Trinajstletnici

Debitantska režiserka in dve najstniški igralki vam predstavljata neprizanesljiv vpogled v urbano adolescenso leta 2003, provokativni portret tega, kaj danes čutijo, prestajajo in o čemer razmišljajo.

Catherine Hardwicke je na festivalu v Sundancu dobila nagrado za režijo. Scenarij za ta izviren projekt je napisala s takrat 13-letno Nikki Reed, ki so se ji pripetili številni dogodki, ki jih vidimo na platnu. Skupaj sta skovali hiter in drzen film, ob katerem ne moremo niti pomežikniti, film o trenjih, skritih nevarnostih in skrivnih ritualih, razblinjenijh upih in neuklonjivih sanjah dveh ameriških deklet, ki si skušata utreti pot v svet, za katerega obstaja le malo zemljevidov.

Kaj prav zdaj pomeni imeti 13 let? To so bila vedno leta, ko se je oblikovala osebnost, identiteta in ko si se začel zavedati, kaj pomeniš v svetu. A v današnji Ameriki je pritisk na trinajstletnice hujši kot kdajkoli - z medijsko napihnjenimi pričakovanji o zapeljivosti, lepoti, prebodenih telesih in drobnih krajah, ki postajajo zunanji simboli generacije, ki si obupano prizadeva najti lastnega duha.

Hardwickova tematiko raziskuje odkritosrčno, jasno in strastno. Z uporabo hiperkinetične kamere ujame tako radost kot napetosti, ko treščiš v adolescenco. V zgodbi spremljamo preobrazbo Tracy (Evan Rachel Wood), ki je sprva učenka, ki se še vedno igra z medvedki in barbikami. Potem pa Tracy pride v srednjo šolo, kjer vse že kar puhti od seksualnosti. Tam je priča moči in priljubljenosti Evie Zamora (Nikki Reed, koscenaristka), ki slovi kot najbolj vroča bejba na šoli. Ultra-priljubljena, lepa kot manekenka in očarljivo snobovska, Evie predstavlja vse, kar si Tracy nenadoma želi in hoče postati.

Sprva Tracy nima nobene možnosti, da bi bila sprejeta v Evino elitno kliko. Ne obnaša se prav, ima napačne prijatelje, definitivno je vse narobe z njenim videzom. A Tracy se sčasoma spremeni, korak za korakom, v ideal najstnice leta 2003. Odkrije, kako se ličiti, oblačiti, obnašati, kako oblikovati pričesko.

Na svojo stran pridobi Evie in celo fantje se začnejo zanimati zanjo. A bolj ko Tracy stopa po poti prezgodnje dozorelosti, več stvari postavlja na kocko. Trga se tesna vez z garaško materjo (Holly Hunter), v šoli ji gre vse slabše in čeprav sovraži materinega fanta, nekdanjega narkomana (Jeremy Sisto), tudi sama začne jemati mamila. Kljub vsemu pa je Tracy še vedno trinajstletnica, ujeta v vrtinec čustev, ko je vse, kar stori, kar reče, kar želi, neznanskega pomena. In še vedno je pred njo vse življenje.

Ko ti je trinajst let

Pravijo ji dekliška kultura. V današnji Ameriki je vsepovsod -- v šolah in nakupovalnih centrih, na televiziji in v vseh priljubljenih revijah - dekleta, ki razkazujejo popke in trebuhe v vrtoglavo visokih petkah, s tetovažami, naličene kot manekenke, na ogled postavljajo vse, kar imajo, živijo hitro in naporno, pa čeprav še zdaleč nimajo 18 let.

Ta neodvisna, ambiciozna dekleta niti približno niso podobna zadržani generaciji lepotic v rožnatem iz preteklosti. Kaj torej pomeni, da dekleta trošijo velikanske količine energije (in denarja), da bi postale abstraktni ideal vsega najsodobnejšega, suhljatega, zapeljivega, pripravljenega na vse ravno v tistem življenjskem obdobju, ko so najbolj ranljiva, ko začnejo razvijati težko pridobljeno samozavest in oblikovati prve plasti krhke identitete?

