Šola za življenje

Šola za življenje je zgodba najstnice, ki odrašča v mladenko v Veliki Britaniji sredi 60-ih, v zateglem povojnem času, ki se preveša v desetletje bolj svobodnega duha. Režirala je večkrat nagrajena danska avtorica Lone Scherfig (Wilbur Wants to Kill Himself, Italian for Beginners) po spominih novinarke Lynn Barber (prvič so bili objavljeni v literarni reviji Granta), ki jih je v scenarij prelil Nick Hornby (High Fidelity, About a Boy).

V filmu, ki so ga spomladi 2008 snemali v Londonu in okolici, Oxfordu in Parizu, igrajo Peter Sarsgaard (Boys Don’t Cry, Kinsey), Carey Mulligan (Pride & Prejudice, And When Did You Last See Your Father?), Alfred Molina (Spiderman 2, Frida), Dominic Cooper (Mamma Mia!, The History Boys), Rosamund Pike (The Libertine, Die Another Day), Cara Seymour (American Psycho, Gangs of New York), Olivia Williams (Rushmore, The Sixth Sense), Sally Hawkins (Happy-Go-Lucky, Fingersmith), Matthew Beard (And When Did You Last See Your Father?) in Emma Thompson (Brideshead Revisited, Sense and Sensibility).

V snemalni ekipi so sodelovali še direktor fotografije John de Borman (Last Chance Harvey, Miss Pettigrew Lives for a Day), scenograf Andrew McAlpine (The Beach, The Piano) in kostumografinja Odile Dicks-Mireaux (The Constant Gardener, Dirty Pretty Things). Producentki projekta, ki je nastajal v koprodukciji podjetij BBC Films in Endgame Entertainment, sta bili Finola Dwyer in Amanda Posey, izvršni producenti pa James D. Stern, Douglas E. Hansen, Wendy Japhet, David M. Thompson, Jamie Laurenson in Nick Hornby.

Vsebina

Piše se leto 1961 in privlačna, bistra 16-letna dijakinja Jenny (Carey Mulligan) stoji na pragu ženskosti; v svoji spalnici v londonski četrti Twickenham sanja o življenju v vonju po cigaretah Gauloise in popeva ob pesmih Juliuette Greco. Mladostniška rutina jo naravnost mori, zato komaj čaka, da zakorači v "odraslo" življenje. Ostaja odlična dijakinja pri vseh predmetih razen pri latinščini, kar ji bo po prepričanju njenega očeta zagotovila mesto na oxfordski univerzi, kamor si želi.

Nekega deževnega dne, nič drugačnega od drugih, se njeno predmestno življenje postavi na glavo: v njenem življenju se prikaže sila neustrezen snubec David (Peter Sarsgaard), ki jih ima že prek trideset. Olikan je in duhovit in takoj zasenči Jennyjinega jecljajočega oboževalca iz šole Grahama (Matthew Beard). Na njeno veliko presenečenje mu uspe očarati celo njena starokopitna starša Jacka (Alfred Molina) in Marjorie (Cara Seymour) in brez težav pomete z ugovori, ki bi jih po vseh pravilih utegnila imeti proti hčerinemu starejšemu snubcu židovskega rodu.

David Jenny hitro uvede v bleščeči se novi svet klasičnih koncertov in poznih večerij v družbi svojega privlačnega prijatelja in poslovnega partnerja Dannyja (Dominic Cooper) in njegovega dekleta, prelepe, a puhle Helen (Rosamund Pike). Kaj kmalu nadomesti Jennyjino tradicionalno vzgojo s svojo verzijo; s svojim modnim avtomobilom jo ugrabi iz šole in jo pelje na dražbo umetnin in v zakajene klube.

Pod pretvezo, da jo bo predstavil C.S. Lewisu, David z Dannyjem in Helen Jenny za konec tedna popelje na izlet v Oxford. Nato s svojo posebno mešanico laskanja in laganja prepriča njena starša, da ji dovolita za njen 17-ti rojstni dan z njim v Pariz: prepriča ju, da bo "teta Helen" spet njena gardedama. Jacku in Marjorie se niti sanja ne, da je Jenny že določila dan in kraj, ko bo izgubila nedolžnost.

