Gooding, Jr.) in sčasoma doume, da se nebesa njegovim očem razkrivajo kot odsev duhovne lepote, ki ga je zaznamovala kot posameznika v času tuzemeskega življenja. Chris se težko privaja svoji novi "telesnosti" in gibanju po onostranstvu, ker je njegovo hrepenenje po Annie premočno in vezi s prejšnjim življenjem niso dokončno pretrgane. Annie, ki se je duševno zlomila že po smrti njunih otrok (tudi sin in hčerka sta pred leti umrla v prometni nesreči), po tragični izgubi moža ne more več živeti. Tokrat ji samomor uspe.Toda Chris zaman čaka na njuno ponovno združitev v onostranstvu, kajti samomorilci gredo naravnost v pekel. Albert zaman prepričuje Chrisa, da mu nikoli ne bo dovoljeno prestopiti praga pekla, in da se obsojeni na večno temo ne morejo spomniti svojega zemeljskega življenja. Chrisova ljubezen do Annie pa je tako silovita, da se ji tudi Albert ne more več upirati.Oborožen z napotki, opozorili in svarili, Chris s pomočjo Zasledovalca (Max Von Sydow) krene na epsko odisejo skozi pekel, da bi rešil Annie...
Robin Williams, Cuba Gooding, Jr., Annabella Sciorra in Max Von Sydow so v vodilnih vlogah filma Življenje po življenju, ki je nastal pod okriljem Polygram Film International in je bil na letošnji podelitvi oskarjev nagrajen za najboljše posebne vizualne učinke. Film je režiral Vincent Ward (Map of the Human Heart), scenarij pa je napisal Ron Bass (dobitnik oskarja za scenarij Rain Man) po romanu Richarda Mathesona What Dreams May Come. Pri ustvarjanju čudežnega sveta v filmu What Dreams May Come so pomagali scenograf Eugenio Zanneti (oskarjev nagrajenec za scenografijo v filmu Restoration), direktor filmske fotografije Eduardo Serra (Map of the Human Heart) in kostumografinja Yvonne Blake (nagrajena z oskarjem za kostume v filmu Nicholas and Alexandra). Glasbo je napisal Ennio Morricone (Nedotakljivi, Bugsy, Bilo je nekoč v Ameriki). Za čim bolj verno upodobitev posmrtnega življenja so najeli tri filmske hiše, ki se ukvarjajo s posebnimi efekti in ki so že bile za svoje delo nagrajene z oskarjem: Pop Films, Digital Domain in Mass Illusion. What Dreams May Come sta producirala Stephen Simon in Barnet Bain, izvršni producenti pa so bili Ted Field, Scott Kroopf, Erica Huggins in Ron Bass.

Umetnost sanjanja

Ko je režiser Vincent Ward zaprosil Eduarda Serro, da bi sodeloval pri ustvarjanju potovanja med nebesi in peklom - povezavi slikarstva 19. stoletja in duševnim samouničenjem - je oskarjev nominiranec Eduardo Serra, AFC, (Wings of the Dove, Jude) vedel, da bo snemanje filma What Dreams May Come nekaj posebnega.

Ko filmsko platno postane umetniška slika

Eduardo Serra se je rodil v Lizboni, na Portugalskem, in se je v Pariz priselil že z devetnajstimi leti. Z režiserjem Vincentom Wardom je sodeloval pri Map of the Human Heart. Najbolj od vsega ga je prevzel roman What Dreams May Come pisatelja Richarda Mathesona, ki ga je za film priredil Ron Bass.
Vincent Ward je svojo strast do slikanja in nenavadnih pokrajin najbolje prikazal v posmrtnem potovanju Chrisa Nielsena (Robin Williams), ki se zaradi želje po srečanju s svojimi najbližnjimi poda na nevarno pot skozi nbesa in pekel ter se na koncu le združi z ljubljeno ženo Annie (Annabella Sciorra). Na poti vidi nenavadne kraje: Morje obrazov, Marijin svet, Knjižnico resnice, Ladijsko pokopališče in doživi najrazličnejše človekove predstave o nebesih in peklu.
