Glasniki vetra

Filmski začetki

Glasniki vetra je na osrednjih likih grajena vojna drama, ki se dogaja na pacifiških bojiščih druge svetovne vojne, in precej drugačna od prejšnjih filmov hongkonškega režiserja Johna Wooja. Zgodba, ki jo zaznamujejo akcija, krvavi spopadi in bombne eksplozije, se osredotoča na trdno prijateljstvo med legendarnimi šifranti, tako imenovani glasniki vetra (Windtalkers), Indijanci plemena Navajo in njihovimi "telesnimi stražarji", belimi vojaki iz vrst najdrznejših marincev. Prav ta osrednja nit moškega prijateljstva in pa značilna razgradnja posameznih likov so odlika Johna Wooja in njegovega dolgoletnega prijatelja ter producenta Terenca Changa. S tem filmom je Woo dobil priložnost, da na drugačen način razvije ideale, ki jih je častil v svojih hongkonških filmih, kot sta The Killer in Hard-Boiled. Ob tem priznava: "Tisti hip, ko sem slišal zgodbo, sem se zaljubil vanjo. Je nabita s čustvi, hkrati pa zmagoslavje človeškega duha. Iskal sem nekaj drugačnega od generičnih akcionerjev, ki sem jih do zdaj režiral." Chang ob tem pojasnjuje: "Res je, da je Woo izvrsten v prikazovanju akcije, toda njegova slava veliko bolj temelji na prefinjenem prikazovanju moškega prijateljstva, ki prepleta najboljše filme iz njegovega hongkonškega obdobja. Zna delati z igralci in do potankosti obvlada dramske zakonitosti pripovedovanja zgodbe na način, ki gledalca nikoli ne pusti neprizadetega."

Sama zgodba pa nikdar ne bi prišla do pravih ušes, če bi ne bilo producentk Alison Rozenzweig in Tracie Graham. Pred približno desetimi leti je Alison od svojega brata Setha, ki je zasvojen s temami iz druge svetovne vojne, prvič slišala za šifrante iz plemena Navajo. Njihova zgodba jo je prevzela, toda sprva je bila prepričana, da bi bila uporabna le ta dober dokumentarec. Osem let pozneje jo je zaupala svoji partnerici Tracie. Ko sta izvedeli za tajen ukaz čuvajev Navajo šifrantov, da morajo v primeru nevarnosti zajetja šifranta s strani Japoncev varovati kodo za vsako ceno, pa sta bili prepričani, da zdaj imata osnovo za filmsko pripoved. Čeprav ni nobenih dokazov, da je kdorkoli od "čuvajev" sploh kdaj ravnal po tem ukazu, sta bili obe prepričani, da je kontroverznost in čustveni naboj, ki ga je v medsebojne odnose dveh ljudi vnašal ta ukaz, vsekakor odlična osnova za napeto zgodbo.

Woo se je za film odločil brez napisanega scenarija in le na osnovi prepričljive zgodbe, ki sta jo producentki zaupali scenaristoma Johnu Ricu in Joeju Batteeru. Par se je odločil za bojišča na otoku Saipan, v scenarij pa je vnesel mnoge resnične podatke, na katere sta naletela med proučevanjem zgodovinskih dejstev. Na primer, da so Navajo Indijance soborci velikokrat pomotoma zamenjali za Japonce. "Eden od razlogov, zakaj je vsak šifrant imel svojega telesnega stražarja, je bil zavarovati jih pred lastnimi vojaki," trdi Batteer. Drugi je bil nedvomno ta, da morajo preprečiti, da bi Navajo šifrant padel v roke Japoncem, ki so bili znani po okrutnih načinih mučenja. Občutki, ki so jih morali prevevati ob tem, so za običajne ljudi težko dojemljivi. "To je kot dvorezni meč," se spominja Nicolas Cage. "Od njih so zahtevali, da varujejo človeka, šifranta, da pa morajo za vsako ceno obvarovati kodo." Njegov lik se skozi ves film bori z možnostjo, da bo morda prisiljen izpolniti ukaz, ki mu je bil dan. "Enders se je zaradi grozljivih izkušenj, ki jih je doživel v vojni, do določene mere odrekel človečnosti in skuša na vsak način zatajiti svoja čustva, medtem ko Ox (Vol, ki ga igra Slater) odkrito dvomi v upravičenost in izvedljivost ukaza," pripoveduje Christian Slater.