Pariz je vse, kar si je Jenny predstavljala, da bo. Seks z Davidom ne povsem… Ko se vrne v Twickenham, so njeni sošolci navdušeni, kako prefinjena je postala, a njena ravnateljica (Emma Thompson) je osupla in njena profesorica angleščine gdč. Stubbs (Olivia Williams) globoko razočarana, da je njena najboljša učenka odločena, da zavrže vse svoje očitne darove in se odreče priložnosti za izobrazbo.

Vse sanje družine, da njihova izjemna hči pride na Oxford, ki so se zdele takoj za naslednjim ovinkom, v nevarnost spravi Jennyjina skušnjava, ki jo vleče v drugačno življenje… Bo David za Jenny začetek ali konec?

O filmu

"Še vedno nisem povsem prepričan, kaj v besedilu Lynn Barber me je tako zelo pritegnilo, a v vsakem primeru me je," pravi scenarist Nick Hornby. Prebral sem ga in ga dal ženi, Amandi Posey, ki je ena od producentk, in rekel, Glej, tole bi znal biti film. Strinjala se je in s kolegico producentko Finolo Dwyer začela razmišljati o scenaristih. Dobro sem se zavedal, da sem vse bolj nevoščljiv – v smislu, Kaj vama bo ta zguba? In sem rekel, da bi rad poskusil scenarij napisati sam. Morda me je pritegnilo predvsem to, da ima Barberova v svojih člankih močan, včasih celo nasprotujoč si glas; ko sem videl, kaj je napisala o svojih zgodnjih letih, sem si mislil, O tem bi pa rad več vedel."

Novinarka Lynn Barber o svojih kratkih spominih pravi: "Vedno sem si mislila, da ne smem pozabiti napisati celotne zgodbe o svojem prvem fantu, saj se mi je zdela izjemna. Edini, ki sem mu jo zaupala, je moj mož, saj gre za silno dolgo in zapleteno zgodbo – ne moreš je kar tako povedati nekomu ob večerji. Bila je skoraj nekakšna skrivnost, ki sem jo prenašala v sebi."

"Seveda je bilo od začetka jasno, da bo precej težko: prirediti 10, 12 strani iz literarne revije," pravi Hornby. "A v bistvu je šlo za plod ljubezni. Zazdelo se mi je, da povsem razumem Jennyjino življenje; sam sem bil fant v predmestju in moji starši niso obiskovali univerze. Všeč mi je bila sočnost dileme; v določenem smislu gre za življenje proti izobrazbi."

Pri opisovanju obdobja, v katerem se film dogaja, vsi vpleteni brž opozorijo na to, da je bila Velika Britanija sila zategla vse do leta 1961. Štiri leta po znamenitem stavku ministrskega predsednika Harolda Macmilliana, da "našim državljanom ni bilo še nikoli tako lepo," je povprečna angleška družina še vedno živela zapeto in varčno. Resda so čas prevevale družbene in seksualne spremembe, a se večini ni prav nič mudilo, da bi jih vzeli za svoje.

"Vsakič, ko ljudje govorijo o šestdesetih, bi najraje zakričala," pravi Barberjeva. "V resnici se niso začela pred okoli letomn 1963 ali celo 1964. Pred tem je bilo še vedno precej dolgočasno."

"Kar se mene tiče, je glavna poanta filma in ena glavnih privlačnosti kraja dogajanja to, da smo v letu 1962 še vedno ujeti v resnobnost povojne Britanije," razpreda Hornby. "V tem času je bila Anglija silno izolirana dežela; precej revna. Druga svetovna vojna je povzdignila ZDA in njihova petdeseta – vsi tisti ogromno avtomobili in rokenrol – so bila znamenje uspeha. Tam se je vse vrtelo okoli kadilakov; v Britaniji smo vsi še vedno čakali na avtobus."

Lone Scherfig, ki je pred tem posnela film, ki se dogaja na Danskem v letu 1957, je že poznala strah tistega časa pred preobilnostjo, "sence vojne in preprosta življenja, ki so jih takrat ljudje živeli. A seveda," pravi režiserka, "nisem poznala Londona, zato sem bila previdna in sem se trudila, da bi bilo vse prav; da bo vsak, ki ni Anglež, iz Twickenhama ali 16-letnik v letu 1962, razumel, kaj se dogaja. Skušali smo poustvariti duh časa, saj smo do določene mere vsi verjeli, da se zgodba lahko dogaja v tistem času zgolj, če se bodo sodobni gledalci lahko poistovetili z njo."

