Umazane lepe stvari

O nastajanju filma

"Umazane, lepe stvari nikakor niso običajna, konvencionalna pripoved. To je zgodba z mnogimi preobrati, ki občinstvo drži v napetosti," pravi izvršni producent Paul Smith. "V tem je njena moč."

Vznemirljiva srhljivka Stephena Frearsa je resnično vsaj tako čarobna kot je človeška. V Umazanih, lepih stvareh spremljamo v Nigeriji rojenega Okweja (Chiwetel Ejiofor), ki skuša ubežati dogodkom iz preteklosti in tako pristane v Londonu, mestu, v katerem si ne privoščiti identitete. Nekoč je bil zdravnik, zdaj pa se nespečnež s kupom težav preživlja kot taksist in hotelski uslužbenec. Ko Okwe odkrije, da je hotel prizorišče pošastnega trgovanja na črno, se mora boriti za življenje in življenja drugih, hkrati pa ohranjati anonimnost. S pomočjo prijateljice, prav tako priseljenke Senay (Audrey Tautou) mora Okwe prelisičiti tako londonske neusmiljene uradnike za priseljevanje kot zle hotelske razbojnike.

A ko se etika ukloni želji po preživetju, se mora Okwe zateči h grozljivi pravičnosti v svetu, v katerem zagotovo in neizogibno zakoni niso vredni počenega groša.

"Film prikazuje vse prej kot lepo plat Londona, ko se ljudje zaradi finančnega stanja znajdejo v določenih situacijah," pravi Frears. "Po mojem mnenju so Umazane, lepe stvari dokaj univerzalna zgodba in težave, s katerimi se ukvarjajo, so značilne za vsako državo. Gre za precej gotsko grozljivko."

V tej "gotski srhljivi zgodbi" živi skupina neprilagojenih priseljencev, ki hrepenijo, da bi se osvobodili okovov, ki so si jih nadeli sami. "Glavne teme filma so osamljenost in preživetveni nagoni,," pravi Ejiofor. "Večina glavnih likov je vsak po svoje povsem izoliranih. Izolirani so kot ljudje kot tudi glede na okoliščine, v katerih se nahajajo. Okwe je denimo nezakonit priseljenec in ga večina prebivalstva ignorira - razen vladnih sil, ki ga hočejo aretirati. Izoliran je tudi, ker se pretvarja, da je nekaj, kar ni. Igra nek lik. V določenih situacijah se ljudje spremenijo v drugo osebo, da bi preživeli od trenutka do trenutka."

Izbiranje igralske ekipe

Ejiofor je na Frearsa naredil vits v gledališki predstavi Blue/Orange. Vendar je Frears vedel, da je Okwe kompleksen in zapleten lik, ki narekuje pretanjeno in niansirano igro. Ejioforja je povabil na poskusno snemanje.

"Posnel sem tri ali štiri prizore," se spominja Ejiofor, "da bi videl, v kakšno smer želim oziroma ali se ta ujema z njegovo. Okwe je dejansko zelo spremenljiv lik, zato sem se ravnal po nagonu in se osredotočil le na nekaj stvari."

Tako kot Frears se je tudi Ejiofor zavedal, da film narekuje zadržano in niansirano igro. "Pri Okweju se mariskaj dogaja v notranjosti," pravi igralec. "V njem divja notranji boj skozi ves film, kar je zelo težko zaigrati. Potovanje pa je olajšalo dejstvo, da je lik tako stabilen po svoji strukturi."

Ejioforjev subtilni pristop je takoj osvojil Frearsa. "Je dostojanstven in razmišljajoč moški, ki na človeka naredi vtis," pravi režiser.

Potem ko je našel glavnega igralca, se je Frears lotil izbiranja preostale mednarodne igralske ekipe. Vloga Senay ga je pripeljala do francoske igralke Audrey Tautou, zvezde uspešnice Amelie. Frears ji je dal vlogo, še preden je videl Amelie. "Ko sva se prvič srečala," se spominja Tautoujeva, "mi je Stephen povedal, da ni videl Amelie. Rekla sem mu: Ta film je tako specifičen, lik je tako specifičen, če ga boš videl, si me morda ne boš mogel predstavljati kot Senay.'"

Frears je ugodil njeni želji... za nekaj časa. "Potem pa sem si ogledal film in bila je naravnost čudovita. Takrat sem spoznal: O, bog, ta pa je res od sile. Bila je senzacionalna!"

Sergi Lopez pa igra Sneakyja. Sergi se je uveljavil z lahkotnejšimi filmi francoskega režiserja Manuela Poirierja. A Frearsovo pozornost je pritegnil kot podlež v filmu With A Friend Like Harry. "Večina mojih likov je bila pozitivnih," pravi Lopez. "With A Friend Like Harry je bil prvi film, za katerega so me prosili, naj igram nekoga, ki ni prijazen. Potem so bili ljudje nenadoma prepričani, da igram samo podle fante. Sam menim, da ni velike razlike. Težko je reči, da je nek človek dober, drug slab."

