Možje X

Cyclops. Jean Grey. Storm.

So otroci atoma, homo superior, naslednji člen evolucije. Vsak se je rodil s specifično genetsko mutacijo, ki se je v puberteti izrazila v nenavadnih močeh: iz Cyclopsovih (James Marsden) oči izžareva energija, ki lahko v gori izdolbe luknjo; Jean Grey (Famke Janssen) ima telepatsko in telekinetično moč; Storm (Halle Barry) pa lahko manipulira z vsakršnim vremenom.

V svetu, vse bolj polnem sovraštva in predsodkov, so znanstvene anomalije... spački narave... izobčenci, ki se jih bojijo in prezirajo tisti, ki ne morejo sprejeti njihove drugačnosti. Med njihovimi nasprotniki so ameriški senator Robert Kelly (Bruce Davison), zloglasnemu McCarthyju podoben politik, čigar zakonodaja je oblikovana tako, da bo "razkrila nevarnosti" mutantov. Kljub vsesplošni nepoučenosti družbe Cyclops, Jean, Storm in tisoči drugih preživijo.

Pod vodstvom profesorja Charlesa Xavierja (Patrick Stewart), ki ima največje telepatske sposobnosti na svetu, so se ti nadarjeni študentje naučili obvladovati in usmerjati svoje sposobnosti za dobrobit človeštva. Trudijo se zavarovati svet, ki se jih boji.

Xavier pozdravi dva nova prišleka. Logan/Wolverine (Hugh Jackman) je samotarski borbeni stroj z nenavadnimi zdravilnimi močmi, pomičnimi nezlomljivimi kremplji in živalim podobnim kožuhom; ter Rogue (Anna Paquin), osamljena najstnica, ki lahko posrka moč in spomine vsakogar, ki se ga dotakne.

Ko se Wolverine in Rogue privajata življenju med svojo vrsto, se Možje X zapletejo v fizično in filozofsko bitko s profesorjevim nekdanjim kolegom in prijateljem, Erikom Lehnsherrjem alias Magnetom (Ian McKellen). Eden najmogočnejših mutantov je svetu obrnil hrbet v prepričanju, da ljudje in mutanti ne morejo živeti v sožitju in da prihodnost pripada mutantom. Magneto in njegova zlobna bratovščina - gromozanski Sabertooth (Tyler Mane), metamorfozna Mystique (Rebecca Romijn - Stamos) in kratkovidna Krastača (Ray Park) z dolgim jezikom in izrednimi skakalnimi sposobnostmi - si z vsemi sredstvi prizadevajo zagotoviti to prihodnost, tudi če s tem ogrozijo obstoj človeštva in mutantov.

Leta 1963, ko so v času vrhunca boja za državljanske pravice predsodki in strah prežemali ZDA, je Stan Lee, urednik Marvel Comics, vodilni pisec in umetniški vodja, ustvaril Može X, strip, čigar osrednji junaki so mutantski superjunaki. Možje X, kot številni njihovi predniki v okviru Marvel Comics, so bili nenavadna junaška skupina - včasih sarkastični, asocialni, z zelo očitnimi napakami, a sočutni, kadar je šlo za bojevanje zoper demone njihovega ljubezenskega življenja, ko je šlo za travme samozavesti ali ko so se zoperstavljali zlobnežem v njihovem vesolju posebnih moči.

Možje X Stana Leeja so predstavili svet, v katerem obstaja superiorna vrsta ter neizprosno, kruto družbeno okolje, s katerim so soočeni v ne tako oddaljeni prihodnosti. Režiserju Mož X Bryanu Singerju so bile všeč stripove alegorije o rasizmu, fanatizmu in toleranci, ki so ves čas prepredale neprekinjeno akcijo in pustolovščine.