Carey Mulligan, ki igra Jenny, se zaveda, da je popotovanje njenega lika, čeprav gre za iz Lynninega življenja povzete izkušnje, lahko tudi metafora za obdobje: "Ni le zgodba o Jennyjinem odraščanju, temveč o odraščanju šestdesetih," pravi igralka. "Vsi so govorili: Ah, film o šestdesetih snemate. Odgovarjala sem, da ne gre za cvetje in ljubezen in podobno; da se dogaja pred tistim obdobjem. Pa so spraševali, kaj neki se je dogajalo pred tem. In sem odgovarjala, da ne veliko!"

Kot meni Hornby, sta "Jennyjina starša še kako rezultat svojega časa. A Jenny gre to vse bolj na živce in David je idealen prevodnik za to – je nekdo, ki jo bo iz petdesetih popeljal v šestdeseta. Domala tako je, kot da so vesela šestdeseta v kuhinjo Jacka in Marjorie v Twickenhamu prispela nekaj let prej kot v kuhinje drugih."

"Čas je prevevala miselnost hladne vojne, ki je ljudi ujela v precej ozek pogled na življenje: služba in dom, to je bilo vse," pravi Alfred Molina, ki igra Jennyjinega očeta Jacka Mellorja. "Vse je bilo sivo. Nato pa v Jackov enobarvni svet stopi skorajda eksotičen lik: David. Kot ko v golobnjak nenadoma stopi pav, ta barvita, skorajda grozeča figura."

"Meni se zdi, da je – nekje v času uveljavitve tabletke proti nosečnosti –, kot bi povsem napeli elastiko in se pripravljali na izbruh vsega, kar je bilo tako dolgo potlačeno," pravi ameriški igralec Peter Sarsgaard, ki igra Jennyjinega starejšega snubca Davida. "Ljudje hlepijo po zabavi in veliko njih si jo bo kmalu tudi privoščilo – ne da bi se zmenili za kakršna koli pravila. Nekako tako je tudi z Davidom – kakih osem let je morala čakati, in zdaj si lahko privošči zabave, kolikor se mu jo zljubi."

"Lynn je lik Davida v izvirnem besedila opisala tako, da bi bilo morda obiskovalce kinodvoran težko prepričati, da ima njegovo razmerje z Jenny kak smisel," pravi Nick Hornby. "Lone je po vsej pravici želela njun odnos nekoliko omehčati, nekoliko zabrisati Davidovo ostrino in med likoma vzpostaviti pravi stik, ki bo zadržal pozornost in naklonjenost občinstva."

Sarsgaardu se je uspelo izogniti lastnim obsodbam lika in njegovih dejanj. "Ko je David z Jenny, je, kot bi spet doživljal vse prvič – Lep, avto, kaj? Pariz je res super mesto, kaj? Ne gre za seks, temveč za življenje. Ni sprevrženec, temveč zgolj moški, ki bi rad življenje zajemal z veliko žlico."

Njegov soigralec Dominic Cooper pravi, da ima Peter kot David "ljubko, otroško stran. Hihita se. Je sicer slutiti zlobo, a večinoma se zdi povsem zaupanja vreden in hihitajoč poba."

Sarsgaard je svoj lik igral kot nekoga, ki se ne počuti del svoje družbe; "kot nekoga, ki se pretvarja, da je nekdo drug – in natanko tako sem se počutil ves čas snemanja," kot pravi. "Skušal sem početi tisto, kar skuša početi moj lik: pretvarjati se, da sem nekdo drug."

Carey Milligan, ki je med snemanjem imela 22 let, so čevlji 16-letnice sprva povzročali nemalo panike: "Skrbelo me je, da bom videti kot 22-letnica, ki se pretvarja, da je najstnica. Potem sem pomislila, kakšna pri 16-ih in v bistvu nisem bila prav nič drugačna. Predstavljala sem si, da sem imela višji glas in da sem se kar naprej hihitala; a nič od tega ni res. Edino, kar se spremeni med 16-im letom in časom, ko si nekoliko starejši, je, da se v rosnih letih ne zavedaš, kako lahko s svojimi besedami nekoga prizadeneš, in da si težko določiš mero."

