V Ameriki

"Veliko je reči, ki si jih lahko želiš, nekaterih pa si ne smeš." -- Christy, V Ameriki

Mojstrski pripovedovalec Jim Sheridan (V imenu očeta, Moja leva noga) predstavlja zelo osebno in čustveno neizprosno zgodbo o družini, ki išče dušo V Ameriki. Skozi široko razprte oči dveh mladih junakinj Sheridan grozljivo človeško tragedijo spremeni v navdihujočo, humorno pripoved o spominih, skrivnostih, ljubezni, izgubi, spravi in novem začetku.

Začeti znova - to so klasične ameriške sanje.Vendar je to izjemno težko, kot odkrijeta irska priseljenca Johnny in Sarah (SAMANTHA MORTON in PADDY CONSIDINE), ki se s hčerkama znajdeta na ulicah sodobnega Manhattna. Njihovo novo okolje je zabavno in polno pustolovščin, hkrati pa nenavadno in srhljivo. Pred družino je lepa prihodnost - le prej se morajo soočiti s preteklostjo, ki preganja prav vsakega od njih.

Ker nimajo prav veliko pod palcem, se nastanijo v kaotični newyorški predel, ki ga poseljujejo narkomani, transvestiti in pisana mešanica likov, in poskušajo okolje, ki spominja na gotsko filmsko srhljivko, spremeniti v pravi dom. Zakonca se morata boriti za vsako stvar. Čeprav je zanju Amerika posejana z nevarnostmi, izzivi in nenavadnimi stvarmi, je za njuni hčerki to čaroben kraj, kjer se lahko zgodi karkoli, kraj, kjer se lahko znebijo obupa, v katerega so bili do zdaj ukleščeni.

Na Noč čarovnic si Christy in Ariel drzneta potrkati na vrata "kričečega moškega", skrivnostnega soseda po imenu Mateo, in vse se spremeni. Družina se sooči v krizo, Mateo pa postanje njihov nepričakovani zaveznik na teritoriju, kjer vladajo upanje, vera in celo čarovnije.

Film delno temelji na Sheridanovih izkušnjah ob prihodu v Združene države.

Ko prideš živet v Ameriko

Po vsem Manhattnu smo iskali kraj, kjer bi živeli, dokler nismo nazadnje našli hiše moškega, ki kriči.

Sheridanova najbolj znana filma - V imenu očeta in Moja leva noga - se dogajata na njegovi rodni Irski. A Irsko je zapustil veliko prej, preden ju je posnel, v želji uspeti v New Yorku kot gledališki režiser. Njegove izkušnje po prihodu v Ameriko, ko se je brez prebite pare znašel v peklenski poletni vročini s še tremi družinskimi člani, so bile tako vročične, komične in polne izzivov kot vse, kar je do tedaj izkusil. To obdobje je bilo zanj prelomno, a takrat je bil preveč osebno prizadet, da bi izkušnje lahko umetniško obdelal. Šele leta 1989, ko je dobil oskarja za režijski prvenec Moja leva noga, se je začel ozirati v preteklost.

Vse se je začelo, ko je bil zaradi oskarjev v Los Angelesu in je naletel na soseda iz tistih viharnih dni v Hell's Kitchen. Obujala sta spomine na prijatelje, ki so tam preživeli in nato uspeli kot umetniki, kot tudi na tiste, ki niso, nakar je prijatelj o kraju, v katerem sta nekdaj živela, dejal: "Tista hiša je bila blagoslovljena."

Zaradi avtentičnosti je k projektu pritegnil tudi hčerki Naomi in Kirsten, ki sta vzhajajoči igralsko/režiserski zvezdi, še posebej pri prizorih s hčerkama. Rezultat je V Ameriki, Sheridanov najbolj oseben film do zdaj, film, ki slavi naelektrenost in možnosti, ki jih ponuja New York, čeprav hkrati poskuša predstaviti sestavljanko iz žalosti in moči ljubezni, ki ženeta ljudi naprej.