"Zgodba je izredno ganljiva.Ima globino in vizijo," razlaga Serra. "Še nikoli niso uporabili takih trikov. Posebni efekti niso uporabljeni za podvajanje realnosti, temveč so svet, ki odraža junakovo duhovnost, njegove misli in čustva. Poleg tega je osnovna pripoved zgodba o ljubezni med dvema človekoma." Domišljijski svet je samo dodatek k ljubezenski zgodbi.
Prizore posmrtnega življenja so snemali v posebej za to prirejenih hangarjih blizu San Francisca (Treasure in Alameda Island). Zunanje (zemeljske) prizore so snemali v montanskem narodnem parku, ki je služil za Italijo. Scenograf Eugenio Zanetti (oskarjev nagrajenec za Restoration) in Vincent Ward sta eno leto sestavljala koncept filma. Mojster za filmske trike Stuart Robertson pravi, da je "ta vizija na nek način budistična". Sprva so hoteli uporabiti različne verske simbole in so svoj navdih črpali iz svetega pisma ter krščanskega simbolizma, vendar so filmska nebesa in pekel svet, kot si ga je predstavljal Chris. Film zato dopušča različne razlage posmrtnega življenja.
Zanetti je najel na stotine umetnikov, slikarjev in risarjev. Med njimi je bil tudi južnoafriški kipar Robbie Guest, ki je ustvaril Morje obrazov.
Ker je zaradi vizualne razkošnosti film namenjen predvajanju na velikem platnu, se je Serra odločil za Super 35 zaradi dveh razlogov. "Prvič, ker nudi širok spekter posebnih vizualnih učinkov; drugič, ker imaš na voljo široko izbiro leč in opreme. Pri Super 35 smo lahko uporabljali vse vrste leč, od tistih najširših pa do tistih najdaljših. Kaj drugega bi samo oviralo režiserjevo vizijo.
Od filmov sem uporabljal Fuji in Kodak, da bi lahko poudaril razliko med različnimi obdobji ali čustvi, kar je pripomoglo k bolj dramatski strukturi. Ponavadi je Fuji najbolj pri srcu fotografom, še posebno fotografinjam, medtem ko so Kodakove barve močnejše in drznejše."
Film združuje sedanjost in preteklost. Za časovne parametre služijo različni svetovi, ki orišejo prelomnice v Chrisovem življenju. Annie, nevede, preko svoje slike komunicira z možem. Pred njegovimi očmi se pojavljajo poteze na slikarskem platnu, kot bi bil poleg nje. Ta dogodek preseneti celo Alberta (Cuba Gooding, Jr.), ki je Chrisov vodnik po onostranstvu.
Serra je snemal na Fuji 500, Kodak Vision 500 (5298) in 320 (5277). Zadnjega so uporabljali v okoliščinah, v katerih bi ponavadi snemali na Fuji, vendar so se odločili za Kodak ravno zaradi filmskih trikov: "Ker sem vedel, da bomo imeli veliko posebnih efektov, ekipi nisem dal Fujija. Nisem jim hotel vsiljevati nečesa, ob čimer bi se morda nelagodno počutili. Pri flashbackih smo uporabili Fuji 500 in ga kombinirali z močno dnevno svetlobo, koralnimi filtri ter rahlo difuzijo, da smo dosegli drugačen videz. Vedno delam z močno razpršeno svetlobo ali odbijajočo svetlobo, nikoli pa se ne poslužim direktne luči."
Različne scenske postavitve, ki so bile namenjene povezavi sedanjosti s preteklostjo, so za Serro predstavljale velik izziv. Scene so bile razpolovljene in so jih nato računalniško obdelali v postprodukciji. Tak "obojestranski" način dela je dopuščal hkrati snemanje na eni strani in postavljanje scene na drugi. Tako so v enem tednu iz enega kosa knjižnice naredili stopnice, ki so predstavljale Marijin svet. Na koncu produkcije je bilo videti, kot da je v prizoru na tisoče stopnic, na katerih biva na stotine ljudi iz preteklosti.