"Zgodba Mož X je dokaj politično obarvana," pravi Singer. "Gre za različnosti in podobnosti. Kajti strip se je porodil v nemirnih šestdesetih, v Možeh X najdemo politične in sociološke vidike ter še mnoga druga sporočila. Pravzaprav odnos med Xavierjem in njegovim nekdanjim prijateljem in sodelavcem Magnetom ponazarja ideološka in filozofska razhajanja tiste dobe. V bistvu sta si zelo podobna, saj oba vidita to mutirano vrsto kot predmet pregona. A medtem ko Xavier varuje tiste, ki se ga bojijo, si jih Magneto prizadeva uničiti. Vsak od njiju verjame v svoj prav. Na kompromis nista pripravljena. Konec koncev gre v filmu za to, kako težko je najti nivo tolerance, ki koristi vsem vpletenim. Zaradi tega filozofskega koncepta bi si človeška in mutantska vrsta lahko v nedogled skakali v lase.

Je pa to tudi film, v katerem izprašimo marsikatero zadnjico," se smeje namuzne Singer.

Pridružimo se evoluciji...

Pred šestimi leti je nek sodelavec producentki Lauren Shuler Donner izročil nekaj kopij in opisov likov Mož X. "Najprej sem prebrala o Loganu/Wolverinu, ki je zares tragičen junak," se spominja, "njegovo iskanje samega sebe me je prav prevzelo. Bil je tako psihološko kompleksen. Potem sem prebrala o drugih Možeh X. Zdeli so se mi drugačni in precej bolj zapleteni od ostalih stripov. Temeljijo na likih. Tematsko se lotevajo predsodkov in zatiranja. Vsi smo mutanti in neprilagojenci na tak ali drugačen način."

Donnerjeva je tako sprožila verižno reakcijo, ki je nazadnje eksplodirala na velikem platnu kot Možje X. Leta 1995 sta se Bryan Singer in njegov sodelavec, izvršni producent Tom DeSanto, sestala z vodilnimi pri 20^th Century Fox glede nekega drugega projekta. DeSanto, ki se razglaša za fanatičnega pristaša Mož X, je predlagal, naj se Singer loti režije Mož X. "Razlagal sem," se spominja DeSanto, "da Bryan sicer ni najbolj očitna izbira za režijo filmske priredbe stripa, da pa ta vsebuje filmske prvine in pomembne družbene teme, ki bi se mu zdele privlačne in izzivalne. V svojem bistvu so Možje X alegorija o predsodkih. To so Martin Luther King in Malcolm X in naslednji val evolucije v človeškem obnašanju: Xavierjeve sanje o tem, da bi mutanti in ljudje živeli v miru proti Magnetovemu darvinističnemu pogledu, da so mutanti superiorni in morajo za vsako ceno preživeti."

Ko je Singer začel resno razmišljati o projektu, sta se z DeSantom lotila zgodbe, ki bi zaobjela like stripa in njegovo mitologijo. Singer, cenjen zlasti zaradi "manjših" filmov, kot sta Osumljenih pet in Vzoren učenec in ki je bil novinec v svetu Mož X, se je projektu posvetil po obsežni raziskavi.

"Poglobil sem se v zgodovino stripa," pravi režier. "Prebral sem vse izvode in vso zgodovino likov in gledal vseh 70 delov risane nadaljevanke. Moje življenje je bilo zasičeno z Možmi X. Ves čas pa sem bil pozoren na to, kaj je meni osebno čustveno in tekstovno izstopalo. To so bili liki in njihove življenjske filozofije. Najbolj me je navduševalo, da njihove posebne moči obstajajo v "resničnem" svetu. Zato sem pristal v režijo filma, odločen, da bo zgodba kar najbolj prepričljiva in realistična."

Avi Arad, izvršni producent Mož X in eden vodilnih pri Marvel Comisc, dodaja: "Bryan je vedel, da je zgodbo o Možeh X vredno povedati in da gre pri njej za precej več kot le za krasne kostume in vizualne učinke. Možje X zrcalijo življenje, so razmišljanje o tem, kako ljudje ravnajo drug z drugim na podlagi vnaprej določenih strahov, predsodkov in diskriminacije. Bryanova osebna filozofija je bila v sozvočju s filozofijo stripa in njegovih likov."

