Konec afere

Vsebina

Piše se leto 1939. Anglija je v vojni. In v tem, za ljubezen tako neprimernem času, bo ljubezensko razmerje med dvema človekoma, za katera se zdi, da sta kot ustvarjena drug za drugega, dobilo svoj tragični epilog.
Cenjeni režiser Mone Lise, Igre solz, Mesarčka in še mnogih drugih filmov, ki se jih ljubitelji sedme umetnosti z veseljem spominjajo in vedno znova radi ogledajo, Neil Jordan, se je tokrat lotil ekranizacije presunljivega romana o ljubezni, prevari in seksualnem ljubosumju Grahama Greena. V glavnih vlogah so zaigrali Ralph Fiennes (Schindlerjev seznam, Angleški pacient), Julianne Moore (Dragulj z Mississippija, Boogie Nights) in Stephen Rea (Igra solz, Intervju z vampirjem).
Sarah Miles (Julianne Moore) je strastna, življenja polna ženska, ki je ujeta v sterilni zakon z bogatim, vplivnim, a dolgočasnim in čustveno praznim Henryjem (Stephen Rea). Ko na zabavnem srečanju, ki ga na njunem domu priredi mož, spozna senzibilnega in razmišljujočega romanopisca Mauricea Bendrixa (Ralph Fiennes), jo le-ta takoj in neustavljivo privlači. Začneta strastno, zunajzakonsko in seksualno osvobajajoče razmerje.
Nemčija začenja z bombnimi napadi na Anglijo in posebej London. Med enim od bombardiranj je zadeta tudi Bendrixova hiša v trenutku, ko sta ljubimca v postelji. Maurice je hudo ranjen in za las uide smrti. Po tem dogodku Sarah, brez poprejšnjega opozorila in ne da bi svoje dejanje na kakršen koli način pojasnila, prekine njuno razmerje. Bendrix ostane sam in zaradi izgube ljubljene ženske povsem strt.
Dve leti pozneje, neke deževne noči 1946, pa Bendrix dobi priložnost, da se znova sreča s Henryjem. Njegova obsedenost s Sarah se znova razplamti, podleže svoji ljubosumnosti in jo da zasledovati. Preganjajo ga strastni spomini na njuno razmerje, znova vstopi v njeno življenje in se sooči z uničujočo ljubeznijo, ki sta jo nekoč čutila drug do drugega. Z neverjetnim priznanjem, ki ga pusti povsem brez besed, pa izvemo vzrok za njen razdor in uničenje.