Jennyjin razvoj od zdolgočasene najstnice do (skoraj) prepričljive odrasle ženske spodbuja Helen, prelepo, a nekoliko trčeno dekle Davidovega poslovnega partnerja Dannyja. "Ko spozna Jenny, Helen po poje pomisli, Ah, super! Še en kužek, s katerim se lahko igram," pravi Rosamund Pike. "Verjamem, da je zelo ljubeča oseba, a Helen je zaščitniška le, kadar je treba deliti nasvete glede pravega kroja; vsakogar bo obvarovala pred tem, da se na zabavo prikaže v groznih oblačilih. A dvomim, da bi koga obvarovala na primer pred nezaščitenim spolnim odnosom."

Lynn Barber v izvirniku opisuje, da je bila v prijatelje svojega snubca zaljubljena enako – če ne celo bolj – kot v njega samega. "Danny in Helen sta za Jenny poglavitnega pomena," pravi Hornby. "Zapeljejo jo trije ljudje: David, seveda; a tisto, kar prevesi jeziček v njegovo prid, je dejstvo, da se lahko Jenny druži z Dannyjem in Helen pri njiju doma, med prelepimi rečmi. Zato se Jenny poda v takšno tveganje. Vpliv, ki ga imata na njeno odločitev Danny in Helen, je ključen."

Lone Scherfig ne dvomi, da je Jenny poglavitna sila drame: "V nobenem primeru ni žrtev; razen morda, da je precej mlajša od Davida, kar pomeni, da bi moral on biti bolj odgovoren. A Jenny okusi kri – del tega je, kar se dogaja in v zgodbi dopolni 17 let, torej ni ravno otrok. A nedolžna je; zgodba je pripoved o njeni izgubi nedolžnosti in v njej je David malopridnež. To si moram nenehno dopovedovati, saj mi je fant silno pri srcu."

O igralcih

Carey Mulligan / Jenny
V času snemanja filma je imela 22 let; pred tem je igrala v dveh celovečercih, And When Did You Last See Your Father? in Pride & Prejudice. Kmalu jo bomo videli v Sheridanovem Brothers in v The Greatest ob Susan Sarandon in Pierceu Brosnanu. Med TV filmi je nastopila v My Boy, Doctor Who: Blink, Northanger Abbey in The Amazing Mrs Pritchard, na odrskih deskah pa na Broadwayu ob Petru Sarsgaardu v Čehovi Utvi in še prej v izvirni londonski postavitvi taiste igre ob Kristin Scott-Thomas.

Peter Sarsgaard / David
Nominiranca za zlati globus smo nazadnje na velikih platnih videli v filmu Rendition ob Meryl Streep, Reese Witherspoon in Jaku Gyllenhaalu, ob Benu Kingsleyju in Penelope Cruz pa je igral v kritiški uspešnici Elegy. Na velika platna prihaja v trilerju Orphan, v In the Electric Mist s Tommyjem Lee Jonesom in Johnom Goodmanom ter v The Mysteries of Pittsburgh po prvem romanu Michaela Chabona.

Za vlogo Kinseyjevega varovanca v filmu Kinsey leta 2004 je požel pohvale kritikov in nominacijo za nagrado Independent Spirit Award; prav tako za vlogo urednika časopisa New Republic v filmu Shattered Glass, s katero je bil v igri tudi za zlati globus.

Nase je prvič opozoril v drami Boys Don't Cry s Hilary Swank, nato pa igral še v K-19: The Widowmaker, Garden State, Year of the Dog, Jarhead, Skeleton Key, The Dying Gaul in Flightplan.

Septembra 2008 je debitiral na broadwayskih odrskih deskah v Čehovi Utvi ob Carey Mulligan in Kristin Scott-Thomas.

Dominic Cooper / Danny
Pred svetovnim uspehom muzikala Mamma Mia! je bil Cooper najbolj znan po vlogi Dakina v sloviti gledališki postavitvi igre The History Boys, ki jo je ponovil tudi v filmski verziji in si pridobil nominacije za več nagrad za debitanta.