Ko se je Singer zakopal še globlje v mitologijo Mož X, je odkril skupno točko vseh likov. "Vsi omahujejo biti superjunaki," pravi. "Poleg specifičnih sposobnosti ima vsak neko slabost, napako ali šibko točko. Xavier je denimo izjemno sposoben psihik, je pa hkrati priklenjen na invalidski voziček. Pred Rogue, ki ima izjemno sposobnost vsrkati moči vsakogar, ki se ga dotakne, je življenje brez intimnosti; s fantom se ne more nikoli držati za roke, nikoli se ne more ljubiti z njim in nikoli ne bo mogla v rokah stiskati dojenčka. Ta omahljivost jih naredi še bolj človeške, likom dodaja globino, zaradi česar je njihova pustolovščina še toliko bolj smiselna in vznemirljiva."

Za Singerja in ostale pisce scenarija je bil največji ustvarjalni izziv zadovoljiti na eni strani zaprisežene pristaše stripa (ki so se vsakodnevno oglašali po medmrežnih klepetalnicah) in obenem Može X predstaviti novi generaciji pristašev.

Šlo je za pretanjen in skladen podvig. "Bryan je vložil srce in dušo v prizadevanje poiskati zgodbo, ki bo zadovoljila ključno občinstvo," pojasnjuje producent Ralph Winter, "ker pa mu sam ni pripadal, je vedel, kako Može X približati celotnemu občinstvu."

Singer se je zelo zanašal na izvedensko mnenje samooklicanih pristašev Mož X, ki so se prelevili v člane ekipe, na primer na Toma DeSanta in producenta Kevina Feiga. "Zaradi oboževalcev sem želel biti spoštljiv do zgodovine Mož X. Poleg tega sem vztrajal na oblikovanju zgodbe, ki bo zanimiva, zabavna in provokativna tudi za nove občudovalce. Poimenoval sem jo ‘Oblikovati evolucijo evolucije’. Se pravi, zgodba temelji na začetkih Mož X, ko se Logan in Rogue prvič predstavita.To nam je pomagalo predstaviti like tistim, ki jih ne poznajo. Ko se zgodba razvije, pa se poglobimo v elemente in like, ki so zapriseženim pristašem najbolj pri srcu."

Pestra izbira igralcev

Ta se je začela spomladi leta 1999 in še ni bila končana oktobra istega leta, ko so film začeli snemati. Najprej so izbrali nekdanjega rokoborca Tylerja Manea v vlogi velikanskega Sabertootha. Drugi je vlogo dobil Patrick Stewart, ki mu je Shuler Donnerjeva projekt omenila, ko je z njenim možem, producentom in režiserjem Richardom Donnerjem, snemal Teorijo zarote. "Podoben je Xavierju in še zelo nadarjen igralec je. S svojim glasom, osebnostjo in sposobnostjo razumeti scenarij je bil popoln za vlogo."

Za Stewarta, najbolj znanega po vlogi kapitana Jeana-Luca Picarda v nadaljevanki Zvezdne steze: naslednja generacija, je to zadnji v seriji močnih likov, ki jih je igral v dolgoletni karieri: "Spet upodabljam avtoriteto," se smeje. "Če od najstniških let je bila moja kariera povezana s kralji, kapitani, cesarji, voditelji strank in sindikatov, predsedniki, kar vam srce poželi. Vse uniforme sem že nosil. V Možeh X sem vodja mutantov. Še najbolj ironično pa je, da sem najmanj avtoritativna oseba, kar ste jo kdaj poznali."