Sekvenco so poudarili z zelo dodelanimi zameglenimi poslikavami, ki jih je ustvaril animator Deak Ferrand. S programoma Photoshop in Softimage je ustvaril Zavestni svet, nebo, oblake, gore, vodo, slapove in celo zvezdno nebo. Režiserjevo vizijo onostranstva iz 19. stoletja so zelo lepo dopolnile Ferrandove slike.

Popolnoma novi filmski triki

What Dreams May Come, režiserja Vincenta Warda, pripoveduje o osupljivem potovanju v onostranstvo. Za film so posebej izdelali 250.000 različnih predmetov, ki jih je nato skupina 30 animatorjev združila v celoto. Za svoje delo so potrebovali več kot devet mesecov. Film ne obravnava samo snovi, ki dopušča možnost več interpretacij, temveč uvaja v filmsko industrijo popolnoma nove filmske trike. "Stil in umetniški čut, ki sta bila vodilo pri udejanjanju Wardove predstave nebes in pekla, sta nas včasih "prisilila", da smo na pomoč poklicali neodvisne umetnike", razlaga producentka vizualnih efektov Ellen Somers. "Izbiranje ljudi in družb je bilo podobo postavljanju oddelka za umetnost. Primerjali smo umetniške stile in ugotavljali, kateri so najbolj primerni za projekt."
Mojstra za filmske trike Nick Brooks in Joel Hynek sta z delom začela poleti leta 1996, ko sta začela iskati primerne partnerje. Pierre Jasmin se jima je pridružil v oktobru in skupaj so načrtovali filmsko tehniko. Ko sta se Brooks in Hynek pripravljala na snemanje, se je Jasmin vrnil v Quebec razvijat softver.
Moči so ponovno združili maja 1997 in najeli še enega programerja Peta Litwinowicza, ki je že opravljal podobno delo. K delu so povabili še Dana Piponija iz Cinesite Europe in Georga Borshukova iz Berkeley University. Stuart Robertson, član ekipe za filmske trike, je takole povzel njihovo delo: "To je prvi film, v katerem bodo ljudje ganjeni zaradi posebnih efektov. Devet let so filmski efekti spravljali ljudi v začudenje, tokrat pa bodo rekli: Kako lep prizor. In to tudi je namen filma."
V Marijinem svetu je množica ljudi, ki plava po zraku. Nekaj je bilo pravih igralcev, nekaj ljudi pa so računalniško generirali, tako da je v tem prizoru "pravih" ljudi le ena petina.(Prizor z Leono in Chrisom so posneli pred zelenim ozadjem.) "Scenografi ponavadi začnejo s projektom pol leta pred nami," razlaga Serra. "Predno pridemo mi, porabijo že ves prostor in denar. V tem primeru, ko stavbe niso bili studii v pravem pomenu besede, je scenska postavitev segala od enega zida do drugega in od tal do stropa. Pri tako velikih prostorih se pojavljajo težave z osvetlitvijo. V Marijinem svetu tako nisem mogel enakomerno porazdeliti luči, ker so stopnice peljale čisto do stropa. Poskušal sem si pomagati z ogledali, vendar niso zdržala vročine. To je bil zelo velik problem. Zateči sem se moral k konvencionalnim rešitvam, ki pa niso bile ravno idealne. Luči sem postavil na vrh stopnic in jih naravnal tako, da sem povsod dobil enakomerno svetlobo. Meni osebno je najljubša ena luč in ne dvajset. Tokrat sem se pač moral znajti."
V temačnejšem delu Chrisove odiseje so se scenski mojstri poslužili zapuščene letalonosilke, zasidrane v Severni Kaliforniji, in jo spremenili v Virtualno ladjo, ki pelje do pekla. Ker letalonosilka ni imela elektrike, se je Serra s svojo ekipo domislil osvetljave, ki je bila enako dramatična kot prizor sam: "Z Vincentom sva se odločila, da bo v peklu polmrak - na pol dan, na pol noč. Uporabiti smo hoteli bolj temno osvetljavo, kot na primer pri Morju obrazov in drugje, vendar je bilo to zaradi velikosti ladje izjemno težko.
