Vrni se

Film je prikazan tudi na letošnjem LIFFu.

Zgodba

Madrid. Danes. Raimunda je mlada mati, marljiva in zelo privlačna. Živi z brezposelnim možem in mladoletno hčerko. Družina se spopada z denarnimi težavami, zato ima Raimunda več služb. Izredno močna ženska je, rojena borka, toda čustveno tudi izredno krhka. Njena sestra Sole je malce starejša. Preživlja se z neprijavljenim frizerskim salonom. Mož jo je zapustil in odšel s svojo stranko. Zdaj živi sama. Paula je njuna teta. Živi v vasi v Manči, rojstnem kraju celotne družine. V vasi je zelo vetrovno, kar je razlog za precejšnjo pogostost duševne bolezni. Zaradi vetra je tudi ogromno požarov, ki poleti pokrajino povsem opustošijo. Sole in Raimunda sta v enem izmed požarov izgubili svoje starše.

Ko se neke spomladanske nedelje Raimunda vrne z dela, v kuhinji najde mrtvega moža. Hčerka ji prizna, da ga je ubila ona, saj se je znova napil in jo nadlegoval. Takoj za tem Raimunda izve še za tetino smrt. Storila bo vse, samo da zaščiti svojo hčerko, zato se tudi ne more udeležiti pogreba v Manči. V rodno vas se vrne samo Sole, ki sliši govorice, da se je v zadnja leta tetinega življenja vrnila njena mama. Sosedje govorijo o materinem duhu.

Ko se Sole vrne v Madrid, v prtljažniku najde duha svoje mame, ki jo od tega trenutka spremlja na vsakem koraku. Raimunda o tem ne sme izvedeti. Skrivnost pa ima tudi ona, saj pravi, da jo je mož zapustil in se najverjetneje ne bo vrnil.

Nevzdržna situacija sestrama kmalu postane rutina. Obe se poglabljata v temo in se spopadata z dogodki, ki so izredno napeti, melodramatični, komični, pa tudi čustveni. Pri vsem tem sta v ospredju pogum in laž.

Vrni se je zgodba o preživetju. Vsi liki se borijo za preživetje, tudi babičin duh. Slednji si želi videti Raimundo in svojo vnukinjo. Mora se pogovoriti z Raimundo in ta pogovor je tudi razlog za povratek. Gre za skrivnost, ki jo Raimunda nosi s seboj vse od otroštva. Toda Raimunda je izredno močna in sama ne verjame v duhove, niti tedaj, ko pri svoji sestri pod posteljo najde duha svoje mame.

Vse to pa je šele začetek zapletene a preproste, ganljive a krute zgodbe o ženskem delu Raimundine družine.

Izjava režiserja Pedra Almodóvarja

Snemanje

Najtežje pri celovečercu Vrni se je povzeti njegovo zgodbo. Moji filmi postajajo vedno bolj zapleteni. Na srečo pa se to ni odražalo pri delu igralcev ali ostale ekipe. Snemanje je šlo kot po maslu. Verjetno sem užival bolj prav zaradi snemanja svojega zadnjega filma Slaba vzgoja, ki je bilo pravi pekel. Pozabil sem že, kako je snemati brez občutka, da si vseskozi na robu brezna. To ne pomeni, da je Vrni se boljši od mojega zadnjega filma, temveč zgolj to, da sem tokrat trpel manj. Pravzaprav sploh nisem trpel.

Priznanje

Vrni se je naslov, ki zame vključuje več različnih povratkov. Do neke mere sem se vrnil h komediji, v svet žensk, v Mančo. Ponovno sodelujem s Carmen Mauro (po 17 letih), s Penélope Cruz, Lolo Dueńas in Chus Lampreave. Vrnil sem se k materinstvu, k izvoru življenja in izmišljenega. In seveda, k svoji mami. Povratek v Mančo je povratek v mamino naročje. Med pisanjem scenarija in snemanjem sem imel vseskozi ob sebi mamo. Sam ne morem trditi, da je film dober, sem pa prepričan, da je meni naredil veliko dobrega.

