Svet igrač 2

O produkciji

Igrače ostanejo igrače - takrat, kadar so z njimi njihovi lastniki, seveda. Ko igrače ostanejo same, pa se čudežno odpre nov svet - nikomur viden, nikomur poznan - razen gledalcem (starim in mladim) Sveta igrač, ki imajo to čast in odgovornost, da so pokukali vanj že takrat, ko je kina po svetu obkrožila prva zgodba, in ki lahko spet pokukajo vanj zdaj, ko je prišel čas za njeno nadaljevanje.
Ken Kozmoblisk in kavboj Jelko bosta s svojo pisano druščino še enkrat prepričevala ta svet, ki živi veliko prehitro (celo za Kena Kozmobliska), da igrače ne morejo in ne smejo biti podrejene načelom današnje potrošniške družbe, ki vse uporabno zamenjuje hitreje kot fina dama spodnje perilo - igrače namreč niso "uporabna stvar", ampak so soustvarjalni del vsakega otroštva in si zato zaslužijo vsaj lepe spomine, če že ne dolge in spoštovanja vredne kariere.
Igralca Tim Allen in Tom Hanks sta ob pomoči sodelavcev iz prvega dela in nekaterih, ki so vskočili na novo v drugi del, obudila svoji vlogi in spet zašla v svet igrač. Ta pa ne bi mogel oživeti, če bi ne bilo talentiranih in domišljije polnih mojstrov računalniške animacije iz studia PIXAR, ki so "udejanjili" zgodbo in svetu igrač podarili neskončno izbiro neomejenih možnosti obstoja.
Kavboj Jelko tokrat spozna, da se na prvi pogled vabljiva vloga razstavnega primerka v muzeju igrač nikakor ne more meriti s častno vlogo biti priljubljena igračka dečka Andyja. Zgodbo zaplete kdo drug kot brezdušni in pohlepni predstavnik sveta odraslih, ki ima sicer trgovino z igračami, do njih pa nima nobenega pravega odnosa. "Zastarele" igračke zbira samo zato, da bi jih prodal muzeju igrač v Tokiu in tako zaslužil velike denarce. Ko na vrtni razprodaji zagleda Jelka - kamor je ta zašel, ker je reševal prijateljčka pingvina Naduho - ga ukrade, saj je Jelko edini manjkajoči član Jelkove klape. Z njim je kolekcija dopolnjena in kot taka mu bo, ko jo bo prodal muzeju, navrgla lep kup denarja. Toda Ken Kozmoblisk se prijatelju ni pripravljen tako hitro odreči. Organizira reševalno akcijo, v kateri pogumno sodelujejo Jelkove igrače gospod Krompirjevec, pes Zviti, dinozaver Reks in varčni pujsek Pujs, in ki je napeta, drzna in seveda uspešna. Še posebej zato, ker se z njo Andyjevo število priljubljenih igrač poveča še za dva člana - za vročekrvno kavbojsko dekle Jessie in za njegovega vdanega konjiča Bistrookega. Ob vsem skupaj pa je še poučna, saj Ken Kozmoblisk spozna, da je vsak Ken po svoje drugačen, čeprav morebiti drži, da je njihov najhujši sovražnik Zurg verjetno njihov oče - Svet igrač je konec koncev neločljivo povezan s Svetom pravljic, kjer se zgodbe med seboj prepletajo, pa naj bodo prastare, malo manj stare ali pa čisto sveže in nove.
Svet igrač 2 je tretji režiserski uspeh priznanega Pixarjevega ustvarjalca Johna Lasseterja, ki je s prvo zgodbo o Svetu igrač in z lansko uspešnico Življenje žuželk pobral celo vrsto nagrad. John Lasseter velja za enega najboljših sodobnih pripovedovalcev zgodb in za vodilnega pionirja na področju računalniške animacije. Njegovi "moderni pravljici" Svet igrač (prvi in drugi del) zasedata tretje mesto na lestvici uspešnih animiranih celovečercev - za Levjim kraljem in Aladinom. Izvirna zgodba pa se ponaša z rekordom, saj je bila prvi celovečerni risani film, ki je bil nominiran za oskarja v kategoriji izvirnega scenarija.
Svet igrač 2 je znova zbral ustvarjalni tim, ki je spravil v življenje igračke že prvič, vse od scenarista do pisca glasbe, priznanega skladatelja Randyja Newmana. Za nadaljevanje je Randy napisal tri izvirne skladbe, med katerimi je When She Loved Me zapela priznana pevka Sarah McLachlan. Ne gre pozabiti, da so se tudi kot posojevalci glasov drugemu delu odzvali vsi, ki so sodelovali že prvič: od Toma Hanksa in Tima Allena, pa do Johna Morrisa (Andy) in Laurie Metcalf (Andyjeva mama). Pridružili pa so se jim še Joan Cusack, ki je z glasom pospremila v življenje Jelkovo prijateljico Jessie, Kelsey Grammer govori kot zlatokop Peter oz. Pete, Wayne Knight pa je posodil glas brezdušnemu lastniku trgovine igrač Alu. Nadaljevanje namreč ni le golo obnavljanje prve zgodbe. Kot zagotavlja režiser Lasseter, je bilo najbolj zanimivo in hkrati pogumno povedati novo zgodbo z liki, ki jih poznamo že iz prvega dela in v okolju, ki se je vsem priljubilo že v prvem delu, oboje pa ustvarjalno in predvsem gledalcu privlačno nadgraditi in razširiti. Režiser poudarja, da "je zgodba tista, ki privablja in navdušuje gledalce, ne izpopolnjena računalniška tehnologija in izgled filma." Glede na izreden finančni uspeh Sveta igrač 2 je ekipa očitno ujela pravi recept.

