V deželi krvi in medu

»Posneti sem hotela film, ki bi na umetniški način izrazil moje nezadovoljstvo nad tem, kako mednarodna skupnost ne uspe pravočasno in učinkovito poseči v konflikte. Hotela sem tudi raziskati in razumeti vojno v Bosni pa tudi širša vprašanja, kot so ženske v takšnih konfliktnih situacijah, spolno nasilje, odgovornost za vojne zločine in zločine proti človeštvu ter težavnost sprave. Gre za najbolj smrtonosno vojno v Evropi po drugi svetovni vojni, a ljudje včasih pozabimo na grozodejstva, ki so se zgodila za našega časa, za časa naše generacije in naši generaciji.«

S to namero je Angelina Jolie začela pisati scenarij za film V deželi krvi in medu, ki ga je nato tudi režirala in ki skozi dogajanja med vojno v Bosni, ki je v devetdesetih razkosala balkansko območje, pripoveduje zgodbo o Danijelu (Goran Kostić) in Ajli (Zana Marjanović). Dva, ki sta se znašla na različnih straneh spopada: srbski policist Danijel in muslimanka in umetnica Ajla sta bila pred vojno par; a ko deželo zajame nasilje, se njun odnos korenito spremeni. Mesece pozneje Danijel pod vodstvom očeta, generala Nebojše Vukojevića (Rade Šerbedžija) služi kot oficir v bosanski srbski vojski. Z Ajlo se spet srečata, ko njo, njeno sestro Lejlo (Vanesa Glodjo) in njenega dojenčka pod Danijelovim poveljstvom odpeljejo iz skupnega stanovanja. Vojna zaznamuje njihova življenja in spremeni njihove medsebojne odnose; njihovi motivi in povezave se zabrišejo, njihova pripadnost postane spremenljiva. Film V deželi krvi in medu prikazuje neverjetno čustveno, moralno in fizično ceno, ki jo morajo posamezniki plačati v vojni, pa tudi posledice pomanjkanja politične volje, da bi posegla v družbo, ki jo spopad uničuje.

Vojna v Bosni

Skoraj štiri desetletja po drugi svetovni vojni je bila republika Bosna in Hercegovina del Jugoslavije; po narodnosti in verskih pripadnosti je bilo 4 milijonsko prebivalstvo med najbolj raznolikimi v Evropi. Večina prebivalstva so bili bosanski muslimani, sledili so Srbi, Hrvati in druge narodnosti. Vsi so govorili isti jezik in mešani zakoni so bili nekaj vsakdanjega.

Po Titovi smrti so se začele kazati prej zadušene napetosti med republikami. Nad Jugoslavijo so se zgrnile gospodarske tegobe in na moči so začeli dobivati nacionalistično usmerjeni voditelji, med njimi Franjo Tuđman na Hrvaškem in Slobodan Milošević v Srbiji. Slednji je skušal vzpostaviti prevlado Srbije nad jugoslovansko vlado in vojsko in s tem še bolj odtujil ostale republike. Podobno kot se je komunizem sesul v mnogih vzhodnoevropskih državah, so Slovenija, Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina razglasile samostojnost.

Vojna v Bosni se je razplamtela leta 1992, ko so bosanski Srbi – podpirala sta jih srbska vlada in JNA – okupirali kraje na vzhodu Bosne in Hercegovine in začeli oblegati Sarajevo z namenom, da se odcepijo v etnično čisto »Republiko Srpsko«. Tudi bosanski Hrvati, ki jih je podpirala Hrvaška vlada, so skušali ustanoviti lastno republiko na zahodu BiH, čeprav so se srbskim silam včasih zoperstavili družno z bosanskimi muslimanskimi silami. Kmalu po začetku je, da bi zajezil spopad, v vojno posegel UNPROFOR, a zaman. Vojna se je sprevrgla v enega najbolj uničujočih na evropskih tleh po drugi svetovni vojni: med letoma 1992 in 1995 je zahtevala približno 100,000 žrtev in prek 2 milijona prebivalcev je bilo pregnanih iz lastnih domov. Po načelu etničnega čiščenja so vojaške enote izseljevale civiliste, razdvajale družine, mnoge – različnih narodnosti – pregnale iz države ali v taborišča. V Srebrenici so srbske sile pobile prek 7 tisoč muslimanskih mož in dečkov. Med spopadom je bilo posiljenih med 20 in 50 tisoč žensk…

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocida še med vojno samo obtožilo 161 oseb in pri tem kot prvo sodišče preganjalo posilstvo kot posebno obliko zločina proti človeštvu.