Ključni povratek v celovečercu Vrni se je povratek mame, oziroma njenega duha. V moji vasi ni to nič nenavadnega, vendar sam v duhove ne verjamem. Samo kadar se to pripeti drugim ali v izmišljenih zgodbah. Zgodba v mojem filmu je v meni povzročila mir, ki ga že dolgo nisem občutil. Nikoli nisem bil mirna oseba. Svoj notranji nemir ter hitro nezadovoljstvo sem uporabljal kot motivacijo. V zadnjih letih me je spremljala velika bojazen, kar ni bilo dobro niti za življenje niti za delo. Za režijo filma je bolj kot nadarjenost pomembna potrpežljivost. Slednjo sem v celoti izgubil že pred mnogimi leti, vendar se mi zdi, da sem jo s filmom Vrni se nekaj priklical nazaj.

Pedro Almodóvar

V 50-ih letih je bil rojen v Calzadi de Calatravi, provinci Ciudad Real, v osrčju Manče. Pri sedemnajstih letih se je sam, brez družine ali denarja, ustalil v Madridu. Njegov cilj je bil jasen: študij in snemanje filmov. Nemogoče se je bilo vpisati v uradno filmsko šolo, Franco jo je ravno zaprl. Odločil se je, da se bo naučil vsebine in zaživel po svoje. Bilo je konec 60-ih let prejšnjega stoletja in kljub diktatorstvu je Madrid podeželskemu mladoletniku predstavljal mesto kulture in svobode. Imel je mnogo služb, toda prve super-8 kamere si ni mogel kupiti, dokler ni dobil resne službe pri Državni telefonski družbi. Ta leta so mu nudila pravo izobrazbo. Že zelo zgodaj zjutraj je bil v stiku z družbenim razredom, ki ga drugače ne bi poznal tako dobro: s španskim meščanstvom in z njihovimi pripetljaji in nesrečami na začetku potrošniške dobe. Zlati rudnik za bodočega pripovedovalca zgodb. Zvečer in ponoči je z užitkom pisal, nastopal pri skupini Los Goliardos in snemal filme s svojo 8mm kamero. Sodeloval je s številnimi avantgardnimi revijami in pisal zgodbe. Nekatere so bile tudi objavljene. Bil je član parodistične punk-rock skupine, Almodóvar in McNamara...

Imel je srečo, da so se otvoritve njegovega prvega filma v komercialnih kinematografih odvijale v času rojstva španske demokracije. Po letu in pol težavnega snemanja s 16mm kamero je imel film Pepi, Luci, Bom... premiero leta 1980. Leta 1986 je s svojim bratom Agustínom ustanovil produkcijsko hišo El Deseo S.A. Njun prvi projekt je bil celovečerec Zakon želje (Law of Desire). Od tedaj sta producirala vse filme, pod katerimi se je Pedro podpisal kot scenarist in režiser. Mednarodno je zaslovel s filmom Ženske na robu živčnega zloma (Women on the Verge of a Nervous Breakdown) leta 1988. Od takrat se njegovi filmi vrtijo povsod po svetu. Vse o moji materi (All About my Mother) mu je prinesel prvega oskarja za najboljši tujejezični film, kakor tudi zlati globus, cezarja, tri evropske filmske nagrade, nagrado David de Donatello, dve nagradi BAFTA, sedem nagrad Goya in še 45 drugih nagrad. Tri leta kasneje se je Govori z njo (Talk to Her) odrezal podobno ali celo bolje (oskar za najboljši scenarij, pet evropskih filmskih nagrad, dve nagradi BAFTA, nagrada Nastro de Argento, cezar in številne druge nagrade po svetu). Produciral je tri odlično ocenjene mednarodne uspešnice My Life Without Me, The Holy Girl in The Secret Life of Words. Leta 2004 je bil njegov celovečerec Slaba vzgoja (Bad Education) izbran za otvoritev festivala v Cannesu. Z njim je znova prepričal tako kritike kot občinstvo in zanj prejel nominacije za številne nagrade (Independent Spirit, BAFTA, cezar, evropska filmska nagrada), krog newyorških kritikov pa ga je izbral za najboljšega med tujejezičnimi filmi.