Praviloma nikoli ne uporabim močne luči v ozadju ali svetlobe, s katero bi ločil ladjo od okolice. Vse skupaj bi bilo videti preveč glamurozno in ne bi bilo primerno za ta prizor. Namesto tega sem uporabil balone, napolnjene s helijem. Vsak je imel okoli pet metrov. Na balone sem namestil luči. Z njih je prihajala neverjetna svetloba. Ko smo snemali, smo seveda imeli probleme z vetrom, vendar s tem ni bilo prav nič narobe. Mislil sem, da bo bolj dramatično, če se bodo baloni premikali z vetrom. Na nek način mi je celo žal, da se niso še bolj premikali. Veter jih je nosil k tlom, namesto da bi jih razpihal naokoli."
Serra je med snemanjem filma zelo užival, najbolj pa je na svoj račun prišel na koncu, ko so snemali prizore v Anniejeni Peklenski hiši, ki leži v katedrali, obrnjeni na glavo: "Takrat je bila na vrsti čisto drugačna osvetlitev, bolj tradicionalna. V ostalem filmu sem se poskušal izogniti vsemu, kar bi dišalo po tradicionalnosti."
Za Chrisovo interpretacijo onostranstva se je Ward obrnil na Brooksovo in Hynekovo ekipo. Brooks pravi, da je bilo že od začetka popolnoma jasno, da bo What Dreams May Come zahteval efekte, ki jih občinstvo ni še nikoli videlo. Chrisovo potovanje v onostranstvo je moralo predstavljati čustveno in spiritualno popotovanje skozi realnosti, ki še niso bile vizualizirane. Wardova vizija je vsebovala svet umetnosti, iz katerega bi bila narejena Chrisova nebesa. Ta svet bi odseval njegovo strast do slikarstva 19. stoletja in čudež odrešene duše.
Brooks je menil, da jim pri ustvarjanju tega čudežnega sveta ne more pomagati nobena obstoječa računalniška grafika: "Tradicionalna 3D grafika zmore ustvariti popolnoma nova okolja, vendar bi oblikovanje fotorealističega sveta trajalo preveč dolgo, pa tudi preveč bi stalo." Brooks se je zato odločil za živo fotografijo, ki je služila kot osnova vsem ostalim tehnikam.
Najprej so se odpravili na snemanje v Montano, kjer so naredili prve posnetke. Nato so te predelali z računalniškimi programi za animacijo, 3D tehnikami, že obstoječo računalniško grafiko in tako dobili hibrid stare in nove tehnologije. Brooks pravi, da so "posnetke digitalno rekonstruirali in na tak način ustvarili novo prostorsko, časovno, barvno in strukturalno dimenzijo, ki sloni na predstavi sveta, kot bi si ga zamislil slikar 19. stoletja."
S tem projektom so Brooks in njegova ekipa (Pierre Jasmin, Pete Litwinowicz, Joel Hynek, Donna Langston, Joshua Rosen, Mike Schmitt, Karen Ansel, Scott Gordon in Peter Travers) naredili programska orodja, s katerimi so lahko obdelali posnetke in dodali popolnoma umetne objekte: "Odkrili smo, kako lahko na zelo zanimive načine povežeš živo sliko s sintetičnimi oblikami v 2 ali 3D tehniki. To nam je omogočilo, da smo dodali čisto računalniško animacijo, ki se je zlila s pravo sliko in gibanjem (kot na primer mokre poteze s čopičem)." Brooks je prepričan, da se bo ta nova tehnologija filmskih trikov kmalu pojavila tudi v drugih filmih. Ustvarjalci filma so razvili tehnologijo, ki je mešanica starih in novih orodij.
Najpomembnejša dela sta bila priprava scene (scene preparation) in barvna obdelava (paint generation). Priprava scene je zasedla približno polovico vsega ustvarjalnega dela. Umetnik najprej pripravi posnetek za sliko, nato pa ta isti posnetek razčlenijo na različne dele: gibanje objektov (rože, ki se premikajo v vetru, valovanje jezera...), premiki kamere (na snemanju niso nadzirali kamere, zato so morali vsak delček rekonstruirati), interakcija likov in deli slike, ki so jih morali pobarvati. Pred računalniškim dodajanjem barve so najprej odstranili igralce, nato pa so jih zopet nanesli na že poslikano ozadje. Pri tem so si pomagali s Trackingom in Machine Visionom, zelo naprednima računalniškima programoma, s katerima so "sledili" premikanju objektov iz ene delčka filma v drugega.