Šele odločen poseg Nata in intenzivni diplomatski pritiski so pomagali ustaviti spopade in privesti do podpisa Daytonskega sporazuma leta 1995. Nad Bosno in Hercegovino je legel negotov mir; razdori, ki jih je prinesel spopad, in poskusi sprave se nadaljujejo.

Iskanje ustreznih pogledov

Joliejeva se je zavedala, da se je projekta treba lotiti spoštljivo in previdno: »Obiskala sem posameznike v različnih vladah, v mednarodni skupnosti, ZN in novinarje, ki so pokrivali vojno, in jih vprašala: Je bilo takole? A najbolj pomemben pogled so prispevali prebivalci tega predela; igralci. Vojno so doživeli. Čeprav si ti, ki so pokrivali dogajanje – mednarodni novinarji in politiki – imeli pomembna mnenja, sem se najbolj bala poslati scenarij tistim, ki so bili tu; katerih družine so bile prizadete; na katere so streljali; ki so bili prisiljeni bežati. A prav njihovo mnenje sem najbolj spoštovala.«

Ko je bil scenarij nared in je Joliejeva zagotovila sredstva, je začela iskati ustrezne igralce: »Ko smo zasedali vloge, smo igralce spraševali, kaj so preživeli in kakšne korenine imajo. Za glavno vlogo sem hotela bosanskega Srba, za glavno žensko pa bosansko muslimanko ali nekoga iz mešanega zakona. Hotela sem tudi moške iz Srbije, ne le bosanske Srbe. Pomembno mi je bilo, da pri umetniškem procesu sodeluje tudi Srbija.«

Prvi je vlogo sprejel Rade Šerbedžija – vlogo srbskega generala Nebojše, čigar priseganje na tradicijo in nacionalizem prevladajo nad njegovim manj odločnim sinom Danijelom. Hrvaški Srb, ki se je rodil in odraščal na Hrvaškem, je v Hollywoodu zaslovel v devetdesetih z vlogami neameriških zlikovcev. Čeprav je Nebojša še vedno v tem spektru, je Šerbedžija v liku zaslutil nekaj precej bolj bogatega in znanega, kot je doslej zasledil v upodobitvah srbskih vojakov med vojno: »Ponujali so mi nemalo vlog v filmih o vojni v nekdanji Jugoslaviji, in precej sem jih zavrnil,« pravi. Toda Joliejin scenarij je ponudil drugačen pogled na vojno: »Angelina me je poklicala in pogovarjala sva se o temi. Všeč mi je bil njen pristop; to, kako je o projektu govorila; njeni motivi, njena strast. Po mojem mnenju ima njen scenarij globino grške tragedije, kar je v današnji filmski produkciji redkost. Prav zato upam, da bo pristop k tej tragediji z bolj intimnega, osebnega zornega kota pomagala ljudem razumeti vojno ne le kot nekaj, kar se je zgodilo nekim tujcem v neki oddaljeni deželi, temveč ljudem, kakršni so sami; ljudem iz mesa in krvi, ki so se znašli sredi spopada. Nekaj, kar se lahko zgodi tudi njim.«

Pri ostalih vlogah se je Joliejeva umaknila v ozadje, saj ni želela, da bi igralci, ki so se potegovali zanje, imeli kakršna koli pričakovanja. »Igralci niso vedeli, kdo stoji za filmom ali kako velik je; niti pod dialoge se nisem podpisala. Hotela sem videti, kako se odzovejo na snov samo.«

Zana Marjanović, bosanska muslimanka, ki igra glavno junakinjo Aljo, je bila prepričana, da je scenarij pisal domačin. »Prizori so bili neverjetno pristni. Skoraj prepričana sem bila, da jih je napisal bosanski scenarist. Vse je bilo tako domače.« Tak odziv je bil za Joliejevo nadvse pomemben. »Odločila sem se že bila, da filma ne bomo posneli, če se igralci ne bodo strinjali s scenarijem.« Srbski igralec Nikola Djuričko, ki igra srbskega vojaka Darka, se spominja svoje reakcije, ko je odkril, da je scenarij delo Angeline Jolie, ki naj bi film tudi režirala: »Gospa, ki je iskala igralce, je rekla: Zelo ste ji bili všeč. Vprašal sem, Komu sem bil všeč? Odvrnila je: Angelini Jolie, jaz pa: Ne lažite mi! Kot bi zadel na loteriji. Kot igralec iz Beograda pač ne pričakuješ, da boš dobil takšno ponudbo.«

