Volčja bratovščina

Kratka vsebina

Volčja bratovščina je zgodba o dogodkih, ki so se zgodili v času vladanja Ludvika XV. V odročni pokrajini na južnem obrobju osrednje Francije je krute smrti umrlo več kot 100 ljudi (v glavnem žensk in otrok) in za vse to so krivili "Zver iz Gevaudana". Panika je zajela vso deželo, zato je kralj poslal na ogroženo področje najbolj izkušene vojščake, da bi Zver odkrili in ubili.

Piše se leto 1766. V Gevaudan pošljejo odličnega znanstvenika prirodoslovnih ved, Gregoira de Fronsaca (Samuel Le Bihan). Ustvaril naj bi si mnenje o tej Zveri, skušal ugotoviti njen fizični izgled in vzroke njenega pobijanja. Spremlja ga krvni brat Mani (Mark Dacascos), Indijanec Iroquoi, ki ga je srečal med službovanjem v Ameriki. Fronsac ugotovi, da so kraljevi vojščaki nesposobni izslediti Zver v gostih gozdovih okoliških gričev.

Fronsac in Mani se opreta na razgledanega mladega markiza Thomasa d'Apcherja (Jeremie Renier), ki jima je voljan pomagati pri rešitvi uganke, in, ki v njuno čast ob prihodu priredi tudi banket, na katerem Fronsac spozna prelepo Marianne de Morangias (Emelie Dequenne), hčerko lokalnega aristokrata, in se vanjo zaljubi.

Poročila o krutih smrtih pa kar naprej naraščajo in ljudje počasi verjamejo, da gre za delo hudiča. Fronsac postopoma sestavlja drobce, največ mu pri tem pomaga Indijančeva intuicija, in prične sumiti, da ne gre niti za pošast, niti za volka, ampak za neko vrsto divje živali, ki je dresirana in ubija na ukaz.

Medtem ko Fronsac dela, uspe Jean-Francois de Morangias oba zaljubljenca razdružiti, ker je na svojo sestro nenormalno ljubosumen. Fronsac se tolaži v naročju lepe, a zelo skrivnostne kurtizane Sylvije (Monica Bellucci).

Po še enem grozljivem poboju pošlje kralj na teren novega moža, poročnika Beauterna, ki naj bi žival dokončno spravil s poti. Čez nekaj dni razglasi, da je uspel. Zver naj bi bila mrtva. Pokliče Fronsaca, ki je specialist za nagačene živali, in znanstvenik tako ugotovi, da so ubili navadnega volka, vendar mora sodelovati v prikrivanju resnice. Kralj si namreč ne more dovoliti, da bi bila njegov ugled in moč omajana zaradi neke Zveri. Uradno je bila Zver mrtva in vsi naj bi se vrnili v Pariz.

Naslednjo pomlad pa so se poboji nadaljevali in Thomas je o tem obvestil Fronsaca. Ta se je vrnil v Gevaudan zaradi Zveri pa tudi zaradi skritega upanja, da si bo ponovno pridobil Mariannino srce. Najprej sta se morala z Manijem boriti na življenje in smrt s prikrito versko ločino, ki je zatrjevala, da je Zver pravzaprav njihovo orodje, s katerim so si skušali zagotoviti trajno vdanost prestrašenega prebivalstva. Potem pa sledi konec, ki ni prav nič podoben običajnim koncem zgodovinskih filmov.

O produkciji

Med leti 1765 in 1768 je v precej gozdnati in v meglo zaviti ter redko poseljeni pokrajini na jugu Francije, Gevaudanu, strašila Zver. Več kot sto ljudi, večinoma žensk in otrok, so pogrešali. Tista trupla, ki so jih vendarle našli, pa so kazala znake podivjanih napadov divje zveri.

V času, ko sta se Francija in Britanija borili za prevlado v Novem svetu (Kanada), si kralj Ludvik XV ni mogel privoščiti spodkopavanja absolutne oblasti zaradi neke zveri. Zato so ubili pač nekega volka in z njim paradirali po Parizu. V Gevaudanu pa so ljudje še naprej kar izginevali.

VOLČJA BRATOVŠČINA nas popelje med te dogodke, opisuje resnične udeležence teh dogodkov, saj so zgodovinsko verodostojni, pojav se je res zgodil, kasneje pa tok dogodkov, pač glede na poetično svobodo avtorjev, spremenijo v zanimivo ljubezensko zgodbo, ki jo razširijo z dodatnimi političnimi spletkami in religiozno gorečnostjo, kar vse skupaj pripelje do nekakšnega odgovora, kaj se je morda v Gevaudanu pred 200 leti zares dogajalo.