S pomočjo "sledenja" so dobili načrte gibanja za vsako sekvenco posebej. Ti načrti so bili ključne komponente pri filmskih trikih, saj so filmski ustvarjalci dobili podatke o premikanju vode, cvetlic, trave in dreves ne glede na premikanje kamere. Pri računalniški obdelavi slike je bilo najbolj pomembno to, da je ekipa pobrala s kraja snemanja vse podatke in nato na računalniku rekonstruirala premikanje kamere v skladu z značilnostmi snemalnih leč. Tako so dobili ozadje, na katerega so nato vstavili igralce. Ko je bilo vse končano, se je pričela barvna obdelava. Za izdelavo konstrukcije je prišlo na vrsto kreiranje barvnih potez. Odtenki so bili poskenirani z resničnih oljnih slik, ki sta jih med drugim naslikala tudi Monet in Friedrich. S tem sistemom so dosegli nemogoče: slikanje v realnem času. Barva se je pojavljala, izginjala in se premikala, kar je bilo prej mogoče le v umetnikovi domišljiji. Po natančnih pripravah in dekonstruiranjih scen so začeli z nanašanjem barve na prizore s premikajočmi se rožami in drugimi živimi organizmi.
Zaradi posebne tehnologije so lahko celo dodajali nove objekte, kot na primer jezera, cvetlice in gore. Za osenčevanje predmetov so uporabili programa Renderman in Mental Ray. S programom Matte Painting (naredil ga je Sid Dutton od Illusion Arts) so ustvarili 12 digitalnih slik. Fotografije pokrajin so preoblikovali v bolj dramatične in kompozicijsko uravnotežene slike. V večini primerov so jih lahko konvertirali v 3D prizore in jih osvetlili z žarki svetlobe ter dodali umetne slapove in meglice. Na koncu so združili 2 in 3D delo ter ga barvno uskladili z originalno fotografijo. Digital Domain je imel prav tako glavno besedo pri ustvarjanju čudežnih svetov v What Dreams May Come. Albert postane viden šele, ko Chris sprejme dejstvo, da je umrl. Pred tem je Albert videti kot zabrisana figura. Klaas Henke, ki dela pri Digital Domainu, je opravil to nalogo.
Ena od filmskih sekvenc vsebuje drevo, ki ga je Annie narisala za Chrisa. V onostranstvu postane del njegovega sveta. Za mojstra posebnih efektov Kevina Macka je bila to njihova najbolj ambiciozna sekvenca: "Namesto da bi ustvarili 3D model drevesa z vejami in cvetovi, smo ga digitalno "posadili". Pri tem smo uporabili L-sistem, ki je uradna računalniška gramatika, namenjena definiranju razvoja dreves in vej. Sistem je leta 1940 razvil botanik Meyer Aristid Lindin. Jezik so kasneje razširili v računalniški 3D sistem. Računalniško drevo je raslo tako kot bi v naravi. Napisali smo program, ki je vseboval pravila, kako se mora razvijati." Na filmu se vsak list obrača popolnoma naravno, kot bi bilo pravo drevo. To so dosegli s partikularnim sistemom, s katerim so simulirali veter med listi. Vsak list je del v sistemu, ki so ga izpostavili vrtinčenju in masovni inerciji. Zaradi tega je v liste "pihalo" z različnih smeri. Drugi izziv za Digital Domain je bila oživitev poslikane ptice. Mack razlaga: "Animirali smo 3D ptico in jo zavili v barve. Najprej se nariše slika oziroma skenira neka tekstura. Vse skupaj se prenese v digitalno obliko, ki jo nato nadenemo na objekt oziroma model, podobno, kot če bi tapecirali kakšen kip." Večino posebnih efektov so naredili pri POP Films: Marijin svet, Svet mostov, notranjost Chrisove in Anniejine hišice, Knjižnica resnice, Reka v pekel, Pokopališče ladij, Morje obrazov, Peklensko brezno, Peklenska katedrala in Ponovna združitev. POP Filmsu so pri ustvarjanju filma pomagali še ljudje iz CIS-a.