Produkcija

Roman The End Of the Affair je verjetno najbolj avtobiografski roman pisatelja Grahama Greena, ki se ga spominjamo predvsem po romanih Tretji človek, Častni konzul, Naš človek v Havani in Mirni Američan. Po 2. svetovni vojni se je posvetil založništvu in pisanju, prej pa je bil novinar in je veliko potoval. Z izjemno rahločutnostjo in hkrati napeto pripovedjo je znal odlično razčlenjevati sodobnega človeka: njegove občutke razdvojenosti, krivde, nezadovoljstva, želje po nasilju in strahu pred njim. Po mnogih njegovih romanih so posneli filme, od katerih je verjetno najbolj znan prav Tretji človek (The Third Man, 1949) z odličnima Orsonom Wellesom in Josephom Cottenom v glavnih vlogah.
Avtobiografski del romana se dotika pisateljevega izvenzakonskega ljubezenskega razmerja z Američanko Catherine Walston, ki je bila poročena z bogatim kmetom, in kateri je roman tudi posvetil. Norman Sherry, Greenov biograf, je njuno ljubezen imenoval najlepše literarno ljubezensko razmerje dvajsetega stoletja. Režiser Neil Jordan, ki je pred mnogimi leti prebral Greenov roman, pa je mnenja, da je Konec afere tudi eden njegovih najboljših. Zgodba je najbolj preprosta med vsemi, ki jih je zapisal, toda njuna dramsko jedro in gonilo sta izredno močna in njena osredotočenost na iracionalno igra pomembno vlogo v čustvenem življenju sodobnega človeka.
Takoj je pomislil na film, ki bi ga bilo vredno posneti po tem romanu. Po režiserjevem mnenju naloga sploh ni bila tako težka, kot je bilo videti na prvi pogled. Oprl se je predvsem na pisateljevo odlično razčlenjevanje moralnih dilem, v katerih se znajdejo glavni junaki in v čemer je pisatelj najboljši. Vse kar sem moral storiti, je bilo, da sem povzdignil te dileme na površje, in poiskati način, da bodo prikazane čim bolj verjetno in gledalcem razumljivo, se spominja g. Jordan.
Sarino prepričanje, da je bil Bendrix med bombnim napadom ubit, je človeško preprosto in z njim se občinstvo zlahka identificira in mu verjame. Sarah stori, kar bi v takem položaju in v takem času storila marsikatera globoko prizadeta ženska - moli. Moli s prošnjami, da bi se čas zavrtel nazaj in da bi se ta tragedija ne zgodila. Ko Bendrix dve leti pozneje znova stopi v njeno življenje, se Sarah nenadoma znajde v dilemi - naj spet podleže ljubezni, ali pa naj se drži obljub, ki jih je dala v svojih molitvah?
Bendrixovo osebnost je Neil Jordan oblikoval tako po značajskih potezah glavnega junaka iz romana kot po nekaterih potezah pisatelja samega.
Hotel sem, da bi bil Bendrix portret pisatelja, kot je to le mogoče, trdi režiser.
Prva in edina izbira za upodobitev glavnega junaka je bil igralec Ralph Fiennes. Nihče ne bi mogel bolje upodobiti razočaranega in zagrenjenega intelektualca v štiridesetih letih leta stoletja. To so bili veliko preveč čustveni in veliko preveč inteligentni ljudje za njihovo dobro. Jordan sam je prepričan občudovalec Fiennesovega pretanjenega intelekta in njegovega čudovito skopega upodabljanja filmskih junakov. Ralph na nek način združuje kvalitete Grahama Greena v svoji igri.
Za Sarah pa si je Neil Jordan želel igralko, ki bi znala izraziti vse tisto, kar je skrito za besedami, ki jih govori. Preizkusil sem veliko igralk, toda Julianne me je preprosto vrgla iz tira.
Najpomembnejša stvar za prepričljiv film pa je bila tista kemija, ki jo predvsem pri ljubezenskih zgodbah radi omenjajo kritiki, tako v primerih, ko se med glavnima igralcema razvije, kot v primerih, ko umanjka in s tem bistveno okrni morebiti v vseh drugih pogledih popoln film. Očitno pa s tem prav Julianne Moore in Ralph Fiennes nista imela nobenih težav. Njuna čustva in tudi erotična privlačnost so tako prepričljivi, da sta prebudila celo dolga leta nedelujočo tovrstno cenzuro v Angliji, ki je pri tem filmu posegla po škarjah in izrezala nekaj sekund dolg prizor, katerega osrednja tema je bila zadnjica glavnega igralca. Stvar je precej razburkala angleško javnost, saj so gledalci golih moških zadnjic v filmih več kot navajeni in se je mnogih ta poteza zdelo povsem neumestna in celo žaljiva. Prvič je angleška cenzura svoje gledalce prikrajšala za nekaj, kar je mirno požrla ameriška, ki je sicer v teh stvareh dosti bolj puritanska. Je bistvo vsega v tem, da gre za zadnjico njihovega najbolj cenjenega in najbolj priljubljenega igralca? Kakorkoli že, Slovenci bomo film videli v celoti.

Bo zgodba Grahama Greena, ki jo je napisal leta 1950 z enako močjo vplivala na gledalca (in morebiti tudi bralca) zdaj že tretjega tisočletja? Po prepričanju Neila Jordana, ki je že dokazal, kako rahločutno zna razumeti človeško dušo, je univerzalna - za vse čase in za vse ljudi, vsaj za tiste, ki so vsaj enkrat že doživeli globoko ljubezen. To je zgodba o vprašanju, kako daleč seže ljubezen med moškim in žensko, kako globoke korenine ima in kako pretresljive so lahko njene posledice. Če vam nekdo reče ljubim te in večno te bom ljubil, ali ob tem veste, kako daleč bo segla ta njegova obljuba? To je film je o bistvenih vzgibih človekovega življenja in o resničnih dilemah njegove duše.

