Pianist

Zgodba, povedana s pianistovimi prsti...

Wladyslaw Szpilman je bil briljanten pianist. Če bi ne bil rojen leta 1911 na Poljskem in če bi leta 1939 ne živel v Varšavi, kjer je igral na klavir pred mikrofoni državnega poljskega radia, bi imela njegova življenjska zgodba zagotovo povsem drugačno pot. Tako pa jo je kruto in nepojmljivo tragično zaznamovalo prav dejstvo, da se je kot Jud znašel v, za tisti čas, najbolj krutih okoliščinah in samo neuničljivi volji do življenja in dobroti peščice Poljakov se ima zahvaliti, da je preživel nacistično okupacijo Poljske in varšavski geto. Film režiserja Romana Polanskega je v gibljive slike prelita glasba, ki ga je ohranjala pri življenju skozi več kot štiri leta skrivanja, stradanja in nedoumljivih ponižanj. Izjemni glasbenik se tudi po vojni ni vdal in je ostal do svoje smrti zvest mestu, v katerem je preživel najlepše in na žalost tudi najbolj grozljive trenutke svojega življenja.

Kmalu po nemški zasedbi Poljske so njegovo družino, očeta, mater, obe sestri in brata, nasilno deportirali v koncentracijsko taborišče. Po golem naključju in izkrivljeni dobroti svojega bratranca, ki je v varšavskem getu opravljal sramotno službo judovske policije, se je izognil grozljivemu vkrcavanju ljudi na živinske vagone, ki so jih peljali v smrt. Sprva se je z redkimi preživelimi Judi skrival v samem srcu geta ter z njimi delil trpljenje, ponižanja in lakoto. Z vsakim mesecem bliže koncu krvave vojne odisejade je bil bolj sam. Ko je bilo v zraku že čutiti bližajočo odrešitev in na ulicah opaziti mrzlično umikanje zdesetkane nemške vojske, je bil komaj še živ. Z zadnjimi močmi se reši pred poslednjim uničevalnim divjanjem umikajočih nemških čet v do tal porušeni del Varšave in si najde zatočišče v edini še kolikor toliko celi stavbi, v kateri pomenljivo, kot spomin na nekdanje čase, stoji koncertni klavir. Mrzlično išče mladi pianist karkoli, kar bi mu za silo potešilo lakoto. Najde konzervo, poskuša jo odpreti, da bi prišel do klokotajoče vsebine, pa mu zdrsne iz premrlih rok. Zakotali se naravnost pred zloščene škornje neznanca. Ko dvigne pogled, stoji pred njim nemški častnik strogega pogleda. Kdo si? Se skrivaš tukaj? Si Jud? Szpilman samo nemo prikimava; groza je tolikšna, da mu je zadrgnila grlo. Na vprašanje, s čim se preživlja, mukoma odgovori, da je bil pred vojno pianist. Nejeverno pomigne Nemec proti klavirju in hladno ukaže, naj mu kaj zaigra. Szpilman obotavljivo sede. Ga bodo premrli prsti ubogali? Bo sploh zmogel izvabiti glasbo iz ljubljenega inštrumenta? Je to sploh pomembno, saj bo najbrž zaigral svojemu rablju? Morda prav zato zbere še poslednje atome moči in iz zaprašenega klavirja sredi ruševin zadonijo najbolj popolni in najveličastnejši zvoki, kar jih je tisti "od boga pozabljeni" konec sveta kdaj slišal. Ko zamre njihov zadnji odmev, Szpilman čaka na milostni strel...

Režiser Roman Polanski o svojem filmu...

Odkar vem zase, sem bil prepričan, da bom nekega dne posnel film o tem bolečem poglavju poljske zgodovine, a sem hkrati vedel tudi, da to ne bo avtobiografski film. Takoj ko sem prebral prvo poglavje spominov Vladislava Szpilmana, sem se zavedel, da bo Pianist vsebina mojega prvega naslednjega filma. To je zgodba, ki sem jo ves čas iskal; navkljub grozi šteje njena optimistična plat, ki je polna upanja.

Preživel sem krakovski geto in bombardiranje Varšave in skoraj ni drugega, kar bi lahko napolnilo moje otroške spomine. Ta knjiga mi je toliko bolj pomembna zaradi spoštovanja resničnosti, ki je nepotvorjeno, kolikor je le mogoče, in ki mi je omogočilo, da naredim nehollywoodski film. Kjer me je moj spomin pustil na cedilu, sem se vedno lahko oprl na avtentičnost Szpilmanovega pisanja, ki je nastalo takoj po vojni in je najbrž prav zaradi tega tako močno in izvirno. V njegovi knjigi spoznamo slabe in dobre Poljake, v enaki meri kot slabe in dobre Jude, slabe in dobre Nemce...

Pred začetkom snemanja smo se, seveda, posvetovali z zgodovinarji in preživelimi iz geta. Ekipi sem pokazal tudi številne dokumentarne posnetke varšavskega geta. Kar pa se tiče igralca, ki naj bi upodobil Szpilmana, se nisem nikoli oklepal zahteve, da mu mora biti podoben po zunanjosti. Želel sem le igralca, ki bi zmogel zdrsniti v kožo osebnosti, ki sem si jo zamislil, ko sem sodeloval pri nastajanju scenarija. Vsekakor pa se mi je zdelo potrebno, da dobim nekoga, ki je kolikor toliko znan. Ker je govoreči jezik na filmu angleščina, je bilo potrebno, da tekoče govori angleško. V Londonu smo organizirali avdicijo, na katero se je, na naše veliko presenečenje, prijavilo več kot 1400 kandidatov, med katerimi so bili tudi Kitajci in celo temnopolte ženske! Po avdiciji smo ugotovili, da bo zelo težko izbrati nekoga, ki je povsem brez izkušenj. V Angliji nisem našel nikogar, zato sem iskanje razširil na Ameriko. Ko sem si ogledal nekaj filmov z Adrienom Brodyjem, me je v hipu prešinilo: on je Pianist.