Bosanskemu Srbu Goranu Kostiću, ki igra Danijela, se je zdelo samoumevno, da je projekt delo Angeline Jolie: »Ko sem odkril, da je scenarij napisala ona, sem bil kajpak presenečen. Mislil sem si: Le čemu to počne? A potem sem pomislil na snov in na njeno humanitarno delo in dojel, da skuša svetu pomagati. Ta film je torej logičen. Logično nadaljevanje; nov korak v njenem delu.«

Kostič je v vlogo vnesel natanko tisti čustveni razpon in ranljivost, ki ju je režiserka želela: »Goran zna biti ta hip skrajno hladen in odtujen, v naslednjem hipu pa neznansko človeški in globoko čustven,« pravi Joliejeva. Kostičeva navezanost na lastnega očeta – in dejstvo, da je tudi sam starš – sta mu pomagala, da se je znal poglobiti v lik privrženega sina, ki si ne more pomagati, da ne bi podlegel dominantnosti očetovih želja. »Ko sem pobliže spoznala Gorana in njegovo zgodovino – vse o njegovem očetu, ženi, otrocih – me je pritegnilo to, da je razumel, kaj pomeni biti oče in sin. Svoje življenje dobro razume, in to pride do izraza tudi na platnu. Ne vem koliko moških se je sposobnih čustveno tako odpreti; biti tako ranljivi.«

Alja, bosanska muslimanka, umetnica in ženska, s svojo izraznostjo in življenjsko slo pritegne Danijela, a prav vsled teh vrlin je ob začetku vojne zmedena glede svojih čustev do njega. Takšen zapleten lik je klical po igralki, ki premore zvezdniški potencial. In po Angelininem mnenju ga Zana Marjanović premore: »Kar potegne vas v zgodbo. Nekaj ima, kar imajo na platnu le redki. Skrivnostnost in moč, ki me pritegne. Prava ženska se mi zdi. Predstavlja vse, kar ženska je. Pozornost pritegne, ne da bi kar koli izustila. Za lik Alje je bilo to nadvse pomembno, saj živi predvsem v tišini. Igralka je morala biti zapletena in zanimiva, saj mora gledalca pritegniti že zgolj s tem, da je na platnu. Zana premore vse to. Srečo sem imela, da sem lahko delala s tako nadarjeno igralko, ki premore neverjetno čustveno globino.«

Režiserka ni iskala zgolj domače igralce, temveč tudi ljudi, ki bi obogatili snov. »Vloge sem dodelila tistim, ki so postavili sijajna vprašanja in imeli oprijemljive pripombe, dodatke, popravke.« Nato so igralci scenarij vzeli v lastne roke. Kot pravi Joliejeva, »so bili trenutki, ko so mi razložili, zakaj se jim zdi, da njihovi lik tega ali onega ne bi nikoli storil; ali da mora dati kaj jasno vedeti. To imajo v spominu ali pa v nacionalni zavesti. S svojimi pogledi so uravnovesili kar nekaj zadev. Opozorili so me, na primer, da je treba dodati replike, kot na primer Srbov ne sovražim. Moja mama je Srbkinja. In nekdo odgovori: Ja, ne vseh Srbov. Samo četnike. Za bosanske muslimane je bilo pomembno, da dajo vedeti, da vseh Srbov ne dojemajo kot agresorje. Da na različne skupine Srbov gledajo različno. To se mi je zdelo sijajno. Sama tega ne bi znala ustrezno izraziti.«

Hkrati je režiserka upala, da bodo igralci – Srbi, bosanski Srbi, bosanski muslimani in hrvaški Srbi – svojim razlikam in ozadjem navkljub našli skupno vnemo. »Naša družina se je rodila iz ljudi, ki so se projektu pridružili v želji, da spregovorijo o tem delu svoje zgodovine,« razlaga Joliejeva. »Nabrali smo veliko posameznikov, ki so o tem času imeli zelo specifične zgodbe, in previdno smo jim dali vedeti, s kom bodo sodelovali. Upali smo, da jih bomo združili kot umetnike, ki podoživljajo to obdobje in ga podajo kar se da točno – in družno.«

Celjenje ran

Sleherni član zasedbe je na ta ali oni način doživel spopad. Vsak je prinesel lastno zgodbo in izkušnje in tako obogatil lik ter film. Zana Marjanović je med vojno prebegnila v Slovenijo. Goran Kostić, rojen v Sarajevu, prihaja iz vojaške družine in je prvi, ki je prekinil s tradicijo in pri 20-ih, leto dni pred izbruhom vojne, odšel v London. Vanesa Glodjo, ki igra Ajlino sestro Lejlo, je kot najstnica doživljala obleganje Sarajeva: »Vsak dan sem se med ostrostrelci prebijala v šolo,« pravi. Šerbedžija je na Hrvaškem rojen Srb, ki je bil ob izbruhu vojne v Bosni in je moral nato v Beograd, kjer je njegova žena ravno rojevala. To je uničilo njegov sloves, saj je bil, kot pravi sam, zaradi svojih protivojnih pogledov tako na Hrvaškem kot v Srbiji ožigosan kot izdajalec in sovražnik.