Robertson pravi: "Upam, da je to prvi korak proti zamisli, da bi posebni efekti postali transparentni in bi vas zgodba, junak in domišljija popolnoma prevzeli, tako kot ta film."

ROBIN WILLIAMS - Chris Neilson Eden najbolj nadarjenih in priljubljenih igralcev našega časa, Robin Williams, je leta 1997 prejel oskarja za stransko moško vlogo v filmu Dobri Will Hunting. Williams je bil za oskarja nominiran kar trikrat: za Dobro jutro Vietnam režiserja Barryja Levinsona; za Društvo mrtvih pesnikov Petra Weira in za film Kraljevi ribič režiserja Terryja Gilliama. Med največja priznanja sodijo zlati globus, ki si ga je Williams prislužil z vlogo v nepozabnem Očka v krilu, štirje grammyji, med njimi enega za Robin Williams Live at the Met in dva za televizijski oddaji Carl, Carol, Whoopi and Robin ter ABC Presents a Royal Gala. Med drugim je bil nagrajen za vlogo Duha v Walt Disneyjevi uspešnici Aladin, za vlogo zdravnika v Prebujenjih in bil leta 1996 proglašen za najboljšega igralca.
Williams je televizijskemu občinstvu postal znan v situacijski komediji Srečni dnevi, v kateri je odigral vlogo Morka, maničnega in veselega Nezemljana. Njegova živahnost in duhovitost sta ga takoj ponesli med zvezde. Gledalci so bili tako navdušeni nad njim, da je dobil stalno vlogo v sedaj že legendarni nanizanki Mork in Mindy.
1980 je Robin Williams debitiral na velikem platnu v Altmanovem Popaju. Takoj zatem so sledili The World According to Garp režiserja Georga Roya Hilla in Moscow on the Hudson Paula Mazurskyja.
Naj naštejemo le nekaj filmov iz njegove bogate igralske kariere: Flubber, Svet igrač (Barry Levinson), Kapitan Kljuka (Steven Spielberg), Ptičja kletka (Mike Nichols), Hamlet (Kenneth Branagh) in Razstavljanje Harryja (Woody Allen), Aladin, Patch Adams.
Robin Williams se je rodil v Čikagu leta 1951. Njegova družina se je nato preselila v Marin County, v Severno Kalifornijo. Že v gimnaziji je bil znan po svojem talentu za komedijo. Po kratkem času študija politologije na moškem kolidžu v Severni Kaliforniji se je prešolal na marinski kolidž, kjer je vpisal teater. Zaradi svojega prirojenega talenta za gledališče so ga sprejeli na The Julliard School v New Yorku, kjer je tri leta študiral pod mentorstvom Johna Housemana in ostalih priznanih igralcev. 1988 je zaigral skupaj s Stevom Martinom in Mikom Nicholsom v off-broadwayski produkciji Čakajoč na Godoja Samuela Becketta.

ANNABELLA SCIORRA - Annie Neilson
Nadarjena in karizmatična igralka Annabella Sciorra je zaigrala v širokem spektru filmov: Asfaltna vročica, The Addiction, Roka, ki ziblje zibko, Cop Land. S svojo dinamično in očarljivo igro je dokazala, da je nadarjena in vsestranska igralka.
Annabella Sciorra je odraščala v Connecticutu, kjer se je urila v klasičnem plesu in teatru. Veliko je nastopala v Nuyorican Poets Cafe, v katerem je intenzivno sodelovala s scenaristom in režiserjem Reinoldom Povodom (Cuba and his Teddy Bear, La Puta Vida Trilogy). Njen gledališki opus obsega nastopanje s skupino Naked Angels in v Promenade Theatru, kjer je zaigrala v Those the River Keeps pod taktirko Davida Raba. Zelo zgodaj je že začela sodelovati z znanimi režiserskimi imeni: Michael Figgis, Barbet Schroeder in John Badham.