Adrien Brody

Rojen je leta 1973 v Brooklynu. Ko je imel 12 let, ga je mati Sylvia Plachy, ki je bila fotografinja, vpisala v tečaje igre na akademijo dramskih umetnosti. S trinajstimi leti je že dobil vlogo v celovečernem televizijskem filmu Home At Last. Istega leta je bil sprejet na prestižno School of Performing Arts v Lincolnovem centru. S petnajstimi leti ga je izbrala Mary Tyler Moore za vlogo svojega zeta v delu Annie McGuire.

Leto 1989 mu je prineslo prvo glavno vlogo v filmu Francisa Forda Coppole New York Stories. Kmalu nato ga je za eno pomembnih vlog izbral Steven Soderbergh v drami King of the Hill. Z vlogo v drami Nothing to Lose Erica Brossa je požel odlične kritike na festivalu v Sundancu 1996 in takoj zatem pristal v eni pomembnejših vlog v vojni drami Tanka rdeča črta Terrenca Malicka. Zaigral je namreč desetarja Fifa, avtobiografsko osebnost iz romana Jamesa Jonesa, po katerem je film posnet. Z vsako svojo naslednjo vlogo je vedno znova dokazoval, da je izjemen igralec: Six Ways to Sunday, Restaurant (nagrada spirit za najboljšega igralca leta 1998), The Last Time I Committed Suicide ob Keanuju Reevesu, itd. Ena njegovih opaznih vlog je tudi v psihološkem trilerju Summer of Sam Spika Leeja ter v Liberty Heights Barryja Levinsona.

Vladyslav Szpilman

Rodil se je v kraju Sosnowiec na Poljskem. Že kot mlad fant je študiral klavir pri Josefu Smidowiczu in Alexandru Michalowskem, ki sta bila učenca Franza Liszta.

Leta 1931 je nadaljeval študij na glasbeni akademiji v Berlinu. V teh letih je napisal Koncert za violino, suito za klavir Življenje strojev, in številne druge skladbe za klavir in orkester. Hkrati pa je s svojimi bolj popularnimi skladbami postal slaven po vsej domovini. Leta 1935 se je zaposlil na poljskem državnem radiu v Varšavi. Leta 1939 je bomba nemškega Luftwaffe uničila radijsko postajo, medtem ko je Szpilman igral Chopinov Nokturno v D-duru. V naslednjih šestih letih je izkusil vse strahote nemške okupacije in življenja v getu ter preživel vojno tudi s pomočjo nemškega oficirja Wilma Hosenfelda. Takoj po vojni, leta 1946 je izdal knjigo Smrt nekega mesta (Death of a City), v kateri se spominja svoje grozljive izkušnje. Njegov srhljivo "neobčutljiv" slog pisanja poudarja avtentičnost in opisuje tako žrtve kot mučitelje v tem enkratnem in, upajmo, nikoli ponovljenem okolju. Knjigo so takratne komunistične oblasti prepovedale.

Leta 1945 je poljski radio v Varšavi znova začel oddajati in Szpilman se je vrnil s Chopinovim Nokturnom, med katerim so ga pred šestimi leti tako nasilno prekinili. Postal je glasbeni direktor radia in se z orkestri in kot solist udeleževal številnih koncertov po Evropi in Ameriki. V duetu z Bronislavom Grimplom sta uprizorila več kot 2500 koncertov po vsem svetu. Poleg tega je še naprej skladal tako za odrasle kot za otroke. Leta 1961 je ustanovil mednarodni glasbeni festival v Sopotu in bil leta 1964 izvoljen v akademijo poljskih skladateljev; njen član je ostal vse do svoje smrti 2. julija 2000.

Leta 1998 je njegov sin Andrzej Szpilman odkril očetov rokopis in ga znova izdal v nemškem jeziku. Knjiga je doživela izjemen uspeh. Prevedli so jo v mnoge svetovne jezike, v Franciji pod naslovom Pianist.

Glasba

Varšavskemu filharmoničnemu orkestru je dirigiral Tadeusz Strugala.

Solo pianist je bil Janusz Olejnicak.

Glasbeno opremo filma sestavljajo skladbe:

Frederica Chopina:

• Nocturne en ut dičse mineur, Posthume
• Grande Polonaise brillante, op. 22 - allegro molto
• Ballade no. 1 en sol mineur, op. 23

Ludwiga van Beethovna:

• Sonata no. 14 en ut dičse mineur, op. 27/2
• Sonate au Clair de Lune

Johanna Sebastiana Bacha:

• Suite no. 1 BWV 1007 za čelo
• Tanz, Tanz Yidelekh; aranžma Roddy Skeaping, izvedba The Burning Bush Umowilem - Sie Z Nia Na Dziewiata - Henryk Wars in Emmanuel Szlechter; izvedba Janusz Olejniczak
• Marš Strzelcow - besedilo in glasba Wladyslaw Anczyc

Najpomembnejše dosedanje nagrade

• sedem nominacij za letošnje oskarje
• dobitnik zlate palme v Cannesu 2002
• dobitnik sedmih prestižnih francoskih nagrad cezar