Glavnino materiala za film so posneli v 11 tednih v studijih Shepperton v predmestju Londona. Snemati so začeli 15. februarja 1999. Za scenografijo je skrbel Anthony Pratt, ki je dobil oskarja za svoje delo pri Boormanovem Hope and Glory.
Hotel sem, da scenografija filmu na nek način daje občutek erotične zgodbe o duhovih, pripoveduje Jordan. Kajti dejansko gre tako za erotično kot za strašljivo zgodbo, vsaj kar se Sarah tiče, ki postane s trenutkom, ko da zaobljubo v molitvi, preganjana, prekleta. Zgodba je vsekakor erotična, prepletajo jo od odkrito seksualno erotičnih motivov do mistične erotike, kar ji daje hkrati bogato in golo podobo, oboje pa ustvarja vtis nečesa srhljivega, kar se pripravlja in kar nihče od vpletenih ne more preprečiti.
Scenograf Tony Pratt takole opisuje esteticizem, ki ga je hotel doseči Jordan: Moral sem pričarati podobo medvojne in povojne Anglije in varčnost življenja tistih let, čeprav so glavne osebe v filmu dobro situirane. V tistem času je bilo centralno ogrevanje redkost pa tudi premoga je večkrat primanjkovalo kot ne. Ob tem pa smo se trudili za pridušenost v okolju, čustvih in barvi. Nismo hoteli popolne retrospektive štiridesetih, ampak jim pridati nekakšno vzvišeno lepoto in film približati bolj modernemu okusu.
Scenarij Neila Jordana je v dogajanje vpletel tudi nekaj prizorov, ki so jih posneli v Brightonu, v mestecu, ki bo za zmerom povezano z imenom pisatelja Grahama Greena, še posebej po romanu Brighton Rock. Nekaj tednov je tam preživela tudi ekipa filma, v hotelu Grand Hotel, kjer je leta 1980 IRI skoraj uspel bombni atentat na Margaret Thatcher in njen celotni kabinet.
Nekaj prizorov so posneli tudi v Kraljevem pavilijonu, ki sta ga prestolonasledniku zgradila arhitekta John Nash in Henry Holland leta 1782 in s tem prej neznano ribiško vasico približala dvoru, tako da je Brighton postal priljubljeno letovišče za bogate in pomembne ljudi. Zgradili so več sprehajalnih poti in hotelov, ki so se ohranili do današnjih dni.

O igralcih

Ralph Fiennes (Maurice Bendrix) je zagotovo eden med najbolj vplivnimi angleškimi igralci današnje dobe. Izhaja iz klasične gledališke sredine ter na gledališke odre še vedno rad zahaja, enako hvaljene pa so tudi njegove filmske vloge, za katere mirno lahko trdimo, da niti ena ni bila neopažena. Verjetno pa je najbolj znan po vlogah v dveh z več oskarji nagrajenih filmih: v Spielbergovem Schindlerjevem seznamu je zaigral sadističnega nacista Amona Goetha, v epski ljubezenski drami Anthonyja Minghelle Angleški pacient pa tragičnega junaka, ki mu je vojna vzela ljubezen, obraz in na koncu življenje.
Fiennes ima izvirni pogled na to, kaj bo v filmu Konec afere prevzelo gledalce: V vsaki veliki zgodbi hoče gledalec videti del sebe, pripoveduje. Konec afere se ukvarja tako s površinskimi vprašanji, kot so: kaj se bo zgodilo z ljubimcema, bosta ostala skupaj, bo za afero izvedel mož, in tako naprej, kot tudi za kot svet stara vprašanja o tem, kako ravnamo v izjemnih situacijah, ki se nam pripetijo v življenju, kaj je prav in kaj ni, kaj je častno in človeka vredno dejanje in kaj ni. Naj sledimo nagonom, strastem, čustvom, ali naj ubogamo razum?
Ralph Fiennes je diplomiral iz gledališče igre na univerzi RADA in igral tako odrih priznanih gledališč Royal Shakespeare Company in Royal National Theatre. Njegova prva negledališka vloga pa je bil portret T. E. Lawrencea v televizijski drami Davida Puttnama A Dangerous Man: Lawrence Of Arabia.
Poleg Schindlerjevega seznama in Angleškega pacienta je Fiennes poznan po vlogah v odličnem Kvizu Roberta Redforda, pa v Zadnjih dnevih (Strange Days) Kathryn Bigelow, egipčanskemu princu v istoimenski celovečerni risanki iz studijev Dreamworks pa je posodil svoj glas.
Na gledališke odre se je vrnil z vlogo Hamleta, ki ga je igral na londonskih in broadwayskih odrih, in Ivanova, s katerim je gostoval v Londonu in v Moskvi. Za Hamleta je dobil nagrado Tony.
S Cate Blanchett je leta 1997 zaigral v Oskarju in Lucindi režiserke Gillian Armstrong. Po slabo sprejetih Maščevalcih, ki so jih posneli po motivih priljubljene angleške televizijske serije, pa se je lotil producentstva in igre v Onjeginu ob Liv Tyler. Režijo je zaupal svoji sestri Marthi Fiennes. Tik preden se je posvetil Koncu afere pa je odigral tri različne vloge v filmu Sunshine Istvana Szaboja, ki obsega 100 let razgibane madžarske zgodovine.