Stewart je bil še posebej vesel, ker je lahko igral s starim prijateljem iz časov, ko sta nastopala pri Shakespeare Royal Company, sirom Ianom McKellenom. "V vseh letih, ki sva jih preživela pri SRC, sva skupaj nastopila samo v eni postavitvi. Sva pa približno istih let, najini karieri sta se razvijali skupaj, prihajava iz istega področja Anglije in v mnogih pogledih sta si najini življenji podobni. Zato je bilo igrati ta dva tesno povezana lika v Možeh X zares prijetno."

McKellen je enako navdušen: "Kakšna zabava, dva igralca iste generacije brzdata svoja angleška naglasa in se spopadata drug z drugim v tem fantazijskem svetu."

McKellen je bil tudi vesel, ker je po Vzornem učencu znova sodeloval z Bryanom Singerjem. "Sem velik Bryanov občudovalec. Sva tudi dobra prijatelja. Ima odličen okus in jasno vizijo scenarija."

McKellenu je bil všeč Singerjev prikaz netolerantne družbe, v kateri žive Možje X. Poleg tega ima lasten pogled na mite Mož X: "Ta svet mutantov me zanima, ker se tudi sam počutim mutant. Sem homoseksualec in zato me imajo pogosto za preveč nevarnega, nenavadnega in nenormalnega, da bi bil v družbi, sodijo me po zakonih, ki prevladujejo v moji državi in tudi po vsem svetu. A s temi liki se ne poistovetijo samo istospolno usmerjeni ljude, ampak tudi manjšine. Film pa me je pritegnil še zato, ker gre za razburljivo pustolovsko zgodbo, polno moralnih dilem, s kakršnimi se soočajo tudi Shakespearjevi liki. Po mojem ne pretiravam, če rečem, da mu Možje X veliko dolgujejo, kar zadeva epskih razsežnosti, domišljije in resnih sporočil."

Med ostalimi igralci je bila nad liki in temami filma še posebej navdušena Halle Berry. "Zamisli o sprejetju in toleranci so mi bile zares všeč. Storm je edini temnopolti lik in bila sem vesela, da ima čudovito moč in dušo. Je zelo materinska in je njihova vest. Do Nevihte sem imela zares pozitiven odnos in všeč mi je bila zamisel, da jo bodo drugi videli kot močno, a hkrati tenkočutno vzornico. Seveda sem se v njeni koži tudi zabavala - saj sem marsikomu izprašila zadnjico."

Medtem ko so se glavni igralci že pripravljali na začetek snemanja konec septembra, so bili filmarji soočeni z manjšo krizo. Dougray Scott, ki mu je bila sprva dodeljena vloga Wolverina, naj bi s snemanjem Misije: Nemogoče 2 končal konec oktobra, nakar bi se novembra pridružil ekipi Mož X v Torontu. Vendar se je snemanje MI2 zavleklo in postalo je jasno, da se Scott vloge ne bo mogel lotiti.

Zato so začeli hitro iskati zamenjavo. Ko so našli Wolverina, so si ameriški cineasti ob igralčevem imenu zastavili vprašanje: Kdo je Hugh Jackman? A občinstvo v Avstraliji in Londonu je poznalo odgovor. Jackman je že več let vzhajajoča zvezda odrov Londona in Avstralije ter avstralskega filma in televizije.

Jackmanu, ki tako kot nekateri drugi njegovi kolegi stripa ni poznal, je bila že avdicija doživetje, ki mu je odprlo oči. "Ko sem prišel v Toronto na zadnjo avdicijo," se spominja, "sem letališkemu uslužbencu povedal, da sem prišel na sestanek za film Možje X. Njegove oči so zasijale in vprašal me je, kateri lik bom igral. Rekel sem, da Wolverina. Zakričal je: Wolverina!!! in želel, da mu dam podpis - čeprav sem mu pojasnjeval, da grem šele na avdicijo. Tisti trenutek sem spoznal, koliko Wolverine pomeni občudovalcem."