Ti trije liki tvorijo osrednji trikotnik vznemirljive srhljivke. Senay in Okwe se neustavljivo privlačita. "Na več nivojih je Okwe povsem očaran nad Senay," pravi Ejiofor. "Možno je, da je mislil, da ljudje sploh ne morejo biti taki, kot je ona; tako ga očara, da je ob njej povsem nemočen. Mislim, da pri tem nima izbire - vedno jo bo varoval in branil, preprosto zato, ker se mu zdi nekaj neverjetno posebnega. Občuduje njeno moč, njen šarm in spozna, da je tako ranljiva kot on."

Vendar to ni običajna ljubezenska zgodba in tako kot liki sami se tudi spolna privlačnost skriva nekje pod površjem. "Z Audrey sva na najine skupne prizore gledala tako, kot bi se za šalo oziroma v igri spopadala, se igračkala, to pa sčasoma prerase v nekaj globljega. Mislim, da je taka narava njunega odnosa: nasprotujeta si in odkrijta, da drug do drugega ne čutita drugega kot naklonjenost."

Ker tako igralci kot liki prihajajo iz vseh vetrov, so morali pred začetkom snemanja še k strokovnjakinji za naglase. Ejiofor je denimo Britanec, a njegova starša prihajata iz Nigerije in sta mu pri naglasu zato lahko priskočila na pomoč.

Tautoujeva je imela precej zahtevnejšo nalogo: "Že tako je težko govoriti angleško, še težje pa jo je govoriti s turškim naglasom, kajti Senay je Turkinja. Brez strokovne pomoči Penny Dyer bi to le težko izpeljala."

Dyerjeva je Tautoujevo odpeljala v Stoke Newington, kjer je spoznala, kako resnično živijo turška dekleta, kakršna je Senay. "Vadile smo trebušni ples in jedle veliko turške hrane. Ves čas sem jih snemala. Za Audrey je bilo pomembno, da ima posnetih čim več stvari, da bi lahko kar seda veliko stvari povedala v angleščini."

O igralcih

Francoska igralka Audrey Tautou (Senay) je občinstvo očarala z neverjetno upodobitvijo naslovne junakinje filma Amelie, ki je bil nominiran za oskarja za tuji film. Na sceni je eksplodirala leta 1999 kot mlada kozmetičarka v filmu Tonie Marshall Vénus Beauté (Institut), za vlogo v katerem je dobila nagrado cezar za najbolj obetavno igralko.

V samo nekaj letih se je pojavila v Le Battement d'Ailes du papillion (The Beating of Butterfly's Wings), Dieu Est Grand, Je suis Toute Petite, Epouse-moi (Marry Me), Le Lebertin in Voyous Voyelles. Na televiziji je odigrala vloge v Cordier-Le Crime D'ŕ Côté, Bébés Boum, Chaos Technique in Baby Blues.

Med njenimi najnovejšimi projekti so L'Aruberge Espagnole, Les Marins Perdus, He Loves Me...He Loves Me Not ter Nowhere To Go But Up.

Chiwetel Ejiofor (Okwe) je diplomiral na londonski šoli za glasbo in dramske umetnosti. Je zelo cenjen gledališki in filmski igralec. Pred kratkim je končal z nastopanjem v razprodani postavitvi Blue/Orange v londonskem National Theatre, v kateri je igral Christopherja. Bil je tudi Romeo v prvi postavitvi Romea in Julije v okviru National Theatre in požel velik uspeh. V igralski šoli so ga pri devetnajstih našli za vlogo v filmu Amistad, posnel pa je še filma It Was An Accident ter Greenwich Mean Time. Chiwetel je pred kratkim končal snemanje filma Three Blind Mice, trenutno pa igra vlogo Orsinia v filmski priredbi Twelfth Night Tima Suppla.

O režiserju

Stephen Frears se je rodil v Leicesterju leta 1941. Na Cambridgu je diplomiral iz prava, potem pa začel delati v gledališču. Ko je delal s Karlom Reiszom pri Royal Court, mu je Reisz ponudil možnost, da dela kot asistent režiserja pri njegovem filmu Morgan. Takrat je spoznal Lindsayja Andersona in Alberta Finneyja: Anderson je Frearsa vzel za asistenta režije pri If, Albert Finney pa je nastopil v Frearsovem režijskem prvencu Gumshoe (1972).

Po Gumshoe je Frears našel dom na televiziji, delal ves čas, režiral igre velikih britanskih dramatikov, kot so Alan Bennett, Tom Stoppard in Peter Prince. Leta 1985 se je vrnil na filmsko sceno z The Hit, v katerem sta igrala John Hurt in Terence Stamp. Istega leta je požel mednarodna priznanja za nadvse izvirno Mojo čudovito pralnico, s katero se je uveljavil tudi do tedaj neznani Daniel Day-Lewis. Leta 1987 je režiral satiro o britanski družbi Sammy and Rosie Get Laid ter Prick Up Your Ears.

Naslednjih nekaj filmov je posnel v ZDA: Nevarna razmerja (1988, cezar za najboljši tuji film), The Grifters (1990), Naključni junak (1992).

Leta 1993 je požel uspeh z BBC-jevo produkcijo The Snapper, ki so ga kmalu prenesli tudi na veliko platno.

Leta 1996 je režiral Mary Reilly in The Van, Hi Lo Country (Hi Lo ranč, 1998), Zvestoba do groba (2000) in Liam.