Poleg v Mammi Mii! je ob Keiri Knightley in Ralphu Fiennesu igral še v drami The Duchess in ob Josephu Fiennesu v trilerju The Escapist. Na platna prihaja v celovečercu Brief Interviews with Hideous Men po uspešni zbirki novel Davida Fosterja Wallacea; igral je tudi v Starter for Ten, Boudicca, I’ll Be There, The Good Thief in From Hell.

Na TV smo ga videli v drami Sense & Sensibility, Down to Earth, Sparkling Cyanide, The Gentleman Thief, Davison’s Eyes in v Band of Brothers Stevena Spielberga. Letos bo nastopil v BBC-jevi drami God on Trial o skupini židovskih taboriščnikov v Auschwitzu, ki so sodili Bogu, ker je prelomil svojo zaprisego, da jih bo ščitil.

Rosamund Pike / Helen
Mednarodnemu občinstvu je najbolj znana iz Bondovega trilerja Die Another Day, sicer pa je kariero začela na odrskih deskah, kamor se še vedno vrača. Filmski debi je doživela ob Albertu Finneyju v A Rather English Marriage in na TV v BBC-jevi nadaljevanki Wives and Daughters z Michaelom Gambonom in Francesco Annis. Igrala je tudi v nadaljevanki Love in a Cold Climate, v trilerju v slogu dokumentarca Promised Land Hotel izraelskega režiserja Amosa Gitaija, ob Johnnyju Deppu v The Libertine, v Doom, Screen Test, Fracture in Fugitive. Pred kratkim je z Bruceom Willisom zaključila snemanje filma The Surrogates.

Alfred Molina / Jack
Gre za dovršenega in vsestranskega igralca, ki ima za seboj prek 70 filmskih, televizijskih in gledaliških naslovov. Po debiju na velikih platnih v Raiders of the Lost Ark in Letter to Brezhnev je nase nedvomno opozoril kot tragični ljubimec Joeja Ortona v Prick Up Your Ears leta 1987. Igral je še v filmih Spider-man 2, The Da Vinci Code, Frida, Chocolat, Boogie Nights, The Little Traitor, Silk, The Hoax, Coffee and Cigarettes, As You Like It, The Impostors, Anna Karenina, Species, The Perez Family, Maverick, Enchanted April, Pete’s Meteor, Not Without My Daughter in Texas Rangers. Trenutno za Mika Newella snema Prince of Persia.

Na TV je bil producent in igralec v humoristični nanizanki Ladies Man in igral v miniseriji The Company, ki jo je produciral Ridley Scott.

Na odrih se je izkazal na Broadwayu in zunaj njega v postavitvah, kot so Češnjev vrt, Night of the Iguana in muzikal Fiddler On the Roof.

Cara Seymour / Marjorie
Angleška gledališka in filmska igralka je igrala v skrajno različnih vlogah v nagrajenih filmih, kot so Scorsesejev Gangs of New York, Hotel Rwanda, Jonzejev Adaptation in Von Trierjev Dancer in the Dark. Pred kratkim je ob Philipu Seymourju Hoffmanu in Lauri Linney nastopila v The Savages, sicer pa je igrala še v You’ve Got Mail, American Psycho, The Ballad of Bettie Page, A Good Baby, Silent Grace in Evergreen.

Matthew Beard / Graham
Za vlogo v And When Did You Last See Your Father? je bil je na podelitvah filmskih nagrad ustanove British Independent Film in časopisa The Evening Standard razglašen za najboljšega debitanta. Na TV je debitiral pri petih letih v nanizanki A Touch of Frost in nato igral v mnogih TV dramah in serijah, kot so Trial and Retribution Lynde LaPlante, Johnny and the Bomb, Fat Friends, The Royal, The Eustace Brothers, Sons and Lovers, Where the Heart Is, An Angel for May in Soldier Soldier. Igra tudi na odrskih deskah, kmalu pa ga bomo na velikih platnih videli v Hippie Hippie Shake režiserke Beeban Kidron.

Emma Thompson / Ravnateljica
Večkratna prejemnica oskarja ima za seboj nešteto filmskih in televizijskih izkušenj. Med njenimi zgodnjimi filmi so The Tall Guy z Jeffom Goldblumom, Henr V. v režiji Kennetha Branagha, Howard’s End v produkciji Merhcand/Ivoryja, za vlogo v katerem je dobila oskarja in še več drugih nagrad, med drugim zlati globus in bafto. Za oskarja se je potegovala še z vlogami v filmih Remains of the Day in In the Name of the Father. Leta 1995 je prejela oskarja za priredbo scenarija za Sense and Sensibility v režiji Anga Leeja, za glavno vlogo v filmu pa je prejela bafto. Igrala je v romantični komediji Love Actually, v Nanny McPhee in Stranger than Fiction.