Številni sociologi in družinski terapevti opozarjajo na dekliško kulturo in vpliv, ki ga ima ta na odraščajoče, ko so nenadoma vrženi v neizprosen svet potrošništva, seksa, drog in agresije. Najstniki so se vedno znašli na ekstremih kulture, a zdaj so ekstremi postali norme in celo najboljši in najbistrejši otroci se okužijo z vročično željo, da bi se vključili v z videzom obsedeni mikrokozmos srednje šole.

Režiserka Trinajstletnic Catherine Hardwicke se je dodobra seznanila z vsemi naštetimi vidiki, ko je hodila z moškim, ki je imel hčerko tik pred puberteto. Z moškim se je razšla, še vedno pa se je dobivala z njegovo hčerko, Nikki Reed. Ko je Reedova dopolnila 13 let, je bila Hardwickova priča dramatični spremembi v njej. Reedova je postala strahovito jezna, nekomunikativna, skrivnostna. Vsako jutro se je več ur lišpala, kot bi se vsak dan pripravljala za glavno vlogo v kakšnem filmu, kot bi bile njene življenjske priložnosti odvisne samo od zunanjega videza.

Zaskrbljena režiserka je začela z Reedovo preživljati še več časa in skušala v njej prebuditi zanimanje za umetnost ali za karkoli, kar bi ji vrnilo veselje do resničnega življenja. Ko je pokazala strast do igralstva in filma, jo je Hardwickova pri tem spodbujala. Hardwickova je zelo ugledna scenografka, dolge ure na snemanjih pa je od samih priznanih režiserjev pridobivala tudi znanje o filmskem ustvarjanju.

Sprva sta se odločili napisati lahkotno najstniško komedijo. A ko je Hardwickova Reedovo spraševala po podrobnostih o tem, kakšno je zdaj najstniško življenje, se je izoblikovala precej bolj kompleksna zgodba: resnična zgodba o tem, kaj je Reedova izkusila v srednji šoli. Reedova je začela razkrivati svet, ki so ga podžigali jeza, zmedenost, uporništvo in strah, da se ne bi mogla prilagoditi; svet, poln seksa, vrhunske mode, anoreksije, bulimije, kraj v trgovinah, samoiznakažanja in mamil. Hardwickova je bila osupla.

"Vse te reči so privrele iz mene," se spominja Reedova, "stvari, ki jih ni moč pojasniti - kako sem mami pokazala hrbet, kako pomemben je zunanji videz, kako te posiljujejo z zunanjo podobo, kako težko je ločevati pravo ljubezen od lažne - in obe sva spoznali, da se v zgodbi dogajajo pomembne stvari."

"Sprva sem želela vedeti, o čem se dekleta resnično pogovarjajo," pravi Hardwickova, "in ko se mi je Nikki odprla, je postalo veliko bolj zanimivo. K njeni zgodbi sem začela dodajati svoja opažanja o njeni mami, ki je tako kot lik Mel frizerka, zadeve, o katerih sem se pogovarjala z njenimi starši in vse to se je razvilo v nekaj povsem nepričakovanega. Z Nikki sva vsak napisan prizor odigrali in takoj sem vedela, da se pred nama oblikuje mogočna in zelo živa zgodba."

Hardwickova in Reedova sta prvi osnutek scenarija napisali v samo šestih dneh med Nikkijinimi zimskimi počitnicami. Reedova se je vrnila v šolo, Hardwickovo pa je kar razganjalo od vneme. "Mudilo se mi je, saj sem spoznala, da moram film posneti do poletja, ker sem želela, da je v njem Nikki. Želela sem si, da bi bila tudi še blizu trinajstim, pa tudi, da ne bi bilo šole, ker nisem hotela, da bi še dodatno pritiskali nanjo."

Čeprav je Nikkijino življenje zelo podobno Tracyjinemu, je Hardwickova Reedovi svetovala, naj ne odigra glavne vloge. "Zelo, zelo težko bi igrala samo sebe. Poleg tega se mi je zdelo, da v njej ni nedolžnosti, kakršno sem želela, da bi videli v Tracy, ker je že vse prestala in prišla na drugo stran." Vlogo Tracy je tako dobila Evan Rachel Wood.