Med igralci najdemo pet najodličnejših zvezdnikov francoskega sodobnega filma, kot so: Samuel Le Bihan, Vincent Cassel, Monica Belluci, Jeremie Renier in Emilie Dequenne (proglašena leta 1999 v Cannesu za najboljšo žensko vlogo v filmu Rosetta). Sodeluje tudi strokovnjak za borilne veščine Mark Dacascos, ki igra Indijanca Manija, ki prijateljuje z volkovi, ki mu pomagajo najti Zverin brlog.

Številne scene borbe je koreografiral hongkonški mojster za koordinacijo kaskaderjev, Philip Kwok.

Zver so "ustvarili" v delavnicah znanega Jima Hensona, ki je eden vodilnih mojstrov na tem področju. Zver so oživili še s pomočjo CG tehnike in bo presenetila tudi marsikaterega gledalca in ne le prebivalcev Gevaudana.

Christophe Gans - režiser

Rodil se je na Antibih leta 1960. Že zelo zgodaj se je navduševal nad filmskimi slikami. Kot mladostnik je naredil film po vzgledu Kung Fu filmov, ki so mu bili tudi zelo pri srcu. Ves svoj prosti čas je gledal Kung fu, pa znanstvene in tudi umetniške filme. Študiral je na prestižni filmski šoli L'Institut des Hautes Etudes Cinematographiques. Leta 1982 je z diplomskim delom SREBRNI MULJ dosegel lep uspeh na pariškem festivalu. Ker za svoj žanr ni našel pravih producentov, je leta 1983 ustanovil svojo revijo STARFIX. Potem se je ukvarjal z video distribucijo svojih najljubših azijskih filmov, ki so jih podpisali Tsui Hark in pa slavni Shaw Brothers' Studios.

Ko je že obupal nad francoskimi producenti, je po naključju srečal Samuela Hadida, s katerim sta našla skupen jezik o mednarodnih produkcijah, ki naj bi publiko predvsem zabavali. Hadida je Gansa povabil, naj se pridruži njegovi družbi, Davis Films, kjer je za film pripravil adaptacijo znamenitih stripov RanXerox.

Z letom 1992 pa se začne njegova režiserska pot celovečernih filmov, od katerih je najbolj znan "Crying Freeman".

VOLČJA BRATOVŠČINA je kostumska drama, posneta danes. Za režiserja je to avanturistično-akcijski film iz 18. stoletja, pri katerem ima možnost, da pokaže vse svoje talente in na platnu oživi srhljivo legendo.

Nekaj izjav

Kako ste se odločili za VOLČJO BRATOVŠČINO, potem ko ste doživeli mednarodni uspeh s filmom CRYING FREEMAN?

Prebral sem scenarij in liki so bili tako živi, da sem si jih takoj predstavljal na filmu. Tudi zgodbo "Zver iz Gevaudana" sem poznal že od prej. Ko sem bil otrok, so mi jo pripovedovali starši, spomnim se pa tudi črno-bele televizijske dokumentarne drame na to temo, iz šestdesetih let. Lahko še dodam, da če natančno analizirate moj film Crying Freeman, boste ugotovili, da gre sicer res za gangsterski film, a je posnet na način zgodovinskega filma. Pravzaprav je kostumska drama preoblečena v gangsterski film. Tako ideja, da posnamem kostumski film, ni tako tuja mojemu dosedanjemu delu, kot bi se utegnilo zdeti. V filmu Crying Freeman raziskujem ideje in mite, ki bi bili lahko postavljeni tudi v srednji vek. VOLČJA BRATOVŠČINA pa je ravno obraten primer: raziskujem sodobne teme s pomočjo zgodovinske perspektive.

Kaj predstavlja Manijev lik?

Film smo želeli narediti za najširšo publiko. Zame pa mora avanturistični film prinašati tudi neko idejo. Ni dovolj, da se ljudje le bojujejo, ampak je za vse bolj zanimivo, če se junaki borijo za neko konkretno stvar, recimo za izboljšano podobo človeštva.

Mani je neke vrste mistični bojevnik, nosilec ideje o življenju na sploh, o odnosih med človekom in naravo, ki ga zagovarjam tudi sam. Je tudi lik, s katerim se bodo mlajši gledalci danes lahko identificirali. Je pesniški značaj, živi na robu družbe in ima tesen, čaroben odnos z naravnim okoljem, do ljudi pa je bolj zadržan. Predstavlja neko kulturo, ki je tako rekoč uradna kultura mladih.