Naporno snemanje je trajalo 20 tednov. Potekalo je na nekaterih havajskih lokacijah in v južni Kaliforniji. Resnična bitka za Saipan ni bila tako mogočna, kot je videti na filmu, toda Woo je želel z njo opomniti na vsa pacifiška bojišča, od Guadalcanala do Iwo Jime. Bil je nepopustljiv v vsem, kar sodi h krvavi prepričljivosti spopadov. Na snemalno bojišče so pripeljali več kot 700 statistov - 500 marincev in približno 250 japonskih vojakov. Če temu dodamo še 350 članov osebja, je kraj snemanja gostil cel bataljon, na katerem se je v enem dnevu včasih gnetlo več kot 1000 ljudi. Večino statistov so izbrali na osnovi njihovih vojaških izkušenj in pogled na stotine mož v zdelanih uniformah marincev iz druge svetovne vojne, ki so preplavili obalo in udarili proti grebenu, kjer so bili vkopani japonski vojaki, je bil osupljiv. V enem od prizorov so uporabili celo staro kamero, s kakršno so vojni dopisniki ali kar vojaki sami beležili potek vojne na filmski trak.

Igralci

Nicolas Cage (Joe Enders), ki je za vlogo v drami Mika Figgisa Leaving Las Vegas prejel oskarja, je upodobil marinca Endersa, ki ga kot čuvaja dodelijo šifrantu Benu Yahzeeju, Indijancu iz plemena Navajo. Z Woojem je že sodeloval v akcionerju Brez obraza ob strani Johna Travolte. Med svoje najuspešnejše vloge prišteva upodobitev skrušenega vietnamskega veterana v drami Birdy Alana Parkerja, v romantični komediji Mesečnica in v Divji v srcu Davida Lyncha. Pred kratkim smo ga gledali v Correllijevi mandolini Johna Maddena, njegov naslednji film pa nosi naslov Adaptation Spike Jonesa, kjer bo zaigral bo strani Meryl Streep.

Adam Beach (Ben Yahzee) je najbolj znan po vlogi v drami Smoke Signals, ki je na festivalu v Sundanceu osvojil prvo nagrado žirije in gledalcev. Trenutno v Arizoni snema televizijski film Skin Walkers, katerega producent je med drugimi tudi Robert Redford. Med njegova najbolj znana filma se uvrščata Squanto, A Warrior's Tale Mandy Patinkin in Dance Me Outside po literarnem delu W.P. Kinselle. Z vlogo v slednjem je osvojil nagrado za najboljšega igralca na Ameriškem festivalu indijanskih filmov.

Christian Slater (Pete "Vol" Anderson) je posnel več kot 20 filmov in se v zadnjem času poskuša tudi kot producent in režiser. Njegova prva pomembnejša vloga je bila v zgodovinski drami Ime rože, sledili pa so Mladi revolveraši II, Robin Hood, princ tatov, Prava stvar Tonyja Scotta, za katerega je napisal scenarij Quentin Tarantino, pa Intervju z vampirjem, Murder in the First in drugi. Z Johnom Woojem sta že sodelovala pri filmu Zlomljena puščica, kjer je zaigral ob strani Johna Travolte.

Za Rogerja Willieja je vloga v Woojevem filmu Glasniki vetra ognjeni krst. Med vsemi sodelujočimi ga je izbrala odgovorna za zasedbo vlog Mindy Marin na odprti avdiciji Navajev v Durangu decembra 1999. Tja ni prišel zato, da bi sam sodeloval, marveč je pripeljal svoja nečaka. Na oder so ga poklicali, da bi jima pomagal pri branju odlomka, ki sta ga dobila na avdiciji, in ki je zahteval zasedbo treh oseb. Nato so ga povabili v Los Angeles, ga za teden dni vpisali v igralski tečaj, mu postrigli dolge lase na dolžino, kakršno so zahtevali pri marincih v času druge vojne, in ga ponovno pripeljali na avdicijo za Johna Wooja in producente. Za novico, da je izbran za vlogo Charlieja v Glasnikih vetra, je izvedel, ko je sodeloval v umetniški prireditvi Red Earth v Oklahomi junija 2000.