Lahko bi rekli, da že sam obstoj filma V deželi krvi in medu – v katerem so družno delali srbski, bosansko srbski, bošnjaški in hrvaško srbski igralci – po sebi ponuja odgovor temu, kar je predstavljala vojna: namreč narodnostne in verske razkole in razprtije. Na začetku je Joliejevo skrbelo, če bo znala ustvariti sožitje, a je bila že prvi dan snemanja priča silovitemu in srčnemu prizoru: »Prvi prizor, ki smo ga posneli, je tudi najtežji v celem filmu. Ženske zbašejo na avtobus in jih odpeljejo v šolo. Naš prvi prizor! Tisto jutro sem se zbudila vsa v grozi, a človek si mora dopovedati, da je treba strah pač pogoltniti. Za prvi dan je bilo to veliko. In igralci so prvič nastopili skupaj. Moški so vlekli ženske z avtobusa. Med seboj se niso poznali. Vojake so v glavnem igrali bosanski Srbi, glavne ženske vloge pa Bosanke. Ženske niso poznale moških, ki so z njih trgali nakit in oblačila. Nato je prišel prizor posilstva. Grozno čustveno napet prizor, ki bi utegnil imeti dva različna izida: ali bi nas potisnil v nelagoden, nevaren položaj, ali pa bi nas združil v trudu, da dosežemo tisto, kar skuša film povedati. Po kosilu sem videla, kako se dve ženski objemata. Ko sem prvič rekla Rez!, je možakar, ki je igral vojaka, ki posili žensko, soigralko objel in ji dal vedeti, da je vse OK. Vsi fantje, ki so trgali nakit in oblačila z žensk, so s tal pobrali nakit in ženskam pomagali, da se spet oblečejo. Niso jim pomagale garderoberke, ampak igralci. In to je bilo na začetku.«

Ustvarjanje filma daje slutiti, da je mogoče zaceliti rane; in da je treba svet opomniti na nevarnosti nacionalističnih ideologij. Goran Kostić upa, da bo film prinesel nekaj dobrega: »Upam, da bo eden tistih temeljev razumevanja, kaj se je takrat zgodilo. Te zgodbe je treba nenehno pripovedovati. Na te dogodke pozabljamo, jih sprejmemo. Vsakih nekaj let jih je treba na novo osvetliti – in to na kar se da krut način. Mlajše generacije moramo opomniti na pretekle dogodke. Le tako bodo besede Nikoli več zazvenele resno. Že če zgolj ena oseba vidi ta film in oprosti, ali če 10 otrok odnese nekaj pozitivnega o naši preteklosti, bo film uspeh.«

Angelina Jolie uspeh filma pripisuje vsem, ki so ga pomagali ustvariti; vsem, ki so živeli in preživeli ta grozodejstva. »Ne gre toliko za to, kaj sem dosegla jaz, temveč za dosežek igralcev, ki so oživili ta projekt. Njihovo sporočilo enotnosti in želje po mirni prihodnosti bo poskrbel za spremembo.«

Ustvarjalci in igralci

Angelina Jolie (režiserka, scenaristka, producentka), oskarjevka in trikratna prejemnica zlatega globusa, velja za eno najbolj nadarjenih hollywoodskih glavnih igralk. Svoj talent naposled izkazuje tudi za kamero s scenarističnim in režijskim prvencem V deželi krvi in medu. Nazadnje smo jo ob Johnnyju Deppu videli v filmu The Tourist, pred tem pa v Eastwoodovem Changeling, s katerim se je potegovala za oskarja, zlati globus, bafto, nagrado Ceha filmskih igralcev in mnogih kritiških združenj. Igrala je v akcijskem trilerju Salt, drami A Mighty Heart (nominacije za več nagrad), The Good Shepherd v režiji Roberta DeNira, Mr. & Mrs. Smith z Bradom Pittom in Lara Croft: Tomb Raider. Upodobitev pacientke v umobolnici v Girl, Interrupted ji je prinesla oskarja, tretji zlati globus in druge nagrade, prvo kritiško navdušenje in zlati globus pa si je prislužila kot manekenka Gia Carangi>, ki je umrla za aidsom, v HBO-jevem tv filmu Gia. Joliejeva je aktivna tudi na humanitarnem področju; zadnji deset let je ambasadorka dobre volje pri UNHCR, pri kateri se zavzema za begunce, otroke in mednarodne pravne podvige. Za svoje humanitarno delo je prejela že več priznanj in lanskega januarja osnovala program Haiti Legal Fellows za pomoč vladi na Haitiju glede zaščite pravic otrok.