"Veliko stvari, ki se zgodijo v filmu, so se nam res pripetile," pravi Sheridan. "Res sem po vsem New Yorku vlekel klimatsko napravo, res sem izgubil veliko denarja, ko sem v zabaviščnem parku skušal dobiti punčko in res smo imeli prezgodaj rojenega otroka - sem pa definitivno spreminjal in dodajal stvari, vključno s časovnim obdobjem. V nekaterih primerih je bila resnica preveč čudna, da bi bila prepričljiva v fikciji, in nazadnje smo celo izrezali stvari, ki so se res zgodile, ker so se zdele čisto preveč nenavadne."

Scenarij je po Sheridanovih besedah nastajal vrsto let, saj je imel težave s tem, kako opisati dogodke, ki so bili tako strašljivo blizu resničnemu življenju in njemu samemu. Vedel je, da tvega. "Pri tradicionalnih scenarijih se vedno trudiš, da bi se vse ujemalo na nekakšnem intelektualnem, logičnem nivoju, v resničnem življenju pa to ne deluje," razlaga. "Resnično življenje ima globljo logiko, ki se je ne zavemo takoj in ki se ne ujema s tako imenovano popolno strukturo treh dejanj. In potem sem imel težave še zaradi tega, ker pišem o sebi, želel sem se ogniti zamisli, da "No, globoko se je zazrl vase in ni našel nič negativnega", Johnnyjev lik pa sem se trudil narediti prijetnejši od resničnosti. (Nazadnje po Sheridanovem mnenju Johnny temelji delno na njem samem, delno na njegovem očetu, delno pa je kreacija Paddyja Considina).

Obenem je Sheridan želel karseda čustveno neizprosno pokazati, da na družino preži resnična grožnja znotraj nje same, ne pa v mestnem kaosu. "Kjerkoli v New Yorku smo živeli, se mi je zdelo dovolj varno z narkomani in transvestiti vred, zares nevarno je nekaj, pred čimer si zatiskaš oči," pravi Sheridan. "Johnny se mora soočiti z dejstvom, da družine ne moreš zavarovati pred izgubo in negotovostjo, še posebej ne tako, da jo skriješ. Lahko pa jih imaš rad in ljubezen je neke vrste zaščita."

V filmu pa je tudi prvina, ki je v Sheridanovih filmih do zdaj nismo videli: nebrzdan občutek magičnega realizma, čarobnosti in skrivnosti, ki ležijo tik za vsakdanjo realnostjo. "Zame je to dejansko film o čudesih. Pripoveduje o poskusu, da bi na svet gledali z otroškimi, čarobnimi očmi. Na Manhattan gleda kot na otok sanj, ki pomaga družini ponovno odkriti njihove globoke vezi. Na film sam pa gledam tudi kot na ljubezensko pesem, posvečeno žen in hčerkama."

Johnny in Sarah za Sheridana predstavljata novi val ameriških priseljencev. "Kot mnogo Ircev pred njima sta v obupu zapustila Irsko in prišla v novo deželo. A v Ameriko nista prišla kot obubožanca iz političnih ali finančnih razlogov, prišla sta zaradi čustvenega obupa. Potrebujeta čudež, pravo preobrazbo. Bolečino preteklosti morata spustiti iz rok, da bi našla prihodnost."

Johnny in Sarah tako kot njuni hčerki morajo pretrgati krog žalosti, ki družini preprečuje, da bi objela novo življenje z obema rokama. S svojo skrivnostno močjo žalost dejansko preganja družino, spremlja jih na vsakem koraku. Sheridan se je med nastajanjem filma soočil z lastnimi občutki ob izgubi brata. "Mislim, da sta Frankiejeva bolezen in smrt name imeli velik vpliv. Takrat sem res izgubi vero. Nebesa so z neba padla na zemljo. Če kaj, sem se zaradi tega bolj osredotočil na pristne stvari v življenju."

Kljub hudim, srce parajočim čustvenim pretresom se je Sheridan odločil scenarij začiniti z obilico humorja. "Zdelo se mi je potrebno zgodbo uravnovesiti, imeti v njej enako mero dramatičnih kot humornih trenutkov. Velikokrat gre za zgodbo o ribi na suhem, o izkušnjah, kot so prvič doživeti Noč čarovnic in newyorško vreme."