Kako je rastla zamisel o nadaljevanju

"Ko je bil prvi Svet igrač končan, smo takoj začutili, da je zgodb in idej, ki bi jih lahko uporabili, nešteto. Da jih je celo več kot v času pred prvim delom. Ena od teh je bilo spoznanje, da otrok igračo preraste. Nič ni hujšega od tega - če se zgubiš, te lahko najdejo, če se pokvariš, te lahko popravijo, toda to, da tvoj nadvse ljubljeni lastnik odraste, pa je nekaj najhujšega, kar se lahko igrači zgodi," zavzeto razlaga Lasseter.
Hkrati pa je zgodbo dopolnil z lastno izkušnjo, ki jo je doživel kot zagnan zbiralec igrač. "Pet sinov imam in mlajši štirje so večkrat prihajali v mojo pisarne in se igrali z igračami, ki so bile člani moje ponosne zbirke. In ničkolikokrat sem se zasačil pri besedah - ne, ne smete se igrati s to igračo, igrajte se raje s to. Potem sem se zamislil in se zasmejal samemu sebi: Izdelovalci so igrače naredili zato, da se otroci igrajo z njimi in ne zato, da jih zbirajo odrasli. Če temu pritaknete še idejo, da so igračke pravzaprav žive, da obstaja poseben svet: Svet igrač, kjer je najvišja vrednota to, da se otrok, ki te ima, rad igra s tabo, se vam zgodbe ponujajo kar same od sebe."
Svetovalec Dan Jeup pripomni: "Naša bistvena naloga je bila, da dovolj trdno in razumljivo prikažemo Jelkovo motivacijo in čustva, ki ga vodijo k dejanjem. Ker je ločen od svoje družine in ga v nekem trenutku celo zanese, da bi jo za vedno zapustil, smo morali zgodbo zgraditi in izpeljati tako, da ga bodo kljub temu spodrsljaju še vedno imeli radi - njegove odločitve so morale temeljiti na prepričljivih motivih, ki ga v bistvu ne očrnijo, ampak le še oplemenitijo."
Ob tem pa ne gre pozabiti, kako pomembno vlogo so odigrali novi liki, ki se pojavijo v nadaljevanju. Konjiček Bistrooki je naravnost zgleden primer zvestega konjskega prijatelja, ki ga pozna skoraj vsak vestern, hkrati pa kar se da spominja na vdanega nemškega ovčarja. Vse pa je po ljubkosti in celovitosti osebnosti prekosila "kavbojka" Jessie. Producentka Helene Plotkin pravi: "Za delo z Jessie so se animatorji kar tepli. Vsak ji je želel nakloniti vsaj delček svojega časa in ustvarjalnosti, ker je tako živahna, tako celovita in hkrati tako zelo raznolika predvsem kar se njenih čustvenih izbruhov tiče. Ko je veselo razburjena, pokaže svoja čustva brez zadrževanja, ko je žalostna, je njena žalost tako globoka, da se ti ob njej trga srce in bi kar segel po njej in jo potolažil. In mislim, da jo je Joan Cusack s svojim glasom odlično zadela. Jessie je postala resnična in večdimenzionalna in je kar klicala po tem, da bi "delal" z njo." Prav zaradi svojih ekstremnih emocionalnih stanj in gimnastičnih sposobnosti je postala ljubljenka animatorjev Sveta igrač 2.
Ne bilo pa bi pošteno, če bi ne omenili zlatokopa Petea, ki je s svojo dvojno osebnostjo in sebičnimi nazori, poleg trgovca Ala, poskrbel za dramatičnost zgodbe. Število njegovih občudovalcev med animatorji je bilo seveda dosti skromnejše kot Jessijino, bili pa so toliko bolj predani. Njegova zgodba je čisto nekaj posebnega, saj izhaja iz nesrečne okoliščine, da nikoli ni imel lastnika, ki bi se igral z njim. Prav to je botrovalo njegovim negativnim lastnostim, saj si je otroka, s katerim bi delil srečne (in nesrečne) trenutke v igri neskončno želel. Razočaranje, ki ga je doživljal zaprt v škatli in nezaželen na polici v trgovini, ko ga ni nihče kupil, je privedlo to tega, da Jelka ni mogel in ni znal razumeti. Nikoli ni namreč okusil tega, kaj pomeni, če se nekdo rad igra s tabo - nikoli torej ni odrasel v pravo igračo. Zato mu naloga, da postane "razstavni eksponat za steklom v nekem muzeju" pomeni največ in edino, kar si želi doseči.