Film, s katerim si je utrla pot med najboljše igralke, je bil Asfaltna vročica režiserja Spika Leeja. V njem je zaigrala z Wesleyjem Snipesom. Po Asfaltni vročici so sledili še triler Roka, ki ziblje zibko (Curtis Hanson) z Rebecco de Mornay, Gospod Čudoviti (Anthony Minghella) z Mattom Dillonom in Vincentom d"Onofrijem, Romeo is Bleeding (Peter Medek) z Garyjem Oldmanom, The Addiction (Abel Ferrara), The Funeral (Abel Ferrara) s Christopherjem Walkenom in mnogi drugi (Underworld, The Innocent Sleep, Whispers in the dark, Internal Affairs, True Love, The Night We Never Meet, The Hard Way, Little City). Annabella Sciorra je požela odlične kritike predvsem za vlogo policistove žene v filmu Cop Land. Njena soigralca sta bila Robert de Niro in Sylvester Stallone, režiral pa je James Mangold, ki je napisal tudi scenarij. Poleg že naštetega je Annabella zaigrala še z Ericom Stoltzom v romantični komediji Mr. Jealousy.

CUBA GOODING, Jr. - vodnik Albert
Še preden je dobil priložnost, da ob Tomu Cruisu zaigra v uspešnici Jerry Maguire, se je Cuba Gooding, Jr. dokazal kot izvrstni karakterni igralec v številnih filmih. Debitiral je z glavno vlogo v odmevnem filmu Johna Singletona Fantje iz soseščine (1991), sledil je film Gladiator... Leto kasneje je s kupaj s Tomom Cruisom, Demi Moore in Jackom Nicholsonom zaigral v eni od največjih komercialnih uspešnic leta A Few Good Men. Za vlogo profesionalnega igralca ameriškega nogometa Roda Tidwella v filmu Jerry Maguire je Cuba Gooding, Jr. prejel oskarja.

MAX VON SYDOW - Zasledovalec
Igralčeva gledališka in filmska kariera traja že 35 let. Max Von Sydow velja za enega največjih evropskih filmskih igralcev. Nastopal je v enajstih filmih slovitega švedskega režiserja Ingmarja Bergmana. Ko mu je glavna vloga v filmu Pele Osvajalec prinesla oskarjevo nominacijo, je Sydova sprejel tudi Hollywood. Od takrat smo lahko Maxa Von Sydova gledali tudi v številnih žanrskih filmih, kjer pa vselej upodablja like, ki jih odlikujeta modrost in karizmatičnost. Naj naštejemo vsaj nekaj filmov: The Kremlin Letter, The Excorsist, Three Days of the Condor, Hannah and Her Sisters, Judge Dreed...

WINCENT WARD - Režiser
Wardov film Vigil je prvi novozelandski film, ki se je uvrstil v tekmavalni spored filmskega festivala v Cannesu. The Navigator se ponaša z dvajsetimi mednarodnimi festivalskimi nagradami, Australian Film Institute ga je 1989 nagradil za najboljši film in režijo. Izvrstna ljubezenska melodrama Zemljevid človeškega srca je Wardovo ime približala širtraj sem odhitel do njega, ga objel in ga na kolenih prosil, naj mi dovoli posneti What Dreams May Come. Ker je bil s filmom Somewhere in Time zelo zadovoljen in ker ga je moja obsedenost s filmsko ekranizacijo njegovega najnovejšega romana malce zmedla, sem ga prepričal v svoje načrte. Zagotovil sem mu, da "tokrat ne bo trajalo tri leta". In imel sem prav. Trajalo je celih devetnajst let!
Moj družabnik, Barnet Bain, in jaz sva producirala What Dreams May Come. Najina producentska hiša Metafilmics je sodelovala z Interscope Communications Teda Fielda. Distribucijo širom sveta je prevzel PolyGram. V filmu nastopajo Robin Williams, Cuba Gooding, Jr., Annabella Sciorra in Max von Sydow. Režiser je Vincent Ward, ki ima za seboj že en čudovit ljubezenski film Map of the Human Heart. Scenarij je napisal z oskarjem nagrajeni Ron Bass (Rainman), ki je roman priredil za film.
