Taxi

vsebina | produkcija | o avtomobilih

Vsebina:

Ta akcijska komedija, ki prihaja izpod peresa Luca Bessona, avtorja hitov Nikita in Peti elemnt in je navdušila številne Francoze, obljublja veliko sproščene zabave in atraktivnih posnetkov avtomobilskih dirk po ulicah Marseilla.
Taksist Daniel, nekdanji raznašalec pic, je nor na hitrost. Zato ni čudno, da želi postati voznik F1. Njegov taksi je nadpovprečno zmogljiv in ko požene konje vozila preko vseh meja, je njegova hitrost neulovljiva celo za policijski radar.
Ko naleti na policijskega inšpektorja Emiliena, ki je pravkar že osmič padel na vozniškem izpitu, vse kaže, da mu je sreča obrnila hrbet. Če želi Daniel obdržati vozniško dovoljenje in taksi, mora sprejeti Emilienovo ponudbo in mu pomagati spraviti za zapahe skupino bančnih roparjev, ki praznijo blagajne mestnih bank in so s svojimi rdečimi Mercedesi neulovljivi za policijo.
Ob pomoči Camille, Emilienove matere, Lilly, Danielovega dekleta in celega moštva raznašalcev pic se nora dirka lahko začne. Peš, na rolkah in predvsem v avtomobilih skušajo ujeti hitre roparje. Jim bo uspelo, kjer je policiji na vsej črti spodletelo? Ali bo Emilien pridobil srce komisarke Petre, v katero je nesrečno zaljubljen? Ali bo Daniel dobil vrnjeno licenco za vožnjo taksija, da bi lahko nekega dne uresničil svoje sanje in sedel za volan dirkalnega avtomobila?

Produkcija:

Kar nekaj vzrokov je botrovalo, da so za snemanje filma Taxi izbrali prav Marseilles. Prvič je to zelo filmsko mesto. Najobsežnejše mesto v Franciji leži razpotegnjeno ob morski obali. Skozenj potekajo tri avtoceste, ki vodijo v njegovo središče. Nekatere ceste, predvsem v starejšem delu mesta, so zelo strme, zato bi lahko mesto imenovali francoski Los Angeles v smislu možnosti snemanja v njem. Pomemben faktor, ki ga je izpostavil tudi direktor produkcije Bernard Grenet, pa je bila pripravljenost mestne vlade za sodelovanje in pomoč.
Da bi lahko posneli Taxi tako, kot si je to zamislil režiser Gčrard Pirés, brez varanja, brez snemanja pri manjših hitrostih in nato umetnega pospeševanja, z drugimi besedami posneli avtomobile, ki resnično vozijo več kot 200 km na uro, so morali blokirati mestni promet. Edina omejitev, ki jo je postavila mestna oblast, ob tem, da je varnost ves čas v ospredju, je bila, da se snemanje začne 04. in konča 31. avgusta.
Prav ta časovna omejitev je začela predstavljati veliko oviro, ko je režiser Gčrard Pirés deset dni pred začetkom snemanja padel s konja in si zlomil roko. Čeprav poškodba v začetku ni izgledala hudo, se je po štirih dneh pojavila nevarnost okužbe in doktorji so bili neomajni: najmanj tri tedne v bolnišnici. Producenti so imeli na izbiro dve možnosti: začeti s snemanjem po načrtu, a brez Gčrarda Pirésa ali preložiti začetek, počakati na avgust naslednjega leta in s tem tvegati, da film sploh ne bo posnet.
Producenta Luc in Laurent sta se odločila, da bosta začela s snemanjem. Toda Luc, ki je bil močno zaseden z začetkom predvajanja filma The Fifth Element, se filma ni mogel lotiti sam. Zato so začeli iskati režiserja, ki bi lahko na hitro zamenjal Gčrarda za tri tedne. Gerard Krawczyk, ki je poznal podrobnosti v zvezi s filmom, je nekoč v šali dejal: Če boste imeli kakšne probleme, bom prišel in vam pomagal. Prav takrat je odšel na počitnice na Korziko. Bernard Grenet ga je poklical in ga spomnil na njegovo šalo. Po faksu mu je poslal scenarij, ki ga je Gerard prebral čez noč in že naslednji dan priletel nazaj. Snemanje se je lahko pravočasno začelo.
Ker Gčrard Pirés ni mogel zapustiti svoje bolniške postelje, je bila njegova soba napolnjena z vso potrebno opremo, da je lahko vsakodnevno spremljal, kaj so posneli. S svojim pomočnikom je vsak večer pregledoval posneti material in dajal natančne napotke za snemanje naslednjega dne. Kot je dejal Stephane Gluck, režiserjev pomočnik: To je moj prvi film, pri katerem sem vsak večer končal v bolnišnici!
Tri tedne kasneje je Gčrard Pirés prevzel krmilo snemanja filma.