Ustvarjalci

John Lasseter je režiser, ki zase pravi, da ima "najlepše delo na zemeljski obli, saj mu le-to daje licenco, da je najbolj nor in najbolj otročji človek pod soncem. Ljubim svoje delo in ko ga opravljam, se neizmerno zabavam."
V resničnost Sveta igrač (morda bolje lutk) se je tokrat vrnil tretjič - pred Svetom igrač 2 je režiral še Svet igrač in Življenje žuželk. Priznani in cenjeni režiser in animator opravlja delo izvršnega kreativnega direktorja v družbi PIXAR. V okviru tega studia je napisal in režiral celo vrsto kratkih animiranih filmov in televizijskih reklam, med njimi Luxo Jr., ki je bil leta 1986 nominiran za oskarja, pa Red"s Dream, Tin Toy, ki je leta 1989 osvojil oskarja za najboljši kratki animirani film, in mnoge druge. Med drugim si je zamislil in animiral steklenega viteza v komediji Mladi Sherlock Holmes iz leta 1985 v produkciji Stevena Spielberga.
Rodil se je v Hollywoodu, odraščal pa je v Whittierju v Kaliforniji. Njegova mati je poučevala umetnost. Že zelo zgodaj, v prvem letniku srednje šole, se je zaljubil v risanke in v umetnost filmske animacije. še v času srednje šole je svojo strast razkril odgovornim v studiu Walt Disney v pismu. Posvetil se je študiju umetnosti in se začel učiti risanja človeških in živalskih figur. V tistem času je studio Disney osnoval program filmske animacije na vseučilišču CalArts, ki se je posvečal študiju umetnosti, dizajna in fotografije in Lasseter je bil kot drugi študent sprejet v ta program. Na vseučilišču je preživel štiri leta in oba animirana filma, ki ju je naredil v tem času, sta bila nagrajena s takoimenovanim študentskim oskarjem.
V času poletnih počitnic se je udinjal pri Disneyju, kar ga je po končani diplomi pripeljalo na oddelek filmske animacije, kjer se je zaposlil. Sodeloval je pri nastajanju celovečernih risank Lisjak in pes in Mickey"s Christmas Carol. Navdušil ga je Disneyjev inovativni projekt Tron, kjer so za specialne efekte prvič uporabili tudi računalniško animacijo. V sodelovanju z Glenom Keaneom je nastal 30 sekundni animirani poskus Where The Wild Things Are, ki je ustoličil računalniško animacijo kot pomembno in kreativno pomoč pri tehniki ročnega risanja.
Leta 1983 je na povabilo ustanovitelja Pixarja Eda Catmulla obiskal oddelek računalniške grafike pri Lucasfilmu. Navdušen nad spoznanjem, da računalniška grafika lahko učinkovito in bogato dopolnjuje in nadgrajuje spretnost animacije, je zapustil studio Disney in odšel za en mesec v Lucasfilm. En mesec se je raztegnil na šest mesecev in Lasseter je že postal nepogrešljiv člen skupine animatorjev v Pixarju. Tesno je sodeloval z Billom Reevesom in uresničil idejo o animaciji dveh "pisarniških namiznih svetilk z dušo". Tako se je rodil Luxo Jr., ki je postal zaščitna znamka studia Pixar in pojem uspešne in dih jemajoče računalniške animacije.