Zgodba o tistih devetnajstih letih je, več kot očitno, druga zgodba. Naj bo dovolj, da omenim samo glavna junaka naše uspešne sage: Ted Field (Interscope Communications) in Michael Kuhn (PolyGram). Zdaj pa še o knjigi sami, zakaj me je tako obsedla in zakaj je postala "kultna knjiga", ki je mnogim spremenila življenje? Prvič - in v to najbolj verjamem: What Dreams May Come je mogočna in edinstvena zgodba o ljubezni. Pravijo, da so ključi do odlične ljubezenske zgodbe ovire, ki2C kako so se oboževalci filma Somewhere in Time razburjali, da nek Stephen Simon trdi, da je bil on producent tega filma, čeprav je bil to v resnici Stephen Deutch. Rad bi pojasnil, da sem nedolgo nazaj prevzel nazaj svoj rojstni priimek Simon. Torej je Deutch res produciral Somewhere in Time, vendar se zdaj piše Simon. Oziroma Simon je produciral Somewhere in Time, vendar pa se je prej pisal Deutch... Saj razumete, kaj hočem povedati?)
Predno smo začeli s predprodukcijo Somewhere in Time (v zadnjih mesecih leta 1978), me je Richard prosil, če bi prebral osnutek njegove nove knjige. Seveda sem bil takoj za. Zvečer sem na dušek prebral What Dreams May Come in jokal. Ne. Ihtel sem skozi vso knjigo. Ko sem končal, sem se počutil, kot da bi me posvetili v skrivnostni svet ljubezni in življenja, ki sem ga vedno iskal. Celo noč nisem zatisnil očesa. V ranih urah sem še enkrat prebral knjigo in zopet ihtel. V tistem trenutku sem postal metafizik.
Zatrdno sem se odločil, da bom to enkratno pripoved o ljubezni prenesel na filmsko platno. Richard mi je že drugič spremenil življenje. Takoj zjutraj sem odhitel do njega, ga objel in ga na kolenih prosil, naj mi dovoli posneti What Dreams May Come. Ker je bil s filmom Somewhere in Time zelo zadovoljen in ker ga je moja obsedenost s filmsko ekranizacijo njegovega najnovejšega romana malce zmedla, sem ga prepričal v svoje načrte. Zagotovil sem mu, da "tokrat ne bo trajalo tri leta". In imel sem prav. Trajalo je celih devetnajst let!
Moj družabnik, Barnet Bain, in jaz sva producirala What Dreams May Come. Najina producentska hiša Metafilmics je sodelovala z Interscope Communications Teda Fielda. Distribucijo širom sveta je prevzel PolyGram. V filmu nastopajo Robin Williams, Cuba Gooding, Jr., Annabella Sciorra in Max von Sydow. Režiser je Vincent Ward, ki ima za seboj že en čudovit ljubezenski film Map of the Human Heart. Scenarij je napisal z oskarjem nagrajeni Ron Bass (Rainman), ki je roman priredil za film.
Zgodba o tistih devetnajstih letih je, več kot očitno, druga zgodba. Naj bo dovolj, da omenim samo glavna junaka naše uspešne sage: Ted Field (Interscope Communications) in Michael Kuhn (PolyGram). Zdaj pa še o knjigi sami, zakaj me je tako obsedla in zakaj je postala "kultna knjiga", ki je mnogim spremenila življenje? Prvič - in vjih letih sva se z Richardom smejala - in jokala. Napisal je roman, ki je bil veliko pred našim časom. Na srečo je še vedno živ - v nasprotju z mnogimi drugimi, njemu podobnimi -, da je lahko doživel uresničitev svojih vizij. Film je priznanje Richardove nadarjenosti. Vizija in jasnovidnost se združita v čarovnijo, ki ji pravimo življenje. Če bi radi vedeli, s kakšno tematiko se bo človeštvo ukvarjalo čez dvajset let, vam zagotavljam, da nek mož v Južni Kaliforniji že piše o tem. In meni je bila dana največja čast od vseh. Namreč da sem lahko napisal epilog h knjigi, ki pripoveduje o neverjetni dogodovščini - o ljubezni in življenju.

Stephen Simon, producent filma