Zana Marjanović (Ajla) se je rodila leta 1983 v Sarajevu. Z družino je med vojno v Bosni živela v Sloveniji in nato študirala dramsko igro v New Yorku. Po diplomi se je vrnila v Sarajevo, kjer trenutno živi, in si ustvarila igralsko kariero. Najbolj znana je po vlogi v filmu Snow in v bosanski TV seriji Lud, zbunjen, normalan.

Goran Kostić (Danijel) se je rodil v Sarajevu bosanskim Srbom in tam tudi odraščal. Čeprav v družini velja tradicija, da vso moški najdejo kariero v vojaški službi, se je leta 19991 preselil v London, kjer je preživel čas vojne v Bosni. Igral je v filmih in serijah, kot so Band of Brothers, Grease Monkeys, Foyle’s War in MI-5. Trenutno živi v Franciji.

Vanesa Glodjo (Lejla) se je rodila v Sarajevu in mladostniška leta skozi vojno tam tudi živela. Leta 1997 je diplomirala na sarajevski igralski akademiji in nato redno igrala v filmih in na TV, med drugim v filmu Jasmile Zbanić Grbavica: The Land of my Dreams. Živi v Sarajevu.

Rade Šerbedžija (Nebojsa) se je rodil v vasi Bunić v hrvaški Liki in je po rodu hrvaški Srb. Še preden je končal študij na igralski akademiji v Zagrebu – eni najstarejših in največjih v jugovzhodni Evropi – je že zasedal glavne vloge v jugoslovanskih filmih in gledaliških predstavah. Z igranjem in petjem si je v sedemdesetih in osemdesetih prislužil sloves ene najbolj priljubljenih osebnosti jugoslovanskega zabavnega posla. Učil je igro na univerzah v Novem Sadu in Zagrebu. Ob porajanju nacionalističnih teženj v državi je skozi pevsko in igralsko udejstvovanje podajal svoje nezadovoljstvo in si prislužil bes ekstremistov. Leta 1992 je bil zaradi groženj primoran z družino zapustiti državo. Prepoznavnost na tujem trgu mu je prinesla glavna vloga v Before the Rain, ki se je potegoval za oskarja. Nato je debitiral v Hollywoodu in nastopil v filmih, kot so Mission: Impossible II, The Saint, Eyes Wide Shut, Snatch, Harry Potter and the Deathly Hallows, X-Men: First Class in v TV seriji 24. Trenutno snema nadaljevanje filma Taken. Izdal je že štiri knjige pesmi in štiri glasbene albume. Leta 2000 je na Brionih soustanovil gledališče Ulysses, v katerem igra in režira. Trenutno živi na Hrvaškem.

Boris Ler (Tarik) se je rodil v Sarajevu, kjer je prvi dve leti vojne tudi odraščal; nato je z mamo in bratom pobegnil v hrvaško vasico Podačo, medtem ko so oče in ostali člani družine ostali v Sarajevu. Po vojni se je Boris vrnil v Sarajevo in študiral na igralski akademiji. Od leta 2007 je aktiven v gledališču, na filmu in TV. Na dramskem festivalu Zenica 2008 je z vlogo v Muholovcu dobil nagrado za najboljšega mladega igralca. Nazadnje smo ga videli v filmu Cirkus Columbia Danisa Tanovića.

Branko Djurić (Aleksandar) se je rodil srbskemu očetu in muslimanski materi v Sarajevu. Igralec, režiser, scenarist in glasbenik ima za seboj kariero v Bosni in Sloveniji – nemara najbolj razvpit kot član ekipe Top liste nadrealistov in ustvarjalec serije Teater Paradižnik. Odraščal in študiral je v Sarajevu, ki ga je zapustil med vojno. Od leta 1993 živi v Ljubljani, kjer ustvarja za TV, film in gledališče. Leta 2001 je igral v z oskarjem in zlato palmo nagrajeni vojni satiri No Man’s Land. Režiral in igral je v zelo uspešnemu filmu Kajmak in marmelada, trenutno pa si lahko v kinodvoranah ogledamo še en njegov film Traktor, ljubezen in rock'n'roll, v katerem tudi igra. Je tudi član sarajevske skupine Bombay Štampa.