Glasbena oprema

Težko bi si zamislili nadaljevanje Sveta igrač brez genialnega glasbenika Randyja Newmana. Pomemben pa je podatek, da je poleg komponiranja in pisanja besedil skladb sodeloval tudi pri nastajanju zgodbe. Z glasbo je opremil tudi Življenje žuželk. S pomočjo svoje čudodelne glasbe in v sodelovanje z ekipo je filmu dodal razpoznavno glasbeno spremljavo, ki jo odlikujeta predanost in humor.
Randy Newman je eden tistih glasbenikov in piscev besedil, ki so v največji meri zaznamovali in uokvirili življenje v Ameriki v drugi polovici dvajsetega stoletja. Večkrat je dokazal, da daleč presega okvire potrošniške glasbene robe v dobi, ki jo je zaznamoval rock. Dvanajstkrat je bil nominiran za oscarja, vendar ga nikoli ni dobil. Je tudi avtor priznanega gledališkega musicala Faust.
Leta 1999 je bil kar trikrat nominiran za oskarja in sicer za tri med seboj povsem različne filme: Pleasantville (za izvirno filmsko glasbo), Življenje žuželk (nominaciji za zlati globus in oskarja za izvirno filmsko glasbo) in za komedijo Pujsek Babe v mestu (za najboljšo pesem, ki jo je zapel Peter Gabriel). Zgodaj tega leta je svoje občudovalce razveselil z zbirko štirih zgoščenk pod imenom Guilty: 30 Years of Randy Newman, ki slikovito ujame njegovo dolgoletno, bogato in zelo raznovrstno ustvarjanje. Junija istega leta pa je izšel njegov prvi album pesmi po Faustu 1995 in prvi solo album v desetletju z naslovom Bad Love. Ta plošča je bila nekakšen odgovor na strahove njegovih pristašev, da se je tej obliki glasbenega pojavljanja odpovedal na račun gledaliških in filmskih projektov.
Rodil se je v LA v družini z bogato glasbeno zgodovino. Njegova strica, Alfred in Lionel, sta bila skladatelja filmske glasbe. Najprej se je posvetil igranju klavirja, ki je še vedno njegov najljubši inštrument. Že kot najstnik je pisal pesmi in jih tudi snemal. Ko je bil še študent na univerzi UCLA, pa je posnel svojo prvo ploščo - Golden Gridiron Boy (1963) - napisal prvo glasbo za televizijski film - The Many Loves of Dobie Gillis - in se za 100 $ na mesec zaposlil kot pisec pesmi za Metric Music. Takrat je slišal svoje prve pesmi, ki pa so jih peli drugi (They Tell me It"s Summer, Somebody Is Waiting).
V tem obdobju je napisal vrsto uspešnic za pevce kot Judy Collins, Cilla Black, Frankie Lane in druge, zato je družba Reprise Records z njim podpisala pogodbo (1967). Leto pozneje je izšel njegov prvi album, na katerem je mogoče slišati zdaj že klasične Love Story (You and Me, I Think It"s Going To Rain Today). Leta 1969 pa je dobil prvega Grammyja za najboljši aranžma Is That All There Is pevke Peggy Lee.
Njegov drugi solo album Twelve Songs je verjetno eden najbolj znanih in priljubljenih, saj vsebuje poleg drugih znanih tudi pesem Mama Told Me (Not To Come), ki je pozneje v izvedbi Three Dog Night postala izredna uspešnica. Z njim je dosegel veliko spoštovanje med občudovalci in glasbenimi kolegi, zato sta mu sledila albuma Harryja Nilssona Nilsson Sings Newman in pa Randy Newman Live.
Svoj repertoar je bogatil in si širil krog pristašev z albumi Sail Away (1972), Good Old Boys (1974) in Little Criminals (1978), ki pa ga je najbolj približal širokim glasbenim množicam. Njegova kontroverzna Short People se je povzpela na 2. mesto lestvice ameriških singlov, prodali pa so jo (kot tudi album) v zlati nakladi. Sledil mu je leta 1979 izdani Born Again.
Med skladatelje filmske glasbe pa se je zapisal z delom za film Ragtime. Album je bil nominiran za Grammyja, pesem One More Hour pa je bila nominirana za oskarja. Po albumu iz leta 1983 Trouble In Paradise (na katerem se nahaja I Love LA) je napisal glasbo za The Natural, ki mu je prinesla prvega Grammyja in drugo nominacijo za oskarja.
Leta 1988 je izdal na nek način biografski album Land of Dreams. Sledili so filmi Parenthood in pesem I Love To See You Smile, pa Awakenings Pennyja Marshalla, Avalon (spet nominacija za oskarja), serija Cop Rock za NBC, s katero je za pesem He"s Guilty dobil nagrado Emmy. Za film The Paper in pesem Make Up Your Mind je bil spet nominiran za oskarja, enako tudi za glasbo za vestern komedijo Maverick.
Leta 1995 je bil premierno uprizorjen njegov gledališki musical Faust. Med izvajalci najdemo znana imena kot so Don Henley, Elton John, Linda Ronstadt, James Taylor in drugi. Revija Time ga je ob premieri v Chicagu leta 1996 proglasila za enega od 10 največjih gledaliških dogodkov leta.
Napisal je še glasbo za filma Michael in Long Tall Texan, kritike pa navdušil z glasbeno opremo za čudovito celovečerno risanko James And The Giant Peach. Leta 1996 je dobil nagrado za življenjsko delo Henry Mancini.