Igralska zasedba

Penélope Cruz po projektih Live Flesh in All About my Mother z režiserjem Pedrom Almodóvarom sodeluje že tretjič. V svoji bogati filmski karieri je zaigrala v filmih najpomembnejših španskih režiserjev: Bigasa Lune v Jamón, jamón in Volaverunt, Fernanda Truebe v Belle Epoque in The Girl of your Dreams (nagrada Goya za najboljšo igralko), Alejandra Amenábarja v Open Your Eyes ter Agustína Díaza Yanesa v Don’t Tempt Me. Zabeležila je tudi izreden mednarodni uspeh in sicer s filmi The Hi-Lo Country (Stephen Frears), All the Pretty Horses (Billy Bob Thornton), Blow (Jonathan Demme), Captain Corelli’s Mandolin (John Madden) in Vanilla Sky (Cameron Crowe). Don’t Move Sergia Castellita ji je prinesel nagrado David di Donatello ter evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko (nagrada občinstva). The New York Times je njeno vlogo v omenjenem filmu uvrstil med deset najboljših v letu 2004. Zadnjo vlogo je odigrala v filmu The Good Night Jakea Paltrowa, kmalu pa bo začela snemati celovečerec Manolete Mena Meyjesa.

Carmen Maura je nase prvič opozorila v 70-ih letih prejšnjega stoletja z vlogo Marilyn Monroe v cafe teatru. Ob koncu 70-ih in začetku 80-ih je postala kraljica "Madridske komedije", v okviru katere je sodelovala s Colomom, Truebo in Almodóvarom. S slednjim je delila najpomembnejše trenutke svoje kariere v filmih Pepi, Luci, Bom, Dark Habits, What Have I Don’t to Deserve This?!, Matador, Law of Desire in Ženske na robu živčnega zloma (Women on the Verge of a Nervous Breakdown) (med drugim si je priigrala nagrade Goya, Ciak, Fotogramas de Plata in evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko). Njena izredno bogata filmografija vključuje celovečerec Ay, Carmela Carlosa Saure, za katerega je prejela nagrado Goya in evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko, La comunidad Alexa de la Iglesiasa, s katerim si je prislužila nagrado Silver Shell (filmski festival v San Sebastianu) in nagrado Goya. Pred kratkim je v Franciji končala snemanje filma Nos chčres tętes blondes režiserke Charlotte Silvere.

Lola Dueńas je s Pedrom Almodóvarom sodelovala že v filmu Govori z njo (Talk to Her). Že takoj na začetku kariere je za vlogo v filmu Salvadora Garcíe Ruiza Mensaka prejela nagrado za najboljšo igralko na filmskem festivalu v Toulousu, združenje španskih igralcev pa ji je podelilo nagrado za najbolj obetavno igralko. Dokazala se je še v filmu Marta y alrededores (režiserja Nacho Pérez de la Paz in Jesús Ruíz), Las razones de mis amigos (Gerardo Herrero), Piedras in Veinte centímetros (Ramón Salazar). Pred dvemi leti ji je celovečerec The Sea Inside (Alejandro Amenábar) prinesel nagrado Goya za najboljšo igralko, krog scenaristov in združenje igralcev pa sta jo izbrala za najboljšo stransko igralko. Nedavno je odigrala vlogo v prihajajočem projektu Javierja Rebolla Lo que sé de Lola.

Blanca Portillo je svojo izredno gledališko kariero obogatila s številnimi nagradami, med katerimi izstopata nagradi Celestina in Max za vlogo v igri Madre, el drama padre, nagrada Max, nagrada združenja igralcev in nagrada Teatro de Rojas za Family Resemblances ter nagrada Miguel Mihura in nagrada združenja igralcev za La hija del aire.

Gledalci pred malimi zasloni jo najbolje poznajo po dolgoletni vlogi v seriji Siete vidas, navdušila pa je tudi v več celovečercih. Za vlogo v El color de las nubes Maria Camusa je bila nominirana za nagrado Goya v kategoriji najbolj obetavna igralka. V kinematografe se bo kmalu vrnila s filmoma Alatriste (Agustín Díaz Yanes) in Goya’s Ghosts (Milos Forman).

Yohana Cobo je igralsko kariero začela z vlogami v televizijskih serijah, svojo izredno nadarjenost pa je prikazala v drami La vida mancha Enriqueja Urbizuja ter jo potrdila z glavno vlogo v drami El séptimo día Carlosa Saure, za katero jo je španski krog scenaristov nominiral za najbolj obetavno igralko.