Naustrašna junakinja Spielbergove mega uspešnice Izgubljeni svet: Jurski park je na tisoče svetlobnih let stran od zaljubljene, strastne ženske, ki jo Julianne Moore (Sarah Miles) igra v Koncu afere. Toda prav ta podrobnost odlikuje njeno zares raznoliko kariero: enako dobra je v vlogah ob Sylvestru Stalloneu (Morilci-Assassins) kot v zahtevnih dramah Dragulj z Mississippija (Cookie"s Fortune) in Kratkih zgodbah (Short Cuts) Roberta Altmana ter v Safe Todda Haynesa. Veliko priznanj je dobila za vlogi v Velikem Lebowskem (Big Lebowski) in v Boogie Nights. Za slednjo je že bila nominirana za oskarja, tako da je letošnja nominacija za vlogo Sarah Miles njena druga. Želimo ji, da bi ga tokrat tudi dobila.
Ko je prebrala Jordanov scenarij, je vedela, da mora dobiti to vlogo. Napisala mu je pismo, v katerem mu je opisala svoje misli ob njem in iskreno priznala, da si je zelo želi. O njej pa razmišlja takole:
Neil je uspel na čudovit način zaobjeti bistvo romana, ga preliti v scenarij in s tem obuditi v življenje. Vsak, ki je vsaj enkrat doživel ljubezen na tako vseobsegajoč način ali ki ga na sorodno dušo veže dragoceno razmerje, bo zlahka doumel, da nekoga lahko ljubiš na tako močan in globok način. Razumel bo, kaj taka ljubezen pomeni in kolikšna je lahko cena zanjo.
Pomembne so še njene vloge v Vanya On 42nd Street Louisa Malla, Življenje s Picassom Jamesa Ivoryja, pa v thrillerjih Roka, ki ziblje zibko Curtisa Hansona in Beguncu Andrewa Davisa. Njeno zadnje delo so vloge v Idealnem soprogu ob Rupertu Everettu, Minnie Driver in Gabrielu Byrneu, V Psihu Gusa Van Santa in v Map Of The World ob Sigourney Weaver.

Stephen Rea, ki je poleg Konca afere igral še v sedmih filmih Neila Jordana, igra Sarinega soproga Henryja Milesa.
Rojen je v Belfastu na Irskem, kjer se je šolal na Queen's University. Igralsko kariero je začel na odru Dublinovega Abbey Theatre. Kmalu je prišel tudi na londonske odre. Osnoval je svojo igralsko skupino The Field Day Theatre Company in v zadnjem desetletju vsaj pet mesecev na leto preživi z igralci te skupine. Igral je prav v vseh njihovih uprizoritvah, razen v Treh sestrah, ki pa jo je režiral.
Njegovo delo obsega širok repertoar tako klasičnih kot sodobnih vlog na Irskem in v Londonu. V uprizoritvi Someone Who'll Watch Over Me gledališča Hampstead je gostoval tudi na Broadwayju in bil nominiran za nagrado Tony.
Svojo prvo glavno filmsko vlogo je dobil v prvencu Neila Jordana Angel (1982). Igra solz (The Crying Game) pa je pomenila zanj bistven premik v karieri, hkrati pa je bila pomemben mejnik v njunem skupnem sodelovanju. Za vlogo v tej subtilni drami je bil Rea nominiran za oskarja in nagrajen s strani Nacionalnega združenja filmskih kritikov.
Filmi tega igralca so različni in številni. Opaznejše vloge je podal v grenko-sladki komediji Življenje je sladko Mikea Leighja, v Pret-a-porter Roberta Altmana, pa v Trojan Eddie in v Citizen X. Leta 1996 je bil za vlogo v Crime Of The Century televizijske družbe HBO nominiran za zlati globus.
Njegovo sodelovanje z Neilom Jordanom zaznamujejo še tile filmski naslovi: Intervju z vampirjem, Michael Collins, Mesarček (The Butcher Boy) in In Dreams.