Glasove so posodili

Toma Hanksa (Jelko) verjetno ni treba posebej nadrobno predstavljati. Igralec, ki je dobitnik 2 oskarjev (Filadelfija in Forrest Gump), je v zadnjem desetletju nanizal vrsto odličnih in raznovrstnih vlog, med katere sodijo predvsem obe omenjeni in nagrajeni z oskarjem, potem pa še v Spielbergovi pretresljivi drami Reševanje vojaka Ryana in lanskem Green Mile Franka Darabonta po romanu Stephena Kinga.
S celovečercem That Thing You Do se je prvič in zelo uspešno poskusil kot režiser.

Tim Allen je prepoznavno "uglasil" smešnega in trmastega vesoljskega rangerja Kena Kozmobliksa. Od prvega Sveta igrač se je Ken malce "prizemljil", predvsem pa je postal zelo človeški, čeprav ima kdaj pa kdaj še vedno glavo v oblakih. Tim rad poudarja, da je najboljše v Svetu igrač 2 zamenjava vlog. Ken za nekaj časa, ko Jelka ugrabijo in tako zapusti sobo, prevzame komando in svoje poslanstvo odlično opravi.
Tim Allen zabava staro in mlado širom po Ameriki s humoristično serijo Sam svoj mojster. Za vlogo nadebudnega očeta in družinskega glavarja je večkrat dobil nagrado za najbolj priljubljenega igralca People"s Choice Award. Leta 1994 je zaigral Božička v komediji produkcijske hiše Walt Disney. Zaigral je še v komedijah Jungle 2 Jungle in For Richer or Poorer. Kmalu pa ga bomo videli v zf komediji Galaxy Quest.

Joan Cusack (Jessie) je vsestranska igralka, ki priznava, da jo je posojanje glasu liku iz Sveta igrač 2 navdalo z navdušenjem in spoštovanjem. "Občudovala sem že prvi Svet igrač, ob katerem sem se počutila kot takrat, ko sem prvič videla barvni film," se spominja igralka, ki se jo spominjamo po vlogah, kot so: tajnica v Delovnem dekletu (Harrison Ford, Melanie Griffith), žena Kevina Klinea v komediji Je ali ni, in predvsem zlobna zapeljivka v črni komediji Addamsovi.
Pred kratkim smo jo lahko videli v dveh izstopajočih vlogah: v thrillerju Arlington Road in v komediji Pobegla nevesta ob Juliji Roberts. Zaigrala je v Cradle Will Rock, v High Fidelity Stephena Frearsa in v Where The Heart Is Matta Williamsa z Natalie Portman.