Film se ukvarja s prihodnostjo ameriških deklet, vendar sta Trinajstletnici tudi poklon umetniški moči žensk, ki ta trenutek delajo pri filmu. Namenoma so najeli kar največ ženske delovne sile tako za igralski ansambel kot za kamero. Skupaj v filmu nastopa 14 žensk (od 26 vlog z besedilom), 39 žensk je bilo za kamero (ekipa za kamero je skupaj štela 90 članov), 8 žensk je sodelovalo pri glasbi za film. Poleg tega je pet od devetih producentov filma žensk.

O igralcih

Holly Hunter (Melanie) je dobila oskarja za Piano, zanj pa je dobila tudi zlati globus, BAFTO, nagrado v Cannesu in nagrado National Board of Review. Nominacijo za oskarja sta ji prinesli še vlogi v Firmi in Televizijskem dnevniku. Za vlogo v slednjem je dobila nagrado ameriških in losangeleških kritikov, nagrado The National Board of Review in nagrado na berlinskem filmskem festivalu.

Na Canneskem festivalu je dobila tudi nagrado Un Certain Regard za vlogo v THINGS YOU CAN TELL JUST BY LOOKING AT HER. Emmyja in nominacijo za zlati globus ji je prinesel nastop v Harlan County War. Emmyja je dobila za vlogi v The Positively True Adventures of the Alleged Texas Cheerleader-Murdering Mom ter Roe vs. Wade.

Nadarjena in delovna igralka velikih platen, malih ekranov in odra je bila koproducentka in glavna igralka v CONTROL FREAKS in producentka Mother Son v gledališču Met v Los Angelesu.

Posnela je še filme MOONLIGHT MILE, O BROTHER, WHERE ART THOU? (Kdo je tu nor?), JESUS' SON, TIME CODE, LIVING OUT LOUD, HOME FOR THE HOLIDAYS (Domov na počitnice), COPYCAT (Posnemovalec), ONCE AROUND, ALWAYS, RAISING ARIZONA, CRASH in A LIFE LESS ORDINARY (Odštekano življenje).

Nastopila je tudi v ABC-jevi When Billie Beat Bobby, tu je upodobila teniško legendo Billie Jean King v razvpitem dvoboju spolov leta 1973 med Kingovo in Bobbyjem Riggsom.

Evan Rachel Wood (Tracy) je najbolj znana po vlogi v nadaljevanki Spet zaljubljena. Leta 2002 je ob Alu Pacinu nastopila v SIMONE in z Vivico A. Fox v LITTLE SECRETS. Med njenimi filmi so še PRACTICAL MAGIC (Čarovnije za vsak dan), DIGGING TO CHINA, DETOUR, THE MISSING.

Za televizijo je posnela Down Will Come Baby, Profiler, Get to the Heart: The Barbara Mandrell Story, Death in Small Doses, The West Wing (Zahodno krilo).

Nastopa tudi v gledališču.

Kot igralka dela nepretrgano že devet let. Začela je na televiziji, najprej v Search For Grace ter In The Best of Families: Marriage, Pride & Madness..

Nikki Reed (Evie Zamora, koscenaristka); Trinajstletnici sta zanjo igralski in scenaristični prvenec. Ko je pisala scenarij, je bila stara 13 let, ko ga je snemala, pa 14. Zdaj jih ima 15 in je odličnjakinja, gimnastičarka in jahalka. Za upodobitev Evie Zamora ji je revija Movielie dodelila nagrado One To Watch.

O filmskih ustvarjalcih

Catherine Hardwicke (režiserka, koscenaristka) je za režijo Trinajstletnic dobila nagrado na letošnjem festivalu v Sundancu. Film je tudi zanjo režijski in scenaristični prvenec.

Marljiva scenografka in arhitektka se je filmske umetnosti učila od slavnih imen, kot so Cameron Crowe, David O. Russell, Costa Gavras in Richard Linklater. Vizualno so film Trinajstletnici deloma navdihnili Russellovi Trije kralji.

Kot scenografka je delala pri filmih THREE KINGS (Trije kralji), VANILLA SKY, TOMBSTONE, ANTITRUST, THE NEWTON BOYS, MAD CITY (Noro mesto), 2 DAYS IN THE VALLEY, TANK GIRL, POSSE in LAUREL CANYON. Bila je tudi režiserka druge ekipe pri Linklaterjevi SUBURBIJI.

Scenografijo je oblikovala za več kot 20 filmov.