Pred kratkim je igrala v filmski verziji Brideshead Revisited in spet upodobila profesorico Trelawney v filmu Harry Potter and the Order of the Phoenix (prvič jo je igrala v Harry Potter and the Prisoner of Azkaban). Kmalu jo bomo videli ob Dustinu Hoffmanu v Last Chance Harvey.

V svoji karieri je nastopila v neštetih britanskih in ameriških televizijskih programih, med katerimi gotovo izstopa njena upodobitev kopice likov v HBO-jevi miniseriji Angels in America, ki ji je prinesla nominacije za več nagrad. Za zlati globus se je potegovala tudi z izjemno monodramo Wit, za katero je priredila scenarij. Za fantazijsko same sebe v nanizanki Ellen je dobila emmyja za gostujočo vlogo.

Olivia Williams / Gdč. Stubbs
Mednarodnemu občinstvu je najbolj znana iz filmov The Sixth Sense in Rushmore, sicer pa nastopa v različnih projektih na filmu, televiziji in odrskih deskah. Te dni snema TV nanizanko Dollhouse Jossa Whedona in je pred kratkim končala snemanje celovečerca Broken Lines.

Kot diplomirana igralka je z Ianom McKellenom potovala po angleških in ameriških gledališčih v drami Richard III. in tako nase opozorila Kevina Costnerja, ki jo je izbral za svoj film The Postman. Zatem je igrala v filmih Four Dogs Playing Poker, Lucky Break, Born Romantic, The Body, The Man From Elysian Fields, The Heart of Me, To Kill A King, Peter Pan, Tara Road, Flashbacks of a Fool in v risanem filmu Valiant.

Na televiziji je nazadnje igrala v BBC-jevi biografski drami Miss Austen Regrets, pred tem pa v drami Agatha Christie: A Life in Pictures in dokumentarni drami Krakatoa: The Last Days.

Sally Hawkins / Sarah
Za glavno vlogo v Happy-Go-Lucky je na berlinskem filmskem festivalu dobila nagrado za najboljšo igralko, to pa je bilo že tretjič, da je sodelovala z režiserjem Mikom Leighom – z njim je namreč posnela že za oskarja nominirano Vero Drake in All or Nothing. Igrala je tudi v filmih Layer Cake, The Painted Veil, Waz in v Allenovem Cassandra’s Dream.

Sicer gledališka igralka se je na TV se je izkazala v ekranizaciji Austenove Persuasion, 20,000 Streets Under the Sky, Tipping the Velvet, Byron, The Young Visiters, Fingersmith, v nanizanki Little Britain in pred kratkim v Shiny, Shiny Bright New Hole in My Heart za BBC.

O ustvarjalcih

Lone Scherfig / režiserka
Rodila se je v Kopenhangnu in na Danskem spisala in režirala več kratkih filmov, radijskih dram in televizijskih nadaljevank, ki so ji skupaj z mednarodnimi filmi skupaj prinesli 22 mednarodnih nagrad in 11 dodatnih nominacij, med drugimi za Italian for Beginners (peti film t.i. danske Dogme) in njen prvi film v angleščini Wilbur Wants to Kill Himself. Njen prejšnji celovečerec Home je bil predstavljen na filmskem festivalu v Torontu 2007.

Finola Dwyer / producentka
Pred kratkim je za HBO in BBC producirala nagrajeno dramo Tsunami: The Aftermath by Abi Morgan, hvaljeno gledališko postavitev na West Endu Elling in bila je izvršna producentka igre Dean s Petrom O'Toolom. Med ostalimi je producirala še filme Backbeat, Welcome to Woop Woop, The Lost Son, Me Without You, The Hamburg Cell in Stoned.