V filmu je v ospredju odnos med Wolverinom in najstniško Rogue. Oba iščeta nekaj izjemno pomembnega. Wolverine skuša odkriti uganke o svoji preteklosti, ki se je skoraj ne spominja; Rogue išče še nekaj težje dosegljivega; normalno najstniško življenje. "Rogue preživlja najhujšo najstniško moro," pravi Anna Paquin. "Težave, s katerimi se sooča običajen najstnik, so v njenem primeru stokrat večje, ker je mutantka, ki se nikoli ne sme dotakniti drugega bitja iz strahu, da jim ne bi storila kaj žalega."

O snemanju

Scenograf John Myhre je s svojo dvestočlansko ekipo za Može X oblikoval skoraj 80 različnih prizorišč. Myhre, ki je bil nominiran za oskarja za scenografijo pri Elizabeti, pravi: "Pri mojem delu mi je najbolj všeč to, da en dan ustvarjam indijansko vas, drugi dan sem v elizabetinskem gradu, potem oblikujem ultra-sodoben tajni podzemni laboratorij za najmogočnejšega telepata na svetu."

Myhre je izdelal tudi prizorišče, kjer se odvije vrhunec filma. Zaradi stroškov, logistike in strogih predpisov snemanja pri nacionalnih spomenikih ga niso posneli ob Kipu svobode, kot je narekoval scenarij, ampak so znamenito damo z baklo poustvarili kar v studiu v Torontu, kjer je bila posneta polovica filma.

Za tehnične čarovnije Mož X so skrbeli supervizor posebnih učinkov Michael Fink (Pogumno srce, Batman se vrača, Eraser, Smrtonosno orožje 4, Lov na Rdeči oktober) ter strokovnjak za vizualne učinke in masko Gordon Smith. Kaskaderske prizore je nadziral Gary Jensen (Divja reka, Osumljenih pet), režiser druge ekipe pri prizorih pretepov je bil Corey Yuen (Romeo mora umreti, Smrtonosno orožje 4) ter koordinator posebnih učinkov Colin Chilvers (dobitnik oskarja za Supermana).

Največ križev in težav z masko je imela Rebecca Romijn-Stamos, ki so jo od nog do glave prekrili s samolepilnim silikonom in vse telo prebarvali v modro. "Pobarvali smo vse, tudi njena stopala, vse, kar si lahko zamislite. Za piko na i smo ji nasadili rdečo lasuljo in ji v oči vtaknili rumene leče. Prvič smo vse skupaj nanašali deset ur. Proti koncu nam je uspelo v šestih do osmih."

Nič presenetljivega torej, da je imela Romijn-Stamosova do svoje rutine ličenja mešane občutke, ki jih opisuje kot mešanico "najbolj cool stvari, ki sem jo kdaj videla" in "najbolj prostaške, boleče in ponižujoče izkušnje" njenega življenja. "Največja težava je bila obilica časa, med katerim so me drezali, drgnili in barvali po mestih, na katerih tega sploh nisem pričakovala." Dolgotrajno nanašanje maske, čas, prebit na snemanju in dve uri, kolikor je trajalo odstranjevanje maske, je pomenilo, da je Romijn-Stamosova delala po 22 do 24 ur dnevno. To je pomenilo, da sploh ni mogla delati dva dni zapored.

Sprememba prihaja

Po petih mesecih snemanja in nekajmesečni postprodukciji so bili Možje X nared za kino. 38 let po izidu prvega stripa bo filmsko občinstvo izkusilo tisto, kar občudovalci, filmski ustvarjalci, igralci in štiristočlanska ekipa umetnikov, tesarjev in tehnikov ve že precej časa: Možje X ne bodo nikoli umrli, samo še naprej se bodo razvijali.

O igralcih

Hugh Jackman: Možje X so za avstralskega igralca prvi vidnejši ameriški film. Upodablja Wolverina/Logana, osamljeni ubijalski stroj, ki ima izredno zdravilno moč, kovinske kremplje in živalsko dlako.

