Vojna za planet opic 3D

Gledalci so to čustveno popotovanje dobro sprejeli in Zora je bila izjemen uspeh. Po pičlih nekaj mesecih, da si nabereta novih moči, sta Reeves in Bomback začela snovati novo poglavje legende o Cezarju. Za oblikovanje novega filma sta prosila za dovolj časa – in ga tudi dobila – in se posvetila scenariju, ki bi za mnogo katerega scenarista pomenil uresničenje sanj: »Dobila sva filmsko dvorano v studiih Foxa, kjer sva del dneva debatirala, drugi del pa si ogledovala filme. Gledala sva Most na reki Kwai, pa Apokalipsa zdaj, gledala sva The Outlaw Josey Wales, Nesproščeno, vse filme iz franšize Planet opic, pa Imperij vrača udarec…,« razlaga Reeves. »Neverjetno zabavno je bilo, a tudi poživljajoče. Rasizkovala sva, kakšen naj bi bil vojni film. Kajti povsem jasno nama je bilo vsaj eno: da bo to film, v katerem se opice znajdejo v vojni, na pragu katere smo jih pustili v Zori.

Vojna za Planet opic se začne dve leti po dogodkih v predhodnem filmu; Cezarjeve opice so v hudem položaju: umaknile so se v gozdove, kjer se nenehno spopadajo z človeško vojsko, ki ji poveljuje neizprosni polkovnik McCullough (Woody Harrelson). Opice utrpijo strašanske izgube in Cezarja prizadene sleherna srt. Reeves je želel še bolj intenzivno zgodbo in pri tem izpostaviti Cezarjevo potovanje, hkrati pa z preseči okvire in širino vseh dosedanjih filmov iz franšize. »Film je precej mogočnejši kot kateri koli iz te generacije franšize – hkrati pa ohranja njeno bistvo, torej čustveno pripoved o Cezarju in njegovih opicah,« pravi režiser. »Kako na tako velikopotezni podlagi vseeno poudariš intimno bistvo? Leanov Most na reki Kwai je bil na primer prikladen navdih za to, saj gre predvsem za spopad volje dveh posameznikov, in na nek način je zgodba o Cezarju in polkovniku natanko to… Gre za osebno tveganje in na nitki visijo življenja opic. In v takšnem slogu sva sanjarila in preigravala zamisli, pa se je scenarij sestavil kar sam od sebe. Razveseljujoč proces je bil.«

Tudi Andy Serkis, ki je Cezarja na platnu obudil že leta 2011 v Vzponu Planeta opic, prvem iz novega zagona franšize, se je veselil napredovanja lika: »Zdaj – ker sem igral Cezarja od novorojenčka pa do tega trenutka – smo pravzaprav v podobnem položaju kot Linklaterjev film o odraščanju Fantovska leta (Boyhood); zame so to Opičja leta (Apehood)!

Cezar, ki se je povzpel do položaja nespornega vodje opic, se tu znajde v novi vlogi – v vlogi vojaškega poveljnika. »Še dalje se razvija,« nadaljuje Serkis, »in težave, s katerimi se mora soočiti, so velikanske. Opičja skupnost, ustanovljena na začetku, ki je je zacvetela v Zori, je zdaj zdesetkana. Cezar izgublja vojake in se znajde v nepričakovanem položaju, saj izgublja tudi lastne vrednote. Ta film se ukvarja predvsem z njegovimi notranjimi boji, da ohrani svoj moralni kompas, saj gre za zanj osebne in boleče dogodke, ki ga poženejo na pot pogube.«

Serkis ne more prehvaliti režiserja, s katerim je sodeloval že pri Zori in s katerim je našel skupen jezik glede tega, kako Cezarjevo zgodbo podati kar se da najbolj čustveno. »Prekrasen je, sijajen,« je navdušen igralec. »Res sem srečen, da spet delam z njim. Všeč sta mi njegova družba in njegova energija – pristen je. Povsem razume metaforo teh filmov in do njih goji pravo strast. Liki so mu prirasli k srcu. Do obisti jih pozna. Pri tem pa velik poudarek daje igralcem samim, kar pri podobnih filmih ni nekaj samo po sebi umevnega. Običajno slišiš, No ja, veliko je akcije, vso to tehnologijo imamo… In potem smo vsi sužnji takšnega razmišljanja; Reeves to obrne na glavo in daje poudarek igri in igralski upodobitvam.«