Ian Hart (Mr. Parkis) je z režiserjem Neil Jordanom in producentom Stephenom Woolleyjem sodeloval že pri dveh filmih: Michael Collins in Mesarček.
Med njegove opazne zgodnejše vloge sodi vsekakor portret mladega Johna Lennona v filmu Backbeat. Naklonjenosti kritikov je bil deležen tudi za vlogi v Land And Freedom Kena Loacha in Nothing Personal Thaddeusa O'Sullivana. Sam pa se najraje spominja vloge v drami Hollow Reed režiserke Angele Pope, kjer je zaigral ob Martinu Donovanu.
Pred kratkim smo ga lahko videli v Državnem sovražniku Tonyja Scotta, v Noose Teda Demmeja, v Frogs And Snakes Amisa Powella, v nadaljevanju Do nagega The Closer You Get Aileen Walsh in v Wonderland Michaela Winterbottoma.

O režiserju in scenaristu

Na začetku svoje bogate ustvarjalne kariere se je Neil Jordan nameraval posvetiti pisanjem scenarijem. Tovrstno udejstvovanje ga je pripeljalo k Johnu Boormanu, s katerim je sodeloval pri nastajanju odličnega Excaliburja. Vse od z oskarjem nagrajenega scenarija za Igro solz in tudi do režije le-te, je njegovo delo poznalo bolj malo ljudi: za seboj je imel svoj debut Angel, ki mu je sledil The Company of Wolves in prelepa Mona Lisa.
Po Igri solz se je lotil priredbe kultne knjižne uspešnice Anne Rice Intervju z vampirjem, ki je prav gotovo njegov najbolj komercialen film, v katerem je uspel združiti dva (še vedno) zelo priljubljena mlada hollywoodska igralca Brada Pitta in Toma Cruisa. Opazni vlogi pa sta v tej žalobni vampirski melodrami odigrala še Antonio Banderas in Stephen Rea.
Po Intervjuju pa se je znova obrnil k manjšim projektom. Nastal je Michael Collins, v katerega je pritegnil Julio Roberts, naslednji, kontroverzni Mesarček (The Butcher Boy) pa mu je prinesel zlatega medveda na berlinskem filmskem festivalu.
Konec afere je deseti film, ki je nastal v sodelovanju s producentom Stephenom Woolleyjem, ki je pred kratkim sklenil pogodbo o sodelovanju s Spielbergovo produkcijsko hiši DreamWorks SKG in za katero je Neil Jordan že režiral In Dreams tik pred Koncem afere. S producentom Woolleyjem sta pred kratkim osnovala tudi družbo The Company Of Wolves, ki se bo ukvarjala z razvijanjem novih filmskih projektov pod okriljem DreamWorksa.

Kamero je vodil Roger Pratt, ki je začel svojo kariero s kratkimi filmi. V sodelovanju z Rogerjem Christianom je leta 1979 osvojil tudi oskarja za kratki film The Dollar Bottom.
Redno je sodeloval z režiserjem Richardom Attenboroughom (Grey Owl, In Love and War, Dežela senc) in Terryjem Gilliamom (Kralj ribičev, 12 opic in Brazil).
Z Neilom Jordanom je že sodeloval pri Mona Lisi.
Kamero je vodil še pri uspešnicah Batman, High Hopes, Pariz ponoči, Frankensteinu Kennetha Branagha in pri Kralju Learu, v katerem je zaigral Ian Holm.

Glasbo je napisal rahločutni Michael Nyman, ki ga gledalci verjetno najbolj poznajo po s štirimi oskarji nagrajenem Klavirju avstralske režiserke Jane Campion. Za galsbo za ta film je prejel nagrado AFI in osvojil drugo mesto na lestvici najbolj prodajanih zgoščenk s filmsko glasbo, med Ognjenimi kočijami in Titanikom.
K filmu ga je potegnilo sodelovanje z nenavadnim režiserjem Petrom Greenawayjem, ko je napisal glasbo za njegov The Draughtsman's Contract. Zatem je prepričljivo predelal Mozarta za film Drowning By Numbers (1986).
Po Klavirju se je posvetil neobičajni drami Carrington in zanjo predelal svoj kvartet za godala št. 3 in za dramo The Ogre Volkerja Schoendorffa napisal temačno in mnogim ljubiteljem poznano naslovno temo.
Pravi filmski glasbi se je poklonil spet z glasbo za odlično ZF dramo Gattaca in za film Michaela Winterbottoma Wonderland. Z obema filmoma je sodeloval na festivalu v Cannesu in bil deležen hvale in občudovanja tako v Evropi kot v ZDA.
Nyman pa je poznan tudi v koncertnih dvoranah in opernih hišah. Napisal je pet koncertov in opero The Man Who Mistook His Wife For A Hat (Mož, ki je svojo ženo zamenjal za klobuk).
Poleti 1999 je bil Michael Nyman umetniški vodja poletnega glasbenega festivala v Catanii.