O avtomobilih in njihovi vožnji:

Eden glavnih izzivov pri snemanju filma Taxi so bili posnetki dirk avtomobilov po mestnih ulicah Marseilla. Gčrard Pirés, ki je tudi sam tekmoval, je poznal kar nekaj odličnih dirkačev, ki so bili pripravljeni sodelovati pri filmu. Jean-Louis Schlesser, Jean-Pierre Jabouille, Henri Pescarolo, Philippe Alliot Ragnotti so znana imena iz avtomobilistično dirkaškega sveta. Kot pravi Bernard Grenet: To so resnični profesionalci. Vedo, kakšno je tveganje in kako to tveganje zmanjšati na minimum. Čeprav so se filmu pridružili zaradi prijateljstva z režiserjem, v resnici nihče od njih ni želel zamuditi takšne priložnosti. Prišli so, da bi počeli tisto, v čemer najbolj uživajo - vozili avtomobile pri nerazumno velikih hitrostih. Po besedah Henrija Pescarola jim je bilo dirkaško znanje režiserja v veliko pomoč: Delo s takšnim režiserjem je resnični užitek. Vse kar je zahteval od nas, bi lahko storil tudi sam, saj je odličen voznik. Zato je točno vedel, kaj zmoremo narediti. Ker je vedel o čem govori, smo prihranili veliko časa. Tudi v vozilih, ki so služila kot kulisa prometa v posamezni akcijski sceni, so sedeli mladi profesionalni vozniki. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju. To je bilo še posebej pomembno pri snemanju avtomobilskih nesreč, ki jih ni bilo moč ponavljati. Zato so morale biti načrtovane do najmanjše podrobnosti. Priprava je bila zato zelo natančna, podobno kot plesna koreografija, le da so plesalce zamenjali avtomobili.
Da bi lahko posneli vratolomne vožnje Samyja Nacerira v njegovem taksiju Peugeotu 406, so potrebovali šest identičnih avtomobilov. Vse skupaj so za snemanje potrebovali 110 različnih avtomobilov.
Opozorilo ustvarjalcev filma: vse akcijske vožnje so bile posnete v nadzorovanih okoliščinah, s profesionalnimi vozniki. Posnemanje takšnih voženj gledalkam in gledalcem odsvetujemo.

GČRARD PIRÉS Po filmu Erotissimo (1968) in Elle court, elle court la banlieue (1972), za katera je ob režiji napisal tudi scenarij, se ga je prijel sloves režiserja, specializiranega za komedije. Po hudi motociklistični nesreči leta 1980, se je odpovedal filmski industriji in se posvetil oglaševanju. Posnel je več kot 400 reklam, med njimi številne kampanje za Peugeot.
Kot pojasnjuje, si je ob nesreči močno poškodoval glasilke, tako da je imel velike težave z govorom. Ker moraš na snemanju filma uporabljati svoj glas dva, tri mesece, je zanj snemanje filmov postalo nemogoče. Tudi pri snemanju reklam potrebuješ svoj glas, vendar pa takšno snemanje traja le nekaj dni. Snemanje reklam mu je prineslo nove izkušnje, predvsem na tehničnem področju. Žal pa je, kot dodaja, v zadnjih letih recesija prizadela tudi oglaševanje. Proračuni so manjši, snemanje manj spektakularno, svet oglaševanja manj živ. Idealen čas za vrnitev k filmu, torej.
Na vprašanje, kako je Taxi stopil v njegovo življenje, Gčrard odgovarja: To je resnično lepa zgodba. Luca Bessona sem srečal na začetku njegove kariere. Želel je govoriti z nekom, ki je že snemal filme. Po najinem razgovoru se dolgo časa nisva videla. Pred dvema letoma me je Luc ponovno poiskal. Spomnil se je, da sem ga bil pred leti pripravljen sprejeti in se pogovarjati z njim. Vprašal me je, zakaj več ne snemal filmov in razložil sem mu svoje vzroke. Takrat je dejal: "Napisal bom scenarij zate." Napisal je scenarij za Taxi in mi ga dovolil režirati. Bila je čudovita izkušnja. Z Lucom ju druži velika strast do hitrosti. Oba imata enake poglede na snemanje hitrosti in oba ljubita spektakularne scene. Na vprašanje ali ga veseli hitrost ali tveganje, povezano z njo, Gčrard odgovarja, da to nikakor nista sinonima, ravno nasprotno. Lahko vozite hitro, ne da bi pri tem tvegali. Cilj ni voziti hitro, ampak kontrolirati dogajanje. Vznemirljiva je moč, ki jo imaš nad stvarmi zahvaljujoč izkušnjam, raziskovanju in trezni glavi. Prevzameš kontrolo, naučiš se upravljati stroje, da sledijo tvojim željam, s tveganjem, ki je tako blizu ničli, kot je le mogoče.
Gčrard je posnel kar nekaj reklamnih kampanj za Peugeot v zlatih časih oglaševanja. To mu je bila še kako uporabna izkušnja pri režiranju filma. Čeprav v filmu avtomobili drvijo po ulicah Marseillesa s hitrostjo več kot 120 milj na uro, so scene nevarne zgolj na prvi pogled. Ob dobri pripravi, ob pravilnem izračunu razdalje in hitrosti, je nevarnost veliko manjša. Snemanje takšnega filma je zahtevalo veliko logistično podporo. Ker se niso posluževali trikov, je bilo delo še toliko bolj zahtevno. Če so bili na sceni potrebni avtomobili, so pripeljali deset avtomobilov in niso uporabili modelov. Mnenje režiserja je, da se pri takšnem filmu ne uporabi specialnih efektov, saj je uporaba tradicionalne tehnike veliko bolj spektakularna. Pri tem igra izračun, upoštevanje sekund veliko vlogo. In dejstvo, da so vse avtomobile v nevarnejših scenah vozili profesionalni vozniki, večinoma nekdanji dirkači.
Na vprašanje ali Taxi pomeni njegovo vrnitev k filmu, Gčrard Pirés odgovarja: Filmi morajo odločiti ali me želijo obdržati. Če vprašate mene, je moj odgovor - ja!