Willie je strokovnjak za indijansko in predvsem za navajsko kulturo. Ima diplomo iz umetnosti s kolidža Ft. Lewis v Durangu in magisterij z univerze Severne Caroline, kjer je študiral o ameriških Indijancih. Dolga leta je bil strokovni sodelavec in vladni svetovalec programa za ameriške Indijance v Washingtonu, učil je umetnost v osnovnih šolah, itd.

Trenutno poučuje navajski jezik na univerzi v Arizoni, kjer hkrati tudi študira.

Zgodovinsko ozadje filma

Na začetku druge svetovne vojne so Japonci v zelo kratkem času dekodirali vsako ameriško vojaško sporočilo, kar je usodno vplivalo na napredovanje ameriških vojaških sil na Pacifiku. Njihove akcije so bile upočasnjene, žrtve med ameriškimi vojaki velike. Leta 1942 pa se je ameriški mornarici pridružilo več sto Indijancev iz plemena Navajo; izurili so jih za vojaške šifrante. Koda, ki je izoblikovala novi šifrantski "jezik", je temeljila na njihovem nenapisanem jeziku in zapletenih narečjih. Ti marinci so si nadeli ime Windtalkers - Glasniki vetra. Njihove kode niso ne Japonci ne kdo drug nikoli uspeli dešifrirati; ameriška mornarica jo je uporabljala še vso korejsko vojno in celo na začetku šestdesetih let v Vietnamu. Vse do poznih šestdesetih je bil navajski šifrant tajnost; morda tudi zaradi tega 400 Navajcem, ki so pogumno služili v ameriških vrstah v II. SV, vse do leta 1969 niso izkazali javnega priznanja. Šele tedaj so bili uradno povabljeni na shod 4. mornariške divizije, leta 1971 pa jim je takratni predsednik Nixon podelil častno priznanje in zahvalo za izkazano "domoljubje, iznajdljivost in pogum".

Leta 1982 so 14. avgust proglasili za dan, posvečen Navajo Indijancem, ki so se borili kot šifranti v II. SV; leta 1992, natančneje 17. septembra, pa jih je uradno priznal in odlikoval tudi Pentagon, ko je odprl stalno razstavo v čast in spomin na njihov pogum in dosežke v zadnji svetovni vojni.

Enako skrbno, če ne še bolj, pa so Američani javnosti prikrivali dejstvo, da so bili v času druge svetovne vojne pripravljeni varovati kodo za vsako ceno. Vsak Navajo Indijanec, ki je kot šifrant sodeloval v neposrednih bojih na pacifiških bojiščih, je imel svojega "čuvaja". Za ukaz , ki ga je dobil čuvaj, da mora v kritični situaciji, ko bi šifranta Japonci lahko zajeli živega, žrtvovati njegovo življenje in tako obvarovati kodo, so Navaji izvedeli šele po vojni. Navajec Akee, ki je sodeloval v krvavih spopadih za osvojitev otoka Iwo Jima, pravi, da je za ukaz, ki ga je imel njegov "telesni stražar" Robert Holmes, izvedel šele pozneje: "Vem le, da je bil in je še vedno moj najboljši prijatelj. Piševa drug drugemu, o tistem pa nikoli nisva spregovorila niti besede."

Plemenski svet Indijancev Navajo je že 3. junija 1940 sprejel sklep, da so "Navaji pripravljeni, tako kot so bili leta 1918, pomagati in sodelovati v obrambi ZDA, ki jim grozi, da jih napadejo in zavzamejo sovražniki." Kot šifranti, radiotelegrafisti in oficirji za zveze so se borili na bojiščih od Aleutskih otokov do Severne Afrike in Sicilije, predvsem pa osrednjega in južnega Pacifika. Njihova neomajna in ponosna drža je lahko vsakomur v poduk: Svoj jezik so obdržali in negovali skozi stoletja pritiskov in tragičnih dogodkov za svoje ljudstvo. V času druge svetovne vojne je prav njihov jezik, ki se mu niso in se mu ne bodo nikoli odpovedali, odločilno obrnil tok spopadov na Pacifiku v korist ZDA.

Izbrani izrazi iz tajnega šifranta Navajev