Jackman je nazadnje nastopil na odrskih deskah v londonskem West Endu v musiclu Oklahoma. Letošnje poletje je posnel Animal Husbandry z Ashley Judd. Nastopil je tudi v avstralskih neodvisnih filmih Paperback Hero ter Erskinville Kings ter v nadaljevankah Corelli in Halifax.

Jackman je bil razglašen za avstralsko zvezdo leta 1999.

Patrick Stewart (profesor Xavier) se je zapisal v televizijsko zgodovino kot kapitan Jean-Luc Picard v nadaljevanki Zvezdne steze: naslednja generacija. Posnel je tudi filme Robin Hood: možje v pajkicah, A Christmas Carol, Boss Lear, Egiptovski princ, Teorija zarote, Moby Dick, Jeffrey, Hedda, Dune, Excalibur, L.A. Story, Death Train, Gunmen, Masterminds, The Pagemaster, Safe House in Doc Savage. Nastopil je v številnih televizijskih nadaljevankah I,Claudius, Tinker, Tailor, Soldier, Spy, Smile’s People.

Nastopal je na odrskih deskah na obeh straneh Atlantika in poleg tega režiral nekaj epizod Zvezdnih stez. Ena od njih, A Fist full of Datas, je prejela nagrado emmy.

Sir Ian McKellen (Magneto) je najbolj cenjen igralec svoje generacije, saj je za svoje odrske in filmske nastope prejel več kot 20 nagrad. Rodil se je na industrijskem severu Anglije 25.maja 1939 kot sin gradbenega inženirja. Z igro se je začel ukvarjati v šoli in na univerzi v Cambridgeu, kjer je študiral angleško literaturo. Tam je nastopil v 21-tih različnih postavitvah. Brez ustreznih igralskih izkušenj in šol je profesionalno debitiral leta 1961 v Coventryju v Belgrade Theatre in svoje vajeništvo opravljal tri leta pri različnih lokalnih gledališčih. Vajeništvo je doseglo vrhunec z odprtjem Nottingham Playhouse, kjer ga je režijsko vodil njegov vzornik iz otroštva, sir Tyrone Guthrie. V Londonu je prvič nastopil v A Sent of Flowers (1964). Za vlogo je prejel nagrado Clarence Derwent in povabilo sira Laurenca Olivierja, naj se pridruži njegovi takrat novi National Theatre Company pri Old Vic Theatre. Temu je sledila dveletna turneja s Prospect Theatre, v okviru katere je McKellen leta 1969 povsem očaral udeležence Edinburghškega festivala v Shakespearjevem Rihardu II. in Marlowovem Edwardu II. Igri so dve leti igrali pred razprodano dvorano in so ju celo predvajali po televiziji. Sledil je Hamlet in ta je ustoličil McKellena kot vodilnega klasičnega igralca svoje generacije. Leta 1972 je bil soustanovitelj Actors’ Company. V okviru Royal Shakespeare Company v Stratfordu-upon-Avon in Londonu (1974-78) je nastopil v igrah Brechta, Čehova, Ibsena, Marlowa, Shawja, Stopparda in Wedekinda. Za Trevorja Nunna je upodobil Romea, Macbetha, Leontesa, Tobyja Belcha in Jaga. Na Broadwayu je dobil vse možne nagrade, med njimi tonyja za najboljšega igralca za upodobitev Salierija v Amadeusu Petra Shafferja (1980-81). Pri Royal National Theatre, kjer je član uprave, so njegove uspešnice Wild Honey, Coriolanus, Striček Vanja, Češnjev vrt, The Critic, Bent, Napoli Milionaria, An Enemy of the People in lanskoletni Peter Pan. Z Rihardom III. je prepotoval svet od Tokia do Los Angelesa. Za filmsko verzijo priznane igre, v kateri je nastopil, bil eden od prducentov in scenaristov, je prejel nagrado Evropski filmski igralec leta in nominacijo za Zlati globus (1996). Z drugimi solističnimi predstavami, Acting Shakespeare ter A Knight Out, je bil na turneji po Veliki Britaniji, Evropi in Združenih državah - dobiček pa je namenil različnim lokalnim dobrodelnim ustanovam. Med njegovimi filmskimi nastopi so še Škandal, And the Band Played On (nominacija za Emmy in nagrado CableAce), Cold Comfort Farm, Rasputin (zlati globus), Bent ter Swept by the Sea, Bogovi in pošasti. Z Bryanom Singerjem je posnel Vzornega učenca.