Dwyerjeva je predsednica odbora nagrad BAFTA

Amanda Posey / producentka
Leta 1993 je ustanovila podjetje Wildgaze Films in 1993, katerega direktor je tudi Nick Hornby. S Stephenom Woolleyjem je sodelovala pri nastajanju z oskarji nagrajene drame The Crying Game Neila Jordana ter njegovega Interview with the Vampire, prvi film, ki ga je producirala za svoje podjetje, pa je Fever Pitch po scenariju Nicka Hornbyja s Colinom Firthom. Sledil je 5 Seconds to Spare z Rayem Winstonom. Fever Pitch je razvila in producirala tudi kot koprodukcijo za ZDA, v kateri sta zaigrala Drew Barrymore in Jimmy Fallon.

John De Borman / direktor fotograpije
Med njegovimi zadnjimi podvigi sta Last Chance Harvey z Dustinom Hoffmanom in Emmo Thompson ter Miss Pettigrew Lives for a Day s Frances McDormand in Amy Adams. Za TV dramo Tsunami: The Aftermath produced je bil v igri za bafto. Z Gillesom Mackinnonom je sodeloval pri filmih Hideous Kinky in Tara Road, z Michaelom Almereydom pri Hamletu, posnel je še The Full Monty, Ella Enchanted in Shall We Dance?

Andrew McAlpine / scenograf
S sonarodnjakinjo Jane Campion je Novozelandec sodeloval pri z oskarjem nagrajeni drami The Piano, za delo pri katerem je dobil nagrado avstralskega filmskega inštituta in bafto. Poleg tega je pripravil scenografije za filme Sid and Nancy, The Beach in Alien Love Triangle, Home for the Holidays, Clockers ter pred kratkim The Sentinel in Dean Spanley. Sodeloval je tudi pri projektih umetnikov, kot sta Juan Munoz v galeriji Tate Modern in Anthony Gormley, z arhitekti in opernimi režiserji, kot so Sally Potter, Pip Simmons in Richard Alston, pri oglasih za Hovis, Nike in Harley Davidson ter v zgodnjih letih za glasbene videospote mnogih pomembnih skupin.

Paul Englishby / skladatelj
Njegov uspeh z glasbo za gledališča se kosa z uspehom s filmsko glasbo; v zadnjem letu je zložil glasbo za film Šola za življenje; za razprodano sezono v gledališču Royal Shakespeare Company za igre Hamlet, Love's Labours Lost in A Midsummer Night's Dream; za hvaljeni film Miss Pettigrew Lives for a Day in za plesno predstavo Willa Tucketta The Thief of Baghdad za Royal Opera House.

Pred tem je z glasbo podložil filme Magicians, Confetti The Other Man, Flawless, Goal 2 in Ten Minutes Older, pri katerem sodelujejo režiserji Spike Lee, Werner Herzog, Bernardo Bertolucci, Mike Figgis, Jean Luc Goddard in drugi.

Kot aranžer, dirigent in pianist je sodeloval z nekaterimi najbolj vidnimi ansambli Velike Britanije: The London Orchestra, Britten Sinfonia, London Musici, Tallis Chamber Choir, Fibonacci Sequence, B.B.C. Concert Orchestra, itd.

Barney Pilling / montažer
Dvakrat je bil v igri za bafto: za nanizanki Spooks in Life on Mars za Bharata

Nallurija. Skupaj sta sodelovala tudi pri miniseriji Tsunami: The Aftermath in pri Miss Pettigrew Lives for a Day, pri katerem je Pilling prvič montiral samostojno. Med ostalimi TV naslovi je montiral serije As If Hustle, Sea of Souls, Hotel Babylon in No Angels.

O Lynn Barber

Znana je po svoji duhovitosti in prostodušno analizo svojih intervjuvancev. Nagrajena britanska novinarka trenutno piše za The Observer, nekaj zbirk njenih intervjujev pa so izdali v knjigah Mostly Men in Demon Barber.

Rodila se je leta 1944 v Bagshotu v Angliji; na Oxfordu je študirala angleško literaturo, sedem let pisala za revijo Penthouse, nato za Sunday Express, Independent on Sunday, Vanity Fair, Sunday Times, Daily Telegraph in The Observer. Poleg zbirk intervjujev je izdala še priročnik za spolnost How to Improve Your Man in Bed in pregled viktorijanskih piscev o prirodoslovju The Heyday of Natural History. Šola za življenje je posnet po spominih, ki jih je napisala za četrtletno revijo Granta.