LUC BESSON - scenarist in koproducent
Luc Bensson je v svoji karieri režiral kar nekaj uspešnih filmov, za večino od njih je napisal tudi scenarij: The Last Battle (1983, režija in scenarij), Big Blue ( 1988, režija in scenarij), Nikita (1990, režija in scenarij) Atlantis (1991, režija) Point of No Return (1993, scenarij), Leon (1994, režija in scenarij )The Fifth Element (1997, režija in scenarij). Trenutno snema film Joan of Arc z Millo Jovovich v naslovni vlogi. Ideja o filmu Taxi se mu je porodila pred desetimi leti. Izvira iz njegove dolgoletne fantazije: z največjo hitrostjo voziti skozi mesto, po možnosti s taksijem. Ko mu je Gčrard Pirés zaupal svojo željo, da bi se vrnil k filmu, se je Luc odločil, da napiše scenarij za njegov film. Ker je poznal Gčrardovo ljubezen do avtomobilov, je to njegovo strast združil s svojo staro fantazijo. Medtem, ko je bil prisiljen čakati na odločitev Columbie glede snemanja filma The Fifth Element, se je odločil krajšati čas s pisanjem scenarija. V tridesetih dneh je napisal scenarij za Taxi. In naslednjega dne so ljudje Columbie rekli Da. Za mlade igralce se je odločil, ker je imel težave pri izbiri njihovih starejših, izkušenejših in slavnejših kolegih, ki jih je bolj zanimalo, kaj bodo rekli ljudje, kot njihovo delo, torej igranje. Zato sta se skupaj z režiserjem odločila za igralce, ki so v film prinesli dobršno mero svežine in energije. Njuno odločitev podpira Lucovo prepričanje, da so se stvari v kinematografiji spremenile. Filmi in njihov koncept imajo sedaj veliko večjo težo. Gledalci posvečajo vedno več pozornosti režiserjem, tudi na račun igralcev. Prednost pri angažiranju mladih igralcev je tudi v tem, da bodo z veseljem odigrali celo telefonski imenik, nadaljuje Luc. Vlogo v filmu so sprejeli kot največje darilo in njihovega navdušenja se je navzela celotna snemalna ekipa. Ko je Luc Besson izvedel za Gčrardovo nesrečo in zlom roke, se mu je vse skupaj zazdelo zelo nepravično. Vse je bilo pripravljeno za snemanje in sedaj naj bi vse to odpovedali? Zato se je začel ozirati za nadomestnim režiserjem. Na vprašanje ali ni bilo to nekoliko tvegano, odgovarja: V primeru, da bi šlo vse narobe, sem vedel, da imamo na voljo vsaj enega režiserja, ki do zadnje podrobnosti pozna scenarij - mene. Vendar sem si želel ogniti temu, da bi sam prevzel režijo, saj bi s tem odvzel film Gčrardu Piséu. Gerard Krawczyk je bil odlična rešitev. Trimesečno delo je prevzel kot snemanje reklame, v kateri je bil Gčrard Pirés naročnik, ki mu je potrebno dnevno poročati o opravljenem delu.
Na vprašanje zakaj ni sam prevzel režijo filma, Luc Besson odgovarja: Moja želja je, da imam dva življenja, da sem lahko dve vrsti režiserja hkrati. Eden, ki snema filme iz čistega veselja in drugi, ki me plaši, ki se želi razvijati, rasti in z vsakim filmom sprejemati nova tveganja. Všeč mi je ta dvojnost resnosti in lahkotnosti obenem. Vsakič, ko sem bil na snemanju, sem občutil film kot čisti užitek. In vsi, ki so sodelovali pri nastajanju filma, so delili ta isti občutek. In to je več kot očitno videti tudi v filmu.