Leta 1991 so ga zaradi njegove izjemne umetniške kariere povzdignili v viteza.

O filmskih ustvarjalcih

Bryan Singer (režiser, producent) je leta 1995 na Canneskem festivalu zbudil precejšnjo pozornost s svojim drugim celovečercem Osumljenih pet, ki je navdušil tako kritike kot občinstvo. Zavidanja vredno igralsko ekipo so sestavljali Gabriel Byrne, Kevin Spacey, Kevin Pollak, Stephen Baldwin in Chazz Palminteri. Mlademu režiserju je bilo komaj 28 let, a mu je uspelo za šest milijonov dolarjev posneti v 35 dneh film pravočasno in za manj denarja, kot je bilo predvideno. Osumljenih pet je dobil dva Oscarja: Kevin Spacey za najboljšega stranskega igralca in Christopher McQurrie za najboljši izvirni scenarij. Singerja je kinematografija od nekdaj navduševala in je začel snemati filme že kot najstnik z 8mm kamero. Obiskoval je prestižno School of Visual Art v New Yorku, nakar se je preselil v Los Angeles in pričel študirati na Univerzi južne Kalifornije. V tem času si je še bolj zaželel postati filmski ustvarjalec. Po diplomi na USC je napisal in režiral Lion’s Den, 25-minutni film o življenju petih srednješolskih prijateljev, ki se ponovno srečajo po diplomi. Film je prejel več nagrad. Singer je k sodelovanju povabil svojega prijatelja iz otroštva Ethana Hawka in ga posnel na 16mm trak za 15 tisoč dolarjev. Lion’s Den je Singerju odprl vrata in tako je lahko posnel svoj prvi celovečerec Public Access, pri katerem je bil koscenarist, producent in režiser. V kinu smo nazadnje videli njegovega Vzornega učenca.

Newton Thomas Sigel (kamera) snema dokumentarce, televizijske nadaljevanke, glasbene videospote in filme. Posnel je denimo Tri kralje, Osumljenih pet, Brokedown Palace, Vzornega učenca, Fallen, Blood and Wine, The Trigger Effect, Foxfire, Blankman, Money for Nothing, Indian Summer, Into the West, Salmonberries ter Crossing the Bridge.

Njegov dokumentarec Witness to War je prejel oskarja, El Salvador ter Another Vietnam sta bila zanj nominirana. Bil je tudi sorežiser dokumentarcev When the Mountains Tremble ter Report from the Front.

Michael Kamen (glasba) je sodeloval z mnogimi glasbeniki, od Pavarottija do Pink Floydov, pisal pa je tako pop balade kot resne simfonije in filmsko glasbo. Ima tri grammyje in nešteto oskarjevski nominacij in nominacij za zlati globus.

Leta 1975 je napisal glasbo za prvi film, The Next Man s Seanom Conneryjem. Sledili so mu Robin Hood: princ tatov, Čivljenje po življenju, vsi štirje deli Smrtonosnega orožja, nadaljevanka Z zemlje na luno, 101 dalmatinec, vsi trije deli Umri pokončno, Trije mušketirji, Dovoljenje za ubijanje, Brazil, Pustolovščine barona Munchausna, Someone to watch over me, Suspect, Frequency, The Adventures of Rocky and Bullwinkle, The Iron Giant in med drugim Mona Lisa.