Zgodbe za lahko noč

Nekoč … Ali kako pripovedovati zgodbe za lahko noč

Odbita družinska komedija, ki pravzaprav ni povsem družinska, pa tudi popolnoma odbita ne, je enkratna priložnost združitve klasične Disneyjeve avanturistične zgodbe s komedijo z značilnim podpisom Adama Sandlerja. Le da se tokrat igralčevemu večkrat zelo neposrednemu in obešenjaškemu humorju pozna, da je pred kratkim prvič postal očka – ostrina komične britve je malce manj ostra. Ni prvi, ki je izjavil – in pri filmu nastopil tudi v vlogi producenta – da je želel posneti film, ki ga bo nekoč, morda kmalu, lahko gledal njegov otrok in mu ''potem brez sramu pogledal v oči.'' Ko je prebral scenarij za Zgodbe za lahko noč, je bil prepričan, da bo film smešen gledalcem vseh starosti. Toliko bolj pa ga je pritegnil lik človeka, ki živi in dela v hotelu. Morda prav zaradi spomina iz otroških let, ko se je njegova družina na pogostih potovanjih iz Hampshira v New Yorka vedno ustavila v hotelu Howarda Johnsona.

Adam Sandler igra Komarčka Bronsona, sina nekdanjega lastnika hotela, v katerem zdaj živi in dela kot vzdrževalec. Je fant za vse, moderna podoba (ubogega) viteza Vseznala, v katerega se prelevi v eni od zgodb za lahko noč. Sandler ga opisuje kot garača; ker njegov oče ni bil kaj prida poslovnež, je moral hotel prodati, da se reši bankrota, njegov sin, Komarček, pa dela in dela in čaka na priložnost, da mu bo lastnik, očetov nekdanji prijatelj, le zaupal kako pomembnejšo službo od vzdrževalca. Ne nazadnje je to tudi obljubil njegovemu očetu. Toda zdi se, da je g. Nottingham na to pozabil. Ko je Komarček za teden dni prisiljen skrbeti za sestrina otroka, pa zgodbe za lahko noč, ki jima jih pripoveduje vsak večer, obrnejo njegovo življenje v povsem drugačno smer. In ko je Komarček prepričan, da je odkril zlato jamo in razumel vse skrivnosti pripovedovanja zgodb za lahko noč, se usoda spet poigra z njim. Le da jo tokrat ujame za rep …

Komarčku v hotelu delajo družbo povzpetniški in precej naduti Kendall, ki kani preko zakona s hčerko hotelskega lastnika priplezati do mesta glavnega direktorja novega hotela. Upodobil ga je izvrstni avstralski igralec Guy Pearce (LA zaupno, Insomnia).

Prav tako mu greni vsakdan zlohotna Aspen, šefinja recepcije brez kančka občutka za goste in prijetno hotelsko vzdušje. Za nameček se spogleduje s Kendalom in upa na kaj več. Upodobila jo je smrtno nevarna Lucy ''Xena'' Lawless, Novozelandka, ki je med drugim uspešno nastopila na broadwayskih deskah v produkciji Briljantine.

Komarčkovo sestro Wendy, mater ljubkih Patricka in Bobbie, igra Courteney Cox, ki jo poznamo najbolj s TV ekranov kot Monico v Prijateljih, njena prva celovečerna vloga pa je bila ob Jimu Carreyju v komediji Ace Ventura.

Komarčkovo izbranko in predano učiteljico Jill je upodobila Keri Russell. Pred kratkim je požela izvrstne kritike za vlogo v natakarici, v svojih rosnih letih pa je bila Mouseketeerka, predana članica kluba pristašev Disneyjeve Miki Miške.

V vlogi Komarčkovega očeta občudujemo Jonathana Prycea, nekdanjega člana cenjenih gledališč Old Vic in Royal Shakespeare v Londonu in izvrstnega filmskega igralca (Brazil, Čas nedolžnosti, Carrington, Evita, Jutri nikoli ne umre).

Velikan ameriškega filma Richard Griffiths pa je upodobil gospoda Nottinghama, zdajšnega lastnika hotela Sončni razgled. med njegovimi številnimi vlogami omenimo le nekatere: Guarding Tess, Gandi, Gorki Park, Žena francoskega poročnika, Ognjene kočije in mnoge druge.

Kdo zvoni za korenček?

Čeprav se film v okviru domišljijske zgodbe sprehodi od stare Grčije, preko Srednjega veka in celo daleč v znanstveno fantastično prihodnost, je bila najtežja naloga tista, ki si jo je naložil trener morskih prašičkov. Več jih je bilo, da so upodobili Bugsyja, prikupno živalco z izbuljenimi očmi, ki obožuje hamburgerje, a dobro ve, koliko muk in težav je treba potem, da pokuri vse slabe, odvečne kalorije. Po scenariju Bugsy zna marsikaj: divje goni kolo, pleza Komarčku na glavo in počiva v njegovi frizuri in se celo sam spravi v posteljo. Vodja trenerjev Steve Berens pove, da morski prašički niso znani po hitrosti in agilnosti; ti dve lastnosti odlikujeta hrčke, prašički pa so bolj lenobne narave. Toda uspeli so jih naučiti goniti kolo. Ko so jih za vsak najmanjši uspeh nagradili, so hitro doumeli, kaj je treba pokazati pred kamero. In če pomislimo, da so za svoje znanje porabili bore tri tedne šolanja, so se vendarle izkazali za odlične učence.

Malo težje je šlo, ko so se morali sami zviti v posteljo in pokriti z odejico. Šolanje je trajalo še enkrat dlje. Korenček je bila glavna nagrada za uspešno zvonjenje. Ta del naloge ni bil težak – korenček jim gre očitno zelo v slast. "Nato smo jih učili, da stečejo k posteljici, vtaknejo smrček po odejo in smuknejo podnjo. In po daljšem trudu je uspelo." Berens je prepričan, da noben drug morski prašiček na tem planetu, razen tega, ki je igral Bugsyja, ne zna sam zlesti v posteljico in se pokriti. Ob tem pa seveda vestno poudari, da so prašičkove izbuljene oči zgolj plod računalniške animacije – morski prašički pač niso sove.