Pri tem seveda pomaga vse bolj napredna tehnologija za zajemanje telesnih in obraznih izrazov, in igralci se dejansko lahko še bolj osredotočijo na upodobitev svojih vlog. A hkrati s čarobnostjo tehnologije se širijo tudi zahteve in pričakovanja glede nje. Pri Zori so se izzivi raztezali od deževnih gozdov Vancouvra do pripeke New Orleansa, v tej zadnji dogodivščini pa so bili še večji – med drugim snemanje sredi strupene zime v Vancouvru. »Tokrat se podamo v sneg in se spopadamo s precej skrajnimi razmerami, že kar se tiče preizkušanja opreme,« pravi svetovalec za posebne učinke Dan Lemmon, ki je delal že pri Vzponu, Zori in nekaterih drugih zahtevnih projektih, kot sta Jacksonova trilogija Lord Of The Rings in Cameronov Avatar. »To je bil bržkone največji izziv. Imamo namreč več likov, nove igralce, zgodba nas popelje v nove pokrajine.« In glede na to, da je v ospredju dramatičen zaplet, film ponuja tudi spektakularne prizore spopadov, skozi katere se ljudje in opice pogrezajo v čedalje hujši konflikt. »Imamo obilo prizorov bitk in eksplozij,« nadaljuje Lemmon. »Opice so v ospredju, a ker gre za po-apokaliptični svet, je temu primerno tudi okolje. Pravzaprav je prizorišče skorajda dodaten lik v filmu in ima svoj čustven naboj.«

Poglabljanje v filmske epe Davida Leana in klasične vesterne je Reevesu dalo vizijo, kako zastaviti podobo filma: »S samo obliko zgodbe, prizorišči, tehnologijo in 65mm kamerami smo zajeli precej obširnejšo zgodbo,« ve povedati producent Dylan Clark. »Videli smo poskusne posnetke s 65m kamero brez osvetljave, in neverjetno veliko zajame. Matt se je naravnost zaljubil v podobo, tako da mi je bilo povsem jasno, da bomo morali dognati, kako to uporabiti.« Clarkove besede dokazujejo skupno stremljenje celotnega produkcijskega moštva franšize, da je vsak film boljši. »Nenehno si prizadevamo biti kar se da ambiciozni,« pravi. »Zadnji film smo posneli v 3D, tega snemamo s širokimi objektivi. Več imamo zunanjih prizorišč, večja so, imamo sneg. Z zajemanjem telesnih in obraznih gibov so že posneli kak delček v snegu, tako obširno pa še nikoli. Naš namen je, da gledalcem ponudimo kar se da najbogatejšo vizualno izkušnjo, a z liki in tematiko, ki ubira na čustvene strune.«

In precej novih likov je. Cezar s svojimi opicami skozi film nepričakovano naleti na inteligentno opico, ki ni bila del Cezarjeve prvotne skupine v San Franciscu. To dobrodošlo presenečenje v mitologiji franšize upodablja Steve Zahn, ki svoj lik opisuje kot nekoga, ki se je vestno pripravljal na kataklizmo; preživel je ob predmetih, ki jih je bil nabiral nalašč za preživetje.

Zahn je tokrat prvič delal z zajemanjem premikov in se prvikrat spopadel z vlogo opice, je pa hvaležen za celoten že vzpostavljen sistem. »Sploh nisem vedel, kaj naj pričakujem!« se nasmeji. »Če sem pošten, sem bil silno živčen. Skrbelo me je, saj je kar zastrašujoče priti k projektu, ki je kot franšiza že dobro naoljen stroj, ljudje vedo, kaj počno, ti pa moraš 'uleteti'… Da ne omenjam dejstva, da moraš igrati opico.« To, da je lahko opazoval Serkisa in Terryja Notaryja, Serkisovega soigralca in strokovnjaka za upodabljanje opic, »je bilo izjemno. Že takoj so mi dodelili Terryja, ki je sijajen učitelj. V hipu te začuti, natanko vidi, česa si sposoben s telesom in kako deluješ, potem pa iz tebe izvabi najboljšo upodobitev. Z Andyjem sta carja, kar se tiče tovrstne igre, in sijajna igralca.« Hkrati priznava, da je bilo nošenje oblačil in čelad lažje, kot si je bil predstavljal. »Lahko nakladaš, kar ti pade na pamet, ampak dokler se tega dela ne lotiš sam, se ti niti sanja ne, kaj vse to zahteva. Mislim, da me je najbolj presenetilo, da sem si predstavljal, kako se bom moral truditi, da se otresem občutka prevlade tehnoloških pripomočkov, in kako bom moral skušal odmisliti stvari, ki jih nisem vajen. Pa je naravnost neverjetno, kako malo sem se vsega skupaj sploh zavedal. Svoje delo sem opravljal kot vedno, kot pri drugih filmih, z drugimi igralci, drugimi liki. Tehniki so krasni. Ko te enkrat priključijo na tisto mašinerijo, čisto pozabiš nanjo. Skoraj tako je, kot bi imel na sebi kostum.«

Poleg Woodyja Harrelsona, Serkisa, Notaryja in Zahna igrajo še Karin Konoval, Michael Adamthwaite, Judy Greer, Max Lloyd-Jon in Gavriel Chavarria. Poleg Dylana Clarka so producirali Peter Chemin, Rick Jaffa in Amanda Silver, izza kamer pa velja omeniti še direktorja fotografije Michaela Seresina, scenografa Jamesa Chinlunda in kostumografinjo Melisso Bruning. Glasbo je zložil Michael Giacchino