Med celotnim procesom nastajanja filma je Sheridanu pomagal dolgoletni sodelavec Arthur Lappin. Ko je Lappin prebral scenarij, ga je osupnilo, kako je Sheridan na podlagi lastne izkušnje stkal povsem univerzalno zgodbo o tem, kako najti moč in začeti znova. "Zgodba je zelo kompleksna v smislu, da Jim uporablja lastne izkušnje, vendar ne gre za biografijo. Kot je to zanj značilno, se ni bal prirejati in spreminjati obstoječi material, da bi bila zgodba bolj prepričljiva in zanimiva. Pri vseh svojih filmih se je držal duha "resničnosti" vira - pa naj je bil to Christy Brown v Moji levi nogi ali Gerry Conlon v V imenu očeta - in se s podrobnostmi ni omejeval. V Ameriki se mi zdi optimistična zgodba. Prikazuje pot, po kateri je hodilo že mnogo ljudi: iz gorja v novo življenje. Pri filmu mi je najbolj všeč, da resnično zbuja upanje, in to zdaj resnično potrebujemo, občutek življenja po tragediji, da gremo proti novi boljši prihodnosti."

O igralcih

Samantha Morton (Sarah) je bila nominirana za oskarja za Sweet and Lowdown. Posnela je filme Posebno poročilo, Jesus' Son, Morvern Callar, Code 46, Under The Skin, Pandaemonium, Eden, This Is The Sea, Dreaming Of Joseph Lees, The Last Yellow ter nadaljevanke Jane Eyre, Tom Jones in Emma.

Paddy Considine (Johnny) je posnel filme 24 Hour Party People, A Room For Romeo Brass, The Last Resort, Dr.Sleep, Happy Now, The Martins, Born Romantic ter kratki film My Wrongs #8245-8249&117, ki je dobil nagrado BAFTA. Trenutno pripravlja film s Shanom Meadowsom, ki še nima naslova in pri katerem je koscenarist.

Djimon Hounsou (Matero) je bil za vlogo v Amistadu nominiran za oskarja. Posnel je filme Gladiator, Štiri peresa, Biker Boyz, Lara Croft, Tomb Raider, Zibelka življenja in Muraya.

Rodil se je v Zahodni Afriki in se preselil v Pariz pri trinajstih zaradi šolanja. Pri 22-tih ga je odkril modni oblikovalec Thierry Mugler. Hounsouja je nato opazil režiser David Fincher (Klub golih pesti, Sedem) in mu zaupal nastope v treh svojih videospotih, Roll With It Steva Winwooda, Madonninem Express Yourself in Straight Up Paule Abdul. Ko se je po svetu uveljavil kot maneken, se je preselil v Los Angeles, se sam učil angleško (večinoma ob televizijskih dokumentarcih) in začel prodirati kot igralec. Med nastopom v videospotu Janet Jackson Love Will Never Do Without You so ga opazili agentje in dodeljevalci vlog in to ga je pripeljalo v filme Zvezdna vrata, Unlawful Entry in Deep Rising. Nastopal je tudi v nadaljevanki Urgenca.

Sarah Bolger (Christy) je pred V Ameriki posnela film A Love Divided. Na televiziji je nastopila v A Secret Affair. Njen glas bo kmalu moč slišati v risanki The World Of Tosh, kmalu pa bo nared tudi televizijski projekt The Yo Yo.

S sestro Emmo živita na Irskem in se učita igre.

Emma Bolger (Ariel): za sedemletnico je V Ameriki igralski prvenec.

Filmografija Jima Sheridana

Producent:
In America
Bloody Sunday
On The Edge
Borstal Boys
Agnes Browne
The Boxer
Some Mother's Son
In The Name of the Father

Scenarist:
In America
The Boxer
Some Mother's Son
In The Name of the Father
Into The West
The Field
My Left Foot

Režiser:
In America
The Boxer
In The Name of the Father
The Field
My Left Foot

Igralec:
The General

Daniel Day Lewis in Brenda Fricker sta za nastopa v Moji levi nogi dobila oskarja, on za glavno, ona za stransko vlogo.

Pred filmom V Ameriki so Sheridanovi filmi skupaj dobili 13 nominacij za oskarja in številne druge nagrade.